sveta Katarina Genovska – bolniška negovalka in mistikinja

Katarina Genovska Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia
Zavetnica: Genove, bolniških sester in bolnic (v Italiji), nevest, zakoncev, ki ne morejo imeti otrok, težkih zakonov, žrtev prešuštva in nezvestobe; ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi vere, vdov; priprošnjica v boju proti skušnjavam.
Atributi: meščanska obleka in goreče srce v roki
Kljub temu da je bila doma obdana z vsem sijajem in bliščem, je Katarina že kmalu čutila željo po spokornem, poglobljenem življenju. Že kot otrok je želela spati na slami in si za vzglavje polagala poleno. Hotela je postati redovnica tako kot njena starejša sestra Limbanija, a je zaradi mladosti (13 let) niso sprejeli v samostan. Čez tri leta je postala »žrtev« poročne pogodbe s plemiško rodbino Adorno, ki si je skušala pridobiti izgubljeni ugled in bogastvo. Njen zakon z Julijanom Adorno ni bil srečen. Čeprav je bila Katarina prava lepotica, bistroumna in tenkočutna in globoko verna, ni to Julijanu nič pomenilo. Sam je bil slabič, uživač, razuzdan, vročekrvnega značaja, nezvest mož, ki je čas in denar zapravljal za hrupne zabave in užitke. Katarina je prva leta zakona samevala v brezdelju in dolgočasju, kasneje pa poskušala čas preganjati z ničvrednim razvedrilom v visoki družbi. Ves čas je ohranila vero v Boga, hodila k maši in prejemala zakramente, a ni našla pravega miru. Bog jo je dolgo časa preizkušal in utrjeval, potem pa se ji nekoč v videnju razodel. Pri neki spovedi ji je razsvetlil dušo, obšlo jo je spoznanje o lastni ničevosti ter silna ljubezen do Boga. Videla je Gospoda, kako nosi svoj križ. Takrat se ji je iz ust izvil vzklik: »Nobene posvetnosti več. Nobenega greha več!« Odslej je vse svoje življenje posvetila ljubezni do Boga in bližnjega. Kmalu zatem je mož zapravil večino imetja in počasi se mu je začela prebujati vest. Umiril se je in našel pot k Bogu, postal je celo frančiškanski tretjerednik. Iz palače sta se preselila v skromno hišico in začela skrbeti za ubožce in bolnike ter jima stregla. Kasneje sta prevzela veliko genovsko bolnišnico Pammatone, Katarina je postala njena upravnica. Huda bolezen moža Julijana je bila za Katarino nova preizkušnja. Po njegovi smrti, potem ko se je vdan spravil z bogom je Katarina bolnišnico vodila še 15 let. V tem času, pa tudi že prej, je imela številna mistična doživetja. Tudi sama je več mesecev pred smrtjo bolehala in se v bolečinah poslavljala s tega sveta. Zapustila je dve pisni deli: Razprava o vicah in Pogovor med dušo in Bogom.
Ime: Ime izhaja iz grščine in ima dve različici: Aikaterina in Katharine, povezani z besedo kathara »čista«.
Rodila se je leta 1447 v Genovi v Italiji, umrla pa 5. septembra 1510 v Genovi.
Družina: Plemiška rodbina Fieschi je bila ena najstarejših in najuglednejših genovskih družin, iz katere sta izhajala papeža Inocenc IV. in Hadrijan V. Njen oče Jakob je bil podkralj v Neaplju, mati pa je bila Frančiška de Negri. Katarina je bila najmlajša izmed petih otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo v meščanski obleki in z gorečim srcem v roki. Njen portret naj bi visel v bolnišnici Pammatone v Genovi.
Beatifikacija: 6. aprila 1675 jo je papež Klemen X. razglasil za blaženo, papež Klemen XII. pa 16. junija 1737 za svetnico.
Goduje: 15. septembra, prej 22. marca.
Misel: »O Ljubezen, če bo treba, sem se pripravljena v javnosti izpovedati svojih grehov.«
Vir

Imena: Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia, …
Kakor Siena ima tudi italijansko mesto Genova svojo svetnico Katarino, ki se je rodila leta 1447 (Katarina Sienska je umrla leta 1380). V njunem življenju je marsikaj različnega, pa tudi podobnega.
Katarina Genovska je izšla iz ene najodličnejših mestnih družin. Med njenimi sorodniki je bilo več papežev, njen oče je postal neapeljski podkralj. V njenem življenjepisu beremo, da je že kot deklica opravljala različna spokorna dela, častila Jezusovo trpljenje in pri dvanajstih letih prejela dar molitve. S trinajstimi leti je želela vstopiti v samostan, pa so jo zaradi mladosti odklonili.
Starši so jo pri šestnajstih letih dali za nevesto sinu plemiške družine, s katerimi so bili v sporu. S tem naj bi prišlo do sprave. Do skupnega življenja med njima pa je prišlo šele čez dve leti. Pet let je živela v zakonu, najprej v žalosti in osamljenosti (mož je bil divjak!), nato pa se je predala lahkomiselnemu in posvetnemu življenju, ne da bi našla notranji mir. Tega je našla, ko se je marca leta 1473 srečala s svojo sestro redovnico. Takrat je začutila, kakor da jo je ranila božja ljubezen in po spovedi začela novo življenje. Kristus je postal središče njenega življenja.
Imela je mistična doživetja. Prvo leto je preživela pri Kristusovih nogah kakor Marija Magdalena in si nalagala različna pokorila. Potem se je približala Kristusovemu srcu in je svoje srce združila z njegovim. Končno se je nekako povsem potopila v Kristusovo božanstvo. Njena vsakdanja hrana je bilo sv. obhajilo, kar je bilo za tiste čase nekaj redkega.
Hkrati je delovala tudi apostolsko, zlasti se je posvečala skrbi za gobave bolnike in ustanovila Družbo žena božjega usmiljenja. Prevzele so genovsko bolnišnico sv. Lazarja. Mož se ji je počasi duhovno približal in se je preselil k njej v hišo zraven bolnišnice. Odločila sta se, da bosta živela zdržno. Mož je postal frančiškanski tretjerednik. Umrl je okoli leta 1500.
Katarina je potem razširila področje svoje skrbi za uboge. Poleg gobavcev je skrbela še za zapuščene otroke in se izkazala kot junakinja v negi bolnikov, ki so jih tedaj pestile različne kužne bolezni.
Njena mistična doživetja in karitativno dejavnost je poznal ožji krog njenih sodelavcev. Ti so pozneje poskrbeli za objavo. Njeni spisi so vplivali na poznejše mistike. Umrla je leta 1510. Za svetnico je bila razglašena leta 1737. V krajih, kjer je delovala, jo še danes živo častijo. Slikarji jo upodabljajo s srcem v plamenih, prebodenim s puščico.
Vir

