Svečnica – praznik luči
Svečnica, ki jo obhajamo drugega februarja, je pri nas zadnji dan božičnega časa.
Na Slovenskem je namreč še vedno lepa navada, da do tega dne domove krasijo božične smrečice, gotovo pa jaslice, ki pa jih je prav na svečnico treba razdreti, o čemer pojo tudi nekatere svečniške kolednice. Praznik, ki ima poganski izvor, je na Slovenskem že dolgo zasidran kot del cerkvenega leta, saj tega dne obhajamo spomin Marijinega očiščevanja, pa tudi njenega srečanja s Simeonom. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje.
Ko je Marija štirideseti dan po rojstvu Odrešenika smela priti v tempelj, je tam srečala častitljivega starčka Simeona, ki je spoznal, da je dete v njenem naročju Mesija. Danes obhajamo svečnico predvsem kot praznik luči pred nastopom tako imenovanih svetnikov – pomladinov. Obhajamo jo v dneh, ko so dnevi že malenkost daljši in je že slutiti pomlad, ki prinaša več luči, po kateri so nekdaj hrepeneli vso dolgo zimo. Tako, kot je starček Simeon v templju v slovitem spevu spregovoril o “luči v razsvetljenje poganov”, je sveča v cerkvi na ta dan prispodoba Mesije, ki razsvetljuje človeštvo.
Sveča ima velik simbolni pomen; ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter kristjana opominja, da mora biti otrok luči.
Vir
JEZUSOVO DAROVANJE ALI SVEČNICA (MARIJINO OČIŠČEVANJE)
Praznik »očiščevanja prebl. Device Marije« izhaja z Vzhoda. Romarica Silvija je že videla, kako so ga leta 386 obhajali v Jeruzalemu. Na Zahodu najdemo prvo pričevanje o tem prazniku, ki se imenuje tudi »Gospodovo darovanje« šele leta 542. Pozneje je na Zahodu zaradi obreda blagoslavljanja sveč prišlo v navado tudi ime »svečnica«.
Vzhodna Cerkev je ta praznik imela za nekako spremstvo Gospodovega razglašenja. Zato ga je obhajala 40. dan po 6. januarju, in sicer bolj izrazito kot Gospodov praznik, kakor na Zahodu, kjer je dan imel bolj marijanski poudarek. Vzhodna liturgija je obračala pozornost predvsem srečanju dveh svetih ljudi, zastopnikov bogovdanega dela Izraelcev, z Gospodom: Jezus pride, da bi spolnil voljo svojega Očeta; daruje se mu po rokah Marije in Jožefa in ob tej priložnosti se dogodi srečanje Gospodovega Maziljenca, obljubljenega Mesija, s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano. Temu srečanju dajejo na Vzhodu tako močan poudarek, da ta praznik imenujejo »hypapanti« (srečanje).
Na Zahodu je praznik ozko naslonjen na praznik Gospodovega rojstva in posveča pozornost bolj obredu očiščevanja, kateremu se je Marija podvrgla po tedanji judovski postavi (3 Mojz 12, 2-8). Vsaka judovska mati je po porodu veljala za levitsko (ali obredno) nečisto, in sicer skozi 40 dni, ako je rodila dečka, in 80 dni, ako je rodila deklico. V tem času ni smela stopiti v tempelj in se ničesar svetega dotakniti. – Ker je Marija Jezusa spočela in rodila deviško, bi je samo po sebi obred očiščevanja ne obvezoval. Zakaj se mu je kljub temu brez pomislekov podvrgla, lepo razlaga sv. Bernard: »Danes obhajamo očiščevanje preblažene Device Marije, ko se je po Mojzesovi postavi spolnil štirideseti dan po Gospodovem rojstvu. V Mojzesovi postavi je pisano: Žena, ki spočne in porodi dečka, bo sedem dni nečista. Osmi dan naj dečka obrežejo. Potem triintrideset dni ostane