Njegovi spisi…
Imena: Leon, Leonid, Lev, Leo, Leonard, Leonardo, Leona, Leonka, Leonita, …
Sveti Leon je prvi papež, ki mu je zgodovina dala vzdevek Veliki. Tudi svetovna zgodovina se ga hvaležno spominja, saj je rešil Rim in zahodno kulturo. Leta 452 se je bližal Rimu hunski kralj Atila, »božja šiba«, z veliko vojsko, ko je bil prej požgal severnoitalijanska mesta. Pot v Rim mu je bila odprta, ker je bil cesar brez moči. V skrajni sili so se Rimljani obrnili na papeža s prošnjo, naj gre naproti nasilnežu in ga ustavi. Papež je šel, zaupajoč v božjo pomoč. Zaupanje ga ni varalo, Atila, počaščen z navzočnostjo najvišjega duhovnika, seveda pa tudi zaradi bogatih darov, se je umaknil nazaj čez Donavo.
Tri leta pozneje je šel podobno naproti arijanskemu kralju Vandalov Gejzeriku. Tu pa papež ni bil tako uspešen. Od krivoverca ni mogel toliko izprositi, kolikor je bil izprosil od pogana. Dosegel je vsaj to, da Gejzerik ni spremenil Rima v prah in pepel, ni pa mogel preprečiti štirinajstdnevnega ropanja.
Leon je bil predvsem čuvar pravovernosti. Najprej je s pridigami in spisi zadal smrtni udarec maniheizmu, krivi veri, ki je bila bolj poganstvo kakor krščanstvo. Na Vzhodu je takrat Evtihes učil, da je v Kristusu samo ena narava. Leon ga je s posebnim pismom obsodil na cerkvenem zboru v Kalcedonu leta 451. Ko so pismo prebrali, je šeststo navzočih škofov vzklikalo: »To je vera očetov, je vera apostolov! Peter je govoril po Leonu!« Te besede so izražale veliko prepričanje takratne Cerkve o prvenstvu rimskega papeža nad vesoljno Cerkvijo. Noben papež pred Leonom ni tako jasno poudarjal, da je prvenstvo rimskega škofovskega sedeža božjepravnega izvora in iz njega tako dosledno izvajal enotnosti Cerkve, ki bodi ena, nedeljena družina pod enim vodnikom.
Ohranjenih je veliko njegovih pisem in pridig. V njih se je znal prilagoditi bralcem in poslušalcem. Zlasti se pridige odlikujejo po jasnosti in bogastvu misli, po moči in lepoti izraza. Papež Benedikt XIV. ga je razglasil za cerkvenega učitelja.
Umrl je 10. novembra leta 461 in na ta dan tudi goduje.
Vir

Po pravici je papež Leon I. dobil vzdevek »Véliki«, saj zaradi vsega dela, ki ga je uspešno naredil, velja za enega najpomembnejših papežev v zgodovini. Vseskozi je odločno branil pravo vero in skrbel za ureditev razmer v Cerkvi.
Ime: Izhaja iz latinščine in se povezuje z latinsko besedo leo, v rodilniku leonis, v pomenu »lev«.
Rodil se je okoli leta 400 v Tusciji, današnji pokrajini Toskana v Italiji, umrl pa 10. novembra 461 v Rimu, prav tako v Italiji.
Družina: O njegovem domu in otroštvu nimamo nobenih poročil, edino, kar nekateri viri navajajo, je, da je pripadal italijanskemu plemstvu.
Sodobniki: Janez Kasijan, aleksandrijska patriarha Ciril in Dioskur, cesarja Valentinijan III., Teodozij II., krivoverca Nestorij in Evtih, hunski vladar Atila.
Službe: Preden so ga izvolili za papeža, je bil arhidiakon papeža Celestina.
Pontifikat: Papeževal je od 29. septembra 440 do smrti 10. novembra 461, torej dobrih 21 let.
Prednik: Sikst III. (432–440).
Naslednik: Viktor II. (461– 468).
