blaženi Marjan Venčeslav Konopinski iz Kluczewa – duhovnik in mučenec

blaženi Marjan Konopinski - duhovnik in mučenecRodil se je 10. septembra leta 1907 v kraju Kluczewo, Poljska, umrl pa v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau (blizu Münchna, na Bavarskem, Nemčija), 31 decembra 1942.  Blaženi Marjan Konopinski, duhovnik in mučenec poljske narodnosti, je umrl za Kristusa Gospoda v strašnih mukah, ki so mu jih povzročili zdravniki.
Vir

Marian Konopinski se je rodil 10. septembra 1907 v poljskem mestu Kluczewo v bližini mesta Wielkopolskie. Postal je duhovnik v nadškofiji Poznan, v kateri je bil pozneje tudi vikar.
Iz sovraštva do vere ga je septembra 1939 aretiral nacistični režim in ga deportiral v koncentracijsko taborišče Dachau blizu Münchna v Nemčiji.
Mučitelji zdravniki so ga podvrgli krutim poskusom na njegovem telesu, nazadnje pa je v mukah umrl 1. januarja 1942.
Papež Janez Pavel II. je 13. junija 1999 na čast oltarjev povzdignil 108 žrtev istega nacističnega preganjanja, med njimi tudi blaženega Marjana Konopinskega, ki se ga Martyrologium Romanum zato zdaj spominja 1. januarja.
IT

Marian Venčeslav, najstarejši od petih otrok kovača Walentyja Konopińskega in njegove žene Veronike, je obiskoval humanistično gimnazijo v Szamotułyju, od leta 1927 študiral v semenišču v Gnieznu in v nadškofijskem semenišču v Poznanu ter bil leta 1932 posvečen v duhovnika v tamkajšnji katedrali. Nato je bil kaplan, leta 1938 pa je postal vikar v cerkvi svetega Mihaela v Poznanu, kjer je na univerzi študiral tudi sociologijo. Leta 1939 je bil Konopiński imenovan za kaplana v rezervi; po nemški invaziji 1. septembra se je prostovoljno prijavil v poljsko vojsko in služil kot kaplan v 15. konjeniškem polku. Do poljskega poraza 28. septembra je sodeloval v bitki pri Poznanu, nato pa so ga poslali v takratno taborišče za vojne ujetnike – pozneje vojašnice, zdaj stanovanjske bloke – v Nienburg an der Weser. Maja 1940 so ga izpustili, kmalu zatem pa so ga znova aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Neuengamme v Hamburgu; od tam so ga še isti mesec poslali v koncentracijsko taborišče Dachau.
V Dachauu so zaporniki sprva še smeli obhajati sveto mašo v duhovniškem bloku, v začetku leta 1941 pa so to prepovedali, prav tako so prepovedali molitev brevirja, posedovanje nabožnih predmetov in duhovno svetovanje umirajočim. Novembra je bil Marian Konopiński eden od 20 duhovnikov – 18 iz Poljske, po eden iz Nizozemske in Češke -, ki so bili dodeljeni medicinskim poskusom: vbrizgavali so jim patogene mikrobe. Štirje duhovniki nato sploh niso bili zdravljeni, osem pa jih je prejelo sulfonamide ali homeopatska zdravila, med njimi tudi Konopiński. Slednja niso pomagala in njegovo stanje je postalo kritično. Ko je izgubil zavest, je štiri dni pozneje umrl; njegovo truplo so upepelili v taboriščnem krematoriju.
SS-Obergruppenführer Ernst Robert Grawitz je bil odgovoren za poskuse na ljudeh v koncentracijskem taborišču Dachau; zavezniški kazni se je izognil tako, da je aprila 1945 z ročno granato ubil sebe in svojo družino. Emil Heinrich Schütz, ki je izvajal poskuse na dachauskih zapornikih, je konec vojne preživel brez kazni in od leta 1947 delal kot specialist interne medicine v Essnu. Leta 1972 je bil obtožen pred deželnim sodiščem München II in leta 1975 obsojen na deset let zapora; njegovi zdravniki so potrdili, da je bil hudo bolan, zato mu ni bilo treba odslužiti kazni. Umrl je leta 1986 v Feldafingu pri Starnbergu v starosti 80 let.
Kanonizacija: Marian Konopiński je bil 13. junija 1999 v Varšavi beatificiran s strani papeža Janeza Pavla II. skupaj s 107 drugimi poljskimi mučenci nacistične oblasti.
DE