v očiščevanju in ne hodi v svetišče. Ko se ti dnevi dopolnijo, naj sina prinese Gospodu. Mar se ti ne zdi, da bi Marija tem predpisom po pravici lahko ugovarjala: ,čemu je meni treba očiščevanja? Zakaj naj ne hodim v tempelj, ko je moje telo brez pripomoči moža postalo tempelj Svetega Duha? Zakaj naj bi v tempelj ne stopila jaz, ki sem Gospoda templja rodila? Pri tem spočetju, pri tem rojstvu se ni zgodilo nič nečistega, nič nedovoljenega, nič, kar bi bilo očiščevanja potrebno. Saj je to dete vir čistosti; prišlo je nas grehov očiščevat. Zakaj naj se podvržem postavnemu očiščevanju, saj sem vendar prav po tem brezmadežnem rojstvu postala najčistejša´. Preblažena Devica, zares nimaš vzroka za očiščevanje – tebi očiščevanja ni treba! – Je pa morebiti tvojemu Sinu bilo treba obreze? Ker pa je on sam hotel postati kakor vsak drug deček, zato bodi tudi ti med ženami kakor ena izmed njih. Hotel je, da ga obrežejo; mar naj bi ne bil želel še bolj, da ga postaviš pred Gospoda? – Svojega Sina torej, sveta Devica, prinesi in blagoslovljeni sad svojega telesa pred Gospoda postavi! V spravo za nas vse daruj sveti, Bogu prijetni dar! Bog Oče bo ta novi dar, to predragoceno klavno daritev gotovo rad in povsem sprejel, saj o njem sam pravi: ,Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje’ (Lk 3, 22).«
Marija se tudi tukaj, kakor vedno, izkazuje za »Gospodovo deklo«. Saj je vse življenje neprekosljivo zvesto hodila za njim, ki je o sebi mogel reči: »Moja jed je, da izvršujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo« (Jan 4, 34). Brez besed uči preblažena Devica tudi nas, da moramo hoditi po poti spolnjevanja božje postave, hoditi v tihoti in molku, če to Bog hoče – samo tako bomo tudi mi mogli svetu dajati Kristusa. Napačno je mišljenje tistih, ki trdijo, da je važno samo to, kar človek nosi svojem srcu – zunanjosti in razni verski predpisi pa da nimajo nikakega pomena.
Ni dvoma, da zgolj zunanje spolnjevanje verskih predpisov pred Bogom nima nobene vrednosti. Če človek na zunaj dela eno, v srcu pa zavestno in hote misli nekaj čisto drugega, je to hlimba, o kateri je Gospod dejal: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njih srce pa je daleč od mene.« Toda človek je ne le duhovno, ampak hkrati in neločljivo tudi telesno bitje in mora že zato tudi na zunanji način Boga priznavati za prvi vzrok in zadnji namen svojega življenja. Kdor načelno zanemarja ali celo prezira zakonite cerkvene predpise in navodila in sploh zunanje izraze vernosti ter pripadnosti h Kristusovi Cerkvi, ta se bo redno kaj kmalu »izpraznil« tudi v svoji notranji vernosti – vera bo nehala urejati njegovo življenje in bo postala mrtva. Od tod je le korak do odkritega odpada od Kristusa.
Vero, ki naj rodi sadove, je treba tako rekoč utelesiti. Kjer tega ni, tam obstoji sum, da vernost sploh ni pristna in globoka, pa naj bodo besede o »ponotranjenju« še tako lepe. Sklicevanje na Jezusov boj zoper formalizem in legalizem (golo spolnjevanje predpisov, brez notranje prepričanosti) farizejev in pismoukov je tukaj prazno. Kdor pazljivo bere evangelije, bo presenečen ugotovil, kako Kristus skozi vse življenje zvesto izpolnjuje starozavezno postavo, katere ni prišel razvezovat, ampak dopolnjevat.
