Gerald, sin plemiškega rodu, je bil v mladosti deležen sijajne viteške vzgoje pa tudi izobrazbe v umetnosti, slovstvu in znanosti. Kasneje, ko je hudo zbolel, se je učil tudi latinščino in petja psalmov, saj so starši pa tudi on sam računali, da bo postal duhovnik. A mu je to preprečila očesna bolezen, saj je sčasoma popolnoma oslepel. Bolezen je bila zanj znamenje, naj se popolnoma odvrne od sveta. Njegovo »glavno« delo je bilo zidava cerkve in ustanovitev samostana v Aurillacu. Želel je postati menih, a mu je pariški škof svetoval, naj ostane laik in skrbi za blagor svojih podložnikov. To svojo nalogo je ponižno sprejel in poslej s svojimi darovi služil Bogu in bližnjemu.

Ime: Ime Gerald ima v vsakem jeziku svojo različico, izhajalo pa naj bi iz nemških besed ger »kopje« in wald »pravilo«. Lahko bi ga prevedli tudi kot »bojno kopje«.­
Rodil se je leta 855 v francoskem mestecu Aurillac, umrl pa 13. oktobra leta 909 v Cezeinac-en-Guercy pri Figeacu v Franciji.
Družina: Bil je sin uglednih staršev plemiškega rodu. Oče je bil grof Gerald, mati pa sv. Adeltruda iz Aurillaca. Družini sta pripadala tudi sv. Cezarij iz Arlesa in sv. Yrieix.
Zavetnik: Velja za zavetnika diplomantov, grofov, invalidov in drugače telesno prizadetih oseb.
Sodobniki: Kralj Karel Preprosti, opat Odo iz Clunyja, pariški škof Gauzbert, papeži od Hadrijana II. do Leona V.
Samostan: Ustanovil je samostan in pozidal cerkev v čast sv. Petru v Aurillacu ter osnoval številne dobrodelne ustanove.
Kreposti: Živel je meniško in spokorno, čeprav ni postal menih in je živel sredi sveta. V svoji hiši je uvedel skupno molitev in skupno udeležbo pri evharistični daritvi, duhovno branje med obedi; postil se je trikrat na teden, pogosto je kot spokornik romal na svete kraje. Bil je usmiljen do revežev, odpuščal je osebne dajatve in celo tatov ni kaznoval.
Življenjepis: Njegov življenjepis (Vita) je napisal opat Odo iz Aurillaca, poznejši sloveči opat v Clunyju.
Upodobitve: Upodabljajo ga v viteški (plemiški) obleki z modelom cerkve (samostana) v levici.
Goduje: 13. oktobra.
Misel: »Gerald se je naučil ločiti dragoceno, od vsakdanjega in je imel za zelo nevredno, da bi živel posvetno, ker se je zavedal, da je poklican h gostiji nebeškega Jagnjeta« (opat Odo v Življenjepisu).
Vir

V Saint-Cierguesu [sén siérgu] (v pokrajini Clermont-Ferrand [klermón feránu] v Galiji), sveti Geráld, ki je kot grof v Aurillacu [oriljáku] v svetni obleki živel meniško življenje v blagor svojih provinc in je zapustil knezom v spomin čudovit zgled.
Vir

