Ta praznik nam najprej osvetljuje Marijino ponižnost. Že prva dejanja, ki jih je storila po spočetju od Svetega Duha, nosijo značilne poteze celotne odrešenjske skrivnosti. Bog se globoko sklanja k ljudem. Že tukaj se pokaže bistvena Odrešenikova usmerjenost: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10, 45). Tu je stalna usmerjenost k ponižnosti v službi bližnjemu, človeku, h kateremu se sklanja sam Bog.
V takratni judovski, še bolj pa v grškorimski družbi, ki je bila tako strogo razdeljena na nizke in visoke, je dejstvo, da je mlada mati Kralja vseh kraljev pohitela k svoji stari sorodnici zato, da bi ji pomagala v potrebi, pomenilo zgovoren nauk o krščanski ponižnosti in službi bližnjemu.
Marija nosi pod srcem Boga. Njeni koraki so zato tudi koraki njenega Sina. Ko gre k ljudem, stori to z namenom, da bi jim skupaj z vsem, kar je najboljšega v njej, podarila Zaklad, katerega hrani v sebi. Marija je orodje, po katerem se Emanuel – Bog z nami napravlja dostopnega našim čutom in deluje odrešujoče.
V hvalnici Magnifikat, ki je privrela iz Marijine duše, se nam zlasti jasno razodeva Marijin duhovni obraz. Povzet je v kontrastu med njenim nizkim zunanjim položajem in njeno notranjo veličino, ki ji je podarjena po milosti. Marija je pralik tistih ubogih, ki jih je Gospod hotel povišati.
Še preden so v Cerkvi uvedli poseben liturgični praznik, je Marijino obiskanje pritegnilo nase pozornost krščanskih umetnikov. Že v 5. stoletju najdemo nekatera pričevanja o njem. Med drugimi nam sije s čudovite bizantinske freske iz 6. stoletja v Poreču v Istri.
Praznik obhajamo 31. maja.
Vir
Vsebina tega praznika je dogodek, o katerem piše evangelist Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Božji poslanec angel Gabriel je Mariji – v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče – povedal, da je njena sorodnica Elizabeta v pozni starosti spočela sina. Ko je Marija za to izvedela, je takoj pohitela k njej. Od Nazareta do doma Elizabeta je 150 km. Marija je pod svojim srcem že nosila Otroka.
Ko je Elizabeta potem blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta Marijin hvalospev je vključen v vsakdanje večernice molitvenega bogoslužja.
Praznik Marijinega obiskanja je – za razliko od večine Marijinih praznikov – nastal na Zahodu in sicer proti koncu 14. stoletja, čeprav so ga frančiškani že prej praznovali. Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu.
Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI. Splošno se je praznik ukoreninil šele proti koncu 15. stoletja in so ga obhajali 2. julija, ker je bil tisti dan v Carigradu velik Marijin praznik, ki se nanaša na relikvije Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla.
Lahko bi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje enega od važnih trenutkov božjega odrešenjskega delovanja: je posvečenje in nekakšna umestitev Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razodetje učlovečene Božje besede na zemlji.
Vir
Elizabeta je bila nerodovitna in že v letih. V kulturnem kontekstu, v katerem je materinstvo pomenilo aktivno soudeležbo pri pričakovanju Mesija, je neplodnost pomenila popoln polom človeških zmožnosti, kar zadeva življenje. Tako se v Elizabeti pokaže tragična resnica človeštva, ki je zapustilo Boga in se odtrgalo od izvira življenja. Elizabetina nerodovitnost pa se sreča z Marijino rodovitno deviškostjo. Z Marijo – Devico – je človeštvo namreč končno pripravljeno, da odstopi prostor, da se odpove protagonizmu, da si ne pridržuje več prvega mesta, ampak ga zavestno prepusti Bogu, ki je edini Darovalec življenja. In Bog more iz te Marijine odprtosti, iz te sinergije, sodelovanja napraviti nekaj absolutno novega: deviško naročje postane materinsko naročje, Devica je hkrati tudi Mati. V tem je zajeta celotna skrivnost odnosa med Bogom in človeškim rodom!