Marian Konopinski se je rodil 10. septembra 1907 v kraju Klützow (zdaj Kluczewo), ki se je takrat nahajal v pokrajini Poznan, ki je pripadala Kraljevini Prusiji in s tem Nemškemu cesarstvu. Bil je najstarejši od petih otrok kovača Walentyja Konopinskega in njegove žene Veronike. Pri petih letih je bil krščen v lokalni cerkvi. V osnovno šolo v Steffenswalde (Szczepanków) je moral vsak dan hoditi štiri kilometre. Po treh letih se je preselil v srednjo šolo v Fronicken (Wronki), kar je pomenilo še tri kilometre hoje in nato vožnjo z vlakom. V nemških šolah je bila takrat prepovedana uporaba poljskega jezika.
Leta 1919, ko je bila po prvi svetovni vojni ponovno vzpostavljena neodvisna Poljska, se je Marian Konopinski prepisal na humanistično gimnazijo Szamotuły, kamor se je prav tako vozil z vlakom. Študij je leta 1927 zaključil z maturo, ki jo je opravil z odliko. Takoj zatem se je vpisal v semenišče v Gnieznu. Kasneje je prestopil v nadškofijsko semenišče v Poznanu. Tam ga je 12. decembra 1932 v katedrali posvetil kardinal Avgust Hlond, primas Poljske. Pri svoji prvi maši je izbral dva izreka: „Hodi poslušno, kakor te vodi Bog“ in „Vse daj Bogu v resnici in ljubezni“.
Marian Konopinski je bil sprva tri leta kaplan v župniji Marijinega vnebovzetja v Ostrzeszowu, leta 1935 je bil premeščen v župnijo svetega Pavla, leta 1938 pa v župnijo svetega Mihaela nadangela. Zaslovel je s svojimi pridigami, katerih podrobni rokopisi so bili med vojno izgubljeni v požaru. Marian Konopinski je študiral tudi sociologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Poznanu. (danes Univerza Adama Mickiewicza).
Marian Konopinski se je 1. septembra 1939, na dan začetka vojne, prostovoljno prijavil v poljsko vojsko in služil kot kaplan 15. konjeniškega polka v Poznanu. Sodeloval je v bojih do kapitulacije 28. septembra, nato pa so ga Nemci internirali v častniško taborišče Oflag X B št. 2 v kraju Nienburg an der Weser na Spodnjem Saškem. Njegova „izpustitev“ maja 1940 mu ni prinesla svobode. Takoj so ga ponovno aretirali in poslali v taborišče v Hamburgu, verjetno v koncentracijsko taborišče Neuengamme. Tam je moral opravljati suženjsko delo pri proizvodnji opeke in ploščic. Marian Konopinski je bil 30. maja 1940 poslan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer so mu dodelili zaporniško številko 26 065. Tam je moral med drugim opravljati težka dela v kmetijskem „nasadu“ in pozimi čistiti sneg. Sprva je bilo zapornikom še vedno dovoljeno obhajati sveto mašo v duhovniškem bloku. V začetku leta 1941 pa ni bila prepovedana le ta, temveč tudi molitev brevirja, posedovanje nabožnih predmetov in duhovno svetovanje umirajočim. Prisiljeni v težko delo je umiralo vedno več oslabljenih, izčrpanih in lačnih duhovnikov.
Marian Konopinski je bil 26. novembra eden od 20 duhovnikov (18 Poljakov, en Nizozemec in en Čeh), ki so jih nemški zdravniki in znanstveniki dodelili za psevdomedicinske poskuse. Vsem so vbrizgali patogene mikrobe. Štirje duhovniki sploh niso bili zdravljeni. Osem drugih je prejemalo homeopatska zdravila (med njimi Marian Konopinski) ali sulfonamide. Homeopatija ni pomagala. Stanje Mariana Konopinskega je postalo kritično. Marian Konopinski se je zavedal svojega položaja in je dejal: „Naj se zgodi Božja volja“. Henryk Kaliszan je pozneje zapisal: „Marian je bil v molitvi združen z Bogom. V prvih dneh njegove bolezni smo vsak dan molili rožni venec, vsakič z drugačnim namenom. Toda po nekaj dneh se je njegovo stanje poslabšalo in ni bilo več mogoče moliti rožnega venca. Konopinski je potem še vedno tiho molil in svoje trpljenje daroval Bogu.“
Umirajoči je svoje zadnje besede izrekel prijatelju, ki mu je dal odvezo: „Zbogom v nebesih“. Konopinski je 28. decembra 1942 izgubil zavest in umrl štiri dni pozneje. Njegova mati se je 1. januarja ob pol enih zjutraj zbudila na več sto kilometrov oddaljenem domu, točno v trenutku sinove smrti. Njegovo truplo so upepelili v taboriščnem krematoriju.
DE

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.