Gerald (Gerhard) iz Aurillaca je živel in deloval v drugi polovici 9. stoletja, ko je bila politična enotnost frankovske države razbita in je v zahodnem delu države, v Geraldovi ožji domovini, karolinško kraljestvo čedalje bolj izgubljalo pomen in vpliv. Razvoj na duhovnem in verskem področju je kazal prve sadove; povsod je bilo čutiti zmago krščanske miselnosti, tudi v državnih zadevah, razumsko prizadevanje za uresničitev splošno obveznih norm na vseh področjih življenja je vodilo k globlji utemeljitvi vere in nravnosti (karolinški racionalizem). V tem razgibanem času je živel Gerald iz Aurillaca, osebno izredno skromen in preprost, daleč od političnega dogajanja, zato pa resnično velik svetnik, čeprav ni bil duhovnik ali mučenec. Kot sin uglednih staršev plemiškega rodu se je rodil sredi devetega stoletja v Aurillacu in vzgajali so ga v duhu tedanjih viteških navad, v katerih sta bila poudarjena zlasti lovska spretnost in streljanje z lokom. Izobraževal se je seveda tudi v umetnosti, slovstvu in znanosti. Huda bolezen, je pomenila prelom v Geraldovem življenju, zato je v starših čedalje bolj zorela misel, da bi sin postal duhovnik: učil se je petja hvalnic in psalmov in latinščine; teh predmetov tudi po ozdravljenju ni zanemarjal in je v tem prekašal celo mnoge klerike. Ob vsem tem Geralda lahko upravičeno prištevamo med redke izobražene laike devetega stoletja. Načrt, da bi se poročil z mladim dekletom, se je razdrl, ker je Gerald hudo zbolel na očeh. Opat Odo (pisec njegovega življenjepisa) je videl v tem božjo previdnost: Bog je hotel, da bi se njegov izvoljenec odrekel svetu in bi se mu ob telesni slepoti odprl pogled za višje dobrine in za pot k svetosti. Ko se je vrnil z enega izmed mnogih romanj v Rim, je v Aurillacu začel graditi cerkev v čast sv. Petru, poskrbel za samostansko vzgojo mladeničev in izbral med njimi opata. Okoli leta 890 je ustanovil samostan, za katerega mu ie Karel Preprosti izdal zaščitno listino. Leta 902 je popolnoma oslepel; pet let zatem je bila v njegovo veliko veselje posvečena cerkev v Aurillacu. V septembru 909 je napravil oporoko in istega leta tudi umrl.
Geraldovo življenje je bilo brez zunanjih velikih dejanj, zato pa notranje toliko bogatejše. Skrivnost njegove svetosti je, da je živel v svetu, ni pa užival tega sveta, niti pripadal mu ni. Pri vsem svojem delu je mislil zmerom na Boga. Čeprav je bil bolan, je z odločnostjo izpeljal vse, kar je sklenil in kar ni nasprotovalo grehu. Njegovo življenje je bilo nepretrgano iskanje čim popolnejše pobožnosti. Življenje v svojem okolju je uredil skoraj meniško. Uvedel je skupno molitev in skupno udeležbo pri evharistični daritvi, med skromnimi obedi pa duhovno branje in po branju kratek razgovor za notranjo okrepitev v veri. To prizadevanje, da bi našel svetniško okolico, je bilo očitno zlasti po ustanovitvi samostana Aurillac. Eden izmed načinov, ki ga je spodbujal k pobožnosti in vernosti, so bila pogosta romanja: na grobove svetnikov Martiala, Martina in zlasti apostolov Petra in Pavla. Najmanj sedemkrat je bil v Rimu. Za notranjo vernost in izpopolnjevanje tega moža je značilno, da se ni zadovoljil z izpolnjevanjem splošnih predpisov: postil se je tri dni v tednu. Ker je želel, da bi bila javnost čim manj pozorna nanj in njegovo izpolnjevanje verskih dolžnosti, se je izogibal vsakega farizejstva. Simbolična za srednjeveško pobožnost je bila tudi njegova naklonjenost Cerkvi, ki ji je dajal devetino svojih dohodkov.
V podobi Geralda iz Aurillaca imamo pred sabo človeka, ki je bil po rodu in premoženju določen za gospodovanje, a je rajši s svojimi darovi služil Bogu in bližnjemu. »Če se komu zdi, da je bila njegovi svetosti ovira moč, ki jo je imel na tem svetu, je treba pomisliti, da je večja in hvale vrednejša krepost, če ima nekdo možnost zlorabe oblasti, pa se ji ponižno odreče. Ravno mož na svojem mestu je moral znati ločiti zemeljsko slepilo od pravih vrednot, da je prišel do svetosti: Ali naj ne bi imenovali zemskega hlepenja po oblasti temo, ki otroke tega sveta tako oslepi, da vzljubijo nečimrnost in puhlost? Gerald pa se je naučil ločiti to, kar je dragoceno, od vsakdanjega in je imel za zelo nevredno, da bi živel posvetno, ker se je zavedal, da je poklican h gostiji nebeškega Jagnjeta,« je zapisal njegov življenjepisec.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 90