»Potopljena sem v vrelec neomadeževane ljubezni, kakor da bi bila v morju globoko pod vodo, kjer je na vse strani mogoče dotikati se, videti in čutiti samo vodo. Tako sem potopljena v to ljubezen, da ne morem umevati nič drugega kakor samo ljubezen, ki tali mozeg duše in telesa, tako da se mi je zdelo, da je moje telo kakor iz testa … O ljubezen, s kakšno sladko prevaro si me prevarala, ko si me oropala vsega samoljubja in me oblekla v čisto ljubezen in napolnila z vsakršno radostjo!«
Ime: Ime izhaja iz grščine in ima dve različici: Aikaterina in Katharine, obe pa se povezujeta z besedo kathara »čista«.
Rojena: jeseni leta 1447.
Kraj rojstva: Genova v Italiji.
Umrla: 15. septembra 1510.
Kraj smrti: prav tako Genova.
Družina: Bila je najmlajša izmed petih otrok v plemiški rodbini Fieschi, stari in ugledni genovski družini. Njen oče Jakob je bil podkralj v Neaplju, mati pa je bila Frančiška de Negri.
Zakon: S šestnajstimi leti se je na željo staršev poročila z genovskim plemičem Julijanom Adornom, ki je bil osoren, nagle jeze, razsipen in prešuštnik. Katarina je ob njem veliko trpela, na koncu pa dosegla, da se je tudi on spreobrnil.
Spreobrnjenje: Čeprav je že kot dekle živela spokorno in pobožno, pa je pravo spreobrnjenje doživela 22. marca 1473, ko je hotela k spovedi, pa jo je tam v mističnem razodetju božja ljubezen tako prevzela, da je vzkliknila: Nobene posvetnosti več, nobenega greha več.
Duhovni voditelj: Dolgo časa je živela brez duhovnega vodstva, po smrti moža pa je spoznala duhovnika Cattanea Marabotta, ki je postal njen duhovni voditelj vse do njene smrti.
Poslanstvo: Po bankrotu sta se z možem preselila v skromno hišico in začela skrbeti za ubožce in bolnike ter jima stregla, kasneje pa prevzela veliko genovsko bolnišnico Pammatone. Katarina je postala njena upravnica.
Videnja: Njeno duhovno življenje so zaznamovala zamaknjenja in videnja. Včasih je bila po šest ur kakor mrtva.
Kreposti: Že kot otrok je začela spokorno živeti, po »spreobrnjenju« pa je svojo askezo še pomnožila: nosila je spokorniško srajco, po šest ur na dan molila in komajda kaj zaužila. Bila je vneta častilka evharistije.
Dela: Opus njenih del je razdeljen na tri dele: Katarinin življenjepis, Traktat o vicah in Dialog.
Zavetnica: Genove, bolniških sester in bolnišnic (v Italiji), nevest, zakoncev, ki ne morejo imeti otrok, težkih zakonov, žrtev prešuštva in nezvestobe; ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi vere, vdov; v boju proti skušnjavam.
Upodobitve: Upodabljajo jo v meščanski obleki in z gorečim srcem v roki.
Grob: Danes njeno nestrohnjeno telo počiva v stekleni krsti na oltarju v cerkvi Marijinega oznanjenja v Genovi.
Beatifikacija: Papež Klemen X. jo je 6. aprila 1675 razglasil za blaženo, papež Klemen XII. pa 16. junija 1737 za svetnico.
Goduje: 15. septembra, prej 22. marca.
Vir

Danes bi vam rad spregovoril še o eni sveti Katarini, Genovski, znani po videnju vic. Njeno življenje in misel sta opisana v knjigi, ki jo je izdal njen spovednik leta 1551.

Nič več svet
Katarina se je rodila v Genovi leta 1447, kot najmlajša od petih otrok. Oče je umrl v njenem otroštvu, mati pa je poskrbela za pošteno krščansko vzgojo otrok. Pri šestnajstih letih je bila Katarina dana za ženo Giulianu Adornu, ki se je po raznih podvigih na Bližnjem vzhodu vrnil v Genovo. Zakonsko življenje ni bilo lahko, tudi zaradi značaja moža, ki je bil predan kockanju. Tudi Katarino je sprva potegnilo v posvetno življenje, kjer pa ni našla vedrine. Po desetih letih je v njenem srcu zazijala praznina.

Spreobrnjenje se je začelo 20. marca 1473 po zaslugi enkratnega izkustva. Ko je prišla v cerkev sv. Benedikta, v samostan Naše Gospe od Milosti, da bi se spovedala, jo je »v srce ranila neizmerna ljubezen do Boga«; jasno je uvidela svojo bedo in svoje napake, obenem pa tudi božjo dobroto, tako da je skoraj omedlela. Iz tega izkustva se je porodila odločitev, ki je preusmerila vse njeno življenje in jo izražajo besede: »Nič več svet, nič več grehov« (prim. Vita mirabile, 3rv). Katarina je tedaj zbežala in prekinila spoved. Vrnila se je domov, vstopila v najbolj skrito sobo in dolgo jokala. V tistem hipu je bila v notranjosti poučena o molitvi in se je zavedla neizmerne božje ljubezni do nje. Ob tej priložnosti se ji je prikazal trpeči Jezus, obložen s križem, kakor je pogosto upodobljen na svetničinih slikah. Tu se je začelo »življenje očiščevanja«, ko je čutila bolečino zaradi storjenih grehov in si je nalagala pokoro in žrtve, da bi Bogu pokazala svojo ljubezen.

Življenje zedinjenja
Na tej poti se je Katarina vse bolj bližala Gospodu, dokler ni vstopila v tako imenovano »življenje zedinjenja«, to je v odnos globoke edinosti z Bogom. V Življenju piše, da je njeno dušo vodila in notranje poučevala samo sladka božja ljubezen, ki ji je dajala vse, kar je potrebovala. Katarina se je tako popolnoma predala v Gospodove roke. Hranila jo je predvsem nenehna molitev in sveto obhajilo, ki ga je prejemala vsak dan, kar ni bilo običajno v tistem času. Šele veliko let kasneje ji je Gospod dal duhovnika, ki je skrbel za njeno dušo.