Kreposti: Pridobil si je temeljito bogoslovno izobrazbo, imel je nenavaden dar iznajdljivosti, sposobnost hitrega in zanesljivega odločanja, bil je odprt in imel je razumevanje za potrebe časa ter odločen nastop.
Reforme: Bil je odločen branitelj cerkvenih pravic in oster nasprotnik številnih zmot, ki so se pojavljale v tistem času; boril se je zlasti proti manihejstvu in pelagianizmu. V mnogih deželah je vzpostavil hierarhijo in tako uredil razmere. Nenehno je branil obe naravi v Kristusu: božjo in človeško.
Rešitelj Rima: Dvakrat je rešil Rim propada; leta 452 je šel naproti hunskemu kralju Atili, ki je pred seboj požgal in oropal vsa pomembnejša mesta, Rimu pa je na papeževo posredovanje prizanesel. Drugič pa je zelo omilil barbarske načrte vandalskega kralja Gejzerika.
Dela: Ohranjenih je veliko njegovih pridig in pisem.
Zavetnik: glasbenikov, pevcev in organistov.
Upodobitve: Upodabljajo ga v papeških oblačilih s tiaro in papeškim križem, pogosto tudi z evangeljsko knjigo. Včasih ima zraven sebe zmaja, kar naj bi ga predstavljalo kot rešitelja Rima pred Atilo.
Beatifikacija: Že za življenja so ga častili kot svetnika, papež Benedikt XIV. ga je leta 1754 imenoval za cerkvenega učitelja.
Grob: Sprva so ga pokopali v svoj grob, kasneje pa so v enem grobu združili posmrtne ostanke prvih štirih papežev z imenom Leon. V 18. stol so relikvije Leona I. pokopali v posebni kapeli v baziliki sv. Petra.
Goduje: 10. novembra, prej 11. aprila.
Misel: »Verovati brez omahovanja v to, česar naše telesne oči ne vidijo, hrepeneti po tem, česar ne moremo videti, v tem je veličina velikih ljudi, v tem je svetloba duš, polnih vere.«
Vir

Kateheza Benedikta XVI. o sv. Leonu Velikem, ki jo je imel v sredo, 5. marca 2008.
Dragi bratje in sestre!
Ko nadaljujemo našo pot med cerkvenimi očeti, pravimi zvezdami, ki svetijo od daleč, se v našem današnjem srečanju bližamo osebnosti papeža, ki ga je Benedikt XIV. leta 1754 razglasil za cerkvenega učitelja; gre za sv. Leona Velikega. Kot kaže njegovo ime, ki mu ga je hitro podelilo izročilo, je bil res eden največjih papežev, ki so počastili rimski sedež in veliko prispevali k utrditvi njegove avtoritete in ugleda. Je prvi rimski škof z imenom Leon, ki si ga je kasneje nadelo še dvanajst papežev; pa tudi prvi papež, katerega pridige so prišle do nas; z njimi se je obračal na ljudstvo, ki se ga je oklepalo med bogoslužjem. Kar sami od sebe pomislimo nanj tudi v kontekstu sedanjih sredinih splošnih avdienc, ki so v zadnjih desetletjih postale za rimskega škofa običajna oblika srečevanja z verniki in tolikimi obiskovalci z vsega sveta.
Leon je bil doma iz Toskane. Okrog leta 430 je postal diakon rimske Cerkve in si sčasoma pridobil v njej viden položaj. Ta izpostavljena vloga je nagnila Galo Placidijo, ki je tedaj vladala zahodnemu cesarstvu, da ga je poslala v Galijo reševat neki težak položaj. Poleti tistega leta pa je umrl papež Sikst III. – njegovo ime je povezano z veličastnimi mozaiki sv. Marije Velike – in za naslednika je bil izvoljen prav Leon, ki je to zvedel med opravljanjem svojega mirovnega poslanstva v Galiji. Novi papež se je vrnil v Rim in bil posvečen 29. septembra 440. Tako se je začel njegov pontifikat, ki je trajal več kot enaindvajset let in je bil nedvomno eden najpomembnejših v zgodovini Cerkve. Ko je 10. novembra 461 umrl, so ga pokopali blizu groba sv. Petra. Njegove relikvije še danes hranijo v enem od oltarjev vatikanske bazilike.