In da bi potrdil čudež, ki se je zgodil z Marijo, ta isti Gospod življenja odpre tudi že zaprto naročje stare žene. Prav Elizabeta bo prva, ki bo – ob vzgibu deteta v njenem telesu in v moči Svetega Duha – prepoznala Kristusov prihod in bo sprejela Gospoda kot gosta v svoji hiši. In prav njen sin, Janez Krstnik, bo s pridiganjem resnice o grehu, s klicanjem k pokori pomagal človeštvu, da prizna potrebo po odrešenju. Le tisti, ki potrebuje odrešenje, namreč lahko v Kristusu prepozna svojega Odrešenika in Gospoda.
Beograjski mozaik zato ne prikazuje le srečanja med dvema ženama, ampak tudi srečanje med dvema “notranjima človekoma”, se pravi med sinovoma, ki ju ti dve ženi nosita. Podobno kot na Idrijskih Krnicah, kjer se srečata rdeči in modri krak križa, se tu srečata dva trakova: na Elizabetini strani modri trak naše človeškosti in na Marijini strani rdeči trak Božjega posega v našo zgodovino. Marija prihaja kot Odrešenikova Mati in vidimo, kako v »mandylionu« – ali medaljonu – nosi Kristusovo obličje – po vzoru ikone, ki jo poznamo kot “Znamenje” oziroma “Čudež”. Prav po njej je namreč nevidni Gospod končno razodel svoje Obličje. Elizabeta ji prihaja naproti in razpira roke, da bi objela Marijo in z njo tudi svojega Gospoda in Odrešenika. Nad Elizabeto je upodobljen Janez Krstnik, v roki ima školjko, s katero zajema vodo in krščuje. Z drugo roko pa kaže na Kristusa, Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta. Njegove roke posnemajo držo rok njegove matere Elizabete. Elizabeta namreč prepozna in sprejme Marijo kot Mater svojega Gospoda prav zato, ker je mati Krstnika, mati tistega, ki bo za Odrešenika pripravil pot pokore in pri reki Jordan ljudstvu pokazal Božje Jagnje. Srečanje med Marijo in Elizabeto je torej dejansko prvo srečanje med Kristusom in njegovim krstiteljem.
Končajmo z verzi Jakoba iz Saruga:
Zagledali sta se mladenka in starka – kot pravijo, sta se jutro in večer srečala, da bi se poljubila. Marija je jutro in nosi Sonce pravičnosti, Elizabeta pa je večer, ki nosi zvezdo luči. In prišlo je Jutro in pozdravilo svojo družico, večer, in večer je bil ganjen, ko ga je jutro poljubilo.
Vir
Nastanek praznika
Medtem ko so drugi Marijini prazniki in godovi večinoma nastali najprej na Vzhodu, ima praznik Marijinega obiskanja svoj začetek v latinski Cerkvi. Vzhodne Cerkve, zedinjene z Rimom, ga kljub določbam koncila v Florenci (1438-1445), na katerem so bili tudi škofje vzhodne Cerkve, nekatere niso vpeljale v svoje koledarje. Pač pa ima Marijino obiskanje že v prvih stoletjih skoraj povsod svoje izrazito mesto v adventni liturgiji; in sicer je to nekaj stalnega prav tako v vzhodni kakor zahodni Cerkvi, pravzaprav še bolj v vzhodni. Tako obhajajo v Antiohiji po jakobitskem koledarju spomin Marijinega obiskanja na 5. adventno nedeljo, medtem ko je šesta posvečena rojstvu Janeza Krstnika. Prav tako je določeno v menologiju cesarja Bazilija. (Menologij je zbirka kratkih svetniških življenjepisov, razvrščenih na razne dneve cerkvenega leta.)
Do nove preureditve koledarja (do l. 1970) je zahodna Cerkev obhajala spomin Marijinega obiskanja dne 2. julija. Istega dne je tudi v Carigradu velik Marijin praznik, čeprav se tam nanaša ne na Marijino obiskanje, marveč je v zvezi z relikvijami Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla. Skrivnost Marijinega obiskanja ima v evangeljskih poročilih o Jezusovi detinski dobi dovolj razločno mesto, tako, da ji je latinska Cerkev upravičeno posvetila posebno praznovanje. Lahko bi tudi rekli, da je Marijino obiskovanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje enega od važnih trenutkov božjega odrešitvenega delovanja: je to posvečenje in nekakšna »umestitev« Kristusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razkritje (»epifanija«) učlovečene božje Besede na zemlji. – A pri teh dveh vidikih skrivnosti nastopa Devica Marija kot neločljivo povezana s Sadom svojega telesa. Učlovečeni Sin božji uporablja Marijo za izvršitev odrešenjskih dejanj svojega zemeljskega življenja; razen tega je skrivnost Marijinega obiska pri teti Elizabeti združena s hvalnico »Magnifikat«, »Moja duša poveličuje Gospoda«, s hvalnico, ki vre iz Marijinega srca ne le kot izraz neizrekljive osebne hvaležnosti do Boga, ker se je ozrl nanjo, marveč kot radostni spev vsega odrešenega Izraela, čigar predstavnica in podoba je Marija.