Katarina je le stežka razodevala svoje izkustvo mističnega občestva z Bogom, zlasti zaradi globoke ponižnosti, ki jo je izkušala zaradi Gospodovih milosti. Edinole misel, da bo s tem dala Bogu slavo in pomagala na duhovno pot drugim, jo je privedla do tega, da je povedala, kaj se je dogajalo v njej od trenutka spreobrnjenja. Kraj njenega vzpona do mističnih višin je bila bolnišnica Pammatone, največji bolnišnični kompleks v Genovi, ki ga je vodila. Tam se je okrog nje oblikovala skupina učencev in sodelavcev. Celo njen mož je zapustil svoje razpuščeno življenje, postal frančiškanski tretjerednik in se preselil v bolnišnico, da bi ji pomagal. Katarina je skrbela za bolnike do konca svoje zemeljske poti 15. septembra 1510. Od spreobrnjenja do smrti ni bilo izrednih dogodkov, dve prvini pa zaznamujeta vse njeno življenje: po eni strani mistično izkustvo, globoko zedinjenje z Bogom, in po drugi pomoč bolnikom, vodenje bolnišnice, služenje bližnjim, zlasti najbolj potrebnim in zapuščenim. Ta dva pola – Bog in bližnji – sta povsem napolnila njeno življenje, ki ga je tako rekoč v celoti preživela med zidovi bolnišnice.

Dragi prijatelji! Nikoli ne smemo pozabiti, da kolikor bolj ljubimo Boga in smo vztrajni v molitvi, toliko bolj nam bo uspelo zares ljubiti tiste, ki so ob nas, ker bomo sposobni v vsakem videti obličje Gospoda, ki ljubi brez meja. Mistika ne ustvarja razdalje do drugega, ne ustvarja abstraktnega življenja, ampak nas prej približa drugemu, ker tu začnemo videti in delovati z božjimi očmi, z božjim srcem.

Pot očiščevanja duše
Pomembno je opozoriti, da Katarina v svojem mističnem izkustvu nikoli ni imela posebnih razodetij o vicah. In vendar so v spisih, ki jih je navdihnila, prav vice osrednja tema; opisuje jih zelo izvirno. Prva poteza zadeva »kraj« očiščevanja duš. V njenem času so si ga predstavljali kot prostor. Pri Katarini pa vice niso predstavljene kot nekakšna pokrajina; niso zunanji, ampak notranji ogenj. Svetnica govori o poti očiščevanja duše do polnega občestva z Bogom. Pri tem izhaja iz lastnega izkustva globoke bolečine zaradi storjenih grehov, v soočenju z neskončno božjo ljubeznijo. Ob spreobrnjenju je nenadoma začutila božjo dobroto, razdaljo med svojim življenjem in to dobroto ter pekoč ogenj v njej sami. Ta ogenj, ki očiščuje, je notranji ogenj vic. Katarina pravi, da se duša predstavi Bogu še zvezana s hrepenenji in kaznijo, ki izhajajo iz greha; to pa jo onesposobi, da bi uživala blaženo gledanje Boga. Katarina trdi, da je Bog tako čist in svet, da se duša z madeži greha ne more pojaviti pred njim. Tudi mi čutimo, kako smo polni takih reči, da ne moremo gledati Boga. Duša se zaveda neizmerne božje ljubezni in popolne božje pravičnosti in potemtakem trpi, ker ni ustrezno odgovorila na tako ljubezen, in prav sama božja ljubezen postane plamen, ki jo očiščuje od madežev greha.

Pri Katarini najdemo tudi podobo Dionizija Areopagita o zlati niti, ki povezuje človeško srce z Bogom. Ko je Bog očistil človeka, ga je privezal na tanko zlato nit, to je na svojo ljubezen, s katero ga vleče k sebi s tako naklonjenostjo, da človeka »premaga in je ta potem ves iz sebe«. Tako človekovo srce preplavi božja ljubezen, ki postane edino gibalo njegovega življenja.

Dragi prijatelji! Svetniki v svojem izkustvu zedinjenja z Bogom dosežejo tako globoko »védenje« božanskih skrivnosti, v katerem se prežemata ljubezen in spoznanje, da so v pomoč celo teologom pri njihovem študiju, razumevanju skrivnosti vere, pri resničnem poglabljanju v skrivnosti, tudi tiste o vicah.

Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 12. januarja 2011
Prevedel br. Miran Špelič
Vir

V Genovi (v Ligúriji), sveta Katarina Fieschi [fieski], vdova, ki se je odlikovala s preziranjem sveta, v pogostih postih, znamenita po ljubezni do Boga in ljubezni do potrebnih in bolnih.
Vir

Views: 136

sveti Nicet Got – mučenec

sveti Nicet Got - mučenecNa obrežju Donave, sveti Nicét Gót, mučenec, katerega je kralj Athanaríh, arijanec, ukazal usmrtiti z ognjem zaradi katoliške vere.
Vir

Views: 3

Žalostna Mati Božja (Dolores) – praznik

Žalostna Mati Božja (Dolores) - spominImena: Dolores
15. septembra v Katoliški cerkvi obhajamo god Žalostne Matere Božje. Na god Žalostne Matere božje se spominjamo duhovnega mučeništva pod križem. To je obenem osmi dan po njenem rojstvu. Marijo v bolečinah pod križem so na Vzhodu častili že v 4. stoletju, na Zahodu pa od 9. stoletja.
V 13. stoletju so že nastale ljudske hvalnice v čast Marijinim bridkostim. Zelo priljubljena je postala Stabat Mater (Mati žalostna je stala), za katero pravijo, da jo je napisal Jacopon iz Todija. Pobožnost so širili predvsem serviti. V 13. stoletju so začeli nastajati oltarji, miniature, kipi in večje podobe žalostne Marije (pieta, sočutna). V svetu je najbolj poznana Michelangelova Pieta.
V slovenski umetnosti srečamo Marijo Sedem žalosti (freske, slike, kipi) v 14. in 15. stoletju. Naše glavno svetišče Žalostne Matere božje je baročna cerkev na Žalostni gori pri Mokronogu iz 17. stoletja. Božja pot Žalostna gora nad Preserjem je nastala leta 1727, pa tudi stiška bazilika je posvečena Materi bolečin. Posvečena ji je tudi ena izmed treh gotskih cerkva pri Treh farah v Beli Krajini. V Ljubljani je znana stolniška pieta in kip Žalostne Matere božje v cerkvi svetega Cirila in Metoda.
»Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«
Meč v tej preroški napovedi pomeni trpljenje, bolečino, žalost. V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti.
Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba.
Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred mo–rilskim Herodom.
Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu.
Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem.
Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega.
Šesto je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje.
Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.
Sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje se na Zahodu pojavijo v 9. stoletju, močneje pa zaživi v naslednjih stoletjih. Zlasti je to pobožnost širil red servitov ali Marijinih služabnikov. Vsebino in pomen tega češčenja izčrpno izpoveduje znana pesem Mati žalostna je stala, ki jo večinoma pripisujejo frančiškanskemu redovniku Jacoponu da Todi (+ 1306). Pesem izraža iskreno prošnjo, da bi Marijina žalost ob strašnem trpljenju njenega Sina ganilo srca grešnikov. »Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.«
Posamezni kraji, bratovščine sedmerih Marijinih žalosti in nekateri redovi so praznik v čast Žalostni Materi božji obhajali že v 15. stoletju. Papež Benedikt XIII. ga je leta 1727 postavil na cvetni petek (petek pred cvetno nedeljo). Papež Pij X. pa je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra, osem dni po prazniku njenega rojstva. Do leta 1960 sta bila dva praznika Žalostne Matere božje, od tedaj pa obhajamo samo enega in sicer na današnji dan.
Največ sledov češčenja Žalostne Matere božje je na slovenskih tleh pustilo 14. in 15. stoletje; iz te dobe so se ohranile slike Marije ob trpečem Sinu, zlasti pa številni kipi Sočutne (Pieta): Marija drži v naročju mrtvega Jezusa in ga objokuje. Obstaja več cerkva, posvečenih Žalostni Materi božji: največja je stiška bazilika, najbolj znamenita božja pot pa je Žalostna gora pri Mokronogu. Nekoliko kasneje je bila zgrajena božjepotna cerkev na Žalostni gori nad Preserjem pri Ljubljani. Bela Krajina časti Žalostno Mater božjo v eni izmed treh cerkva pri Treh farah pri Metliki. V številnih znamenjih in kapelah, posejanih po slovenski deželi, stoji kip ali podoba Žalostne Matere božje in tudi v skoraj vsaki cerkvi jo najdemo. Marija sedem žalosti, ki je stoletja tolažila slovenski narod, naj nam ostane pribežališče in tolažba tudi v bodoče.
Vir

