blaženi Titus (Tito) Zeman iz Vajnory – duhovnik, redovnik in mučenec

blaženi Tito Zeman - duhovnik, redovnik in mučenec30. septembra 2017 je v Bratislavi na Slovaškem potekala beatifikacija salezijanskega duhovnika Tita Zemana. Obred je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Zeman se je rodil leta 1915 v kraju Vajnory blizu Bratislave. Bil je prvi od desetih otrok v zelo krščanski družini. Pridružil se je salezijancem in bil leta 1940 v Torinu posvečen v duhovnika. Tvegal je svoje življenje in preko meje v Italijo pomagal mladim, ki so se navdušili za duhovništvo. Med enim od poskusov je bil skupaj s prebežniki ujet. Komunistični režim ga je obsodil na ječo in prisilno delo. Umrl je 8. januarja 1969.
Kardinal Amato je za Radio Vatikan dejal, da je komunistična diktatura prejšnjega stoletja tako Slovaško kot mnoge druge države ‘sovjetskega bloka’ spremenila v »žalostno polje ujetništva«. »Jeza je bila usmerjena predvsem proti Cerkvi, ki je ohranjala živo identiteto slovaškega naroda, s tem ko je varovala svobodo in dostojanstvo. Ukinjene so bile katoliške šole in zaplenjeno njihovo premoženje. Aretirani in obsojeni so bili škofje, duhovniki in laiki. V tem ozračju pravega preganjanja so Tito in z njim mnogi drugi pokazali izjemen pogum, ko so se sovraštvu zoperstavili z močjo ljubezni,« je zatrdil kardinal.
Zeman je bil aretiran, ker je semeniščnikom in duhovnikom pomagal oditi iz njihove domovine, da bi lahko uresničili svoj apostolski ideal. Obtožen je bil velikega izdajstva in obsojen na prisilno delo. Poslan je bil v t.i. stolp smrti, kjer je moral delati v pridelavi urana, zelo strupene in radioaktivne kovine. Med zdravniškim pregledom so Zemanu v telesu izmerili zelo visoko stopnjo radioaktivnosti. Zato je postal ‘mukl’, kot so imenovali tiste, ki so bili namenjeni fizični odstranitvi. »Zaradi sevanje, mraz, izčrpanost, ubijanje ljudi, kot da so neki insekti, je kraj veljal za pravo taborišče smrti,« je pojasnil kardinal Amato.
O Zemanovem liku salezijanskega mučenca je prefekt dejal, da gre za pogosto spregledan, a bistven vidik apostolata vzgoje mladih. Don Bosko je pogosto ponavljal, da kadar salezijanec umre v prizadevanju za duše, to za salezijansko skupnost pomeni veliko zmago. Pri tem ni mislil samo na naporno vsakodnevno mučeništvo, kar je pastoralna ljubezen do mladih, ampak na krvavo mučeništvo. »Če je Gospod po svoji previdnosti nekatere med nami določil za mučeništvo, bi se zato morali prestrašiti?« je govoril don Bosko. To njegovo preroštvo se je po kardinalovih besedah v zgodovini večkrat uresničilo. »Mučeniška svetost je domača salezijanski kongregaciji, ki ima že okoli sto mučencev.« Kardinal Amato je spomnil na kanonizacijo dveh mučencev, misijonarjev na Kitajskem, msgr. Luigija Versiglio in don Callista Caravaria. Don Giuseppe Kowalski je bil beatificiran skupaj s petimi mladimi iz salezijanskega oratorija v Poznanu, ki so bili prav tako žrtve komunistične diktature. Kardinal je navedel tudi španskega salezijanca Giuseppeja Calasanza Marquésa, ki je bil beatificiran skupaj z 31 tovariši mučenci – umrli so mučeniške smrti med španskim preganjanjem  v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Enaka usoda je doletela španskega duhovnika Enrica Saiza Aparicia in 62 tovarišev mučencev. Pred tremi leti je bil v Budimpešti na Madžarskem beatificiran tudi salezijanski laik Štefan Sándor, ki je umrl mučeniške smrti v času komunističnega režima.
Kardinal Amato je še dejal, da je pastoralna ljubezen tista, ki vodi salezijance in salezijanke v darovanje življenja, da bi mlade obvarovali pred zlom vsake izkrivljene ideologije. Molitev Daj mi duše, drugo vzemi je za don Boska kakor tudi za don Tita pomenila rešitev mladih na račun svobode in življenja. Blaženega Tita Zemana lahko opredelimo kot »mučenca za poklice«. »Ljubil je svoj poklic salezijanca in duhovnika. Želel si je, da bi tudi drugi mladi v svobodi živeli sanje svojega posvečenja Gospodu,« je zatrdil kardinal in izrazil željo, da današnja osvojena svoboda, pogosto povezana z določeno diktaturo blagostanja in transgresije, ne bi omrtvila in ugasnila ideale tistemu, ki želi v polnosti živeti odločitev za hojo za Kristusom.