J. H. Newman, ki mu ni mogoče očitati, da nima razumevanja za »notranjost« in globoko iskrenost glede vernosti, je zato že v svoji anglikanski dobi leta 1831 dejal: »Nekakšne abstraktnosti vernosti ni. Če se je ljudstvo odločilo za to, da bi božje češčenje izvrševali na »duhovni« način, kakor to imenujejo, potem končno nima dejansko nobenega božjega češčenja več. To se pogosto zgodi, in vsakdo bo to vedel iz lastne skušnje … V naših dneh bi še posebno morali biti na straži pred tistimi, ki bi nas radi zapeljali, da bi pustili ob strani svoje forme; tako upajo, da bomo za trajno sploh opustili naše krščansko upanje.« – Malo pozneje (leta 1834) je zapisal: »Verska znamenja in navade niti od daleč niso brez pomena, marveč imajo po svojem bistvu zmožnost, da vtisnejo našemu spominjanju in predstavljanju velike resnice razodetja. Niti od daleč niso praznoverne, saj jih sv. pismo samo v načelu izrečno odobrava.« Leta 1838 je, še vedno kot anglikanec, govoril: »Ljudje, ki prezirajo dostojanstvenost in lepoto v bogočastju, da bi tem bolj duhovno molili, pozabljajo, da je Bog stvarnik vseh reči, vidnih in nevidnih; da je gospod tako našega telesa kakor naše duše, da mora biti češčen tako javno kakor skrivno. Stvarnik tega sveta ni nihče drug kakor Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa; ni dveh bogov, eden bog snovi in drugi duha, eden postave in drugi evangelija; en Bog je, in on je gospodar vsega, kar smo in kar imamo. In zato mora biti vse, kar delamo, pečateno z njegovim pečatom in znamenjem. – Začeti moramo seveda s srcem, kajti »iz srca« prihaja vse dobro in hudo (Mt 15, 10 sl.), a če s srcem začnemo, ne smemo pri tem ostati. Ne smemo pustiti mimo vidnega sveta, kakor, da bi izviral od hudobnega duha. Naša naloga je, da ga spremenimo v nebeško kraljestvo; napraviti moramo nebeško kraljestvo vidno na zemlji.«
Evangelist Luka, iz katerega je vzet evangelij današnje maše, že prej poroča o tem, kako so se starši Janeza Krstnika natančno držali postave; zdaj pa poroča še o Mariji in Jožefu, kako sta Jezusa čez 40 dni po njegovem rojstvu darovala v templju. V spomin na čudežno rešitev judovskih prvorojencev v Egiptu je bil izraelski prvorojenec posebna božja lastnina in bi se bil moral posvetiti službi v templju. Ker pa je bil za to službo določen Levijev rod, je ostal kot spomin na to dolžnost po postavi ukazan običaj, da so vsakega prvorojenca v templju Bogu darovali in ga nato odkupili za pet srebrnih seklov.
Ko je bil po Marijinih rokah Jezus darovan, sta mu po navdihnjenju Svetega Duha prišla nasproti starček Simeon in prerokinja Ana, ki sta svoja stara leta oba preživljala v »pričakovanju tolažbe Izraelove« (Lk 2, 25), »v postu in molitvi noč in dan« (Lk 2, 37). O Simeonu je povedano, da je vzel Jezusa v naročje (Lk 2, 28). Modri so božje dete samo gledali, starček Simeon pa Jezusa nosi v svojem naročju. Sv. Irenej pravi k temu mestu: »Ko človek nese in drži v rokah ter objema njega, Sina božjega, ki je postal otrok, prejme on sam milost, da je sprejet za božjega otroka.«
A v kakšne daljine predirajo že ugašajoče oči vidca Simeona! Tudi Marija mora pogledati tja: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – in tvojo lastno dušo bo presunil meč – da se razodenejo misli iz mnogih src« (Lk 2, 34-35). Kako mora biti v tem trenutku Mariji pri srcu! Sv. Ambrozij pravi: »Vsem bo ta luč svetila. Toda samo tisti jo bodo mogli dojeti, ki nosijo hrepenenje po jasnosti večne luči.« Biti bodo morali novi ljudje. A biti »nov človek« pomeni toliko, kolikor biti izpostavljen nasprotovanju, nositi »Gospodovo breme«, biti pripravljen na mnoge bridkosti, pridružiti se Odrešeniku v njegovem trpljenju, ki je po božjih načrtih edina pot k zveličanju. Iz Simeonovih ust je prišla beseda, ki pove, da je Marija potisnjena v negotovost in navidezno protislovje dveh obljub, tako da ostane razpeta med oznanilo angela: -»Tvoj sin bo velik,« in Simeonovo oznanilo: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč bolečin.« Že tedaj se začenja temni sprevod Marijinih materinskih bolečin, ki jo bodo vodile vedno globlje v božje temine trpljenja, dokler ne bo pod križem kronana kot kraljica mučencev.