Časi, v katerih je živel papež Leon, so bili zelo težki; vrstili so se barbarski vpadi, na Zahodu je vedno bolj slabela cesarska oblast, kar je skupaj z dolgotrajno družbeno krizo naložilo rimskemu škofu – kar se je še očitneje pokazalo stoletje in pol kasneje med papeževanjem Gregorija Velikega –, da si privzame odločilno vlogo tudi na civilnem in političnem področju. To je seveda samo še povečalo pomen in uglej rimskega sedeža. Znamenit ostaja predvsem en prizor iz Leonovega življenja. Sega v leto 452, ko je papež v Mantovi skupaj z rimskim odposlanstvom srečal Atila, hunskega vojvoda in ga prepričal, naj ne nadaljuje z osvajalno vojno, v kateri je opustošil severovzhodne italijanske pokrajine. Tako je rešil preostanek polotoka. Ta pomembni dogodek se je hitro zapisal v spomin in ostaja vzorčno znamenje papeževega prizadevanja za mir. Ni pa bil tako ugoden izid neke druge papeževe pobude tri leta kasneje; je pa znamenje presenetljivega poguma: pomladi leta 455 Leonu ni uspelo, da bi preprečil Genserikovim Vandalom, ki so prišli do vrat Rima, da ne bi napadli mesta brez obrambe; dva tedna so ga plenili. Vendar pa je papeževa poteza – ki je neoborožen in obdan s svojo duhovščino šel naproti osvajalcu, da bi od njega izprosil, naj se ustavi – dosegla vsaj to, da mesta niso požgali in da so napadalci prizanesli bazilikam sv. Petra, sv. Pavla in sv. Janeza, kamor se je zatekel del preplašenega prebivalstva.
Dejavnost papeža Leona nam je dobro znana po zaslugi njegovih prelepih govorov – ohranjenih je skoraj sto, in to v sijajni in jasni latinščini – in po zaslugi njegovih pisem, okoli sto petdeset. V teh besedilih se kaže papež v vsej svoji veličini, ko služi resnici v ljubezni in se vztrajno ukvarja z besedo, ki ga kaže kot teologa in obenem pastirja. Leon Veliki, ki je nenehno skrbel za svoje vernike in rimsko ljudstvo, pa tudi za občestvo med raznimi Cerkvami in za njihove potrebe, je bil neutruden podpornik rimskega primata, saj se je izkazoval kot pristen dedič apostola Petra; tega so se zavedali tudi številni škofje, večinoma z Vzhoda, ki so se zbrali na koncilu v Kalcedonu.
Ta koncil, ki je bil leta 451 in se je na njem zbralo okrog tristo petdeset škofov, je bil najpomembnejši shod v zgodovini Cerkve do tedaj. Kalcedon predstavlja zanesljiv kristološki pogled na kristologijo treh predhodnih ekumenskih koncilov: nicejskega leta 325, carigrajskega leta 381 in efeškega leta 431. Že v 6. stoletju so te štiri koncile, ki povzemajo vero stare Cerkve, primerjali s štirimi evangeliji; to trdi tudi Gregorij Veliki v znamenitem pismu (I,24), kjer izjavlja, da “sprejema in časti štiri koncile kot štiri knjige svetega evangelija,” ker se na njih – tako še razlaga Gregorij, “kot na kvadratnem kamnu dviga zgradba svete vere.” Kalcedonski koncil je – s tem, ko je zavrnil krivoverstvo Evtiha, ki je zanikal pravo človeško naravo Božjega Sina – potrdil združenje dveh narav, človeške in božje, v eno osebi, in to brez pomešanja in brez ločenosti.