Vir

Blaženi Titus Zeman (4. januar 1915 – 8. januar 1969) je bil slovaški rimskokatoliški duhovnik in redovnik don Boskovih salezijancev. Zeman je pred posvečenjem študiral v italijanskih mestih in delal na Slovaškem, da bi zaščitil sobrate salezijance, potem ko je komunistični režim prepovedal verske redove. Aretiran je bil, potem ko je poskušal poslati salezijance iz države, bil je zaprt od leta 1952 do 1964 in umrl zaradi slabega zdravja, ki je nastalo zaradi razmer v zaporu. Razglasili so ga za zagovornika verskih svoboščin.
Zeman je bil razglašen za božjega služabnika leta 2010 pod papežem Benediktom XVI., potem ko se je v Bratislavi začel proces kanonizacije – vzrok je bilo ugotavljanje, ali je Zeman umrl “in odium fidei” (v sovraštvu do vere). Papež Frančišek je njegovo beatifikacijo odobril 27. februarja 2017; beatifikacija je potekala v Bratislavi 30. septembra 2017.
Titus Zeman se je rodil leta 1915 na Slovaškem. Od leta 1925 – ko mu je bilo deset let – je vedel, da želi postati duhovnik, zato je končal srednješolsko izobraževanje pri don Boskovih salezijancih v Šaštinu, preden je razmišljal o tej poti.
Leta 1931 je vstopil v salezijanski noviciat in 6. avgusta 1932 naredil začasne zaobljube. 7. marca 1938 je opravil slovesne zaobljube v redu v Sacro Cuore di Gesù a Castro Pretorio v Rimu. Zeman je opravil teološki študij za duhovništvo na Pontifica Università Gregoriana in nato nadaljeval študij v Chieriju. V duhovnika ga je 23. junija 1940 v Torinu posvetil kardinal Maurilio Fossati. Novo mašo je obhajal v domačem kraju 4. avgusta 1940 in do leta 1950 služboval kot kaplan in katehet.
Aprila 1950 je komunistični režim prepovedal verske redove znotraj svojih meja in njihove člane začel pošiljati v koncentracijska taborišča. Zeman je uredil, da so salezijanci odpotovali v Torino – čeprav je bilo to resno tveganje, saj je bilo nezakonito –, da so lahko ti redovniki dokončali študij brez strahu pred preganjanjem ali zatiranjem. Organiziral je dve takšni ekspediciji (eno avgusta 1950 in drugo 23. oktobra 1950) za več kot 60 salezijancev. Pri tretjem poskusu aprila 1951 so njega in druge aretirali. Na sojenju so ga označili za izdajalca naroda. Tvegal je smrtno obsodbo, a je bil zaradi olajševalnih okoliščin 22. februarja 1952 obsojen na zaporno kazen do leta 1977, 10. marca 1964 pa je bil pogojno izpuščen, zaznamovan zaradi trpljenja, ki ga je prestal v zaporu. Leta 1968 je dobil dovoljenje za obhajanje verskih obredov.
Zeman je umrl leta 1969 zaradi srčnega popuščanja, k njegovi smrti pa so prispevali težki pogoji njegovega zapora. Njegove posmrtne ostanke so leta 2010 izkopali in prenesli v lokalno cerkev.
Postopek beatifikacije se je začel v Bratislavi 22. januarja 2010 pod papežem Benediktom XVI., potem ko je Kongregacija za zadeve svetnikov zadevi podelila uradni “nihil obstat” (“nič proti”) in ga imenovala za Božjega služabnika. Škofijski proces za zadevo se je začel 26. februarja 2010 in zaključil 7. decembra 2012; Kongregacija za zadeve svetnikov je ta postopek potrdila 28. junija 2013.
Postulacija je predložila dokumentacijo, znano kot Positio, Kongregacija za zadeve svetnikov je leta 2015 skupaj z odborom teologov – s soglasno odločitvijo – glasovala za to zadevo na sestanku 7. aprila 2016. Kongregacija za zadeve svetnikov je potrdila zadevo na srečanju 21. februarja 2017. Papež Frančišek je beatifikacijo odobril 27. februarja 2017, beatifikacija pa je bila izvedena v Bratislavi 30. septembra 2017.
Trenutni postulator, ki je dodeljen tej zadevi, je salezijanski duhovnik Pierluigi Cameroni.
EN

Blaženi oče Titus Zeman se je rodil 4. januarja 1915 v kraju Vajnory na Slovaškem. Že v zgodnjem otroštvu je trpel za različnimi boleznimi. Po nenadni ozdravitvi pri desetih letih je Mariji obljubil, da bo “za vedno njen sin” in da bo postal salezijanski duhovnik.
