Ti nečloveški dogodki se ne smejo več ponavljati
Število blaženih v Cerkvi se je v nedeljo 12. oktobra. 2014 ponovno povečalo. V njihove vrste je bil prištet italijanski duhovnik in minorit Francesco Zirano, ki je živel med leti 1564 in 1603. Umrl je kot mučenec iz sovraštva do vere. Obred beatifikacije je v mestu Sassari na Sardiniji, njegovem rojstnem kraju, vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
Kardinal je za Radio Vatikan povedal, da se je Zirano rodil v pristno verni skromni kmečki družini. Duhovniško posvečenje je prejel pri dobrih dvajsetih letih. Leta 1590 so turški gusarji zajeli njegovega bratranca in sobrata Francesca Serro. Kot sužnja so ga odpeljali v Alžir. Zirano se je po osmih letih molitve odločil, da bo odšel za njimi in ga poskusil osvoboditi. Z odobritvijo papeža Klemena VIII. je prehodil celo Sardinijo in pri ljudeh zbiral sredstva za plačilo odkupnine. Obenem je tolažil svojce drugih sužnjev in se zavezal tudi za osvoboditev nekaterih izmed teh. Nato je preoblečen v trgovca prišel v Alžir, kjer pa so bile razmere zelo napete. Svoboda kristjanov je bila ravno takrat strogo omejena z nekim razglasom. Francesca Zirana so v takšnem sovražnem ozračju izdali, ga ujeli, pretepli in vklenili. Novi blaženi je odločno zavrnil predlog, da se odpove krščanstvu, in tudi sojetnike je spodbujal, da ostanejo trdni v veri v Kristusa. Po nekaj dneh so ga brez procesa obsodili na smrt. Obsodba je bila na grozljiv način – živemu so odrli kožo – izvršena 25. januarja 1603.
»Poročilo, ki ga imamo o njegovem mučeništvu, pravi, da se je pater Francesco tem telesnim mukam podvrgel kot krotko jagnje, klical je ime Jezusa, Marije in molil psalme.« Po pripovedovanju očividcev je umrl izčrpan zaradi mučenja. Njegove zadnje besede so bili klici h Gospodu, naj sprejme njegovega duha.
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je še povedal, da je mučenec svojim preganjalcem dejal: »Sem kristjan in redovnik mojega očeta svetega Frančiška in kot tak želim umreti. Boga prosim, da bi vas razsvetlil in bi ga tudi vi spoznali.« Zatem je Francesco Zirano na glas zapel: »Slavite Gospoda, duhovi in duše pravičnih.« Takšno držo imajo še danes kristjani, ko se vsakodnevno soočajo s preganjanjem in mučeništvom, ki zaznamujeta tudi Cerkev v našem, 21. stoletju. »Blaženi Francesco naj nam pomaga moliti in odpustiti, toda ne pozabiti. Ti nečloveški dogodki se ne smejo več ponavljati.«
Vir
V nedeljo, 12. oktobra, je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato v mestu Sassari na Sardiniji vodil obred beatifikacije mučenca Francesca Zirana, ki je živel je med letoma 1564 in 1603 in umrl kot mučenec iz sovraštva do vere. Navzoč je bil tudi nadškof Pavlo Atzei, ki je še kot minoritski provincialni minister sprožil postopek za beatifikacijo.
Nadškof iz mesta Algeri iz Alžirije je prinesel prgišče zemlje iz bližine starih mestnih vrat, kjer naj bi bil Francesco domnevno mučen, kajti od njega ni ostala nobena druga relikvija. Francesco se je rodil v pristno verni in skromni kmečki družini. Duhovniško posvečenje je prejel pri dobrih dvajsetih letih. Leta 1590 so turški gusarji ujeli njegovega bratranca in sobrata Francesca Serro. Kot sužnja so ga odpeljali v Alžir. Zirano se je po osmih letih molitve odločil, da bo odšel za njimi in ga poskusil osvoboditi. Z odobritvijo papeža Klemena VIII. je prehodil celo Sardinijo in pri ljudeh zbiral sredstva za plačilo odkupnine, obenem pa je tolažil svojce drugih sužnjev in se zavezal tudi za osvoboditev nekaterih izmed njih. Nato je preoblečen v trgovca prišel v Alžir, kjer pa so bile razmere zelo napete. Svoboda kristjanov je bila ravno takrat z nekim razglasom strogo omejena. Francesca Zirana so v takšnem sovražnem ozračju izdali, ga ujeli, pretepli in uklenili. Novi blaženi je odločno zavrnil predlog, da se odpove krščanstvu, in tudi sojetnike je spodbujal, da ostanejo trdni v veri v Kristusa. Po nekaj dneh so ga brez procesa obsodili na smrt. Obsodba, ki je bila izvršena 25. januarja 1603, je bila usmrtitev na grozljiv način – živemu so odrli kožo. Koža je bila skoraj mesec dni izobešena na mestnem zidu v opomin vsem kristjanom.