To vero v Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka je papež potrdil v pomembnem doktrinalnem tekstu, ki ga je poslal carigrajskemu škofu, v tako imenovanem Pismu Flavijanu (Tomus ad Flavianum). Prebrali so ga v Kalcedonu in tam navzoči škofje so ga sprejeli z glasnim odobravanjem, o katerem je ohranjen zapis v koncilskih dokumentih: “Po Leonu je spregovoril Peter.” Tako so enoglasno vzklikali koncilski očetje. Zlasti iz tega posega, pa tudi iz drugih v času tedanjega kristološkega spora je jasno razvidno, kako se je papež s posebno gotovostjo zavedal odgovornosti Petrovega naslednika, katerega vloga v Cerkvi je enkratna, ker “je enemu samemu apostolu zaupano, kar je posredovano vsem apostolom,” kakor trdi Leon v enem svojih govorov za praznik sv. Petra in Pavla (83,2). In to odgovornost je kot papež znal izvajati tako na Zahodu kot na Vzhodu, ko je posegal v različne razmere z modrostjo, odločnostjo in jasnostjo prek svojih spisov in po svojih odposlancih. Tako je kazal, kako je bilo izvajanje rimskega primata pomembno tedaj pa tudi danes, da učinkovito služi občestvenosti, ki je značilna za edino Kristusovo Cerkev.
Zavedajoč se zgodovinskega trenutka, v katerem je živel, in prehoda od poganskega do krščanskega Rima, prehoda, ki se je godil v času globoke krize, je Leon Veliki znal biti blizu ljudem in vernikom s svojim pastoralnim delom in oznanjevanjem. Organiziral je dobrodelno dejavnost v Rimu, ki so ga preizkušali pomanjkanje, priliv beguncev, krivice in revščina. Nasprotoval je poganskemu praznoverju in delovanju manihejskih skupin. Bogoslužje je povezal z vsakdanjim življenjem kristjanov, na primer tako, da je povezal postno prakso z dobrodelnostjo in miloščino, zlasti na kvatre, ki v poteku leta zaznamujejo menjavanje letnih časov. Še posebej pa je Leon Veliki učil svoje vernike – in njegove besede veljajo še danes nam –, da krščansko bogoslužje ni spomin na pretekle dogodke, ampak podanašnjenje nevidnih resničnosti, ki delujejo v življenju slehernega. To poudarja v enem od govorov (64,1-2) o veliki noči, ki jo je treba obhajati vsak čas leta “ne le kot nekaj iz preteklosti, ampak raje kot sedanji dogodek.” Vse to se vključuje v natančen načrt, ponavlja sveti papež. Kakor je Stvarnik z dihom razumnega življenja priklical v življenje človeka, zgnetenega iz blata zemlje, tako je po izvirnem grehu poslal svojega Sina v svet, da z novim življenjem milosti človeku povrne izgubljeno dostojanstvo in razruši oblast hudiča.
To je kristološka skrivnost, ki ji je s svojim pismom kalcedonskemu koncilu sv. Leon Veliki dal učinkovito in bistveno podporo, ko je enkrat za vselej potrdil – prek tega koncila –, kar je rekel Peter v Cezareji Filipovi. S Petrom in kot Peter je izpovedal: “Ti si Kristus, Sin živega Boga.” In ker je Bog in človek obenem, “ni tuj človeškemu rodu, je pa tuj grehu” (Prim. Govor 64). V moči te kristološke vere je bil velik nosilec miru in ljubezni. Tako nam kaže pot: v veri se učimo dobrote. Učimo se torej s sv. Leonom Velikim verovati v Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, in udejanjati to vero vsak dan v prizadevanju za mir in v ljubezni do bližnjega.
Vir

Spomin svetega papeža Leona I., cerkvenega učitelja, ki je bil rojen v Etruriji. Najprej je bil marljiv dijakon mesta, nato povišan k Petrovemu sedežu. Po pravici je zaslužil imenovati se Veliki, bodisi, ker je hranil svojo čredo z izbrano in modro besedo, bodisi zaradi stalnega potrjevanja pravega nauka o učlovečenju Boga po legatih, kar je bilo potrjeno na Kalcedonskem ekumenskem koncilu, dokler se ni spočil v Gospodu v Rimu, kjer je bil na ta dan pokopan pri Svetem Petru.