Leta 1931 je postal novinec, leta 1938 je opravil večne zaobljube in bil posvečen leta 1940 v Turinu. Na začetku komunističnega režima, po deportaciji redovnikov (13. in 14. aprila 1950), je iskal načine, kako bi salezijanskim semeniščnikom pomagal doseči duhovništvo. Organiziral je odprave, da bi jih spravil skozi železno zaveso v Turin, vendar so ga pri tretjem podvigu (aprila 1951) ujeli.
P. Zeman se je moral soočiti s približno 13 leti krivičnega zapora in mučenja, pri čemer je v zaporih in delovnih taboriščih doživljal stiske. Prisiljen je bil prenašati dolga obdobja izolacije in delati z radioaktivnim uranom brez kakršne koli zaščite. Leta 1964 je bil pogojno izpuščen za pet let. Šele leta 1968 mu je režim dovolil, da javno opravlja duhovniško službo.
Umrl je 8. januarja 1969 v svojem rojstnem mestu in veljal za mučenca.
Pričevanje p. Zemana je utelešenje Jezusovega poklicnega klica in pastoralne naklonjenosti mladim, zlasti mladim salezijancem, ki je zanj postala prava strast. Nekoč je dejal: “Tudi če bi izgubil življenje, ga ne bi imel za zapravljeno, če bi vedel, da je vsaj eden od tistih, ki sem jim pomagal, namesto mene postal duhovnik.”
Škofijska preiskava se je v bratislavski nadškofiji začela 26. februarja 2010. Papež Frančišek je 27. februarja 2017 odobril dekret o mučeništvu Božjega služabnika Tita Zemana.
SK

Titus Zeman se je rodil 4. januarja 1915. Njegova starša Ján Zeman in Agneša, rojena Grebečiová, sta imela deset otrok. Titus je bil najstarejši. Odraščal je v verski družini, zato nas ne sme presenetiti dejstvo, da se je že pri desetih letih odločil, da bo postal duhovnik.
Nihče ga ni mogel od tega odvrniti. Niti pater Bokor, ki je Titusa preizkušal pred njegovim sprejemom v salezijanski inštitut. Titovi starši so ga prosili, naj sina zaradi njihove revščine od tega odvrne. Očeta Bokorja so prosili, naj mu pove, da je premlad in da z njim ne bo njegove matere ter da ne bo mogel jokati, ko bo hrepenel po domu.
Mladi Titus mu je odgovoril:
– Zakaj mi govoriš, da moje mame ne bo tukaj? Da, seveda, moje zemeljske mame ne bo tukaj z menoj; vendar pa bo tukaj Marija Pomočnica. In obljubil sem ji, da bom prišel k njej, ko si bom povrnil zdravje. Ona bo skrbela zame. Ne bom jokal, ker bo moja nebeška mati z menoj.
Oče Bokor je v tistem trenutku obupal in rekel:
– S tem fantom se ni mogoče pogovarjati. Ni ga mogoče odvrniti, poklican je v to življenje. To je Božja volja, proti njej se ne moremo boriti.
Tako mu nič ni stalo na poti, da bi uresničil svoje sanje – postal duhovnik.
Srednjo gimnazijo je končal v zavodih v Šaštinu, Hronskem Svetem Beňadiku oziroma v Frištaku pri Holešovu. Polletne izpite in maturo je opravljal na Rimskokatoliški realni gimnaziji v Kláštoru pod Znievom, kjer je opravil tudi maturo. Kot salezijanski asistent je deloval v Hronskem Svetem Beňadiku in v Moravski Ostravi.
Leta 1937 je začel študirati teologijo v Rimu na Papeški univerzi Gregoriana. Študij teologije je nadaljeval v bližini Torina v Chieriju na Teološkem inštitutu. Med šolskim letom in počitnicami je pomagal kot pomočnik v oratoriju. Titusova želja, da bi postal duhovnik, se je uresničila v Torinu 3. junija 1940, ko ga je kardinal Maurilio Fossati posvetil v duhovnika. Njegova prva maša kot novo posvečenega duhovnika je bila 4. avgusta 1940 v njegovem rojstnem kraju Vajnory. Po končanem študiju se je vrnil na Slovaško, da bi širil Božjo besedo in delal z mladimi. Za to nalogo se je odločil že v mladosti. Tako je začel delati v salezijanskem oratoriju v Bratislavi na Miletičevi ulici.
Kot kaplan je bil 1. julija 1941 dodeljen v župnijo Bratislava – Tehelné pole.
