Rodil se je okoli leta 590 v kraju Saint-Clair-du-Rhône, umrl pa leta 660 kraju Vienne v Burgundiji.
Bil je opat v samostanu Sv. Marcela v kraju Vienne.
Vir
V Vienni v Burgúndiji (v današnji Franciji), sveti Klar, opat samostana svetega Marcela, ki je menihom zapustil zgled redovne popolnosti.
Vir
Rodil se je v današnji vasi Saint-Clair-du-Rhône, bil opat samostana Saint Marcellin de Vienne in umrl okoli leta 660. Njegov kult je ostal zelo živ v starodavni pokrajini Vienne, zlasti v vaseh Dauphinéja, kjer je pod njegovim pokroviteljstvom deset župnij, njegovo ime pa nosijo tri občine in številni zaselki.
Njegove relikvije častijo v cerkvi v Aixles-Bains, nekdanji kolegijski cerkvi; v škofijah Annecy, Chambéry, Grenoble in Lyon praznujejo njegov praznik 2. januarja, medtem ko se v Viviersu spominjajo le njega. Klarovo češčenje, ki v Saint-Clair-du-Rhône (nekdanji Saint-Genés) sega vsaj v 8. stoletje, je leta 1903 potrdil Pij X.
IT
Sveti Klarus, rojen v Vienni, je bil še otrok, ko je izgubil očeta. Njegova mati, ki je bila zelo cenjena zaradi svoje pobožnosti, ga je zgodaj vzgajala v krščanskih krepostih; pogosto ga je jemala s seboj v cerkev in samostane, nazadnje ga je v celoti zaupala redovnikom samostana Saint Ferreol, sama pa se je umaknila v samostan Saint Blandine. Mladi Klarus je pozneje pridobil tak sloves svetosti, da ga je viennski škof imenoval za opata svetega Marcela, zaupal pa mu je tudi vodenje nun svetega Blandina.
V tistem času je bilo v škofiji Vienne veliko število samostanov, nad katerimi je kot glavni pastir vodil sveti Kadold. Štiristo redovnikov so našteli v samostanu Grigni, od katerih je najznamenitejši nosil ime svetega Ferrucija. V opatiji svetega Petra na Viennu jih je bilo petsto, v samostanu svetega Martina tristotrideset, pa tudi v samostanih svetega Marcella, svetega Gervazija, svetega Janeza in svetega Vincencija. V treh samostanih svetega Andreja je bilo po sto nun. Petdeset jih je bilo v opatiji svetega Nikitija, trideset pa v opatiji svetega Kolumba. V opatiji svete Blandine je živelo petindvajset vdov. Sveti Klarus je postal najpopolnejši zgled svetega predstojnika. Dobil je tudi dar čudežev in avtor njegovega življenjepisa jih omenja več. V bolezni, ki ga je spravila v grob, je svojim učencem napovedal pustošenje Vandalov in Saracenov, ki je državo zajelo po dvainsedemdesetih letih. V njegovih zapisih beremo, da se mu je tri dni pred smrtjo prikazala sveta Blandina in mu napovedala trenutek, ko bo odšel s tega sveta. Pustil se je odnesti v cerkev, kjer se je ulegel na trdo spokorno rjuho in molil. Po smrti okoli leta 660 so ga pokopali v cerkvi svete Blandine. Kasneje so njegove svete ostanke prenesli v cerkev svetega Petra. Vendar so njegove svete ostanke v 16. stoletju razpršili hugenoti.
DE
Klar (Klarus) je okoli leta 620 postal opat benediktinskega samostana St-Marcel v Vienni.
Klar je umrl v sluhu svetosti in bil pokopan v cerkvi Sv. Blandine v Vienni. Njegovi posmrtni ostanki so bili pozneje preneseni v cerkev Sv. Petra. Grobnica je bila uničena med hugenotskimi vojnami leta 1562.
Kanonizacija: papež Pij X. je leta 1903 odobril Klarusovo čaščenje.