Božja mati Marija je najtesneje povezana z Jezusom, posebej še v njegovem odrešilnem trpljenju, zato jo častimo kot “Marijo sedem žalosti”. Njeno srce je prebodlo sedmero mečev, ki pomenijo njenih sedem žalosti. Te so:
-Simeonova prerokba, ko je vzel v naročje osem dni starega Jezusa;
-beg v Egipt pred morilskim Herodom;
-tretja žalost je ranila njeno srce, ko se je dvanajstletni Jezus “izgubil” v templju;
-četrta, ko je srečala Sina, obloženega s križem;
-peta, ko je videla Jezusa, pribitega na križ;
-šesta, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje, in
-sedma, ko so Jezusa položili v grob.
Spomin Žalostne Matere Božje je bil do leta 1960 na cvetni petek, zdaj pa je 15. septembra.
Vir

Takoj za praznikom povišanja svetega križa je god Žalostne Matere božje. Tudi tu smo priča jasnih, miselno zelo bogatih črt liturgije: Kristus in Marija sta neločljivo povezana med seboj, drugi Adam z drugo Evo v najbolj odločilnem trenutku odrešitvene zgodovine, »mož bolečin« (Iz 53, 3) z ženo, ki je ob vznožju križa postala »kraljica mučencev«, ko je šlo za sodelovanje pri izvršitvi najodločilnejšega odrešenjskega dejanja. Pot do povišanja je bilo pri Kristusu trpljenje in smrt na križu, pri njegovi sveti materi pa je bila pot k povišanju, pot k vnebovzetju vztrajanje ob Kristusu skozi vse življenje, posebej še pod križem. In kakor je bil Kristus »povišan« zato, da bi »vse pritegnil k sebi« (Jan 12, 32), tako naj bi obenem s Kristusom, drugim Adamom, trpela in po poti največjega trpljenja v pridruženju Kristusu dosegla povišanje tudi druga Eva – Marija s tem namenom, da bi nas čimbolj učinkovito pritegovala na pot hoje za Kristusom skozi zemeljsko trpljenje v poveličanje pri Očetu.
Glede dneva, na katerega se spominjamo Marijinega duhovnega mučeništva pod križem, je pomenljivo tudi tole: God Žalostne Matere božje s svojo pretresljivo resnobo je obenem tudi osmi dan (osmina) po njenem rojstvu. Kaj hoče liturgija pokazati s tem drugega kakor to, da vse Marijino bivanje, njen obstoj in njena veličina, prejema svoj pravi smisel od Kristusovega križa? Biti Odrešenikova mati in materinska družica pri njegovem odrešenjskem delu – v tem je ves Marijin poklic.