Kljub temu in zaradi tega še bolj velja detetu na Marijinih rokah klic: »Luč v razsvetljenje narodov!« In Marija se vsa posveti največji nalogi, kar jih je: širjenju Kristusove luči v temi sveta. Na besede starčka Simeona se naslanja starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že romarica Silvija v svojem znanem spisu iz konca 4. stol. Poročilo se nanaša na Jeruzalem. Za Rim imamo poročilo o tem obredu in o procesiji iz ene cerkve v drugo iz časa papeža Sergija I. (687-692). Pomen tega obreda je jedrnato izražen v tretji prošnji blagoslova sveč: »Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka, ki pride na ta svet… kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je, z lučjo Svetega Duha, in brez sleherne grešne slepote, da bomo mogli gledati z očiščenim duhovnim očesom, kar ti je všeč in našemu zveličanju v korist, ter da bomo tako po temnih nevarnostih tega sveta zaslužili priti k neminljivi svetlobi.«
Dr. A. Strle
Vir = Leto svetnikov
Praznik Darovanja Gospoda, ki ga Grki imenujejo Hipapánte. Štirideseti dan po rojstvu Gospoda Jezusa, je bil ta od Marije in Jožefa prinesen v tempelj, da sta na zunaj spolnila Mojzesov zakon, dejansko pa šla naproti svojemu vernemu in radostnemu ljudstvu, kot luč za razsvetljenje narodov in slavo svojega ljudstva Izraela.
Vir
Gospodovo darovanje ali svečnica, je krščanski praznik, ki ga obhajamo 2. februarja, 40 dni po Božiču. Na ta dan sta Marija in Jožef novorojenega Jezusa odnesla v jeruzalemski tempelj in se Bogu po običaju zahvalila za sina. Ko jih je Simeon videl, je vedel, da je Jezus Mesija, na katerega Izrael in svet čakata. Vzel je otroka v naročje, se zahvalil Bogu in naznanil, da bo otrok luč celotnemu svetu. V spomin na ta dogodek, se blagoslovijo in prižgejo sveče, kot simbol očiščenja.
Ime svečnica izhaja iz tradicionalnega blagoslavljanja sveč po cerkvah. Verniki prižgejo sveče, duhovnik zmoli molitev blagoslova, pokropi sveče z blagoslovljeno vodo ter jih pokadi s kadilom. Sveči, blagoslovljeni na svečnico, se pripisuje posebno moč, ljudje jo imajo zato doma spravljeno in vedno pri roki, da jo prižgejo pri umirajočem. Nekateri prižgejo to svečo tudi ob hudi uri, da bi sveti plamen odgnal grozeče oblake, odvrnil strelo in točo, prižgejo jo tudi ob nevarnosti poplave.
Svečnica je bila v ljudski zavesti po vsej Sloveniji izjemno pomemben vremenski dan. Iz tega izhajajo tudi pregovori. Nekaj jih obujamo tukaj:
Svečnica zelena, velika noč bo zasnežena.
Če je svečnica preveč moče dobila, bo zemlja med letom malo pila.
Če je svečnica topla, sneg prinaša, če je mrzla, ga pa odnaša.
Če na svečnico sneži, se že vigred oglasi.
Če na svečnico sonce na jasnem vzhaja, lisica še v brlog zahaja.
Če o svečnici letajo mušice, nosimo še potem rokavice.
Če se na svečnico jasno zdani, zima se raje še zadrži.
Po cerkvah in domovih kristjanov običajno na svečnico pospravimo jaslice.
Praznik posvečenega življenja
Redovnice in redovniki na ta dan praznujejo dan Bogu posvečenega življenja. To je dan zahvale, molitve za svetost, premišljevanja in medsebojnega srečanja. Dan posvečenega življenja ima trojen namen:
hvaležnost za dar redovništva v posvečenem življenju, ki bogati in razveseljuje krščansko skupnost z mnogovrstnostjo svojih darov (karizem),
da bi celotno Božje ljudstvo bolj spoznalo in cenilo posvečeno življenje,
da bi skupaj slavili čudovita dela, ki jih je Gospod naredil v Bogu posvečenih osebah in da bi se še bolj živo zavedali, kako nenadomestljivo je njihovo poslanstvo v Cerkvi in v svetu.
Vir
Marija in Jožef želita pripeljati novorojenega otroka k Božji navzočnosti, ki prebiva v templju – izbranem kraju srečevanja z Bogom. Darovanje v templju je razodelo, da je Jezus prvorojeni Sin, posvečen Gospodu. To razodetje spreminja način naše pripadnosti Bogu. Kristusovi obiski templja v naslednjih letih so obnovili njegovo darovanje in razširili to otroško srečanje z Očetom. Na koncu se Kristus poistoveti s templjem: On je prebivališče Boga med ljudmi. S tem ko Marija prinaša svoje dete v tempelj, pomaga Jezusu in tudi vsem nam k temu, kar v resnici smo.
