^»Ker smo duhovniki ne samo za lastno zveličanje, pač pa zveličanje vseh, ki so nam zaupani; ker opravljamo službo angelov in naj bi bili vzor krščanske popolnosti; ker smo božji služabniki in imamo opravka z zakramenti ter drugimi najbolj svetimi skrivnostmi; ker je naše življenje posvečeno Bogu; ker smo ogledalo in tempelj lepega življenja za vse človeštvo in ker smo kakor oči na skrivnostnem telesu svete Cerkve, nasledniki apostolov in Kristusovi učenci – zaradi tega in zaradi mnogih drugih razlogov se od nas po pravici zahteva, da vse svoje napore porabimo za doseganje popolnosti v duhovnem življenju in si tako prizadevamo postati sveti.«
Ime: Izhaja iz grškega imena Alexandros, zloženega iz besed alexein »braniti« in andros (rod. od aner) »mož, moški«. Pomen imena je torej »zaščitnik ljudi«.
Rojen: 15. februarja 1534.
Kraj rojstva: Milano, Italija.
Umrl: 11. oktobra 1593.
Kraj smrti: Calosso d’Asti, Italija.
Družina: Izhaja iz ene najodličnejših družin v severni Italiji, ki je dala Cerkvi več škofov in kardinalov. Oče Dominik je bil lombardski mejni grof in tesni sodelavec grofa Frančiška II. Sforza. Materi iz rodbine Spinola pa je bilo ime Tomasina.
Skupnost: S sedemnajstimi leti je vstopil v novoustanovljeno skupnost barnabitov. Njihov ustanovitelj je sveti Anton Marija Zaccaria, imenujejo pa se po matični hiši ob cerkvi sv. Barnaba v Milanu. Njihova osnovna naloga je bila »poživitev cerkvenostnega duha in gorečnosti za duše med duhovniki«. Njihovo področje delovanja pa je zelo široko: pridiganje, kateheza, spovedovanje, misijoni, delo v bolnišnicah in zaporih ter poučevanje mladih.
Posvečenje: 21. marca 1556. Star je bil komaj 22 let.
Službe: Po posvečenju je najprej deloval v Pavii, poučeval modroslovje in bogoslovje. Kot pridigar in profesor je dosegal velikanske uspehe, zato ni trajalo dolgo, da so ga sobratje izvolili za generala svojega reda.
Škofiji: Leta 1571 ga je papež imenoval za škofa v antičnem mestu Aleria na Korziki. Škofija naj bi bila ustanovljena že v 6. stoletju, ko je bila Korzika dokončno pokristjanjena. Danes je to naslovna škofija, ker je bil sedež leta 1801 prenesen v Ajaccio. Po dvajsetih letih na Korziki pa je bil imenovan za škofa v Pavii.
Dela: Zapustil je številna dela, predvsem katehetske narave, ter pisma.
Zavetnik: Otoka Korzika, mest Pavia in Genova ter barnabitskih semeniščnikov.
Upodobitve: Obstaja njegov avtentičen portret, na katerem vidimo starejšega moža resnih, asketskih obraznih potez s sivo koničasto brado in brki. Sicer pa ga upodabljajo s križem in škofovskimi insignijami.
Beatifikacija: 23. aprila 1742 ga je papež Benedikt XIV. razglasil za blaženega, 11. decembra 1904 pa papež Pij X. za svetnika.
Grob: Pokopan je v stolnici v Pavii v njemu posvečeni kapeli. Truplo, oblečeno v škofovsko opremo, leži v bogato okrašeni baročni stekleni krsti.
Goduje: 11. oktobra
Vir

V Calossu [kalosu] v Lombardíji, smrt svetega Aleksandra Saula, iz Kongregacije redovnih klerikov svetega Pavla, najprej alerijskega škofa na otoku Korzika, nato pávijskega, ki je s čudovito ljubeznijo pomagal revežem.
Vir

Views: 75