Superintendent salezijancev p. Jožef Bokor ga je prepričal, naj gre študirat kemijo in matematiko na naravoslovno fakulteto, da bi lahko te predmete poučeval na škofijski gimnaziji v Trnavi. Titus Zeman je bil leta 1943 oproščen službe v župniji. Preselili so ga v Trnavo, kjer je poučeval na omenjeni šoli.
Noč s 13. na 14. april 1950, tako imenovana Akcija K,je imela na Titusa velik vpliv. Med tem nasilnim zaprtjem menihov, ko je državna oblast zavzela samostane ter menihe in nune odpeljala v sprejemna taborišča, je bil Titus zaradi Božje previdnosti v župnišču v Šenkvicah.
Mučila ga je misel na njegove sobrate in razmišljal je, kako bi jim pomagal. Razmišljal je o ilegalnem prevozu mladih sobratov in študentov teologije v Turin, da bi tam dokončali študij. Obiskal je p. Františka Revesa v prezbiteriju v Brodskem in mu povedal o tem. Skupaj sta si šla ogledat reko Moravo, natančneje začetne kraje meje, kjer bi lahko bilo nekaj brodov. Vendar nista imela izkušenj z nezakonitim prečkanjem meja, zato sta se dogovorila, da bosta poiskala tihotapca ljudi.
Oče Titus se je vrnil v Šenkvice, da bi se čim prej srečal s svojimi sobrati.
Poleti, 2. julija 1950, je oče Ernest Macák obiskal očeta Titusa Zemana v Šenkvicah. Predlagal mu je predlog, da bi bil lahko on tisti, ki bi študente teologije in mlade sobrate tihotapil v tujino. Oče Macák je Titusu obljubil, da ga bo seznanil s tihotapcem ljudi. Oče Titus se je s tem takoj strinjal. Pri tem ni okleval niti za trenutek, saj je tudi sam iskal takega človeka.
Skupaj sta odšla v Borski Sveti Mikulaš, saj je bilo tam za očeta Titusa dogovorjeno srečanje z Jozefom Mackom, enim najbolj izkušenih tihotapcev ljudi.
Oče Titus Zeman je postal organizator zelo tveganih in nevarnih dejavnosti. Od tistega trenutka se je začel pripravljati na prečkanje meje.
Niti slabe izkušnje niti možnost nevarnosti med prvima dvema ilegalnima potema v Turin očeta Titusa niso odvrnile od priprav na naslednji pohod. Upal je, da se bodo tisti, ki bodo lahko študirali v Torinu, nekoč vrnili na Slovaško kot duhovniki in bodo kot misijonarji širili Božjo besedo po svetu.
P. Titus se je iz Italije vrnil v salezijanski inštitut v Linzu in izvedel, da je avstrijska policija aretirala Jožefa Mačka in Františka Totko. Vendar je oče Titus še vedno razmišljal o tem, da bi z naslednjo skupino prestopil mejo. Medtem ko je čakal, da ju izpustijo na prostost, je pater Titus redno ob sobotah in nedeljah pridigal s pomočjo radijske postaje Biele légie (Bela legija). Marca 1951 je bil Jožef Macek še vedno aretiran. Zato sta se pater Titus in František Totka odločila, da bosta naslednji križev pot organizirala sama.
V želji, da bi pomagal svojim sobratom, se oče Titus ni zavedal tveganja. František Totka ni bil tako izkušen tihotapec ljudi kot Jozef Macek, poleg tega pa ni znal plavati. František Totka je prišel v Linze 22. marca. Skupaj z očetom Titusom sta potovala do Vienne in nato do Sierndorfa. Neopažena sta šla skozi celotno sovjetsko območje in dosegla reko Moravo. Reka je bila narasla. Kljub temu so napihnili čoln in prečkali reko. 23. marca je bila ena ura zjutraj, ko so prispeli na območje Slovaške. Na meji je bila patrulja, ki jih je presenetila, vendar jim je uspelo pobegniti. Tako so lahko pripravili naslednjo skupino za odhod iz republike.
P. Andrej Dermek, p. Leonard Tikl, p. Pavol Pobiecky, p. Jozef Paulík, župnik Justín Beňuška, ThDr. Štefan Koštiaľ, laiški brat Jozef Baťo; študenti teologije: Jozef Bazala, Anton Kyselý, Augustín Lovíšek; mladi bratje: Ján Brichta, Anton Srholec, Anton Semeš, Anton Hlinka, Alojz Pestún in Klement Poláček so se 7. aprila 1950 sestali v Šaštinu. Pred zoro 8. aprila so se odpravili na pot. Skozi gozd so se odpravili proti Lakšarski Novi vasi. Tam sta se srečala z duhovnikom Antonom Botekom, prof. Františkom Minarovim, doktorjem Emilom Šafarjem in doktorjem Viliamom Mitošinkom.