Češčenje Žalostne Matere božje in nastanek praznika
Na praznik Žalostne Matere božje se ne spominjamo samo tiste bridkosti, ki jo je Marija doživljala na Kalvariji tja do pokopa svojega Sina, marveč celotnega njenega duhovnega mučeništva skozi vse njeno življenje. Češčenje Marijinih žalosti, ob katerih premišljevanju naj kristjan zajema hrano za rast v veri, upanju in ljubezni, se opira na svetopisemska mesta o Mariji, če jih beremo v luči ideje Marija-Eva (jasno izraženo najdemo to idejo že pri sv. Justinu sredi 2. stoletja). Ta mesta so: Marija zavestno privoli (Lk 1, 38) v to, da postane Odrešenikova mati (Mt 1, 21) in da bo s tem deležna trpljenja, ki bo po napovedih stare zaveze (prim. zlasti Iz 53) zadelo prihodnjega Mesija; napovedano ji je, da bo meč bolečin prebodel njeno dušo, njeno srce (Lk 2, 35); sv. pismo tudi govori o žalosti, kakršno je Marija občutila ob Jezusovem nepričakovanem zaostanku v templju (Lk 2, 41-50); in pripoveduje, kako Marija stoji pod križem, ko njen Sin umira za odrešenje sveta (Jan 19, 25-37).
Marijo so posebej kot stoječo v bolečinah pod križem na Vzhodu gotovo častili že v 4. stoletju, na Zahodu pa vsaj od 9. stoletja naprej. Marijino sotrpljenje in sočustvovanje s Kristusom, zlasti pod križem, od Origena dalje (prva polovica 3. stoletja) najdemo vsaj kratko omenjeno pri zelo mnogih cerkvenih očetih, ki nakazujejo tudi pomen premišljevanja tega trpljenja za kristjanovo duhovno življenje. Sv. opat Poimen (u. ok. 450) ima v zbirki 187 duhovnih misli, ki so nam ohranjene, tudi tole »misel«: »Moja duša je šla na kraj, kjer je videla sveto Marijo, božjo mater, kako joka ob vznožju križa. Hotel bi vedno tako jokati« (PG 65, 358). Bizantinski »Pevec« Romanos (u. ok. 560) pa v pesniški podobi opisuje, kako je Marija srečala svojega Sina, ko je šel, s križem obložen, na Kalvarijo; tedaj se je spomnila na čudež v Kani: »Kakor ovca je gledala svoje jagnje, peljano zato, da bi bilo umorjeno; Marija je skupaj z drugimi ženami šla za bridkim sprevodom, govoreč vsa žalostna: ,Kam greš, moj Sin? Zakaj v tem trenutku pospešuješ svoj korak? Ali je znova ženitnina v Kani, kamor hitiš, da bi spremenil vodo v vino za svatbo?’«
Romanosova misel je globoko skladna z mislijo Janezovega evangelija. Kristusovo trpljenje je res nova Kana. Jezusova ura je prišla; in Odrešenikova mati je spet tam, da bi z njim obhajala ženitnino nove zaveze. V Kani je Gospod na Marijino priprošnjo začel svoje javno delovanje; na Kalvariji ga dovršuje ob soglasju svoje matere: sedaj spreminja vodo, ki je rabila za očiščevanje Judov; in s svojo krvjo daje pečat novi zavezi s človeštvom. Čudež v Kani je v kali vseboval kalvarijsko daritev; bil je podoba in predigra tega, kar naj se nekega dne razvije do polnosti; ko je Gospod na Marijino rahlo priprošnjo v Kani storil prvi čudež, je nepreklicno stopil na pot, ki je peljala na Kalvarijo. Marija zdaj ve, da je Jezusova ura prišla. Njena vloga v Kani je obstajala v tem, da je nagnila Gospoda k pospešitvi uresničevanja odrešenjskega poslanstva. Ko pa je sedaj njen Sin dospel do konca, jo spet najdemo ob njem, da bi ga spremljala v zadnjem in najodločilnejšem trenutku celotne zgodovine odrešenja.
Motili bi se, če bi mislili, da je pobožnost do žalostne Matere božje nekaj, kar ima svoj začetek v zahodnjaški čustvenosti srednjega veka, ko veliki tok liturgije ni več zadostno nahranjal ljudskih množic. Na Vzhodu je že zdavnaj prej pod imenom sv. Efrema (u. 373) krožilo več slavospevov (himen), nanašajočih se na Marijine žalosti. Ena od teh pesnitev je tako toplo čustvena, ko gre za opevanje Marijine bridkosti, da so jo nazvali »Stabat« (Mati žalostna je stala) krščanske starodavnosti. Njena vsebina je zelo podobna srednjeveškim »Tožbam« (»Planctus»), ki so se pozneje pojavile v deželah latinsko govorečih kristjanov. Sv. Janez Krizostom je pripomnil, da so bile Mariji po posebni božji previdnosti prihranjene bolečine deviške roditve, pač pa je Marija poznala porodne bolečine ob vznozju križa. Misel na Marijino trpljenje je v bizantinski liturgiji obilno navzoča. Res je, da nimajo tam posebnega praznika, ki bi bil posvečen Marijinim žalostim; toda v liturgiji postnega časa, zlasti proti koncu, je Mariji posvečenega mnogo več mesta kakor pa v zahodni liturgiji. »Speve v čast Materi božji pod križem« najdemo v vzhodni liturgiji kar skozi ves postni čas, posebej še na nedelje, srede in petke. V enem od teh spevov govori Marija: »O moj otrok! Kaj si torej storil? Ti, ki si najlepši med vsemi človeškimi otroki, ti si brez diha in brez lepote… O, moja luč, ne morem prenašati, da bi te gledala umrlega; ranjena sem do dna svojega bitja in strašen meč mi prebada srce.«
Na Zahodu se pojavijo sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje v 9. stoletju; močnejši tok pa nastopi šele v 11. stoletju, npr. pri sv. Anzelmu, Abaelardu, sv. Bernardu itd. V raznih zbirkah molitev in v dnevnicah so sedaj Jezusovim bridkostim vedno bolj pridruževali Marijine. V 13. stoletju so nastale mnoge ljudske »Hvalnice« (»Laudi«) in »Tožbe« (»Planctus«) v čast Marijinim bridkostim. Zelo priljubljena je postala »Stabat Mater«, ki jo večinoma pripisujejo Jacoponu da Todi (u. 1306). Pobožnost med vernim ljudstvom je sprožila gibanje, ki je privedlo zlasti do ustanovitve reda »servitov«, to je »Služabnikov bl. Device Marije« (l. 1233). Nastale so tudi bratovščine sedmerih Marijinih žalosti in se naglo razširile. Prvo je ustanovil duhovnik Joannes iz Coudenberga v Flandriji (l. 1495).
V 13. stoletju so nastali oltarji, posvečeni posebej Marijinim sedmerim žalostim (1221 v samostanu Schonau ob Ensi, kmalu za tem se drugod). Upodabljanje Žalostne Matere božje se je opiralo na misel o Marijinem sočustvovanju z Jezusom, kakor so ga umevali grški cerkveni govorniki od 6. do 8. stoletja, pozneje tudi sv. Bonaventura in drugi mistiki na Zahodu. Ko je nastopilo liturgično obhajanje Marijinih žalosti – v Kölnu vsaj že 1423 – so se razen na miniaturah, ki so nastopile že prej, pojavile večje podobe Žalostne Matere božje, in sicer ne več z enim samim mečem na prsih, marveč s petimi ali sedmimi meči v srcu. Nekoliko pozneje je visoka umetnost ustvarila kipe Žalostne Marije; med njimi je tudi slovita Michelangelova.
Češčenje, ki se je najprej nanašalo na Marijino bolečino pod križem, se je začelo kmalu nanašati tudi na ostale Marijine bridkosti. Po raznih spreminjanjih so v skladu s prav tolikerimi Marijinimi radostmi prišli do ustaljenega števila sedem: napoved starčka Simeona; beg pred Herodom; tridnevna izgubitev Jezusa v templju; srečanje z Jezusom na križevem potu, križanje (Jan 19, 25. 26); položitev Jezusa, snetega s križa, v Marijino naročje; položitev v grob. Okoli l. 1500 je to postalo splošna last. Število sedem so izbrali tudi zato, ker ima v sv. pismu zelo pogosto simbolični pomen: pomen vesoljnosti. Obenem je vplivalo tudi dejstvo, da je po sedem tistih stvari, ki so važne za naše zveličanje: sedem zakramentov, sedem darov Svetega Duha, sedem kreposti (tri božje, štiri glavne), sedem glavnih napak.
Posamezni kraji, redovi so skupaj z mnogoterimi bratovščinami praznik v čast Žalostni Materi božji obhajali že vsaj v 15. stoletju in imamo od tedaj ohranjen tudi poseben mašni obrazec. Ta praznik je papež Benedikt XIII. (1724-1730) nastavil (1727) na tihi ali cvetni petek (petek pred cvetno nedeljo), ki so ga ponekod imenovali »petek Marijinih žalosti« in so ga od tedaj naprej – do 1960 – obhajali v vsej zahodni Cerkvi. A poleg tega so serviti od l. 1668 dalje obhajali spomin Marijinih žalosti tudi na 3. nedeljo v septembru. Papež Pij VII. je nekaj mesecev po svoji vrnitvi iz Napoleonovega ujetništva septembrsko obhajanje, ki se je že prej od servitov širilo tudi drugam, raztegnil na vso Cerkev rimskega obreda. Sv. Pij X. pa je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra. In to je ostalo tudi še po novi uredbi cerkvenega koledarja.
V 16. stoletju se je začel uveljavljati tudi rožni venec sedmerih Marijinih žalosti, pozneje (19. stoletje) živi rožni venec in nekakšen Marijin križev pot (Via Matris) s premišljevanjem Marijinih bridkosti, pa tudi pobožnost sedmerih petkov pred obema praznikoma Žalostne Gospe. Ponekod so uvedli tudi obhajanje celotnega meseca septembra kot žalostni Materi božji posvečenega.

