sveta Laura Montoya – učiteljica in redovna ustanoviteljica

Laura MontoyaSveta Laura Montoya, učiteljica misijonov v latinski Ameriki. Njeno otroštvo je bilo zaradi očetove nasilne smrti in odvzema družinskega premoženja zaznamovano z nerazumevanjem, revščino in bolečino. Postala je razgledana za svoj čas, spoštljiva pedagoginja in vzgojiteljica krščanskih generacij, pisateljica in globoko mistično občutljiva osebnost. Leta 1914 je ustanovila redovno družino Misijonark Brezmadežne Marije in Svete Katarine Sienske. S svojo vnemo in željo oznanjati Boga najbolj oddaljenim in revnim prebivalcem pragozda. S sosestrami je ob podpori križanega Kristusa in veliki ljubezni do Marije spoštovala človekovo dostojanstvo in božjo poklicanost indios-ov. Neustrašna misijonarka je zadnjih 9 let svojega življenja preživela na invalidskem vozičku ob neprestanem pisanju in ustnem oznanjevanju žive Cerkve. Umrla je leta 1949, zapustila misijonsko kongregacijo z 90-imi hišami v treh državah ter 467-imi misijonarkami. Trenutno misijonarke, ki jih je ustanovila nova svetnica, delujejo po 19-ih državah Amerike, Afrike in Evrope.
Vir

V nedeljo, 12. maja 2013 je papež Frančišek prištel k svetnikom prvo Kolumbijko, m. Lauro Montoya. O novi svetnici nam spregovori njena pranečakinja, hči Marije Pomočnice, s. Maria Victoria Montoya Restrepo.

sveta Laura MontoyaKdo je Lavra Montoya?
Laura Montoya je ustanoviteljica redovne ustanove misijonark Brezmadežne in sv. Katarine Sienske, ki so bolj poznane kot misijonarke matere Lavre.
Med kolumbijsko državljansko vojno so ji ubili očeta in družini pobrali vse premoženje. Po študiju je želela vstopiti v karmeličanski samostan.
V tem času pa je spoznala, v kakšni revščini in odrinjenosti živijo Indijanci, se je po trpečem razločevanju odločila, da bo samostansko celico zamenjala za kolumbijske hribe, gozdove, da bo tako prinašala Evangelij Indijancem in jim pomagala do dostojnejšega življenja.

Katere so značilnosti njene duhovnosti?
Središčnost Kristusa. Za svoje je vzela Gospodove besede na križu: Žejen sem! Vedno je govorila: »Moj Jezus, dva žejna; tvoja duša in jaz, da bi utešila tvojo žejo!«
Marijanska duhovnost se je izražala v pobožnosti do Marije Brezmadežne. Močna izkušnja navzočnosti svete Trojice v življenju, posebna izkušnja Božjega očetovstva. Boga je imenovala Oče in Mati Indijancev.
Govorila je o Bogu Očetu in Materi, saj je čutila, da se je tako izražalo usmiljenje Boga do tistih, ki ga ne poznajo. Govorila je tudi: »V poslanstvu med najbolj ubogimi in šibkimi je uspeh pridržan ženam.«
Globoko je ljubila Evharistijo. Najbolj je trpela, ker v času, ko je bila v divjini, ni mogla pogosto prejemati obhajila.

Mati Lavra je bila povezana s hčerami Marije Pomočnice?
Da! Kot mlada učiteljica je obiskovala skupnost hčerami Marije Pomočnice v Medellinu. Ko je začela svoje poslanstvo med Indijanci, so jo zelo kritizirali in je bila deležna hudega trpljenja. V teh okoliščinah se je z velikim zaupanjem zatekla v skupnost hčera Marije Pomočnice, kjer so jo sestre vedno sprejele, jo tolažile, podpirale. Pri njih se je lahko tudi fizično odpočila. Pogosto se je srečala z m. Marijo Bernardini HMP, italijansko misijonarko in z njo podelila svoje skrbi.
Zelo je imela rada don Boska in z zanimanjem je brala njegov življenjepis in v zelo težkih okoliščinah je rada rekla: »Če se je to zgodilo svetniku, kot je don Bosko, se res ne morem čuditi, da se dogaja meni.«
Svojim misijonarkam ga je postavila za zgled vzgojitelja. Govorila je, da morajo biti vse misijonarke katehistinje in vzgojiteljice.

Česa se še o njej spominjate?
Nisem je osebno poznala, vendar pa sem vse od otroštva poslušala o njej in sem si ustvarila naslednjo podobo: žena, ki je bila popolnoma predana Bogu, spoštljivo služi najbolj ubogim svojega časa, smela, pogumna v trpljenju, ko so jo kritizirali, obrekovali; odločna, da uresniči to, kar je Bog od nje pričakoval za dobro tistih, zaradi katerih jo je poklical in so bili zapuščeni tako s strani Cerkve kot države.