Ponoči je bila nevihta in teren, ki so ga morali prehoditi, je bil blaten. P. Titus je ostale poučil, kako naj se obnašajo v gozdu in pozneje ob reki Moravi. Pot je bila zelo dolga in naporna. Starejši duhovniki niso imeli dovolj moči, da bi v zastavljenem tempu korakali po blatnem terenu, in so zaostajali. Reko Moravo so dosegli 9. aprila. Njihova zamuda je bila velika – več kot tri ure. Ugotovili so, da je reka še vedno narasla. Poleg tega so pogrešali štiri ali pet ljudi.
Kljub zagotovilu očeta Titusa, da je prečkanje reke na predviden način varno, je vladal kaos. Nekateri duhovniki, predvsem neplavalci, tega niso mogli prenesti ne fizično ne psihično. Bilo jih je strah.
Bilo je že ob zori in ni bilo nobenega zagotovila, da bodo vsi v temi prišli na drugi breg reke. Oče Titus je pozval:
– Vsaj poskusiti moramo prečkati reko. To moramo storiti, tudi če se bo kdo od nas prehladil ali dobil pljučnico. To moramo storiti za vsako ceno.
Kljub njegovemu zagotovilu so se bali nadaljevati pot po narasli reki. Na koncu so se odločili, da se vrnejo. Skupina je postopoma razpadala. Po prehodu jih je opazila mejna straža. Mejna straža je s pomočjo vojske in policije ujela šestnajst od dvaindvajsetih članov skupine.
Devetega aprila se je razširila informacija o neuspešnem prečkanju meje. Vsem je bilo jasno, da so se znašli v velikih težavah. Žalostna novica je dosegla tudi Rim in Torino. Drugi bratje so bili zgroženi. Molili so k Gospodu in Mariji Pomočnici. Prosili so, da bi svoje sobrate rešili pred smrtjo.
Oče Titus je Avguštinu Krivosudskemu pripovedoval o obdobju preiskave, mučenja in zapora:
– Ko so me ujeli, se je zame začela kalvarija. Duhovno in telesno najtežje trenutke sem doživljal v preiskovalnem priporu. Dejansko je trajalo dve leti. Pod oknom moje zaporniške celice je bilo mesto usmrtitve. Vsak dan so tja pripeljali ljudi. Slišal sem grozljive nečloveške krike in žalovanje. Poleg tega so jih tam mučili. Živel sem v nenehnem strahu, da se lahko vsak trenutek odprejo vrata moje celice in me odpeljejo na mesto usmrtitve. Poglejte me; to je eden od razlogov, zakaj so moji lasje postali sivi.
Ko se moram v mislih vrniti v ta čas nepredstavljivega mučenja, moram odkrito priznati, da me samo ob misli nanj spreleti srh. Uporabljali so nečloveške metode pretepanja in mučenja na najstrašnejši ravni. Tako so na primer iz greznice prinesli vedro, polno iztrebkov, vanj položili mojo glavo in me držali, dokler se nisem začel dušiti. Povsod so me brcali, me močno pretepali s kakšnim predmetom in udarjali po obrazu. Po enem takem udarcu sem postal gluh.
Sodna obravnava proti očetu Titusu Zemanu in njegovim spremljevalcem se je začela 20. februarja 1952 ob 9.00 z obtožbami. Obtožnica je temeljila na priznanjih o izmišljenih dogodkih, pridobljenih z mučenjem v priporu. Tožilec je nenehno napadal Vatikan, Cerkev in vernike. V obtožnici je bil oče Titus opisan kot prepričan sovražnik države, agent v tajni službi Vatikana in CIC ter kot izdajalec, ki je nezakonito iz republike prepeljal druge sovražnike države. Tožilec je za očeta Titusa Zemana zahteval najstrožjo obsodbo, tj. smrtno kazen.
Obramba očeta Titusa Zemana: “V svoji vesti ne čutim nobene krivde. Vse, kar sem razglasil za krivdo, sem storil iz ljubezni do Cerkve, zlasti iz ljubezni do salezijanske družbe, ki se ji zahvaljujem za vse, kar sem.
Čutil sem se dolžnega prepeljati “na Zahod” duhovnike, ki jim je bilo tu onemogočeno duhovniško služenje. Za posebno poslanstvo sem imel, da sem pomagal salezijanskim bogoslovcem in mladim sobratom, da so šli v Turin študirat in dokončat teološki študij, ko po zaprtju redovnih hiš niso mogli postati duhovniki tukaj, kar je bila njihova goreča želja. Moja vest mi ne očita ničesar.”
