blaženi Nuncij Sulprizio – laik

Papež Pavel VI. je Nuncija Sulprizija 1. decembra 1963 v baziliki sv. Petra razglasil za blaženega in ga postavil za zgled  popolnosti delavcem. Med homilijo je Pavel VI. med drugim dejal: »Danes se uspešno zaključuje postopek beatifikacije, ki trajal že več kot stoletje, saj je sluh o svetosti, s katerim je bil novi blaženi Nuncij Sulprizio obdan že za časa svojega življenja ter smrti, nakazoval pozitivno rešitev. Svoje zemeljsko življenje je sklenil 5. maja 1836 v Neaplju, star le 19 let. Julija 1859 ga je Pij IX. z dekretom, s katerim se je začel postopek za beatifikacijo, ki se je sedaj uspešno končal, razglasil za častitljivega Božjega služabnika. Leta 1891 je Leon XIII. temu abruškemu mladeniču priznal junaške kreposti. Njegov lik je povezal s sv. Alojzijem Gonzago in sicer ob 300-letnici smrti tega svetnika, pa tudi zato, ker je Nuncij Sulprizio do njega gojil posebno pobožnost ter se je za oba zemeljsko življenje hitro zaključilo. Kljub temu, da sta živela v zelo različnih zgodovinskih in družbenih okoljih, oba prinašata Cerkvi v veselje in slavo podobne kreposti, predvsem mladostniško svetost.

Kdo vse se veseli beatifikacije
Te razglasitve se veseli zemlja, od koder izhaja novi blaženi – Abruci, rodovitna zemlja svetnikov, ki je znana in spoštovana zaradi tradicionalne pobožnosti svojega ljudstva, ki je pripravljeno preko pesmi, običajev ter navad izraziti svojo vernost. Posebej se je veseli škofija, v kateri se je Nuncij Sulprizio rodil, to je Penne-Pescara. Veseli smo, da jo tukaj zastopa njen gorečen Pastir, skupaj s predstavniki oblasti, duhovniki, združenji škofije ter nekaj tisoč verniki, ki so od tam prišli, da bi ponosno in z zadovoljstvom vzklikali novemu nebeškemu bratu. Prav tako se je veseli Neapelj, kjer je blaženi sklenil svoje kratko zemeljsko romanje in kjer se god blaženega Vincencija Romana, ki smo ga pravkar povzdignili na čast oltarja, pridružuje prazniku tega njegovega t.i. “pridobljenega sina”. Prisrčno pozdravljamo te drage prebivalce Abrucev in Neaplja ter jim želimo, da bi njihovo naravno sorodstvo s tako zaslužnima predstavnikoma njihovih dežel privedlo do duhovnega sorodstva, v posnemanju njunih krščanskih kreposti.

Novega blaženega opredeljujeta mladost in delo
Ta naša želja nas zavezuje, da pokažemo na značilne vidike življenja, ki jih današnja beatifikacija Cerkvi predlaga v čaščenje in posnemanje. Kakor vemo, sta tovrstna vidika predvsem dva; tisti, ki ga ponuja kratko življenje blaženega Nuncija Sulprizia ter dejstvo, da je bil nekaj žalostnih in težkih let delavec, reven in preprost vajenec v eni izmed revnih kovačnic. Mladost in delo opredeljujeta novega blaženega. Gre za tako sijajna in pomembna izraza, ki zadoščata, da njegova kratka in obledela biografija postane nadvse zanimiva.

Blaženi ne kljub temu, ampak zato, ker je bil mlad in delavec
Zdaj ne bomo povedali ničesar o tej biografiji; mislimo, da se, tudi če je vsi še ne bi poznali, zaradi njene kratkosti in preprostosti z njo z lahkoto seznanijo. Radi pa bi pritrdili, da sta ti dve značilnosti Nuncija Sulprizia – da je bil mlad in da je bil delavec – združljivi s svetostjo. Ali je lahko nekdo, ki je mlad, svetnik? Ali je lahko delavec svetnik? Še bolj zanimivo bo, če bomo uspeli odkriti, da ta naš dragi izbranec ni bil vreden beatifikacije kljub temu, da je bil mlad in kljub temu, da je bil delavec, ampak prav zato, ker je bil mlad in ker zato, ker je bil delavec.