Ali je še kakšen drug dogodek, ki veže m. Lavro na HMP?
Dan po mojih prvih zaobljubah, sem šla skupaj z očetom obiskat svojo teto Teresito Montoya, ki mi je hotela izročiti svoje darilo. To pa je bilo naslednje sporočilo: »Mesec preden je Lavra umrla, je rekla: ‘Gospoda prosim, da bi bila ena od mojih nečakinj salezijanka. Tako bom hčeram Marije pomočnice povrnila z mojo sorodnico vse dobro, ki so mi ga storile.’ Ti si tako Lavrina zahvala salezijankam.« S tem se zavedam, da moram biti don Boskova zahvala Mariji Pomočnici in zahvala matere Lavre hčeram Marije Pomočnice. Moje življenje je in bo vedno zahvala Bogu.
Vir

V vasi Belencito [belensítu] (pri Medellinu v Kolumbiji), blažena Lávra od svete Katarine Sienske Montoya y Upeguí [montoja i upegí], devica, ki se je podala oznanjat evangelij med domačimi ljudstvi za večjo Božjo čast, ker še niso poznali Kristusove vere. Ustanovila je Kongregacijo misijonskih sester Brezma-
dežne Marije in svete Katarine Sienske.
Vir

Views: 229

blaženi Karl Franz Josef Ludwig Hubert Georg Maria von Habsburg-Lothringen – cesar

Blessed Charles I of AustriaKarel I. Habsburško-Lotarinški (s polnim imenom Karl Franz Josef Ludwig Hubert Georg Maria von Habsburg-Lothringen), zadnji avstrijski cesar in ogrski kralj (kot Karel IV.), rojen 17. avgust 1887, Persenbeug, umrl pa je 1. april 1922, Funchal, Madeira. Po beatifikaciji 3. oktobra 2004, s strani papeža Janeza Pavla II., je postal znan kot blaženi Karel, ki ima tudi že priznan svoj drugi čudež (31. januarja 2008), ki je potreben za kanonizacijo. Papež je določil, da se praznuje 21. oktober za njegov god, to je datum njegove poroke z Cito. Viteški red sv. Jurija ta dan razglaša za svoj redovni praznik v čast svetniškemu Karlu, velikemu mojstru viteškega reda, ki je tretji redovni zaščitnik in viteški priprošnik za vse svoje brate in sestre pri Vsemogočnemu gospodarju življenja.
Že od začetka si je cesar Karel predstavljal svojo službo kot sveto službo svojemu ljudstvu. Njegova glavna naloga je bila slediti krščanskemu klicu k svetosti pri političnih dejavnostih. Rimskokatoliška cerkev slavi Karla zaradi dajanja prednosti krščanski veri pri političnih odločitvah in zaradi vidne voge pri posredovanju za mir tekom vojne, še posebno po letu 1917. Cerkev je mnenja, da je v svoji kratki vladavini izražal katoliški socialni nauk in postavil pravnosocialne temelje, ki veljajo še danes.
Karel I. je bil sin Ota Franca Jožefa Habsburško-Lotarinškega in Marije Jožefe Saške. Poročen je bil s Cito Burbonsko-Parmsko, s katero sta imela osem otrok. Kot najstarejši sin in prestolonaslednik je bil leta 1912 rojen Otto Habsburški.
Kot naslednik Franca Jožefa I. je prišel na oblast leta 1916, sredi prve svetovne vojne. Prizadeval si je skleniti mir in reformirati monarhijo v federacijo, vendar prepozno in je moral 11. novembra 1918 odstopiti z avstrijskega in nato še z ogrsko-hrvaškega prestola. Kljub temu se prestolu ni odpovedal in je kasneje poskušal še dvakrat osvojiti ogrski prestol, zato je bil pregnan na Madeiro, kjer je zelo trpel in veliko premlad in izčrpan zaspal v Gospodu.
Vir