Vir

Izredna osebnost današnjega slavljenca, papeža in cerkvenega učitelja Leona Velikega, potrjuje resničnost latinskega izreka ‘nomen est omen’, po naše: ‘ime vse pove’. Njegovo ime namreč pomeni ‘lev’ in ta mož je z levjim pogumom branil Cerkev pred notranjo nevarnostjo krivih ver in pred zunanjimi sovražniki: pred divjim hunskim poglavarjem Atilom in pred Vandali. S svojo odločnostjo je reševal ne samo Cerkev, kateri je bil postavljen za voditelja, temveč tudi Evropo in njeno kulturo.
Ni znano, kdaj in kje je bil ta veliki papež rojen. Kristusovo Cerkev je vodil 21 let. Že pred izvolitvijo za papeža je opravljal odgovorne službe v rimski Cerkvi. Odlikoval se je po temeljiti bogoslovni izobrazbi, izredni iznajdljivosti, znal se je hitro odločati in imel je dober posluh za potrebe časa. Kot naslednik apostola Petra je na škofovski sedež v Rimu sedel 29. septembra leta 440. V svojem govoru ob škofovskem posvečenju je rekel: »O Bog, slišal sem glas tvojega klica in sem se zbal; premišljal sem delo, ki si mi ga naložil, in sem se ustrašil. O ti, ki si mi naložil to težko breme, nosi ga z menoj, te prosim! Bodi mi vodnik in opora! Daj mi moči, ko si me poklical!«
V dolgih letih papeževanja je imel Leon veliko priložnosti, da je kot najvišji pastir Cerkve branil in varoval čistost vere. Komaj je sedel na Petrov sedež, je že moral nastopiti proti manihejcem, ki pribežali v Rim iz Severne Afrike in so širili nauk o nasprotju med dobrim in zlim počelom v človeku (proti njim se je boril sv. Avguštin). V tako imenovanih kristoloških bojih (bogoslovnih prepirih o Kristusovi človeški in božji naravi), je papež Leon z vso jasnostjo razložil nauk o dveh naravah v Kristusu: da je Kristus pravi Bog in tudi pravi človek v eni osebi. »Skrivnost našega odrešenja bi postala prazna, če bi več ne verovali, da je Kristus privzel pravo in popolno, resnično človeško naravo!« je zapisal. Ta nauk je bil slovesno razglašen na sinodi v Kalcedonu ob azijski obali Bosporja, ki velja kot 4. vesoljni cerkveni zbor ali koncil (451). Ko so prebrali papeževo pismo, je okoli 600 navzočih škofov z navdušenjem sprejelo njegov nauk in klicali so: »To je vera očetov, to je vera apostolov. Tako verujemo mi vsi. Peter je govoril po Leonu!«
Papeža Leona Velikega se s spoštovanjem spominja tudi svetna zgodovina, ker je Evropo in zahodno kulturo dvakrat rešil pred uničenjem. Leta 452 je hunski poglavar Atila, imenovan ‘šiba božja’, pridrl v severno Italijo, zavzel, oplenil in porušil Oglej in vrsto drugih mest proti jugu. Pot v Rim mu je bila odprta. Cesar Valentinijan se je v skrajni stiski obrnil na papeža in Leon je šel Atilu naproti do Mantove ter dosegel, da se je divji hunski vojskovodja umaknil v Panonijo. Tri leta kasneje Leon spet posredoval za premirje pri vandalskem kralju Gejzeriku.
Papež Leon, ki si je zaradi svojih izrednih zaslug za Cerkev in za svetno družbo zaslužil naziv Veliki, je umrl 10. novembra leta 461. Od 7. stoletja dalje so njegov spomin obhajali 11. aprila, na spominski dan prenosa njegovih posmrtnih ostankov; po novem se obhaja njegov spomin na današnji dan, dan njegove smrti.
Upodabljajo ga s papeškim križem, s tiaro (papeško krono) in evangeljsko knjigo, včasih tudi z zmajem zraven sebe, kar naj bi ga predstavljalo kot rešitelja Rima pred Atilom.
Ime Leon pri nas ni ravno pogosto, še redkeje zasledimo obliko Leo; tistim redkim je zavetnik današnji svetnik.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 555