Še preden je postalo predmet posebnega liturgičnega praznika, je Marijino obiskanje pritegnilo nase pozornost krščanskih umetnikov. Začenši s 5. stoletjem že najdemo nekatera pričevanja o tem. Prizor Marijinega obiska je upodobljen na kamnitni krsti v Raveni iz 5. stol.: sije nam s čudovite bizantinske freske iz 6. stol. v Poreču v Istri; srečamo ga nato kot relief, večkrat tudi iz slonovine ali iz emajla, dalje na vezeninah in v miniaturah; zlasti pa so v srednjem veku umetniki neštetokrat upodobili srečanje obeh svetih žena, Marije in Elizabete.
Do 8. ali 9. stoletja se je glede praznovanja Marijinega obiskovanja rimska liturgija zadovoljila s skromnim spominom na delavniški (ferialni) dan, to je na kvatrni petek v decembru. Posebna slovesnost, neodvisna od božičnega kroga, pa je sad odredbe papeža Urbana VI. ob koncu 14. stoletja (1389). Vendar je tedaj papež le potrdil, kar so frančiškani obhajali že v 13. stol.; Urban VI. je to razširil na vso zahodno Cerkev. Obhajali pa tega godu niso povsod na isti dan; ponekod je bil za to določen 1. april, drugje – npr. v Pragi – 28. april. – Po želji papeža Urbana VI. naj bi si s tem praznikom kristjani od prebl. Device izprosili, da bi »obiskala« in potolažila ter okrepila Cerkev v tistih žalostnih časih velikih notranjih in zunanjih stisk in zmešnjav, ko je v vrstah zahodne Cerkve same vladal tako poguben razkol, ki je brez dvoma med največjimi vzroki za nastop še vse večjega in pogubnejšega razkola z žalostnim začetkom leta 1517. Praznik se je splošno razširil šele proti koncu 15. stoletja in so ga tedaj začeli povsod obhajati 2. julija.
Vsebina praznika
Marijino obiskovanje nam osvetljuje najprej ponižnost Device Marije in njenega Sina. Že prva dejanja, ki jih je Marija kot deviška božja mati storila pač na neposredno pobudo živega Zaklada, katerega je nosila pod svojim srcem, nosijo značilne poteze celotne skrivnosti učlovečenja: Bog se do skrajnosti globoko sklanja k ljudem. Že tukaj se pokaže bistvena Odrešenikova usmerjenost: »Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10, 45). Tu je stalna naravnanost na pot ponižnosti v službi bližnjemu, človeku, h kateremu se sklanja Bog sam.
V takratni judovski, še neprimerno bolj pa v grško-rimski družbi, ki je bila tako strogo razdeljena na stopnje nizkih in visokih, je dejstvo, da je mlada mati Kralja vseh kraljev pohitela k svoji stari sorodnici zato, da bi ji pomagala v potrebi, pomenilo zelo zgovoren nauk glede krščanske ponižnosti in službe bližnjemu. Na to misli vstopni spev ambrozijanske liturgije, ko nam prikazuje Elizabeto, kako vsa presenečena nad tolikšno počastitvijo kliče: »Zakaj ti prihajaš k meni, mati mojega Gospoda? Če bi bila vedela, bi ti jaz bila prišla naproti. Kajti ti nosiš Kralja, jaz preroka; ti nosiš tistega, ki daje postavo, jaz tistega, ki jo sprejema; ti nosiš Besedo, jaz glas, ki razglaša Gospodov prihod« (Missale Ambr. 2, 7).
Prebl. Devica nosi Boga. Njeni koraki so zato tudi koraki njenega Sina, skritega pod njenim srcem. Ko gre Marija k ljudem, stori to z namenom, da bi jim skupaj z vsem, kar je najboljšega v njej, podarila Zaklad, katerega hrani v sebi; Marija je orodje, po katerem se »Emanuel« – Bog z nami – napravlja čutom dostopnega in odrešujoče deluje. Častitljivi Raymond Jourdan, imenovan »Idiota« (Preprostež), slavi ta Marijin obisk:
Presveta prihaja k sveti,
Mati božja k človekovi materi,
Brezmadežna mati k materi omadeževani,
Mati presvetega Sina k materi grešnika,
Mati Odrešenikova k materi njegovega Predhodnika.