Družica pri Odrešenikovem trpljenju
Vse druge Marijine bridkosti so bile povzete v njeni bolečini pod križem, kakor se je tudi pri Kristusu vse njegovo življenje izlilo v poslednjo, do dna bitja posegajočo kalvarijsko daritev. Marijina bolečina, pridružena Jezusovi na križu, je bila nepopisna. Zato je sv. Bernard Marijo imenoval »kraljico mučencev«. Že prej, v 9. stoletju, pa je Pseudo-Hieronim – najbrž je to Pashazij Radbertus – v Mariji videl »mučeništvo, ki je bilo več kakor mučeništvo«. Tudi največ bizantinskih troparijev (nekakšnih antifon) v liturgiji in zahodnih latinskih »Žalovanj« (Planctus) iz časa srednjega veka ima pred očmi ta vidik, ki je kristjane nagibal, naj na Marijino ljubezen odgovarjajo s svojo dejavno ljubeznijo. V 15. in 16. stoletju so radi poudarjali, da se je Marijina polnost največje in najplemenitejše človeške ljubezni povezala z najvišjo stopnjo ljubezni do Boga – in tako je Marijino sočutje z Jezusom postalo nedoumljivo mučeništvo ljubezni.
Nekateri umetniki so ob teh premislekih prišli do tega, da so si Marijo predstavljali, kakor da je pod križem omedlela. Niso pazili na to, da so Marijine bolečine na Kalvariji vendarle bile na neki drugi ravni kakor pa bolečine navadnih mater. Marija ve, kdo je njen Sin; Marija vidi v njem Odrešenika človeštva; ve, da je tista odrešenjska dejavnost, ki se odvija na križu, najveličastnejši trenutek Jezusovega poslanstva na zemlji. Marija torej ne trpi »kakor tisti, kateri nimajo upanja« (1 Tes 4, 13). Njena bolečina je »velika kot morje« (Žal 2, 13), globoka in neizmerljiva; vendar pa polna spokojnosti in plemenitosti. In najboljši umetniki so to razumeli, ko so klesali podobe »sočutne« Marije, ki krasijo tolike cerkve, precej tudi v Sloveniji. Obrazu bl. Device so vdihnili molčečo resnobo, bridko plemenitost – in to je navsezadnje bolj ganljivo kakor pa preveč poudarjeno prikazovanje skrajne bolečine, prehajajoče že v brezupnost. Ko Marija drži v naročju svojega mrtvega Sina, se spušča nanjo, na njeno srce božji mir s popolno gotovostjo, da se vse šele začenja. Veličastvo velikonočnega jutra že pada na Marijino bolečino; Marija čuti, da to jutro prihaja. In v srcu že nosi ljubezen do vseh Jezusovih učencev, ki jih ji je v osebi učenca Janeza izročil umirajoči Gospod.
Marija je bila brez dvoma na edinstven način zedinjena s Kristusom pri najodličnejšem dejanju odrešenja. Pod križem je znova potrdila svoj »zgodi se«, ki ga je izrekla pri oznanjenju in ga potem nikdar ni niti za las preklicala. Prostovoljno je privolila v smrt svojega lastnega Sina, da bi ljudje »imeli življenje in ga imeli v izobilju« (Jan 10, 10). In pridružila je svoje bolečine Sinovim.
Nekaj trenutkov pred svojo smrtjo je Jezus kot »Sin človekov« zaupal »ženi« »učenca, ki ga je ljubil«. Evangelist je te izraze izbral namenoma: Odrešenikovo dejanje ni v prvi vrsti kretnja sinovske vdanosti do svoje matere, ki naj jo sedaj zapusti samo. To dejanje ima marveč pomen, ki je sorazmeren z dogodki, kakršni so se pravkar odigravali – prizadeto je s tem odrešenje sveta. Marija je »žena«, ki je bila po prvem grehu v raju napovedana kot boriteljica in zmagovavka – seveda v zvezi s svojim Sinom in v odvisnosti od njega – zoper sovražnika človeškega rodu od začetka (Jan 8, 44); Marija je »mati vseh živih«( 1 Mojz 3, 20), nova Eva ob novem Adamu Kristusu, Odrešenikova družica v najodločilnejšem trenutku svetovne zgodovine. Marija se s svojim trpljenjem pridružuje trpljenju svojega Sina in sodeluje s tem pri prerojenju sveta. In Jezus ji zaupa tiste, ki jih ljubi; v osebi svojega učenca Janeza, ki je podoba in zastopnik vseh Jezusovih učencev, so vsi udje Kristusovega skrivnostnega telesa izročeni Mariji kot njeni duhovni otroci. Tako je Marija postala na nadnaravni način mati Cerkve, pa tudi mati vsega človeškega rodu, ker so vsi ljudje poklicani, da pripadajo Cerkvi (prim. C. 18, 1; 48, 1. 2).
Kristjan, ki evangelij vzame resno, ne more brezbrižno iti mimo tako važnega mesta, kakršno je dano Mariji zlasti še pod križem. Prva krščanska občina ni na to pozabila – ni pozabila na Marijino vztrajanje pod križem, medtem ko so apostoli zbežali – in je po Gospodovem vnebohodu »enodušno vztrajala v molitvi« okoli »Marije, Jezusove matere« (Apd 1, 14). To je bila edino zares učinkovita priprava na prihod Svetega Duha in za izvrševanje svetovnega odrešenjskega poslanstva. Tudi neštevilni poznejši Jezusovi učenci so ravno ob mislih na Marijo pod križem vedno znova dobivali moči za vztrajanje v hoji za Kristusom, obloženim s križem: mislimo na matere, preskušene v ognju trpljenja, ki bi jih drugače gotovo zlomilo, in mislimo na znanega apostola Mehike, patra Proja (1891-1927), za katerega sedaj teče postopek za razglasitev blaženim.
Pri o. Proju, ki je bil obsojen na smrt in ustreljen zato, ker je Boga bolj poslušal ko ljudi (prim. Apd 5, 29), so našli med zapiski tole molitev k Žalostni Materi božji:
»Daj, da bom svoje življenje preživel pri tebi, moja Mati; in daj, da bom vztrajal pri tebi v žalostni samoti in pri tvojih bridkostih. Daj, da bom v svoji duši čutil boleči jok tvojih oči, bridkost tvojega srca. Ne daj mi nežne sreče Betlehema na mojo življenjsko pot. Ne radosti, ki si jih ti občutila v revni nazareški hiši, ko je bil Gospod pri tebi, ne angelskega radovanja pri veličastnem vnebovzetju.
Ne, daj zame sramotenje in psovanje, kakršno je bilo na Kalvariji; daj mi delež pri bridkem smrtnem trpljenju, delež pri preziranosti, sramoti in zaničevanosti križa. Hočem, da bi smel vztrajati pri tebi, do globin užaloščena Devica, pokonci kakor ti. Ob tvojih solzah naj se okrepi moj duh; ob tvojem mučeništvu naj se užge moja žrtev; ob tvoji osamelosti naj vztraja moje srce, vse moje bitje naj bo darovano mojemu Bogu in tvojemu Bogu na ljubo.«
Prav ta globoka pobožnost do Marijinih bolečin je p. Proju dajala tisti zanos pri apostolskem delu, zaradi katerega je bil tako občudovan.
Znameniti duhovni pisatelj 18. st. J.-P. de Caussade pa nam odkriva še drugo stran krščanskega življenja, ki more ob Mariji pod križem dobiti mnogo nadvse dragocene luči za najbridkejše trenutke, s katerimi hoče Bog očistiti dušo in jo pritegniti nase na prav poseben način:
»Marija je videla, kako so apostoli zbežali; ona pa je vztrajala ob vznožju križa. Spoznala je svojega Sina, naj je bil še tako izmaličen od pljunkov in ran. Še več, te rane, ti pljunki, ki so ga zmaličili, so Jezusa v očeh njegove nežnočutne Matere napravili toliko bolj častitljivega in vrednega ljubezni. Kolikor bolj so ga ljudje obsipali s sramotenjem, toliko bolj je raslo njeno češčenje in ljubezen do njega. – Življenje vere obstoji v stalnem iskanju Boga v vsem, kar ga zastira, maliči, nekako razblinja in celo tako rekoč ,uničuje’. To najdemo v Marijinem življenju. Od betlehemskega hleva do Kalvarije se je Marija držala Boga, ki je bil vsesplošno preziran, zapuščen in preganjan. Prav tako globoko verne duše zmagujejo nad nepretrgano vrsto polomov, zastrtosti, senc in nočnih podob, ki napravljajo božjo voljo skoraj nespoznatno. Te duše gredo po sledovih te volje in jo ljubijo do smrti na križu. Vedo, da morajo pustiti sence za seboj, da hite za tem božjim soncem.«
Obenem pa vedo, »da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami« (Rimlj 8, 18). »Zakaj naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4, 17).
Anton Strle

