blaženi Tomaž Reggio – škof in redovni ustanovitelj

Tomaž ReggioV vasi Trióra (v pokrajini Ligúrija, v Italiji), blaženi Tomaž Reggio [rédžijo], škof v Génovi, ki je združeval čudovito blagost s strogostjo življenja in usklajeval slogo državljanov. Na vse načine je pomagal potrebnim, in predvsem skrbel za reševanje težav pri ljudskih zborovanjih.
Vir

»Želim postati svetnik, naj stane, kar hoče, in živeti življenje v skladu z dvema temeljnima kamnoma krščanstva: molitvijo in askezo.« (ob posvečenju)
»Rajsko veselje naj sije z vašega čela in izdaja skrivnost blaženega srca, ki ga ima v posesti Gospod … Živeti morate sredi sveta, kakor da vas ni tam, in v samem naročju razkroja in škandalov živeti samostanske kreposti … Združite svoja srca v Jezusu, ljubite se kot sestre, izkazujte ljubezen drugim in postanite svete.«
Ime: Tomaž je svetopisemsko ime; latinska in grška oblika imena Thomas izhaja iz aramejskega Toma, kar pomeni »dvojček«.
Rojen: 8. januarja 1818.
Kraj rojstva: Vasica Triora (dežela Liguria) blizu Genove na severu Italije.
Umrl: 22. novembra 1901.
Kraj smrti: Naselje Triora na severu Italije blizu francoske meje.
Družina: Rodil se je v stari genovski patricijski družini. Oče Janez Jakob je bil markiz, mati pa je bila Angela Marija, roj. Pareto. Vso potrebno vzgojo je prejel doma, imel je domačega učitelja, srednjo šolo pa je obiskoval v Genovi pri očetih Somaskih in tam tudi diplomiral na pravni fakulteti.
Poklic: Pred seboj je imel sijajno poklicno pot, a se je pri dvajsetih letih, 24. marca 1839, odločil, da postane duhovnik. Študij teologije je zaključil leta 1843 z doktoratom.
Duhovnik: 18. septembra 1841 ga je v duhovnika posvetil genovski kardinal Placido Maria Tadini.
Službovanje: Po posvečenju je bil najprej imenovan za vicerektorja semenišča v Genovi, nato pa bil od leta 1845 do 1851 rektor semenišča v Chiavariju. Po vrnitvi v Genovo je postal župnik-opat bazilike Marije Vnebovzete v Carignanu ter profesor moralke v semenišču. Njegova posebna skrb so bili obrobni, ki jih je bilo sram podnevi hoditi v cerkev, in delavci.
Časopis: Bil je med ustanovitelji prvega katoliškega časopisa Il Cattolico, kasneje Lo Stendardo Cattolico in leta 1861 je prevzel njegovo vodenje. Zavzemal se je za odkrito in pošteno poročanje, obrambo krščanske vere ter ozaveščanje laikov, tudi na političnem področju. Žal razmere temu niso bile naklonjene, papež je vernikom prepovedal sodelovanje v politiki, časopis pa je leta 1874 prenehal izhajati.
Skupnost: 15. oktobra 1878 je ustanovil red sester svete Marte, da bi skrbele za najbolj uboge med ubogimi, tako kakor je Marta služila Jezusu s svojimi skromnimi rokami. Delujejo v Italiji, Čilu, Libanonu, Argentini, Indiji, Braziliji in Mehiki.
Posvečenje: Papež Pij IX. ga je imenoval za škofa škofije Ventimiglia. Posvečen je bil 6. maja 1877.
Škofiji: Škofija Ventimiglia je bila zelo revna, zato jo je večkrat prepotoval kar na hrbtu mule in tako obiskal tudi najbolj nedostopne vasi. Poskrbel je za temeljito vzgojo duhovnikov in laikov, v 15 letih organiziral tri sinode, ustanovil nove župnije, prenovil bogoslužje in uvedel učne programe za vse sloje prebivalstva. Ko je leta 1892 postal genovski nadškof, je tudi tu dvakrat obiskal vse župnije in po šestdesetih letih zopet sklical sinodo.
Zadnje besede: »Samo Bog, Bog mi zadostuje, naj se v vsem zgodi njegova volja.«
Zavetnik: Sester svete Marte.
Goduje: 22. novembra.
Beatifikacija: 3. septembra 2000 ga je sv. Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Vir