V hvalnici »Magnifikat«, ki je prikipela iz Marijine duše, se nam zlasti jasno razodeva Marijin duhovni obraz. Povzet je v kontrastu (= nasprotju) med njenim nizkim zunanjim položajem in njeno notranjo veličino, ki ji je podarjena po milosti. V resnici je to navidezno nasprotje harmonična združitev obojega: nizkosti (ponižnosti) in veličine. Tega se Marija jasno zaveda. Sama se uvrsti na konec izraelskega rodu »nizkih«, »ubogih«, ki so po gledanju sv. pisma izbrani del Izraela: Gospod se je ozrl nanjo v njeni nizkosti, njenem uboštvu in prav zaradi tega uboštva in nizkosti (Lk 1, 48); Marija je pralik tistih ubogih, ki jih je Gospod hotel povišati (Lk 1, 52). To je glavna misel speva.
Za besedo »nizkost« stoji v grškem izvirniku »tapeinosis« (Lk 1, 48) in »tapeinos« (Lk 1, 52), ki se skoraj ne da prevesti res ustrezno. Pomeni tudi ponižanje, ponižnost in podobno; v vsakem primeru je v tem izrazu vključena radikalna, do korenin bitja segajoča predanost Bogu, predanost, ki vse pričakuje od Boga, ničesar od sebe, a je prav zaradi te notranje svobodnosti v odnosu do vsega ustvarjenega brez pridržkov pripravljena nesebično služiti Bogu in ljudem. (Prim. BW3 1967, 218; Laurentin, Court tr. 22.) – Marija povzema v hvalnici veliko misel stare zaveze, zlasti psalmov, da se Bog hoče razodevati ubogim, ponižanim, stiskanim, bolj kakor bogatim in mogočnim, ki se preveč radi predajajo občutju neke samozavestnosti, napačne samozadovoljnosti. V Mariji se uresničuje duhovna zmagovitost nizkih (ponižanih) in izpolnitev njihovega vekovitega upanja.
Čisto na tej črti je Jezus samega sebe predstavil kot vzor ponižnosti: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam« (Mt 11, 29). In v govoru na gori je blagroval tiste, ki to ponižnost razumejo (Mt 5, 3; Lk 6, 20; prim. tudi 10, 21). Veliki poznavavec sv. pisma p. Lagrange pravi, da je Jezus v govoru na gori, kjer ima omenjena misel tako važno mesto, naslikal Marijino duhovno podobo, Marijino notranjo fiziognomijo.
K Marijini duhovni podobi spada v zvezi s pravkar omenjenim tudi prežetost z božjo besedo. V vsakem členu »Magnifikata« odkrijemo odmev kakega mesta stare zaveze (prim. zlasti 1 Kralj 2, 1-10). Zato se ne moremo čuditi, da Bog Mariji po angelu govori pri oznanjenju na isti način: z Devico, ki je vsa nahranjena s sv. pismom, govori božji poslanec govorico sv. pisma. Tako je mogoče spoznati, da je Marija poistovetena z Izraelom, čigar predstavnica in poosebljenje je (Lk 1, 48 sl. in na neredkih mestih Lk 1-2).
Marijin magnifikat je pristen izraz izraelskega in posebej Marijinega upanja na Odrešenikov prihod in se lepo vključuje v celotno veliko misel prvih dveh poglavij Lukovega evangelija: V Jezusovem prihodu se povezujeta najvišja veličina in skrajna nizkost. Marija je poklicana in pritegnjena v to odrešenjsko božje delovanje, katerega proslavlja v svojem spevu z izrazi, s kakršnimi govori v stari zavezi izvoljeno ljudstvo. Na Mariji, v kateri je povzeto vse tisto, kar je bilo velikega v Izraelu, se spolnjuje božja obljuba, na katere začetku stoji božja obljuba Abrahamu (Lk 1, 55), ki je »Bogu verjel in mu je bilo všteto v pravičnost« (Gal 3, 6).