Svetniki so kot ogledalo, v njih spoznavamo tudi sebe
Tukaj je potrebno ponovno spomniti, kakšno je naše stanje duha, ko si predstavljamo (in Bog želi, da bi bila v nas ta predstava, ki ni graje vredna, nekaj običajnega!), da poznamo oz. presojamo tiste vrste edinstvenih, izrednih osebnosti, ki jih imenujemo blaženi ali svetniki. Če dobro opazujemo, ko z zanimanjem sodobne psihologije premišljujemo o njihovem življenju, podzavestno spoznavamo tudi svoje. Blaženi, svetniki, junaki, popolni nam danes služijo kot ogledalo, da spoznavamo sebe. Čaščenje svetnikov nas vzgaja za spoznavanje o človeku, zgodovini, človeški vesti ter je tako učinkovito in prodorno, da samo v sebi zadostuje kot koristno in modro.

Milost je edino načelo popolnosti, ki je skupno vsem
Preučevanje živete svetosti nas vodi k odkrivanju najvišjih in najznačilnejših človeških izrazov, ki so zato bolj vredni pozornosti in ponotranjenja. Gre za čudovito preučevanje, saj po eni strani v izbranih, ki so nam predlagani v čaščenje, in v našem posnemanju odkriva temeljno istovetnost: človeško naravo. Da bi ti ne zmogel kar zmorejo tile in tele? nam naravno pride, da bi vzkliknili s sv. Avguštinom; in tovrstno preučevanje opozarja na edino načelo popolnosti, ki je lahko skupno vsem, milost, ki usmerja naše življenje k edinemu pravzoru, Jezusu Kristusu, kot nas uči sv. Pavel: v pismu Rimljanom pravi, da morajo biti svetniki, ki jih je Bog poklical k zveličanju, “skladni s podobo njegovega Sina” (Rim 8,29). In po drugi strani nam hagiografski študij kaže, da so vsi svetniki različni med seboj. Vsakdo je drugačen in vsak ima nezamenljiv videz; vsakdo kaže svoj razvoj, v nekem smislu svoboden in izviren, svoje osebnosti. Tudi na to nas spominja sv. Pavel: “Zvezda se namreč od zvezde razlikuje po veličastvu” (1Kor 15,41).

Opredeliti svetost s konkretnimi izrazi
Zato torej danes težimo k temu, da bi dali izbranemu ime, ki bi nam ga približalo ter razlikovalo od drugih svetnikov; oznako, preko katere bi vstopil v naše družbene ali psihološke kategorije ter ga hkrati ločila od drugih oblik človeškega življenja. V svetnikih želimo najti, recimo tako, usposobljene kolege; abstraktna in splošna svetost nas danes manj privlači; želimo jo opredeliti z izrazi, ki so konkretni, naši in nezamenljivi.

Mladenič in delavec
Zato se je biografom Nuncija Sulprizija zdelo lahko in primerno, da so ga imenovali mladenič in delavec. To poimenovanje mu zagotavlja dve tesni sorodnosti z življenjem našega časa, v katerem mladi in delavci zasedajo najpomembnejša ugledna in operativna mesta. Opevanje novega blaženega bi se lahko končalo tukaj; in imel bi neizpodbitna in čudovita naziva, da bi mu prisluhnili vi, mladi, vi, delavci.