Predsednik sodnega senata Paul Korbuly je 22. februarja zjutraj prebral sodbo:
V imenu republike so obsojeni: ..Titus Zeman. Sodišče se iz znanih razlogov odpoveduje absolutni kazni in ga obsodi na 25 let zapora …
Skupna kazen za obsojene, vključno z duhovnikom Th. Dr. Kostialom, je bila 308 let zapora.
Obsodba don Titusa in njegovih tovarišev je bila spodbuda, da so nuna sestra Zdenka (Cecilia Scheling) in skupina ljudi iz državne bolnišnice v Bratislavi poskušali osvoboditi obsojence iz zapora deželnega sodišča, vendar so 29. februarja vse ujeli.
V poročilu o don Titusu, ki je bilo sestavljeno 21. marca 1956 v Jáchymovu, je navedeno:
… Njegov odnos do dela je bil zelo dober in v tem pogledu smo se nanj lahko zanesli. Delal je v ekipi, ki je bila med najboljšimi v lokalni NPT. Njegova delovna uspešnost je bila vedno precej nad 100 %! Vendar je njegov odnos do današnje ljudsko-demokratične ureditve popolnoma negativen in tega ne skriva. Menil je, da so izrečene kazni nepravične in nesorazmerno visoke. Prevzema in bere dnevni tisk, vendar ga ne uporablja za svojo prevzgojo …
Ko se je iztekla polovica kazni, je don Titus zaprosil za pogojni izpust. Dne 9. marca 1964 je dal podpisati izjavo o zaupnosti, naslednje jutro pa je bila na okrožnem sodišču v Jičinu obravnava, na kateri so sprejeli sklep, da se Titusa Zemana pogojno izpusti iz zapora, vendar da se skupna dolžina kazni ne skrajša.
Po skoraj trinajstih letih zaporne kazni je bil don Titus Zeman 10. marca 1964 zjutraj, točno ob 11.25, s slabšim zdravjem pogojno izpuščen na sedemletno pogojno zaporno kazen.
Leta 1967 so se politične razmere v Češkoslovaški republiki začele umirjati.
Don Titu so dovolili, da je v cerkvi v Vajnorju ob stranskem oltarju v civilni obleki brez navzočnosti vernikov obhajal mašo. Vsak dan po vrnitvi z dela in ob nedeljah pred deseto uro je odšel v cerkev in sam v tišini obhajal sveto mašo na oltarju Srca Jezusovega.
Po nekaj mesecih je dobil dovoljenje za spovedovanje. Velikokrat zaradi nestrpnosti ni niti zajtrkoval in je tekel v spovednico, da ne bi bilo treba nikomur čakati. Včasih je govoril:
– “Čakati moram na grešnika in ne grešnik na mene.
Bil je nepopisno vesel, ko je v začetku leta 1968 dobil dovoljenje, da lahko javno obhaja mašo in opravlja duhovniško službo. Pri tem je postopoma okreval. Pozabljal je na mučenje, ki mu je bil v zaporu podvržen brez pravega razloga. Pridobival je samozavest, pogum pa so mu vlivale tudi spremembe v političnih razmerah. Vendar je moral še vedno delati kot skladiščnik.
Na večer 7. januarja 1969 je don Titu postalo slabo pri srcu, naslednji večer, 8. januarja, pa se je njegovo plemenito in požrtvovalno srce ustavilo. Njegovo telo je umrlo, njegova duša pa se je polna ljubezni odpravila na pot v večnost. Pokopali so ga 11. januarja 1969 v njegovem rojstnem Vajnorju.
SK

Tit je bil najstarejši od desetih otrok Jána Zemana in njegove žene Agneše, rojene Grebečiove. Osnovno šolo, ki so jo vodili salezijanci v svojem samostanu pri cerkvi Sedem Marijinih žalosti , je obiskoval in se leta 1931 pridružil redu. Nato je študiral na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu in v takratnem semenišču v Chieriju. Leta 1940 je bil posvečen v duhovnika v baziliki Santa Maria Ausiliatrice v Torinu, nato pa je deloval v oratoriju reda v Bratislavi. Po študiju za učitelja je delal kot učitelj kemije in biologije na škofijski gimnaziji v Tyrnauu – danes Trnava. Po osvoboditvi Slovaške s strani Rdeče armade in prevzemu oblasti s strani komunistov je bil leta 1946 odpuščen iz učiteljskega poklica, ker se ni podredil komunistični šolski inšpekciji. Nato je delal kot kaplan v Šenkvicah pri Bratislavi.