Slavospev Marije pri obisku sorodnici Elizabeti na globok način izraža tisto, s čimer je bilo do dna napolnjeno vse njeno bitje, zato zavzema v molitvi Cerkve važno mesto. »Magnifikat« je zlasti višek vsakdanjih večernic (vesper). Cerkev ve: Marija, ki je bila tudi s telesom vzeta v nebesa in ki vedno ostane »podoba Cerkve glede vere, ljubezni in popolnega zedinjenja s Kristusom« (C 63), se v svoji materinski ljubezni ne neha zavzemati »za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah« (C 62, 1), Kako primerno je torej, da se Cerkev vedno znova vključuje v Marijin spev hvaležnosti za velika božja dela v odrešenje vsega človeštva! Tako tudi laže ohrani živo zavest o pravem duhu, ki jo mora voditi pri izvrševanju njenega poslanstva.
Kdor se je večkrat s srcem in dušo poglabljal v duhovno bogastvo Marijine hvalnice, posebno v okviru liturgičnih dnevnic, ta bo težko pozabil na njeno lepoto. Tako je npr. Luther tudi še l. 1521, ko je bil že popolnoma prelomil zvezo z rimsko Cerkvijo in je bil že izobčen, s prevzetostjo govoril o tej Marijini hvalnici. »Tiste velike reči,« pravi Luther, »niso nič drugega kakor to, da je (Marija) postala božja Mati; v tem ji je bilo podeljeno tako mnogo in nekaj tako velikega, da tega nihče ne more doumeti. Kajti iz tega poteka vsa čast, vsa blaženost, in to, da je celotnemu človeškemu rodu nad vsemi vzvišena oseba, kateri nihče ni enak. Zato je v eni besedi obsežena vsa njena čast, v tem namreč, da jo imenujemo božjo mater: nihče ne more o njej še kaj večjega reči, čeprav bi imel toliko jezikov, kolikor je listja in trave, zvezd na nebu in peska ob morju. Tudi s srcem je treba premisliti, kaj to pomeni: božja mati.«
A Marija ne pozablja, da je vsa ta veličina le »neizrekljivi dar« (2 Kor 9, 15) Njega, ki ga hoče poveličevati z vso dušo, z vsem svojim bitjem. »Ko z vsem srcem in neovirano od kakršnega koli greha sprejme odrešitveno božjo voljo, popolnoma posveti samo sebe kot Gospodovo deklo osebi in delu svojega Sina in se s tem pod njim in z njim po milosti vsemogočnega Boga postavi v službo skrivnosti odrešenja« (C 56).
Vzornica apostolata
Ko se je v Marijinem deviškem telesu po delovanju Svetega Duha izvršila skrivnost učlovečenja božjega Sina, se Marija ni zaprla vase, da bi se nemoteno sama radovala nedopovedljive sreče ob tako tesni združenosti z Odrešenikom. Hotela je to srečo prinašati drugim, saj se je zavedala, da je odrešenje namenjeno vsem. Zato je »vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem« (Lk 1, 39). Ni se bala žrtev in mnogih naporov ter nadležnega vsakdanjega dela v trimesečni strežbi svoji sorodnici pred in ob rojstvu njenega sina Janeza Krstnika. Marija hoče Kristusa posredovati drugim in biti orodje za posvečenje duš, pa naj bi jo stalo še toliko truda.
Po pravici je že od nekdaj veljala kot vzornica apostolata, vzor tistega sodelovanja pri odrešitvenem poslanstvu Cerkve, h kateremu je vsak kristjan kot ud skrivnostnega telesa Kristusovega poklican že s krstom in birmo (prim. C 33).
Ko 2. vatikanski cerkveni zbor navaja razne kreposti, ki morajo odlikovati apostola, dostavlja:
»Popoln vzor takega duhovnega in apostolskega življenja je preblažena Devica Marija, kraljica apostolov. Medtem ko je, tako kakor vsi ljudje, živela na zemlji življenje, polno družinskih skrbi in truda, je bila vedno najtesneje združena s svojim Sinom in je na edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu. Zdaj pa, ko je vzeta v nebesa, se ,v svoji materinski ljubezni zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah, dokler ne bodo prišli v blaženo domovino’ (C 62). Njo naj vsi kar najbolj vdano častijo ter svoje življenje in svoj apostolat priporočajo njeni materinski skrbi« (LA 4, 10; prim. D 18, 2). Za uspešen apostolat je treba čim bolj posnemati prebl. Devico: »Ko je z vsem srcem in neovirano od kakršnega koli greha sprejela odrešitveno božjo voljo, je samo sebe kot Gospodovo deklo popolnoma posvetila osebi in delu svojega Sina in se s tem pod njim in z njim po milosti vsemogočnega Boga postavila v službo skrivnosti odrešenja« (C 56).