Zgled in priporočila mladim: biti mlad je sreča
Nuncij Sulprizio bo vam, mladi, povedal, kako je on razsvetlil in posvetil vaša leta; on je vaša slava. On vam bo povedal, da se mladosti ne sme imeti za obdobje svobodnih strasti, neizogibnih padcev, nepremagljivih kriz, propadajočih pesimizmov, škodljivih egoizmov; pač pa vam bo rekel, da je biti mladi milost, je sreča. Sv. Filip Neri je ponavljal: Blagor vam, mladi, ki imate čas delati dobro. Milost in sreča je biti nedolžni, čisti, močni, polni gorečnosti in življenja – kakor so in bi morali biti ljudje, ki prejmejo dar svežega in novega življenja, ki ga obnovi in posveti krst; prejmejo zaklad, ki se ga ne sme nespametno zapravljati, ampak spoznavati, ohranjati, vzgajati, razvijati in usmerjati, da bi obrodil življenjske sadove, koristne zase in za druge. On vam po povedal, da nobena leta niso tako primerna, kot vaša, mladi, za velike ideale, za velikodušna junaštva, za dosledne misli in dejanja. On vas bo naučil, kako morete vi, mladi, v samih sebe ponovno oživiti svet, v katerega vas je poklicala Previdnost. Kako je najprej na vas, da se posvetite zveličanju družbe, ki potrebuje močne in pogumne značaje. Naučil vas bo najvišjo Kristusovo besedo, biti daritev, križ, naše zveličanje ter zveličanje vsega sveta. Mladi razumejo to najvišjo poklicanost.

Sporočilo delavcem: delo in vera tesno povezana
In vam, delavci, ta vaš ubogi in trpeči kolega prinaša sporočilo v mnogih poglavjih. Sporočilo blaženega Nuncija Sulprizija pravi predvsem, kako naj Cerkev misli na vas, kako naj vas spoštuje ter vam zaupa, kako naj v vašem položaju vidi dostojanstvo človeka in kristjana, kako naj bo sama teža vašega napora naziv za vaše napredovanje v družbi ter za vašo moralno veličino. Sporočilo Nuncija Sulprizija pravi tudi, kako je delo trpelo in kako še vedno potrebuje zaščito, podporo in pomoč, da bi bilo svobodno in humano ter da bi življenju omogočalo njegovo upravičeno širjenje. Prav tako vam bo povedal, da se delo ne more ločiti od svojega velikega dopolnila, ki je vera; vera, ki da luč, to je najvišje razloge za življenje in ki zato določa lestvico resničnih vrednot življenja samega; vera je tista, ki da dih, to je notranjost, očiščenje, plemenitost, uteho fizičnemu naporu in poklicni dejavnosti; vera je tista, ki humanizira tehniko, ekonomijo, družbo; vera je tista, ki ustvarja velike in dobre, pravične, svobodne in svete delavne ljudi. Tako vam bo Nuncij Sulprizio povedal, da je nepravično življenje delavca prikrajšati za njegovo najvišjo duhovno hrano in izraz, ki je molitev; povedal vam bo, kako ni nič bolj škodljivega za vašega duha, za vaše družinsko in družbeno življenje, kot ignorirati Kristusa; nič ni bolj škodljivega, nevarnega in usodnega kot opredeliti se do Njega, velikega Prijatelja, za ravnodušne in sovražne; in povedal vam bo, kako končno nihče ni bolj poklican, da bi mu bil blizu, da bi sprejel njegov evangelij in užival njegovo zveličanje, kot je delavec močnega in iskrenega srca.«
Rekli smo, da bi se naše opevanje novega blaženega lahko zaustavilo pri tem dvojnem priznanju, ki vidi svetost povezano z dejstvom, da je bil mlad in da je bil delavec. Njegovi biografi so se večinoma zadovoljili s to lepo apologijo.

Novi, poglobljeni vidiki Nuncijevega življenja
Naj nam bo dovoljeno poudariti, skupaj s tistimi, ki so bolj od znotraj preučevali življenje tega ponižnega Božjega služabnika, da je takšno apologijo mogoče poglobiti. Tako bi lahko v Nunciju Sulpriziju prepoznali nove vidike, na katere smo ravnokar opozorili v običajnih pripovedih njegovega življenja. Ti so morda bolj prodorni, skrivnostni in realni; morda bi kdo lahko pripomnil, da je oznaka mlad zanj primerna zaradi njegovega kratkega življenja in ne zaradi duha, ki je lasten mlademu človeku; oznaka delavca pa predstavlja le delne elemente psihologije in problematike sodobnega delavca.