Ko je komunistična oblast prepovedala delovanje katoliških verskih redov, je državna varnost 13. aprila 1950 aretirala in internirala skoraj 900 redovnikov, vendar je Zeman ostal svoboden in nato organiziral pobeg duhovnikov v Italijo. Dve taki akciji, v katerih je čez mejo pretihotapil 34 redovnikov in enega škofijskega duhovnika, sta bili uspešni; pri tretjem poskusu 9. aprila 1951 so ga aretirali skupaj s 15 drugimi salezijanci. Mučili so ga in leta 1952 obsodili na 25 let zapora. Ko so ga leta 1964 izpustili iz zapora, je bilo njegovo zdravje zelo oslabljeno. Leta 1967 je smel ponovno obhajati mašo, po praški pomladi leta 1968 pa je lahko nadaljeval svoje pastoralno delo. Septembra 1969 je doživel srčni infarkt in po drugem srčnem napadu umrl.
Titus Zeman je bil pokopan na pokopališču v svojem rojstnem kraju Vajnory, leta 2010 pa so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni v tamkajšnjo župnijsko cerkev. Leta 2017 je papež Frančišek potrdil mučeništvo Tita Zemana.
Kanonizacija: Tita Zemana je 30. septembra 2017 v imenu papeža Frančiška v cerkvi Svete družine v Bratislavi beatificiral kardinal prefekt Angelo Amato.
DE

Blaženi Titus Zeman se je rodil 4. januarja 1915 v Vajnorah, takratnem predmestju Bratislave, ki je bila v dvojni monarhiji Avstro-Ogrske del Kraljevine Madžarske, od leta 1918 Češkoslovaške, od leta 1993 pa glavno mesto Slovaške. Izhajal je iz krščanske družine in je že od zgodnjega otroštva trpel za različnimi boleznimi. Po nenadni ozdravitvi pri desetih letih leta 1925 je Mariji obljubil, da bo „za vedno njen sin“ in da bo postal salezijanski duhovnik. Tako je končal gimnazijo in srednjo šolo v salezijanskih domovih v Šaštinu (zdaj Šaštin-Stráže), Hronskem Svetem Benediktu in Frištaku pri Holešovi v okrožju Senica v Trnavski pokrajini na zahodu Slovaške. Kongregacija, ki se običajno imenuje „salezijanci svetega Janeza Boska“ (Salesiani di Don Bosco – SDB), ima uradno ime Societas Sancti Francisci Salesii.
Leta 1931 je Titus pri šestnajstih letih sam vstopil v salezijanski noviciat. Prve zaobljube je naredil 6. avgusta 1932, večne pa 7. marca 1938, star 23 let, v Sacro Cuore di Gesù a Castro Pretorio v Rimu. Titus je od leta 1937 študiral na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu in nato nadaljeval študij v Chieriju v Piemontu.
V duhovnika ga je pri 25 letih, 23. aprila 1940, v baziliki Maria Ausiliatrice (Marija Pomočnica) v Torinu v Piemontu posvetil kardinal Maurilio Fossati OSsGCN (Oblati dei Ss. Gaudenzio e Carlo di Novara) (1876-1965), nadškof v Torinu (1930-65). Tit se je nato vrnil v svojo domovino, ki je bila zdaj Slovaška, ki je kot samostojna država nastala leta 1939 na podlagi Münchenskega sporazuma iz leta 1938 in je bila med vojno zaveznica Nemčije. Državo je vodil katoliški duhovnik Jozef Tiso (1887-1947), ki je bil leta 1947 usmrčen kot vojni zločinec. Leta 1945 je Slovaška ponovno postala del obnovljene Češkoslovaške. Titus je 4. avgusta 1940 v svojem rojstnem kraju Vajnory obhajal svojo prvo mašo.
V domovini je Titus do leta 1950 služboval kot kaplan in katehet. V škofijskem semenišču v Trnavi na zahodu Slovaške je delal kot ravnatelj šole, ob tem pa je študiral fiziko in kemijo na Fakulteti za naravoslovje Slovaške univerze v Bratislavi. Te predmete je poučeval tudi na škofijski gimnaziji v Trnavi. Kasneje je služboval kot kaplan, član šolskega sveta in učitelj kemije.
Ko so leta 1948 oblast na Češkoslovaškem prevzeli komunisti, so 13. aprila 1950 razpustili vse redove v državi in zaprli vse samostane. Člane redov so začeli pošiljati v koncentracijska taborišča. Titus Zeman je bil v času razpustitve po naključju odsoten od doma, zato je ostal na prostosti. Njegova glavna skrb je takrat postala pomoč klerikom in duhovnikom njegovega reda, da bi lahko pobegnili na Zahod in dokončali študij v salezijanskem kolegiju v Torinu ter prejeli duhovniško posvečenje brez strahu pred preganjanjem ali zatiranjem.