Od Marije se apostol nauči poguma pri požrtvovalnem delu, tako da se mu – ob zaupanju v Boga – ne bo zdela nobena stvar nemogoča (prim. Lk 1, 37). Zelo važna krepost apostolata je dalje iskrena ponižnost, in to ne le posamična, marveč tudi v pogledu na skupino, ki izvršuje apostolat. Iz prave ponižnosti pa priteka moč za vztrajnost pri apostolatu in pri lastni duhovni rasti, pa naj bi se vse skupaj zdelo na zunaj še tako neuspešno. Ponižnost tudi omogoča, da se človek čim popolneje vživi v potrebe svojega bližnjega, zlasti v potrebe najbednejših. Marijansko usmerjeni apostol čuti, da je vsaka duša posvečen kelih, ki se ga sme dotikati le s čistimi rokami; zato razume potrebnost, da se pred vsakim apostolskim delom čimbolj očisti svoje grešnosti in se napolni s Kristusovo milostjo, za kar najde bistveno sredstvo v evharističnem življenju. Kardinal L. J. Suenens pravi: »Marija hoče ne samo nas hraniti s telesom in krvjo svojega Sina. Ona razen tega hoče, da gremo ven na ceste in ulice in vsakogar povabimo k Jagnjetovi gostiji. V nekem smislu vodi vsak katoliški apostolat k oltarju in k obhajilni mizi. Hoditi neprestano za izgubljeno ovco nima nobenega drugega namena, kakor pripeljati ljudi k zakramentom prerojenja in življenja.« Razen tega je apostolu potrebna ljubezen, ki ji prava pobožnost do Marije vtisne neko posebno značilnost. Suenens pripominja k temu: »Ne zadostuje reči, da sta češčenje Marije Device in apostolska gorečnost prav isto. Pristaviti moramo, da združenje z Marijo naši duhovni ljubezni daje poseben značaj… Če se je v kaki duši uresničilo združenje z Marijo, ji to daje temeljitejšo, drznejšo ljubezen do ljudi. To podeli apostolu neko nežnost, ali kakor pravi Priročnik ,Marijine legije’ spoštljivo nežnočutnost. Odlika ljubezni je… uganiti. Materam je lastno, da slutijo neme, nepriznane stiske. Marijanska ljubezen to odliko ima. Z ljudmi ne ravna množično in serijsko. Rada gre k vsakemu posamezniku… Marija nikoli ne ravna z nobenim človekom od zgoraj navzdol ali kakor da bi ji bil enak po položaju. Vedno govori, kakor da bi bila nižja od njega. To je zato, ker Marija v vsaki duši, ki se ji bliža, vidi Jezusa Kristusa in ker ostaja vedno na edinstven način Gospodova dekla. Marijanski apostolat nezmotljivo spoznamo po tem tonu in po tej spoštljivosti. (Msgr. Leon Joseph Suenens – P. R. Pleuss, Theologie des Apostolates der Legion Mariens, B. Heiler, Wien 1951, str. 181, 104 sl., 107.)
Duh tistega apostolata, ki hodi v šolo k Mariji, je povzel tale najvažnejša načela, ki jih navaja Priročnik Marijine legije, ki pa imajo neprecenljivo vrednost tudi za druge kristjane, poklicane k apostolatu:
1. Ker je Marija srednica vseh milosti (seveda v odvisnosti od Kristusa), zato je najuspešnejša tista oblika apostolata, ki se vrši v zavestni odvisnosti od nje.
2. Samoposvečenje in apostolat sta neločljivo zvezana in eno uspeva po drugem. Zato je treba vsakega krščanskega in birmanega človeka pozvati k apostolatu in mu dati praktično možnost za apostolsko udejstvovanje.
3. Brez trdne oblike in vezanosti ne pride do nobenega trajnega in dejavnega apostolata.
4. Laike je mogoče vzgajati k zavestni odgovornosti le, ako jim naložimo odgovornost.
5. Skrivnost vsakega uspeha v apostolatu je v osebnem stiku od človeka do človeka.
(Frank Duff, Wie man die Welt erobert. Die Geschichte der Legio Mariae, Volkslit. Apostolat Klosterneuburg bei Wien 1955. Dostavek zadaj.)