MARIJA SEDEM ŽALOSTI NA SLOVENSKEM
»Jezus, pesem čem zapeti, / sedem žalost razodeti: / kolko božja Mat / mogla je prestat, / k je bla žalostna sedemkrat!«
Tako začenja slovenska pesem o žalostih božje Matere. To je le ena izmed mnogih pesmi, s katerimi slovenski narod pozdravlja in spremlja trpljenje nebeške Matere od prvih bridkosti v betlehemskem hlevcu do groba pod Kalvarijo. In kadar pojemo o Jezusovem trpljenju, se spomnimo tudi Marije, kajti kjer trpi Jezus, trpi tudi njegova Mati. Zdaj srečamo Marijo sredi polja, ko prosi rablje, ki pripravljajo mučilna orodja, naj Jezusa čim lažje »martrajo«, srečamo jo v »zlatem očenašu« Jezusovih muk, v legendah o Gospodovem trpljenju – dokler je končno na velikonočno jutro spet ne najdemo ob vstalem in poveličanem Sinu. V ljudskih pasijonskih igrah, ki so splošna last alpskih dežel, Marija ob slovesu milo prosi Sina, naj pusti njej trpeti namesto njega ali pa naj ji vsaj dovoli spremljati ga na poti trpljenja. Toda Marija ne trpi samo z Jezusom! Tudi kjer trpimo mi, je nebeška Mati pri nas; k njej se zatekamo, kadar nam je najhuje in prav Žalostna Mati božja je tista, ki nam v bridkosti vliva največjo tolažbo.
Ko se je nagibal srednji vek h koncu, ko so Evropa in z njo tudi slovenske dežele preživljale največje zunanje in notranje viharje, se je češčenje Žalostne matere božje najbolj razcvetelo. Pospeševal ga je zlasti novoustanovljeni red servitov, ki se je ves posvetil službi sveti Devici. Največ sledov tega češčenja je tudi na Slovenskem pustilo 14. in 15. stoletje. V slovenski umetnosti srečamo Marijo pri snemanju s križa na freski na Vrzdencu pri Horjulu v začetku 14. stol. in malo kasneje na freski križanega v Vitanju. V 15. stol. sta nastali krasni žalujoči Mariji na freskah na Mačah in v Podzidu pri Trojanah. V baroku moramo omeniti zlasti Metzingerjevo žalujočo Marijo, v novejši dobi pa Marijo pod križem v cerkvi v Poljanah nad Škofjo Loko, delo slikarja Jurija Šubica.
Toda 14. in 15. stoletje si je zlasti v zvezi z bratovščinami Žalostne Matere božje ustvarilo tudi njeno samostojno upodobitev: Marijo, žalujočo nad mrtvim Jezusom (Pieta). Zlasti iz 15. stoletja imamo mnogo ohranjenih, npr. v opatijskih cerkvah v Celju in Ptuju, v Tuhinju nad Kamnikom, v Mekinjah pri Kamniku, na zunanjščini ljubljanske stolnice ter zlasti lepo Pieta iz Velike nedelje (zdaj v ptujskem muzeju), sestro ptujskogorske Marije. Mnogo naših poljskih znamenj hrani te stare kipe: pri Stični, v Bistrici pri Tržiču, na Bregu pri Ptuju, v Srednjem Bitnju pri Kranju, ob poti k Sv. Primožu nad Kamnikom, v (zdaj porušenem) znamenju v Slov. Konjicah, ki je spomin ene naših najstarejših bratovščin Ž. M. b., ustanovljene že leta 1371. Mariji nenaklonjeni val protestantizma je v 16. stoletju za nekaj časa zavrl tudi češčenje Ž. M. b. toda rekatolizacijsko delo škofa Hrena je ljubezen do Matere božje spet poživilo ter obnovilo tudi več bratovščin Žalostne Matere božje, od katerih je najbolj znana celjska.
Naše glavno svetišče Žalostne Matere božje pa je postala v 17. stol. Žalostna gora pri Mokronogu, kjer je vikar Jožef Widmajer 1. 1730 ustanovil »Bratovščino 7 žalosti Matere božje«; ta cerkev je tako po svoji arhitekturi in notranji opremi kakor po freskah slikarja Franceta Jelovška eden naših najlepših baročnih umetnostnih spomenikov in zelo obiskana božja pot. K njej vodijo po hribu tudi znamenja s slikami sedmerih žalosti Marijinih.
Žalostna gora nad Preserjem je druga sloveča božja pot Žalostne Matere božje, nastala leta 1727, predvsem pa seveda stiška bazilika, dragocena po svoji romanski arhitekturi, ki je tudi posvečena Materi bolečin. Bela krajina časti Žalostno Mater božjo v eni izmed treh cerkva pri Treh farah, ki so najdragocenejši gotski spomenik Bele krajine. Znana je končno tudi Žalostna Mati božja v Leskovcu pri Krškem. V Trstu je 1. 1631 ustanovil kapucin p. Janez Baptist d’Este pobožno zvezo Žalostne Matere božje.
V Ljubljani je bila vezana bratovščina na podobo žalostne Marije v cerkvici sv. Florijana, h kateri so se Ljubljančani zatekali zlasti v času velikih stisk: kuge, povodnji, suše… Ko so 1. 1715 koze tako strahotno morile, da je bilo do 50 mrtvih na dan, so priredili k Mariji spokorno procesijo. Zelo časte ljudje tudi stolniško baročno Pieta, zadnji čas pa tudi Žalostno Mater božjo v cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani, ki je lepo delo kiparja Tineta Kosa.
Marija sedem žalosti, ki je stoletja tolažila slovenski narod, naj nam ostane pribežališče in tolažba tudi v bodoče.
Tolažnica žalostnih, prosi za nas!
Vir = Leto svetnikov

