Cerkveno učiteljstvo se glede angelov varuhov ni nikoli posebej slovesno izreklo. Pač pa redno in po vsem katoliškem svetu razširjeno oznanjevanje govori navadno o posebnem angelu varuhu prav za vsakega vernika posebej, še več, za vsakega človeka. To oznanilo je v tesni zvezi z naukom o vsezveličavni božji volji. Vsak človek mora premagovati napade slabih nagnjenj, pa tudi napade hudobnega duha, ko se mu je treba odločati za božjo in Kristusovo stvar (prim. Ef 6, 10-13). V tem »prostoru« odločanja in preskušnje se uveljavlja služba angelov kot božjih »poslancev« (grška beseda angelos pomeni poslanca, sla).
God angelov varuhov nam vsako leto znova pokliče v spomin eno od razsežnosti veličastnega sveta naše vere. Pred oči nam spet živo stopi verska resnica o občestvu svetih, h kateremu spadajo tudi angeli – tudi njim je Kristus glava, tudi njim je Bog od vekomaj določil posebno nalogo v zgodovini odrešenja.
Češčenje angelov naj ne bi bila samo otroška pobožnost; odrasli kristjani angelov varuhov nič manj ne potrebujemo – in po besedah sv. Bernarda jim dolgujemo »spoštljivost za navzočnost, vdanost za dobrotljivost, zaupanje za varstvo«. Mnogi vzgojitelji imajo navado priporočati svoje gojence njihovim angelom varuhom. Tako je delal sv. Janez Bosko. Sv. Ignacij Lojolski pa pravi: »V svojem apostolskem poklicu naj bi mi bili kakor angeli, ki nimajo nič opravka sami s seboj in ki se popolnoma razdajajo v skrbi za zveličanje duš. Noben neuspeh jim ne vzame poguma, vedno gredo naprej v svojem delu za blagor svojih varovancev, vedno vedri in zadovoljni. Saj vedno gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih.« Psalm 90 pa pravi: »Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ob kamen ne zadeneš. Stopal boš na gada in modrasa; z nogo poteptal leva in zmaja.«
Leta 1670 je papež Klemen X. praznik angelov varuhov razširil na vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober.
Ljudsko češčenje angelov varuhov pozna številne izraze pobožnosti. Že sv. Bazilij Veliki († 378) je učil, da ima ‘vsak vernik ob strani angela kot varuha in vodnika, ki ga vse življenje ščiti, varuje in vodi.’ Ta starodavni nauk je sčasoma pridobil svetopisemsko in patristično utemeljitev in je spodbudil nastanek različnih oblik pobožnosti. Sv. Bernard iz Clairvauxa († 1153) je bil velik učitelj in zelo dejaven apostol pobožnosti v čast angelom varuhom. Učil je, da so angeli varuhi dokaz, ‘da nam Nebesa ne odrekajo ničesar, kar bi nam bilo lahko v pomoč’ in da nam zato postavljajo ‘ob stran nebeške duhove, da bi nas varovali, poučevali in vodili.‘«
Vir

2. oktobra v Katoliški Cerkvi obhajamo praznik svetih angelov varuhov, ki niso le spremljevalci otrok, temveč tudi odraslih.
Že od otroških let poznamo angele varuhe, prijazna bitja s krili, ki nas čuvajo in skrbijo, da ne skrenemo s prave poti. Angeli varuhi nas vodijo mimo nevarnosti in nas tolažijo, ko nas je strah. V otroških letih smo pred spanjem molili k svojemu angelu varuhu, da bi nas obvaroval vsega hudega ponoči in podnevi.
Podlaga za češčenje angelov je nauk Svetega pisma. Na temelju Svetega pisma je teolog Francisco Suarez vlogo angelov varuhov v odnosu do nas povzel v šest točk:

1. odstranjajo od nas nevarnosti, ki ogrožajo naše telo in našo dušo;
2. nagibljejo nas k temu, da delamo dobro in se varujemo hudega;
3. odstranjajo od nas napade hudobnih duhov in zmanjšujejo moč njihovih skušnjav pa tudi moč nevarnosti, ki izvirajo iz naših slabih nagnjenj in priložnosti za greh;
4. naše molitve prinašajo pred Božje obličje;
5. prosijo za nas;
6. grajajo nas in na nek način kaznujejo, če je to za nas koristno in zveličavno.

Angeli varuhi pa niso spremljevalci le otrok, temveč tudi odraslih. V bogoslužnem letu se nanje spomnimo dvakrat: 2. oktobra in na prvo nedeljo v septembru, ki jo imenujemo kar angelska nedelja. Poseben dan je namenjen tudi nadangelom.
Češčenje angelov je prvi določil papež Gregor XIII. leta 1582 in je sprva veljalo samo za škofijo Valencia. Iz Španije se je praznovanje angelov varuhov širilo v Francijo in nato naprej po Evropi. Leta 1608 ga je papež Pavel V. dovolil za vso Rimskokatoliško Cerkev in je izbral datum 2. oktober. Angelsko nedeljo pa je določil Petrov naslednik Klemen IX. leta 1667, kar se je uveljavilo, čeprav je papež Klemen X. praznik angelov varuhov leta 1670 ukazal za vso Cerkev 2. oktobra.

Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj;
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!
Prav prisrčno prosim te,
varuj me in vodi me. Amen.
Vir

Spomin svetih angelov varuhov, ki so bili najprej poklicani, da gledajo v sijaju Božji obraz in so od Gospoda zadolženi tudi za ljudi, da so jim navzoči s svojo nevidno, toda skrbno prisotnostjo in jim svetujejo.
Vir

Sveti angeli varuhi so duhovna bitja, o katerih Sveto pismo pogosto govori. Kristjani so že v 3. in 4. stoletju začeli angelom varuhom izkazovati posebno češčenje in se jim tudi priporočati v molitvi.
Sv. Bazilij Veliki je v 4. stoletju učil, da ima »vsak vernik ob strani angela kot varuha in vodnika, ki ga vse življenje ščiti, varuje in vodi.«
Sv. Bernard iz Clairvauxa je v 12. stoletju učil, da so angeli varuhi dokaz, »da nam Nebesa ne odrekajo ničesar, kar bi nam bilo lahko v pomoč« in da nam zato postavljajo »ob stran nebeške duhove, da bi nas varovali, poučevali in vodili«.
Poseben praznik angelov varuhov je nastal v 15. stoletju v Španiji, papež pa ga je leta 1670 razširil na vso Cerkev in nastavil na 2. oktober.
Katekizem Katoliške cerkve o angelih varuhih uči to, kar piše in poudarja Sveto pismo:
»Od otroštva do smrti spremlja človeško življenje njihovo varstvo in njihova priprošnja. ‘Vsak vernik ima ob svojih straneh angela kot zaščitnika in pastirja, da ga vodi k življenju’ (sv. Bazilij).« (KKC 336)
Splošno o angelih pa pravi:
»Angeli so ustvarjeni duhovi, ki nenehno slavijo Boga in ki služijo njegovim odrešenjskim načrtom glede drugih ustvarjenih bitij: ‘Pri vseh naših dobrih delih sodelujejo angeli’ (sv. Tomaž Akvinski).
Angeli obdajajo Kristusa, svojega Gospoda. Služijo mu še posebej pri izpolnjevanju njegovega odrešenjskega poslanstva glede ljudi.

Cerkev časti angele, ki ji pomagajo na njenem zemeljskem romanju in varujejo vse ljudi.« (KKC 350-352).
Vir

»Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj; stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani! Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me. Amen.« Ta pesmica je ena prvih molitev, ki jih z ustnic svojih vernih mater (pogosto starih mater) poberejo nedolžni otroci. Morda je prav zaradi tega nastala zgrešena podoba angela varuha: najpogosteje ga slikajo, kako spremlja otroka čez ozko brv, ki predstavlja življenjske nevarnosti. Bogoslovni pisatelji pravijo, da angel spremlja slehernega človeka od začetka do konca njegove življenjske poti. Romano Guardini je zapisal: »Angel je najbolj zgodaj ustvarjena božja stvar. Njegovo bitje je silna moč. Če se prikaže človeku, se njegova prva beseda glasi: ‘Ne boj se!’ – kar pomeni toliko kot trditev, da on sam daje moč … Med Bogom in njim vlada soglasje v tem, da angel skrbi za to, kar je svetega v človeku, ki mu je izročen od Boga; in angel čuva to sveto skozi zablodelost, trpljenje in smrt.«
Podlaga za češčenje angelov je nauk Svetega pisma. Že Stara zaveza pozna angele, ki varujejo ljudi v nevarnostih. Kakšni dve stoletji pred Kristusom se je pri Judih izoblikovala vera v angele varuhe in v tem smislu Jezus pravi: »Varujte se, da ne boste zaničevali katerega teh malih! Povem vam: njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta« (Mt 18,10). Z besedo ‘mali’ Jezus ne misli na otroke, ampak na ljudi v telesni ali duhovni stiski. Na temelju Svetega pisma je teolog Franc Suarez vlogo angelov varuhov v odnosu do nas povzel v šest točk: 1. odstranjajo od nas nevarnosti, ki ogrožajo naše telo in našo dušo; 2. nagibljejo nas k temu, da delamo dobro in se varujemo hudega; 3. odstranjajo od nas napade hudobnih duhov in zmanjšujejo moč njihovih skušnjav pa tudi moč nevarnosti, ki izvirajo iz naših slabih nagnjenj in priložnosti za greh; 4. naše molitve prinašajo pred božje obličje; 5. prosijo za nas; 6. grajajo nas in na neki način kaznujejo, če je to za nas koristno in zveličavno.
Češčenje angelov kot osebnih varuhov slehernega človeka se je v Cerkvi uveljavljalo postopoma. Na Zahodu je postalo bolj izrazito zlasti od 9. stoletja naprej. Vse do 15. stoletja pa je bilo v bogoslužju povezano s praznikom sv. Mihaela nadangela 29. septembra. Poseben praznik angelov varuhov je nastal najprej v Španiji v 15. stoletju. Od tam se je razširil v Francijo in deloma drugod po Evropi.
V bogoslužnih knjigah, ki jih je po tridentinskem koncilu izdal papež Pij V. (1570), ni posebnega praznika angelov varuhov, zato je njegov naslednik Gregor XIII. leta 1582 ta praznik dovolil španski škofiji Valencia. Papež Pavel V. pa je leta 1608 dovolil za vso Cerkev rimskega obreda obhajati praznik angelov varuhov na prvi prosti dan po sv. Mihaelu, torej na 2. oktober. Klemen IX. je leta 1667 določil, naj bo praznik angelov varuhov na prvo nedeljo v septembru in pri nas je ta nedelja dobila ime ‘angelska nedelja’. Papež Klemen X. je praznik angelov varuhov leta 1670 ukazal za vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober. V naših krajih pa tudi po drugih avstrijskih deželah so ga še naprej obhajali na prvo nedeljo v septembru. Zdaj je god angelov varuhov v vsej zahodni Cerkvi 2. oktobra.
Premnogim kristjanom je misel na angele varuhe v veliko oporo pri resnem prizadevanju za življenje po evangeliju.
Danes godujejo tisti, ki so jim starši izbrali ime Angel. Nebeška zavetnica tistih, ki jim je ime Angela, pa je sv. Angela Merici (27. januarja).
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 446