Zavetnik krojačev; proti očesnim boleznim
DE
Sveti Klarus iz Vienne, znan tudi kot Clarus du Dauphiné, Clair in Claro, je bil benediktinski menih in priznani duhovni voditelj svojega časa. Znan je predvsem po svojem globokem razumevanju teologije in sposobnosti poučevanja teologije na jasen in vsem učencem dostopen način. Klarus se je rodil okoli leta 590 v mestu Vienne v francoskem departmaju Dauphine in je svoje življenje že od zgodnjega otroštva posvetil služenju Bogu. Pridružil se je benediktinski skupnosti v opatiji Saint Ferreol, kjer je z veliko predanostjo in disciplino sprejel samostanski način življenja. Njegova predanost in zgledno meniško življenje sta navdušila njegove predstojnike, zato je bil izbran za opata opatije Saint Marcellus v Vienne v departmaju Dauphine. Kot opat Klarus ni bil odgovoren le za duhovno blaginjo svojih menihov, temveč je bil zaželen tudi kot duhovni vodja mnogih drugih. Globoko je razumel duhovno življenje in je znal voditi druge na njihovih duhovnih potovanjih. Njegov sloves duhovnega voditelja je rasel in sčasoma so mu zaupali vodenje nun v samostanu svete Blandine, kjer so bile nune tudi njegova mati in sestre. Klarus je bil znan po tem, da je znal poenostaviti zapletene teološke koncepte in jih narediti razumljive svojim učencem. S tem načinom poučevanja se je priljubil mnogim, njegov vpliv pa se je razširil tudi prek samostanskih zidov. Ljudje iz vseh družbenih slojev so iskali njegovo vodstvo in poučevanje ter prepoznavali globoko modrost in jasnost, s katero je posredoval teološko znanje. Poleg intelektualnih sposobnosti je bil Klarus cenjen tudi kot čudodelnik. Njegovi priprošnji so pripisovali številne čudežne dogodke, ki so dokazovali njegovo močno povezanost z Bogom. Ti čudeži so le še povečali njegovo priljubljenost med verniki, ki so verjeli v njegovo svetost in ga spoštovali kot svetega moža. Sveti Klarus iz Vienne je umrl okoli leta 660 in za seboj pustil dediščino duhovnega vodstva, teološkega razumevanja in čudežnih posredovanj. Za blaženega ga je 9. decembra 1903 razglasil papež sveti Pij X., ki je potrdil češčenje svetega Klarusa. Danes je sveti Klar iz Vienne spoštovan in čaščen kot zavetnik krojačev. Njegovo življenje in nauk še vedno navdihujeta vernike, zlasti tiste, ki iščejo globlje razumevanje teologije in svetega zgleda, ki bi mu lahko sledili v svojem duhovnem življenju.
EN
Sveti Klarus (fr: Clair) se je rodil okoli leta 590 v bližini Vienne v Dauphinéju v Galiji. Po očetovi smrti ga je mati, ki je bila zelo pobožna, vzgajala v kreposti in pobožnosti. Za nadaljnjo vzgojo in izobraževanje ga je zaupala menihom benediktinskega samostana (Ordo Sancti Benedicti – OSB) svetega Fererola (Saint-Ferréol), sama pa se je umaknila v samostan svete Blandine (Sainte-Blandine), kjer so bile predvsem vdove.
Klarus je sam vstopil v samostan kot benediktinski menih. Kmalu si je pridobil tak sloves svetosti, da ga je okoli leta 620 viennski škof imenoval za opata samostana svetega Marcella (Saint-Marcel) v Viennu, južno od Lyona v departmaju Dauphiné. To službo je opravljal štirideset let do svoje smrti. Bil je tudi duhovni vodja samostana svete Blandine, kjer sta njegovi sestra in mati postali nuni. Svojim menihom je dajal popoln zgled verskega življenja. O njem pravijo, da so njegove molitve ustavile poplavo reke Rone.
Med svojo zadnjo boleznijo je napovedal, da bodo samostan uničili Saraceni (srednjeveški izraz za muslimane; verjetno izhaja iz arabske besede, ki pomeni „tisti z vzhoda“). Tri dni pred smrtjo je prejel videnje svete Blandine, ki jo je spremljala nebeška vojska, in povedala mu je dan njegove smrti. Umrl je 1. januarja 660 v Vienni.
Kanoniziral ga je sveti papež Pij X. (1903-14), ko je 9. decembra 1903 potrdil njegov kult (skupina „Teobald iz Vienne in njegovih 16 tovarišev“). Njegov spominski dan je 1. januar. Častijo ga predvsem v Franciji, kjer so po njem poimenovane številne cerkve.
NOR