Skrivnost trpljenja nedolžnega
V blaženem, ki nam ga danes Cerkev predlaga v razmislek, ne bo težko najti rodovitnih in globokih tem za študij ter simpatije. Njegovo otroštvo, na primer, ki je bilo zaznamovano z osirotelostjo in revščino, nas vabi h globokemu premišljevanju o skrivnosti trpljenja nedolžnega, ki vznemirja tiste, ki niso v Kristusovi šoli. Tudi o tem, kako da posledica otroštva, v katerem se je gotovo nakopičil težak občutek samote, bede, surovosti, ni bila bolna in uporna miselnost, objestna in pokvarjena mladost, kakor se pogosto zgodi. Kako to, da to nesrečno mladostno življenje vse od prvih let cveti v nedolžno, potrpežljivo in nasmejano dobroto?

Odkod tako živa, gotova, vztrajna in osebna vera?
Zatem gre za temeljno vprašanje njegove vernosti: odkod tako živa, tako gotova, tako vztrajna in osebna pobožnost? Jo je dovolj razložiti s tisto malo verske vzgoje, ki jo je mogla v tistem času ponuditi ena izmed odročnih abruških župnij v hribih? Ali gre za vernost ljudstva, prirojeno in podzavestno, ki se v Nunciju Sulpriziju izraža v neposredni polnosti? Ali pa je bila prava učiteljica ponižna stara mama s podeželja, ki je nekaj časa skrbela za siroto in je morda nevede trpečemu in občutljivemu srcu razodela prva znamenja pogovora z Bogom? Resnično je treba pogledati versko formacijo tega mladeniča, ki ni bil izobražen; morda bomo tako prepoznali duhovno bogastvo lokalne verske tradicije, ki je podobna pri veliki večini Italijanov; tradicija, ki je vredna spoštovanja, čeprav je včasih izražena v vprašljivih oblikah ljudske pobožnosti.

Delovanje nevidnega Božjega Učitelja?
In morda bi tudi zaznali – in to bi bilo najboljše odkritje – delovanje nevidnega Božjega Učitelja, ki naredi, kakor je v življenju mnogih drugih svetnikov, čisto dušo, ki jo je načela bolečina, za privilegirano učenko. Le-ta se ne nauči resnic vere in skrivnosti Božjega kraljestva iz knjig, niti od glasu zunanjega učitelja, ampak iz neke določene porajajoče se notranje znanosti. Problem sposobnosti tega bolnega in nesrečnega mladeniča vam bo poleg vaših potreb in potreb drugih pomagal razumeti tudi lastno bolečino ter bolečino drugih.

Skrivnost svetosti odkrivamo tudi preko polkovnika
Potrpežljivost, blagost, pozorno in uslužno dejavno ljubezen tega neozdravljivega in šepavega najstnika je mogoče opisati in o njih pripovedovati; pomembno vlogo v Nuncijevi kratki zgodovini ima tudi polkovnik zlatega srca, ki je v določenem obdobju poskrbel za njegovo zdravljenje; s človeškega vidika ta dobrota ostaja nerazložljiva; spominja nas, da smo tudi tukaj pred skrivnostjo odličnega Nuncija, skrivnostjo, ki smo jo iskali, to je skrivnostjo njegove svetosti.
Če se nam slavljenje te edinstvene kreposti, ki jo danes obhajamo, zdi resnično zaslužno ter nam je zgled in nam koristi, bo dobro skleniti prijateljstvo s tem dragim blaženim; ponižno premislimo, kako se moramo približati njegovemu nebeškemu pogovoru ter kako moremo tudi mi slediti njegovi zemeljski poti.
S temi željami vas vse, spoštovani Bratje in ljubljeni Otroci, na priprošnjo Nuncija Sulprizija, kateremu izkazujemo spoštovanje Naše vdanosti, iz srca blagoslavljamo.«
Vir