Spomin blažene Žalostne Device Marije, ki je stala pod Jezusovim križem, notranje in zvesto pridružena odrešilnemu trpljenju Sina. Postala je nova Eva, da je, po nepokorščini prve žene, tako njena pokorščina, pomagala k življenju.
Vir

Marija sedem žalosti, velike tvoje so skrbi. Za prvo bol se dvigne meč, jo rani Simeon preveč,« pravi slovenska ljudska pesem. Naši verni predniki so se, zlasti v težkih trenutkih osebnega in skupnega življenja, radi zatekali k Mariji sedem žalosti. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel po navdihu v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla tja osem dni starega Jezusa, da bi zanj opravila vse po predpisu postave. Simeon je vzel Dete v naročje in se Bogu zahvalil, da je mogel pred smrtjo videti Odrešenika. Potem ga je vrnil njegovi materi in ji dejal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, da se razodenejo misli mnogih src. Tvojo dušo pa bo presunil meč.«
Meč v tej preroški napovedi pomeni trpljenje, bolečino, žalost. V srednjem veku so začeli upodabljati žalostno Mater božjo s sedmimi meči v srcu, ki označujejo njenih sedmero žalosti. Prva žalost, ki jo je bridko občutilo Marijino srce, je bila Simeonova prerokba. Druga žalost je zadela Marijo, ko je morala bežati v Egipt pred morilskim Herodom. Tretja žalost je ranila srce božje Matere, ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju v Jeruzalemu. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je srečala Sina obloženega s križem. Peta žalost je presunila srce Matere, ko so dvignili Jezusa, na križ pribitega. Šesto je bridko občutila takrat, ko so mrtvega Jezusa sneli s križa in ji ga položili v naročje. Sedmi meč žalosti je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob.
Sledovi pobožnosti do Žalostne Matere božje se na Zahodu pojavijo v 9. stoletju, močneje pa zaživi v naslednjih stoletjih. Zlasti je to pobožnost širil red servitov ali Marijinih služabnikov. Vsebino in pomen tega češčenja izčrpno izpoveduje znana pesem Mati žalostna je stala, ki jo večinoma pripisujejo frančiškanskemu redovniku Jacoponu da Todi (+ 1306). Pesem izraža iskreno prošnjo, da bi Marijina žalost ob strašnem trpljenju njenega Sina ganilo srca grešnikov. »Sveta Mati, to te prosim: rane Kristusa naj nosim, vtisni v moje jih srce.«
Posamezni kraji, bratovščine sedmerih Marijinih žalosti in nekateri redovi so praznik v čast Žalostni Materi božji obhajali že v 15. stoletju. Papež Benedikt XIII. ga je leta 1727 postavil na cvetni petek (petek pred cvetno nedeljo). Papež Pij X. pa je določil, naj bo god Žalostne Matere božje 15. septembra, osem dni po prazniku njenega rojstva. Do leta 1960 sta bila dva praznika Žalostne Matere božje, od tedaj pa obhajamo samo enega in sicer na današnji dan.
Največ sledov češčenja Žalostne Matere božje je na slovenskih tleh pustilo 14. in 15. stoletje; iz te dobe so se ohranile slike Marije ob trpečem Sinu, zlasti pa številni kipi Sočutne (Pieta): Marija drži v naročju mrtvega Jezusa in ga objokuje. Obstaja več cerkva, posvečenih Žalostni Materi božji: največja je stiška bazilika, najbolj znamenita božja pot pa je Žalostna gora pri Mokronogu. Nekoliko kasneje je bila zgrajena božjepotna cerkev na Žalostni gori nad Preserjem pri Ljubljani. Bela Krajina časti Žalostno Mater božjo v eni izmed treh cerkva pri Treh farah pri Metliki. V številnih znamenjih in kapelah, posejanih po slovenski deželi, stoji kip ali podoba Žalostne Matere božje in tudi v skoraj vsaki cerkvi jo najdemo. Marija sedem žalosti, ki je stoletja tolažila slovenski narod, naj nam ostane pribežališče in tolažba tudi v bodoče!
Na današnji dan godujejo tiste, ki nosijo ime Dolores. Ime izvira iz španske oblike današnjega Marijinega spomina: Maria de los Dolores (Marija žalosti). Skrajšana oblika imena Dolores je Lola, manjšalnica pa Lolita.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 583