“Tisti, ki so poklicani h Gospodovi mizi, naj se odlikujejo po vzorni lepoti hvalevrednega in nravnega življenja ter zavržejo vsako umazano govorjenje ali nečistost. Kot sol zemlje naj zase in za druge živijo pošteno in kot luč sveta naj svetijo drugim z jasno razsodnostjo. Zavedajo naj se, da je najvišji učenik Jezus Kristus govoril ne le o apostolih in učencih, ampak tudi o vseh naslednikih, duhovnikih in klerikih, ko je rekel: “Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.” (Iz razprave sv. Janeza Kapistrana, duhovnika, O vzoru klerikov)

Iz Frančiškovih redov je izšlo veliko pomembnih in vplivnih osebnosti. Eden med večjimi in pomembnejšimi je gotovo tudi sveti Janez Kapistran, ki je bil potujoči pridigar, mirovni posrednik, spovednik, redovni prenovitelj, imenovan tudi “apostol Evrope”.
Janez se je rodil 24. junija 1386 v majhnem kraju Capestrano (od tod je njegovo ime, ki so ga že sodobniki izgovarjali Kapistran) v Abruzzih, vzhodno od mesta L’Aquila. Njegov oče Anton je bil bogat baron, ki se je tam naselil kot vojak in se poročil z domačinko. Janez je že kot mladenič ostal brez očeta. Toda nadarjeni fant se je v svetu dobro znašel. V Perugii je študiral pravo in pri šestindvajsetih letih postal župan svojega mesta. V poznejših mestnih prepirih so ga odstranili s položaja in ga vrgli v ječo. Med težkim ujetništvom je doživel osebno spreobrnjenje. V ječi je sanjal, da ga sveti Frančišek kliče in vabi v svoj red. Odkupil se je iz ujetništva, dosegel spravo s sovražniki svoje rodbine, ki so mu prej pobili štiri brate in požgali dve hiši. 4. oktobra 1416 je sprejel redovno obleko. Težko se je odločil za samostan, ko pa se je oklenil novega življenja, se ni več oziral nazaj.
Leta 1417 je napravil obljube in papež Martin V. mu je že leta 1418 dovolil prejeti mašniško posvečenje. Imenoval ga je za inkvizitorja zoper krivoverske voditelje po Italiji. Kapistran je to poslanstvo opravljal brez nasilja. Ljudi je nagovarjal z besedo ljubezni in predvsem s svojim zgledom spokornosti.
Janez je kmalu postal prijatelj ljudskega misijonarja Bernarda Sienskega. Šest let starejšega redovnega brata je spremljal na njegovih misijonskih popotovanjih, ko pa je prejel mašniško posvečenje, je tudi sam postal potujoči pridigar. Bernard Sienski je skupaj z Janezom Kapistranom skrbel za razširjanje Frančiškovega reda po Italiji.
Kakor k Bernardu so tudi k Janezu prihajale cele množice ljudi, ko je pridigal. Kamorkoli je prišel, povsod so ga slovesno sprejeli in ga pospremili v mesta. Ko je govoril Janez Kapistran, so bile tudi največje cerkve premajhne. Množice so vrele k njemu, ker ga je spremljal sloves velikega čudodelnika in Božjega glasnika. Papež je bil navdušen nad govorniškimi sposobnostmi tega Frančiškovega brata in nad karizmo, s katero je izpolnjeval svoje poslanstvo. Zato ga je večkrat postavil za svojega legata (odposlanca). Deloval je v Avstriji in na Moravskem, na Češkem in v Nemčiji, na Poljskem in Nizozemskem. Živel je v času reform Frančiškovih redov in prizadeval si je, da bi bratje oblikovali način življenja, ki bi bil čim bližji duhu svetega Frančiška.
Celih štirideset let je pridigal vsak dan, privoščil si ni skoraj nič počitka. S svojimi besedami s prižnice je posegal tudi v politiko in pripomogel, da so se pomirili sprti vladarji in vojskujoča se mesta. Ko je leta 1453 padel Carigrad in so pričakovali napad Turkov na Srednjo Evropo, je Kapistran na več državnih zborih pridobival kneze za obrambo krščanskega sveta. Ko so vsi poveljniki obupavali, je Kapistran po notranjem navdihu vodil krščanske čete v boj in 22. julija 1456 rešil Beograd nevarnega obleganja. S križem v roki je spodbujal vojake k napadu na Turke.
  Umrl je zaradi kužne bolezni 23. oktobra 1456 v Iloku na Hrvaškem. Njegovi posmrtni ostanki so se izgubili. Papež Aleksander VIII. ga je leta 1690 razglasil za svetnika (za blaženega je bil razglašen že leta 1622).
Sveti Janez se je pred smrtjo z vsemi močmi zavzemal, da bi bil za svetnika razglašen njegov prijatelj Bernard Sienski. To se je zgodilo leta 1450.