Danes mineva sto let, kar je v izgnanstvu v kraju Funchal na portugalskem otoku Madeira umrl zadnji avstrijski cesar in ogrski kralj Karel I. Habsburški (1922).
Rodil se je 17. avgusta 1887 na dvorcu Persenbeug v Spodnji Avstriji, ob krstu je dobil ime Karl Franz Josef Ludwig Hubert Georg Maria von Habsburg-Lothringen.Njegovi starši so bili nadvojvoda Otto Habsburško-Lotarinški in kneginja Marija Jožefa Saška, hči zadnjega saškega kralja. Ob svojem rojstvu je imel Karel zelo malo možnosti, da bo kadarkoli sedel na habsburški prestol, saj je bil šele peti na lestvici prestolonaslednikov. Toda zgodilo se je prav to, po celi seriji zasukov in nepričakovanih dogodkov. Po očetovi smrti (1906) je njegov stric in prestolonaslednik Franc Ferdinand prevzel skrbništvo nad mladim nečakom Karlom in ga kmalu navdušil s svojimi zamislimi za temeljito ustavno reformo monarhije. Poročil se je leta 1911, z ženo Cito Burbonsko-Parmsko (1892-1989) sta imela osem otrok.
Habsburški prestol je Karel I. zasedel novembra 1916, po smrti cesarja Franca Jožefa I. Ob koncu prve svetovne vojne, 11. novembra 1918, je Karel I. odstopil od vseh vladarskih dolžnosti, večstoletna monarhija je razpadla. Toda pod močnim vplivom žene Cite se Karel ni nikoli odpovedal cesarskemu in kraljevemu prestolu. Njuno upanje, da bodo nove avstrijske oblasti Karla povabile, da spet stopi na čelo države, se ni izpolnilo. Hkrati so se antantni zavezniki zavedali, da ob Karlovi prisotnosti ne bo miru v Avstriji, zato so začeli pripravljati pogoje za njegovo izgnanstvo. Vmes je nekdanji cesar Karel dvakrat neuspešno poskušal zasesti madžarski kraljevi prestol. Tako so Karla in Cito z otroki z ladjo poslali v izgnanstvo na oddaljeni otok Madeira sredi Atlantika, kamor so prispeli sredi novembra 1921.
Zaradi predanosti krščanski veri in njegovim zavzemanjem za mir med prvo svetovno vojno je Katoliška cerkev nekdanjega cesarja Karla leta 2004 prištela med blažene.
Vir

Sedem načel Karla in Cite za srečen zakon

Views: 114

sveti Hilarij – opat

sveti Hilarij - opat  Imena: Hilarion, Hilarij, Hilariona, …
Ko je prišel sv. Hieronim leta 386 v Jeruzalem, so se še spominjali moža, ki je presadil meniško obliko življenja iz njegove prvotne dežele Egipta v Palestino in Sirijo. Ta mož je bil sv. Hilarion. Okrog njegove človeške in svetniške podobe pa se je spletlo toliko legend, da je danes težko ločiti zgodovinsko trdne podatke od legendarnih poročil.
Ko se je rodil v kraju Tabatha pri Gazi, je bil sv. Anton, utemeljitelj starega egiptovskega meništva, v najlepših letih. Hilarionovi starši so bili pogani. Sina so že v zgodnjih letih poslali v Aleksandrijo študirat retoriko. Tu je prišel v stik s krščanstvom in kmalu tudi z Antonom. Bilo mu je največ petnajst let, ko je dobil od velikega meniškega očeta redovno obleko, še prej pa se je seveda dal krstiti. Vendar ni dolgo zdržal v Antonovi družbi. Preveč ljudi se je začelo zbirati okoli njega, Hilarion pa si je želel samote.
Bratom in revežem je razdal bogato dediščino in se odpravil v puščavo pri Majumi.
Dvaindvajset let je živel kot spokornik. Ljudje so naposled le prišli toliko v stik z njim, da je glas o njem prodrl po vsej Palestini. Tako se mu je primerilo kakor že toliko drugim pred njim in za njim: ljudje so hodili k njemu kot k svetovalcu in čudodelniku in legenda ve povedati o številnih ozdravljenjih. V želji po miru in samoti je zapustil Palestino. V Egipt je prišel na prvo obletnico smrti sv. Antona; od tam je šel v predmestje Aleksandrije, kjer je v času cesarja Julijana Odpadnika imel hude težave z državno oblastjo.
Prek Sicilije in Epidaurusa v Dalmaciji je končno prispel na Ciper, kjer je prebil zadnjih pet let življenja. Umrl je leta 371, star 80 let. Njegove zadnje besede so bile: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
Goduje 21. oktobra.
Vir

Na otoku Ciper, sveti Hilarijón, opat, ki je sledil stopinjam svetega Antona. Najprej je živel blizu Gaze kot puščavnik, nato je postal v tej provinci ustanovitelj in zgled puščavniškega življenja.
Vir

Views: 19

sveti Bertold iz Latvije – misijonar, škof in mučenec

V kraju Uexküll (danes Ikšķile v Latviji), trpljenje svetega Bertolda, škofa, ki je bil menih v Loccumu, in katerega je papež Honorij III. poslal oznanjat evangelij. Tam je resničnost vere potrdil z lastno krvjo. († 25. julij 1198 )
Vir

Views: 2