Ana Schäffer je bila laikinja, živeča na Bavarskem na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Kot otrok je sanjala, da bi postala redovnica in odšla v misijone. A te načrte ji je preprečila nesreča med delom v pralnici. Zaradi hudih opeklin po nogah je Ana postala invalidka in vsa nadaljna leta svojega življenja je morala preživeti v bolniški postelji. Kljub velikemu trpljenju pa ni obupala in tako je počasi spoznala, da Kristus želi, da postane misijonarka navkljub svoji bolezni. K njej je začelo prihajati vedno več ljudi, prosili so jo za nasvete in pomoč. Bila je vedno pripravljena, da jih posluša in moli zanje. Tako je ona, ki je bila brez moči, postala moč za druge. Ko jo je sv. Janez Pavel II. leta 1999 beatificiral, je dejal, da sta prav bolezen in šibkost lahko kraj, kjer Bog piše svoj evangelij. Ana Schäffer je umrla leta 1925, šepetajoč besede: Jezus, v tebi živim.
Postulator postopka za njeno kanonizacijo Andrea Ambrosi je za Radio Vatikan predstavil njeno duhovnost: »Ne smemo pozabiti, da je bila laikinja, ki je velik del svojega kratkega življenja preživela v postelji, v velikih bolečinah, ki so bile posledica nesreče, katero je doživela pri dobrih 15 letih.« Od takrat dalje je več kot 20 let živela v trpljenju in zahvaljevanju Gospodu za vse, kar ji je pošiljal. Ana Schäffer je tako zgled za laike, kako sprejeti poslanstvo, ki ga vsakomur določi Jezus. Četudi to poslanstvo predpostavlja v drži ponižnosti sprejeti še tako težak križ. Življenje prinaša mnoga presenečenja in nova svetnica nas uči, kako neprijetne dogodke z Jezusovo pomočjo spreminjati v trenutke radosti.
Ana je vedno želela postati misijonarka. In to je navsezadnje tudi postala. Čeprav je živela v bolniški postelji, so potem, ko se je o njej razširil svetniški glas, začele prihajati številne osebe. Andrea Ambrosi je povedal, da jim je govorila na način, ki še zdaleč ni bil običajen za neizobraženo mlado kmečko dekle. Pogosto je imela tudi sanje o svoji prihodnosti. Preko teh je očiščevala svojega duha, tako da je nazadnje dosegla stanje posebne združenosti z Gospodom. Svojo voljo je povsem uskladila z Božjo voljo. Ljudje pa so to lahko zaznali na njenem obrazu, na katerem je bil vedno nasmeh. Čeprav je bilo njeno telo ena sama rana, je njen obraz izžareval srečo.
Vir

V vasi Mindelstetten [mindlšteten] (v regenburški pokrajini v Nemčiji), blažena Ana Schäffer [šefr], devica, ki je kot devetnajstletna vršila nalogo dekle, se opekla z vročo vodo in poslej z napredovanjem bolezni živela ravnodušno, skromno in v molitvi. Prenašala je križ svojih bolečin za odrešitev duš.
Vir

Zavetnica: vseh trpečih, priklenjenih na posteljo
Atributi: rožni venec in Jezusovo Srce
Ana je v mladostnih letih nosila v sebi veliko željo, da bi postala redovnica in misijonarka. V ta namen je tudi trdo delala, da bi čim prej zaslužila potrebno doto za vstop v samostan. Po očetovi smrti se je morala tej želji za nekaj časa odpovedati, saj je pomagala skrbeti za številno družino, načrte pa ji je dokončno preprečila nesreča, ki jo je doletela in ji namenila drugo poslanstvo. Njen »misijon« je postala bolniška postelja, s katere je s svojimi nasveti, pismi in mističnimi doživetji tolažila druge bolnike ter svetovala številnim, ki so prihajali k njej po pomoč in nasvete. Tako je ona, ki je bila brez moči, postala moč za druge.

Ime: Ana je svetopisemsko ime. Izhaja iz hebrejskega imena Hannah in pomeni »ljubkost, milina, milost, ljubezen, molitev«.
Rodila se je 18. februarja 1882 v vasi Mindelstetten v Nemčiji, umrla pa 5. oktobra 1925 prav tam, na domu.
Družina: Bila je tretji od osmih otrok v pobožni družini tesarja Mihaela in Terezije, roj. Forster. Oče je kmalu umrl in družina je živela v veliki revščini.
Zavetnica: Nima posebnega patronata, lahko pa jo štejemo za zavetnico vseh trpečih, priklenjenih na posteljo.
Videnje: Leta 1889 je imela prvo videnje, v katerem ji je bilo razodeto, da jo čaka dolgo in boleče trpljenje. Različna videnja so se kasneje ponavljala, imela je tudi sposobnost bilokacije (biti hkrati na dveh krajih).
Bolezen: 14. februarja 1901, ko je Ana delala v pralnici v Stamm­hamu, je opazila, da se je staknila dimna cev, ki je vodila iz bojlerja. Da ne bi zdrsela dol, jo je hotela popraviti. Splezala je na rob kadi, a ji je spodrsnilo in je nesrečno padla do kolen v vrelo vodo. Zaradi hudih opeklin je postala invalidka, tako da je morala vseh nadaljnjih petindvajset let svojega življenja preživeti v bolniški postelji in prenašati zelo hudo telesno pa tudi duševno trpljenje.
Stigme: Petnajst let je na svojem telesu čutila Kristusove rane, ki pa so ostale nevidne.
Kreposti: Bila je žena molitve, izredno skromna in ponižna, v vsem pripravljena sprejeti božjo voljo, tudi če ta nalaga težek križ. Še tako neprijetne trenutke je znala z Jezusovo pomočjo spreminjati v trenutke radosti. Bila je velika častilka Srca Jezusovega.
Upodobitve: Fotografije prikazujejo mlado dekle vedrega obraza v bolniški postelji. Ponekod je upodobljena tudi z rožnim vencem in Jezusovim Srcem.
Zadnje besede: Na dan smrti je še enkrat prejela sveto obhajilo, z velikim naporom naredila znamenje križa in molila: »Jezus, zate živim.«
Grob: Pokopali so jo na mindelstettskem pokopališču, a so na željo mnogih njene posmrtne ostanke leta 1972 prenesli v župnijsko cerkev, kjer se godijo številni čudeži.
Beatifikacija: 17. marca 1999 jo je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo, Benedikt XVI. pa 21. oktobra 2012 za svetnico.
Goduje: 5. oktobra.
Misel: »Ne morem napisati, kako zelo sem srečna po vsakem svetem obhajilu! Takrat čisto pozabim na svoje zemeljsko trpljenje in hrepenenje moje uboge duše me vsak trenutek usmerja k češčenju mojega Boga in Odrešenika, skritega v presvetem Zakramentu.«
Splet: www.anna-schaeffer.info

Vir

Views: 33