Imena: Jordan, Giordano; Jordana, Giordana, Jordanka, …
Jordan Saški je bil drugi redovni general dominikancev. Velja za človeka, ki je dokončno ustanovil in razširil red dominikancev. Rodil se je okoli leta 1200 v Borgbergu. Bil je vsestransko nadarjen; odlikovala ga je tako duhovna izobrazba kot srčna dobrota. Za dominikanski red je pridobil številne osebnosti svojega časa, predvsem znane profesorje. Leta 1237 je utonil ob brodolomu pred sirsko obalo, ko se je vračal iz Palestine. Pokopan je v dominikanski cerkvi v Akkonu v Izraelu.
Spominjamo se ga 13. februarja.
Vir
Življenjepisci in poznavalci njegovega življenja in dela ga prištevajo med največje osebnosti, ki jih je Nemčija dala Cerkvi. Bil je izredno nadarjen, saj je z dobrimi dvajsetimi leti na vseučilišču v Parizu magistriral, pa tudi vseskozi globoko pobožen, saj je že kot študent hodil navsezgodaj k maši in nemalokrat čakal pred cerkvenimi vrati, da jih je cerkovnik odprl. Ko je kmalu po ustanovitvi pridigarskega reda spoznal sv. Dominika, se je takoj navdušil zanj in vstopil k dominikancem. Po komaj dobrih dveh letih je po smrti ustanovitelja že moral prevzeti vodstvo in uresničiti njegove načrte. To je storil več kot odlično: redu je dal vso potrebno svetovno širino, organizacijo in redovna pravila. »Vzgojil« je veliko pomembnih bogoslovnih učiteljev, filozofov in mistikov. Zelo ga je cenil in upošteval tudi papež Gregor IX. Red je postal pod njegovim vodstvom eden vodilnih v trinajstem stoletju. Vseskozi pa je bil zvest geslu reda: z molitvijo in premišljevanjem najti najtesnejši stik z Bogom ter širiti božje kraljestvo na zemlji. Bil je človek velikih dejanj in molitve, organizacijska in notranja, duhovna sila svojega reda.
Ime: Ime je hebrejsko, in sicer izhaja iz hebrejskega imena Jarden, to je imena reke, ki pomeni »tekoča reka« oz. kot osebno ime »krščen z vodo iz Jordana«.
Rodil se je okoli l. 1185 v Borgbergu pri Paderbornu v Nemčiji, umrl pa je 13. februarja 1237, ko je utonil na obali pred Sirijo, ko se je vračal z vizitacije v Palestini.
Družina: Bil je kmečkega rodu in temeljito izobražen.
Zavetnik: Zaradi svoje »nesrečne« smrti na morju v tujini je ostal malo znan. Je zavetnik dominikanskega reda in duhovnih poklicev.
Sodobniki: Sv. Dominik in sv. Albert Véliki, papež Gregor IX., cesar Friderik II.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot dominikanca s knjigo v roki.
Darovi: Nadarjenost, pristna pobožnost, govorniška sposobnost, talenti razuma in srca; organizacijska sposobnost, ljubeznivost in izpostavljanje globokih vezi z ljudmi, odločnost, jasna in odkrita beseda; bil je človek molitve in treznega duha.
Misli: Očitajo mu, da svoje nauke in opomine v pridigah rad ponavlja. Jordan pa pravi: »Če ti je uspelo dobiti nekaj dobrih zelišč in iz njih pripraviti okusno jed, ne bi bilo ravno pametno, da jo takoj vržeš proč in začneš z velikim trudom iskati druga zelišča.«
Nekega spreobrnjenca želijo sprejeti v red, eden izmed bratov pa temu ostro nasprotuje, češ da ga njegovo spreobrnjenje nič ne briga. Jordan mu odgovori: »Brat, če bi ti zanj prelil vsaj eno kapljo krvi, kakor je Kristus zanj vso svojo, bi ti bilo gotovo drugače mar zanj.«
Beatifikacija: Njegovo češčenje je potrdil papež Leon XII. leta 1826 in mu dal naslov blaženi.
Goduje: 13. februarja.
Vir
»Pazi nase, da zaradi duhovne utrujenosti ali telesne oslabelosti svojemu telesu ne odtegneš možnosti za dobra dela, svojemu duhu prožnosti, bližnjemu dobrega zgleda, Bogu pa časti in kar sicer slabega more nastati zaradi napake neobvladanja samega sebe. Telesno mrtvičenje le malo koristi, v bedenju, postu in joku pa je prav lahko prekoračiti mero. Nikoli pa ne zrastejo čez mero kreposti: ponižnost in potrpežljivost, krotkost in poslušnost, ljubezen in skromnost.«
Ime: izhaja iz hebrejskega imena reke v Sveti deželi, to pa iz hebrejščine: ha-jarden, ki pomeni »teče navzdol« oz. kot osebno ime v pomenu »krščen z vodo iz Jordana«.
Rojen: okoli l. 1185.
Kraj rojstva: grad Borgberg pri Paderbornu v Nemčiji.
Umrl: 13. februarja 1237.
Kraj smrti: obala pred Sirijo.
Družina: Izhajal je iz nemške plemiške družine grofov Eberstein. Bil je izrazito nadarjen, že doma so ga vzgajali v pobožnosti in dobrodelnosti.
Sodobniki: Sv. Dominik in sv. Albert Veliki, papež Gregor IX., cesar Friderik II.
Študij: Bil je zelo nadarjen, saj je z dobrimi dvajsetimi leti že doštudiral na univerzi v Parizu in poučeval umetnost in slovnico na pariških šolah.
Voditelj: Blaženi Reginald Orleanski.