Na praznik Jezusovega darovanja v templju praznujemo dan posvečenega življenja. Leta 1997 je praznik razglasil Janez Pavel II. Posvečeno življenje je izjemno pričevanje povezanosti človeka in Boga. Za rodovitnost Cerkve je molitev in daritev Bogu posvečenih oseb ključnega pomena.
Čeprav je videti, da je Simeon vzel v naročje Božjega Sina, nam njegove besede kažejo, da je bil Sin tisti, ki je vzel v naročje njega. Zato ni več dvoma glede tega, kar se je zgodilo; izrečene besede končujejo njegovo dolgo pričakovanje: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika po svoji besedi v miru.« Kdor je odpuščen, da lahko v miru odide k Bogu, ta prihaja k Bogu kot daritev. Da pa bi bilo bolj jasno, kdo ga je daroval, je dodal:
»Kajti moje oči so videle tvoje zveličanje.«
Če v njem ne bi delovala Božja milost, čemu bi se zahvaljeval? Upravičeno se je zahvaljeval, ker je bil vreden, da v naročje sprejme tistega, ki so ga goreče želeli videti celo angeli in preroki:
Kajti moje oči so videle tvoje zveličanje …
Gospod, za katerega ni pogubljenja, je prišel po tiste, ki so bili pogubljeni. Zato je Sin, za katerega ni pogubljenja, daroval Božjega služabnika, ki je skrbno pazil, da se ne bi pogubil.
Kajti moje oči so videle tvoje zveličanje …
Vidimo, da je bil Simeon deležen sočutja Deteta, ki ga je imel v naročju. Nevidno je prejel mir otroka, ki ga je vidno imel na svojih rokah. Božje Dete je bilo slavljeno tudi v naročju tega krhkega, majhnega človeka, ki je sprejel njegovo poveličanje.
Sv. Efrem Sirski († 373), diakon in puščavnik, je napisal na stotine spevov v čast Presveti Trojici, učlovečenju in Blaženi Devici Mariji.
Vir
Pvotno ime današnjega praznika je bilo Marijino očiščevanje. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako ‘očistiti’. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ne bi obvezoval. Vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi tukaj pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila je Božjo postavo.
Evangelist Luka v poročilu o njenem obisku v jeruzalemskem templju omenja srečanje s starčkom Simeonom. Ta je v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje ta mlada žena. Pristopil je, ga vzel v naročje in spregovoril sloviti preroški spev: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov; luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.«
Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je dobilo ime ‘srečanje’ – po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval “luč v razsvetljenje poganov”. Na te besede starčka Simeona se naslanja starodavni bogoslužni obred blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že znamenita romarica Silvija v svojem znanem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim imamo poročilo o tem obredu in o procesiji iz ene cerkve v drugo iz časa papeža Sergija I., ki je vodil Cerkev v letih od 687 do 692.
Na besede starčka Simeona “… luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva” se naslanja starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč in naše ime praznika – svečnica.
Pomen tega obreda je jedrnato izražen v tretji prošnji blagoslova sveč: »Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka, ki pride na ta svet – kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je, z lučjo Sv. Duha, in brez sleherne grešne slepote, da bomo mogli gledati z očiščenim duhovnim očesom, kar ti je všeč in našemu zveličanju v korist, ter da bomo tako po temnih nevarnostih tega sveta zaslužili priti k neminljivi svetlobi.«
Po tem obredu blagoslavljanja sveč nam “je praznik znan kot svečnica, praznik sveč, praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,” piše slovenski etnograf dr. Niko Kuret. Cerkev, ki je uvedla na ta dan blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je ‘luč’ prispodoba Mesija, ki ‘razsvetljuje človeštvo’, mu razodeva smisel sveta in življenja.
Praznik Jezusovega darovanja se je na Vzhodu obhajal že leta 386 (romarica Egerija ali Silvija), imenoval pa se je Očiščevanje preblažene Device Marije.
Vremenska pregovora:
Bolje je volka v hlevu imeti, kakor se na soncu o svečnici greti.
Če na svečnico prej kapne od strehe kakor od sveče, bo dobro leto.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.