Marija v skrivnosti obiskovanja je še posebej vzor duhovnikovega apostolata. Smisel duhovnikovega življenja obstoji, kakor pravi L. Boyer, ves v tem, da je – v podobnosti z Marijo – čisto za Kristusa tukaj: da bi prinašal Kristusa v svet, svet pa h Kristusu.
Dr. A. Strle
Vir = Leto svetnikov
Praznik Obiskanja blažene Device Marije, ko je šla k svoji sorodnici Elizabeti, noseči v starosti s sinom in jo pozdravila. Ko sta se srečali tiste dve veseli materi, je prihajajoči Zveličar posvetil svojega predhodnika še v materinem naročju in Marija vesela v Svetem Duhu odgovori pozdravu Elizabete s pesmijo, kjer poveličuje Gospoda.
Vir
Na zadnji dan meseca maja, ko se poslavljamo od priljubljene šmarnične pobožnosti, je Cerkev v obnovljeni svetniški koledar, ki velja od leta 1970, postavila praznik Obiskanja Device Marije. Vsebina tega praznika je dogodek, o katerem piše sveti Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Božji poslanec angel Gabriel je Mariji – v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče – povedal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno« (Lk 1,36). Ko je Marija to zvedela, je nemudoma pohitela na njen dom ‘v mesto na Judovem’: to je današnji Ain-Karem blizu Jeruzalema. Od Nazareta do tja je skoraj 150 kilometrov. Marija je pod svojim srcem že nosila Otroka – božjega Sina, ki je postal človek. Srečanje dveh mater, pravijo razlagalci Svetega pisma, je dejansko srečanje dveh otrok, saj sta materi v službi njunega poslanstva. Janez Krstnik prejme Duha že v telesu svoje matere Elizabete, kakor je napovedal angel, ki je naznanil njegovo rojstvo; svoje poslanstvo začne, ko po ustih svoje matere prepozna Mesija.
Ko je Elizabeta blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta hvalnica opeva hvaležnost Jezusove matere in tudi hvaležnost vsega božjega ljudstva, da so se spolnile obljube stare zaveze. Ta Marijin hvalospev, ki ga po prvi besedi v latinskem prevodu imenujemo Magnifikat, je vključen v vsakdanje večernice molitvenega bogoslužja. Tako se Cerkev vedno znova vključuje v Marijin spev hvaležnosti za velika božja dela v odrešenju vsega človeštva. Premišljevanje skrivnosti Marijinega obiskanja je vključeno tudi v molitev rožnega venca.
Praznik Marijinega obiskanja je – za razliko od večine Marijinih praznikov – nastal na Zahodu in sicer proti koncu 14. stoletja, dasi so ga frančiškani obhajali že prej. Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu. Zelo stare so upodobitve tega prizora, zlasti v srednjem veku so umetniki neštetokrat upodobili srečanje obeh svetih žena, Marije in Elizabete. Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI., ki ga je vodila želja, naj bi si s tem praznikom kristjani od preblažene Device izprosili, da bi ‘obiskala’ in potolažila ter okrepila Cerkev v tistih žalostnih časih velikih notranjih in zunanjih stisk in zmešnjav, ko je v zahodni Cerkvi vladal razkol, ki je privedel do velikega razkola z nastopom Martina Lutra.
Splošno se je praznik ukoreninil šele proti koncu 15. stoletja in tedaj so ga začeli povsod obhajati 2. julija. Ta datum so izbrali zato, ker je tistega dne tudi v Carigradu velik Marijin praznik, ki pa se ne nanaša na Marijino obiskanje, temveč je v zvezi z relikvijami Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla.
Skrivnost Marijinega obiskanja ima v evangeljskih poročilih o Jezusovem otroštvu dovolj razločno mesto, tako da ji je zahodna Cerkev upravičeno posvetila posebno praznovanje. Lahko bi tudi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje enega od važnih trenutkov božjega odrešitvenega delovanja: je to posvečenje in nekakšna ‘umestitev’ Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razodetje učlovečene božje Besede na zemlji. Pri obeh vidikih te skrivnosti nastopa Devica Marija kot neločljivo povezana s Sadom svojega telesa. Učlovečeni božji Sin uporablja svojo Mater Marijo za izvršitev odrešenjskih dejanj svojega zemeljskega življenja.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.