Prvi skrivni in nezakoniti pobeg čez mejno reko Moravo 31. avgusta 1950 je bil uspešen, oče Zeman pa je lahko mlade klerike vodil čez reko v Torino tudi med drugim pobegom 23. oktobra. Od tam je 15. novembra istega leta najprej odpotoval v Linz v Avstriji, kjer se je nastanil pri tamkajšnjih salezijancih. Med mašo 21. januarja 1951 je sprejel dokončno odločitev, da žrtvuje svoje življenje za rešitev mladih bratov. Po štirimesečnem bivanju v Linzu je 23. marca drugič prečkal reko Moravo v smeri svojega doma. Obe potovanji sta približno šestdesetim mladim klerikom omogočili pobeg v tujino.
Ob tretjem poskusu prečkanja poplavljene reke Morave pa je češkoslovaška državna varnostna služba STB 9. aprila 1951 aretirala očeta Zemana v kraju Male Levare, nasproti Sierndorfa v Avstriji, skupaj z devetnajstimi begunci, devetimi duhovniki in desetimi mladimi brati. Odpeljali so jih v zloglasno taborišče Leopoldov. Tam so Zemana med skoraj šestdesetimi zaslišanji namakali v iztrebke in mu povzročali nepopisne bolečine, z udarci in brcami pa so mu izbijali zobe. Imel je zlomljeno ključnico in nos ter poškodovan sluh. Med ponižanji je bilo tudi to, da so ga pustili golega na zimskem mrazu, da so ga oslabili z zdravili in da so mu grozili z vislicami.
Nato so 37-letnemu očetu Zemanu sodili in ga opisali kot izdajalca naroda in vohuna za Vatikan. Grozila mu je smrtna kazen, vendar je bil zaradi nekaterih olajševalnih okoliščin 22. februarja 1952 obsojen na 25 let zapora. Kazen je prestajal v zaporih Ilava, Mirov, Jáchymov, Leopoldov in Valdice. Tam je doživel mučenje in prisilno delo v zaporu in delovnih taboriščih. Dolgo časa je bil prisiljen preživeti v samici in delati z radioaktivnim uranom brez kakršne koli zaščite.
V zaporu naj bi ostal do leta 1977, vendar je Zeman po skoraj trinajstih letih zapora 10. marca 1964 zaradi hudega zdravstvenega stanja dosegel pogojni izpust. Nato je delal kot pomočnik v skladišču v Bratislavi, do konca življenja pa ga je močno zaznamovalo trpljenje, ki ga je preživel v zaporu. Vendar je o zverinskosti svojih mučiteljev molčal in namesto tega molil zanje. Med praško pomladjo leta 1968 je bil ponovno pooblaščen za opravljanje duhovniške službe. Vendar je le nekaj mesecev po nasilnem zatrtju praške pomladi avgusta 1968 oče Zeman 8. januarja 1969 v svetosti umrl zaradi odpovedi srca, ki je bila posledica mučenja in zapiranja s strani češkoslovaških komunističnih oblasti. Star je bil 54 let. Pokopali so ga na pokopališču v Vajnorah.
Bratislavski nadškof Stanislav Zvolenský (r. 1958) (od leta 2008) je postopek za Zemanovo beatifikacijo začel 26. februarja 2010, potem ko je Kongregacija za nauk vere v Vatikanu 22. januarja 2010 izdala dekret nihil obstat („nič ne ovira“) (nihil obstat ad introductionem Causae ex parte Sanctae Sedis) in mu podelila naziv „Božji služabnik“ (Servus Dei). Njegovi posmrtni ostanki so bili ekshumirani 2. septembra 2010 in preneseni v kripto lokalne cerkve Panny Márie (Device Marije).
Informativni postopek na škofijski ravni je bil zaključen 7. decembra 2012. Odlok o priznanju veljavnosti škofijskega postopka je bil izdan 28. junija 2013. To je bil prvi postopek beatifikacije v bratislavski nadškofiji, ki jo je leta 2008 ustanovil papež Benedikt XVI. (2005-2013). Papež Frančišek je 27. februarja 2017 podpisal dekret Kongregacije za zadeve svetnikov, s katerim je bila smrt p. Zemana priznana kot mučeništvo „iz sovraštva do vere“ (in odium fidei), kar mu je dalo naziv Venerabilis („častitljiv“) in je vodilo k predčasni beatifikaciji. Za mučence pred beatifikacijo ni potreben čudež, za kanonizacijo svetnika pa mora biti čudež odobren na njegovo priprošnjo.
Titus Zeman je bil beatificiran 30. septembra 2017 v cerkvi Svätej Rodiny (Sveta družina) v okrožju Petržalka v Bratislavi na Slovaškem. Slovesnosti kot običajno ni vodil papež sam, temveč njegov posebni odposlanec, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Amato SDB (79). Njegov spominski dan je dan njegove smrti, 8. januar. Titus Zeman je prvi rimskokatoliški duhovnik mučenec iz obdobja komunizma na Slovaškem (1948-1989).
NOR

SK Film Youtube