Red: Na pepelnično sredo leta 1220 se je pridružil novoustanovljenemu redu dominikancev in red dokončno utrdil ter razširil. Red danes združuje pobožno kontemplativno življenje z aktivnim dušnim pastirstvom, zlasti pa goji pridiganje, ljudske misijone in intenzivni znanstveni študij.
Geslo: »Moliti, blagoslavljati in pridigati«.
Predstojnik: Takoj po vstopu so mu že zaupali pomembne službe v redu, postal je najprej predstojnik obsežne lombardske province, po smrti sv. Dominika pa leta 1222 njegov naslednik.
Predhodnik: sv. Dominik (1216–1221).
Naslednik: sv. Rajmund Penjafortski (1238–1240).
Kreposti: Vseskozi je bil globoko pobožen, že kot študent je hodil navsezgodaj k maši in nemalokrat čakal pred cerkvenimi vrati, da jih je cerkovnik odprl. Poleg velikega znanja in govorniških sposobnosti je bil vedno pripravljen pomagati trpečim, imel je čut za vse, ki so bili v stiski, ob vsem delu pa je zmeraj našel čas tudi za premišljevanje in poglobljeno osebno molitev.
Zavetnik: Nima kakšnega posebnega zavetnika, razen da je priprošnjik dominikanskega reda za nove duhovne poklice.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot dominikanca v značilni črno-beli dominikanski obleki s peresom in knjigo v roki, lahko pa ima tudi lilijo.
Smrt: Umrl je tragične smrti, ko se je vračal z vizitacije v Palestini. Ladjo, s katero je plul, je zajel vihar, tako da se je potopila. Skupaj z ostalimi 29 potniki je utonil tudi on.
Beatifikacija: Papež Leon XII je leta 1826 potrdil njegovo češčenje in mu dal naslov blaženi.
Goduje: 13. februarja.
Vir
Blizu Ptolemájde (v Palestini, danes v Akku), smrt blaženega Jordána Saškega, duhovnika iz Reda pridigarjev, ki je bil naslednik in posnemovalec svetega Dominika, in je z velikim trudom razširil red in umrl v brodolomu.
Vir
Jordan je največja reka v Palestini, znana iz Svetega pisma tako stare kot nove zaveze. Izvira pod gorovjem Hermon, najprej teče po rodovitni ravnini, nato strmo pade h Genezareškemu jezeru, od tam pa se s številnimi zavoji vleče do izliva v Mrtvo morje. Ime Jordan pomeni ‘vedno tekoča’. Ko so Izraelci prišli iz Egipta v Palestino, so pod Jozuetovim vodstvom prečkali Jordan pri Jerihi. Ob Jordanu je oznanjal bližnji prihod Odrešenika Janez Krstnik. Tam je podeljeval krst pokore in krstil tudi Jezusa. Kot krstno ime se je ime Jordan uveljavilo po križarskih vojskah.
Ime je najbolj proslavil blaženi Jordan Saški, drugi vrhovni predstojnik dominikanskega reda. Njegove rojstne letnice ne poznamo, sklepamo, da se je rodil okoli leta 1185 pri Paderbornu v Nemčiji. Okrog leta 1210 je prišel študirat v Pariz in dosegel naslov magistra. Leta 1219 se je osebno srečal s sv. Dominikom in postal član njegovega reda, čez dve leti pa so na generalnem kapitlju v Parizu njega izbrali za Dominikovega naslednika. Bil je temeljito izobražen in nenavadno govorniško nadarjen. Imel pa je tudi kaj povedati, saj se je z vsem srcem poglabljal v božje skrivnosti in jih poslušalcem razlagal.
Kot predstojnik mladega reda je Jordan izpopolnil njegova pravila ter organizacijo in delovanje reda. Pod njim se je dominikanski red razširil na vse krščanske dežele, si pridobil dve profesorski stolici na pariški univerzi, začel z misijoni med Saraceni in prevzel službe pri papeški kuriji. Jordan reda ni vodil iz pisarne, temveč je potoval od samostana do samostana po vsej Evropi. Njegova osebnost je izžarevala neznansko privlačno moč. Sam je sprejel v red čez tisoč prosilcev. S svojim velikim znanjem, z izredno prepričevalno močjo, s plamenečim darom govora in bistrino duha je vplival zlasti na profesorje in študente, da so se mnogi odločili za redovniški poklic. Tako je prav po njegovi zaslugi dominikanski red prispeval velik delež k razcvetu verskega in cerkvenega življenja, saj je bilo prav med dominikanci veliko pomembnih bogoslovnih učiteljev, filozofov in mistikov. Navzlic vsemu temu je ostal Jordan v celotni Cerkvi malo znan. Morda je vzrok to, da je umrl v tujini. Ko se je vračal z vizitacije dominikanskih samostanov v Palestini, je ladjo zajel vihar in se je potopila. Jordan je utonil s svojimi spremljevalci 13. februarja 1237. Morje je vrglo njegovo truplo na sirsko obalo in pokopali so ga v dominikanski cerkvi v Akonu. Ko je kraj leta 1291 prišel v roke muslimanov, ni več sledu o njegovem grobu. Češčenje blaženega Jordana Saškega je potrdil papež Leon XII. leta 1826.
Blaženi Jordan Saški je tudi v verskem življenju cenil trezno in pametno zmernost. Svojim redovnikom je naročal: »Telesno mrtvičenje le malo koristi, v bedenju, postu in joku pa je prav lahko prekoračiti mero. Nikoli pa ne zrastejo čez mero kreposti: ponižnost in potrpežljivost, krotkost in poslušnost, ljubezen in skromnost.«
Osebno ime Jordan je pri nas zelo redko, še redkeje pa naletimo na žensko obliko Jordana.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.