Klasična upodobitev Janeza Kapistrana je tista, ki kaže svetnika z zastavo s križem. Eden najbolj znanih primerov je slika Bartolomea Vivarinija, ki je nastala leta 1459, štiri leta po Janezovi smrti. Razstavljena je v Louvru v Parizu. Veliki pridigar na upodobitvah pogosto drži v rokah monštranco s hostijo, včasih pa je na njej tudi znamenje IHS. Pogosto so ga upodabljali zlasti v baroku, po razglasitvi za svetnika. Tako je npr. prikazan z razpelom in zastavo s križem, poleg njega pa Paskal Baylonski, delo Johannesa Singa, v straubinški cerkvi iz 18. stoletja.
Vir

Pri obrežju Donave (v ogrskem kraljestvu), sveti Janez Kapistrán, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki se je boril za redovno disciplino in deloval skoraj po vsej Evropi, da je utrjeval vero in katoliške navade. Z gorečnostjo svojega vzpodbujanja in molitev je vzdrževal verno ljudstvo in se posvečal obrambi svobode kristjanov. Pri kraju Ilok je slednjič v umrl.
Vir

Razburljivo življenje svetega Janeza Kapistrana priča predvsem o njegovi veliki vnemi in gorečnosti za Božjo čast. Potem ko je v ujetništvu moral prestati veliko gorja in trpljenja ter po videnju svetega Frančiška, je vstopil v frančiškanski red. Zaupane so mu bile številne službe: inkvizitorja, ustanovitelja samostanov, papeškega legata in generalnega vikarja reda. Predvsem pa je slovel po svoji govorniški spretnosti in postal največji pridigar svojega časa.
Ime: Poznamo veliko oblik imena Janez, vse pa izhajajo iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 24. junija 1386 v Capestranu v Alrucih, vzhodno od mesta L’Aquila v Italiji, umrl pa 23. oktobra 1456 v Iloku pod Fruško goro na Hrvaškem.
Družina: Njegov oče Anton je bil nemški baron in vitez, ki se je oženil z domačinko, a je kmalu po sinovem rojstvu umrl. Tudi Janez se je poročil, a zaradi razmer zakona ni mogel skleniti, tako da sta se z ženo kasneje sporazumno razšla.
Zavetnik: vojaških kaplanov, sodnikov, pravnikov in odvetnikov, Beograda.
Sodobniki: kralj Ladislav Neapeljski, papeži Martin V., Evgen IV, Nikolaj V., sveti Bernardin Sienski, Vincenc Ferrer, Nikolaj iz Flue.
Izobrazba: Na univerzi v Perugii je študiral pravo in dobil prvo službo na dvornem sodišču v Neaplju, kasneje pa postal sodnik v Perugii in župan domačega mesta, dokler ni vstopil v frančiškanski samostan.
Skupnost: 4. oktobra 1416 je sprejel redovno obleko in začel obnovo prvotnega duha frančiškanskega reda. Tako se je oblikoval red observantov, ki so leta 1446 postali samostojni. Tako ima danes frančiškanski moški red tri veje: frančiškani, minoriti, kapucini.
Delovanje: Kot pridigar in papeški legat je deloval v Avstriji, Nemčiji, na Moravskem, Češkem, Poljskem in Nizozemskem.
Dela: Celih štirideset let je pridigal vsak dan, brez počitka. Postavljal je bolnišnice, organiziral delo sociale, bil iskan duhovni vodja in spovednik ter upoštevan svetovalec različnim vladarjem. Zapustil je ogromno duhovno dediščino, imamo prepise in komentarje njegovih pridig, številna pisma, izvedenska mnenja ter homiletične in moralno-teološke razprave. Po zaslugi pridig, s katerimi je klical na križarsko vojno proti Turkom in notranjem nagibu, s katerim je vodil krščanske čete v boj, je bil 22. julija 1456 rešen Beograd, s tem pa vsa zahodna Evropa pred propadom.
Upodobitve: Njegova najbolj običajna upodobitev ga kaže z zastavo s križem. Na ostalih upodobitvah pogosto drži v rokah monštranco s hostijo, včasih je na njej tudi znamenje IHS.
Grob: Pokopali so ga v frančiškanski cerkvi v Iloku, njegov grob pa so leta 1526 uničili luterani, njegove relikvije pa so tedaj za vedno izginile.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Inocenc X. 19. decembra 1650, za svetnika pa Aleksander VIII. 16. oktobra 1690.
Goduje: 23. oktobra, prej 28. marca.
Vir

Views: 96