Kardinal je za Radio Vatikan med drugim povedal: »Poročilo, ki ga imamo o njegovem mučeništvu, pravi, da se je pater Francesco tem telesnim mukam podvrgel kot krotko jagnje, klical je ime Jezusa, Marije in molil psalme.« Po pripovedovanju očividcev je umrl izčrpan zaradi mučenja. Njegove zadnje besede so bili klici h Gospodu, naj sprejme njegovega duha. Mučenec je svojim preganjalcem še dejal: »Sem kristjan in redovnik mojega očeta svetega Frančiška in kot tak želim umreti. Boga prosim, da bi vas razsvetlil in bi ga tudi vi spoznali.« Zatem je Francesco na glas zapel: »Slavite Gospoda, duhovi in duše pravičnih.« Še danes, v 21. stoletju, imajo kristjani, ki se soočajo s preganjanjem in z mučeništvom, takšno držo. »Blaženi Francesco naj nam pomaga moliti in odpustiti, toda ne pozabiti. Ti nečloveški dogodki se ne smejo več ponavljati.«
Francesco je s svojim življenjem sledil besedam 16. poglavja Nepotrjenega vodila, kjer Frančišek spodbuja brate, naj bodo občutljivi za posebno poslanstvo biti »inter saracenos« (med saraceni), kjer lahko s svojo držo na čudoviti način pričajo za evangelij, »/…/ da ne povzročajo prepirov in prerekanj; ‘podvržejo naj se zaradi Boga vsaki človeški ustanovi’ in priznajo, da so kristjani«. Pomembne torej niso ne besede, ne govori in še najmanj pridige, temveč nevsiljiva navzočnost ter mirno in bratsko srce. Ob tem čudovitem liku se postavlja vprašanje tudi nam. Kakšno naj bo naše najprimernejše praznovanje te beatifikacije? Najprej je potrebno čutiti globoko hvaležnost za dar, ki ga je Gospod podaril bratu Francescu. Gre za izzivalni dar, da je postal učenec Kristusovega križa. V prvi vrsti je potrebno izpostaviti globino in širino osebne vere. Res se lahko vprašamo, kdo izmed nas resnično čuti sposobnost, da sprejme in izpolni besede iz 16. poglavja Nepotrjenega vodila: da bi se vsi bratje zavedali, da so sebe podarili in dali svoja telesa našemu Gospodu Jezusu Kristusu.
In kaj pomeni podariti sebe Kristusu tudi za vsakega laika?
Morda ne bomo poklicani, da bi zaradi Jezusovega imena dali svoje življenje, toda obstajajo drugi načini mučeništva, ki se nas močno dotikajo in se jim ne moremo niti ne smemo izmakniti, saj predstavljajo našo konkretno živeto in pričevanjsko pot k svetosti. Zelo aktualno je tudi poslanstvo, kateremu je naš mučenec posvetil večino svojega življenja. To je skrb za žrtve zlorab in sužnje; za te, ki jim je bila odvzeta svoboda in temeljne človekove pravice. To so lahko tudi današnji priseljenci, ki so jih v nezavidljivo situacijo pahnili vojna, lakota, revščina in nepravičnost. Brat Francesco Zirano ima vse potrebne lastnosti, da postane svetnik ter zavetnik in priprošnjik ugrabljenih, zasužnjenih, kakor tudi brezdomcev.
Vir