Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia
Zavetnica: Genove, bolniških sester in bolnic (v Italiji), nevest, zakoncev, ki ne morejo imeti otrok, težkih zakonov, žrtev prešuštva in nezvestobe; ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi vere, vdov; priprošnjica v boju proti skušnjavam.
Atributi: meščanska obleka in goreče srce v roki
Kljub temu da je bila doma obdana z vsem sijajem in bliščem, je Katarina že kmalu čutila željo po spokornem, poglobljenem življenju. Že kot otrok je želela spati na slami in si za vzglavje polagala poleno. Hotela je postati redovnica tako kot njena starejša sestra Limbanija, a je zaradi mladosti (13 let) niso sprejeli v samostan. Čez tri leta je postala »žrtev« poročne pogodbe s plemiško rodbino Adorno, ki si je skušala pridobiti izgubljeni ugled in bogastvo. Njen zakon z Julijanom Adorno ni bil srečen. Čeprav je bila Katarina prava lepotica, bistroumna in tenkočutna in globoko verna, ni to Julijanu nič pomenilo. Sam je bil slabič, uživač, razuzdan, vročekrvnega značaja, nezvest mož, ki je čas in denar zapravljal za hrupne zabave in užitke. Katarina je prva leta zakona samevala v brezdelju in dolgočasju, kasneje pa poskušala čas preganjati z ničvrednim razvedrilom v visoki družbi. Ves čas je ohranila vero v Boga, hodila k maši in prejemala zakramente, a ni našla pravega miru. Bog jo je dolgo časa preizkušal in utrjeval, potem pa se ji nekoč v videnju razodel. Pri neki spovedi ji je razsvetlil dušo, obšlo jo je spoznanje o lastni ničevosti ter silna ljubezen do Boga. Videla je Gospoda, kako nosi svoj križ. Takrat se ji je iz ust izvil vzklik: »Nobene posvetnosti več. Nobenega greha več!« Odslej je vse svoje življenje posvetila ljubezni do Boga in bližnjega. Kmalu zatem je mož zapravil večino imetja in počasi se mu je začela prebujati vest. Umiril se je in našel pot k Bogu, postal je celo frančiškanski tretjerednik. Iz palače sta se preselila v skromno hišico in začela skrbeti za ubožce in bolnike ter jima stregla. Kasneje sta prevzela veliko genovsko bolnišnico Pammatone, Katarina je postala njena upravnica. Huda bolezen moža Julijana je bila za Katarino nova preizkušnja. Po njegovi smrti, potem ko se je vdan spravil z bogom je Katarina bolnišnico vodila še 15 let. V tem času, pa tudi že prej, je imela številna mistična doživetja. Tudi sama je več mesecev pred smrtjo bolehala in se v bolečinah poslavljala s tega sveta. Zapustila je dve pisni deli: Razprava o vicah in Pogovor med dušo in Bogom.
Ime: Ime izhaja iz grščine in ima dve različici: Aikaterina in Katharine, povezani z besedo kathara »čista«.
Rodila se je leta 1447 v Genovi v Italiji, umrla pa 5. septembra 1510 v Genovi.
Družina: Plemiška rodbina Fieschi je bila ena najstarejših in najuglednejših genovskih družin, iz katere sta izhajala papeža Inocenc IV. in Hadrijan V. Njen oče Jakob je bil podkralj v Neaplju, mati pa je bila Frančiška de Negri. Katarina je bila najmlajša izmed petih otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo v meščanski obleki in z gorečim srcem v roki. Njen portret naj bi visel v bolnišnici Pammatone v Genovi.
Beatifikacija: 6. aprila 1675 jo je papež Klemen X. razglasil za blaženo, papež Klemen XII. pa 16. junija 1737 za svetnico.
Goduje: 15. septembra, prej 22. marca.
Misel: »O Ljubezen, če bo treba, sem se pripravljena v javnosti izpovedati svojih grehov.«
Vir
Imena: Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia, …
Kakor Siena ima tudi italijansko mesto Genova svojo svetnico Katarino, ki se je rodila leta 1447 (Katarina Sienska je umrla leta 1380). V njunem življenju je marsikaj različnega, pa tudi podobnega.
Katarina Genovska je izšla iz ene najodličnejših mestnih družin. Med njenimi sorodniki je bilo več papežev, njen oče je postal neapeljski podkralj. V njenem življenjepisu beremo, da je že kot deklica opravljala različna spokorna dela, častila Jezusovo trpljenje in pri dvanajstih letih prejela dar molitve. S trinajstimi leti je želela vstopiti v samostan, pa so jo zaradi mladosti odklonili.
Starši so jo pri šestnajstih letih dali za nevesto sinu plemiške družine, s katerimi so bili v sporu. S tem naj bi prišlo do sprave. Do skupnega življenja med njima pa je prišlo šele čez dve leti. Pet let je živela v zakonu, najprej v žalosti in osamljenosti (mož je bil divjak!), nato pa se je predala lahkomiselnemu in posvetnemu življenju, ne da bi našla notranji mir. Tega je našla, ko se je marca leta 1473 srečala s svojo sestro redovnico. Takrat je začutila, kakor da jo je ranila božja ljubezen in po spovedi začela novo življenje. Kristus je postal središče njenega življenja.
Imela je mistična doživetja. Prvo leto je preživela pri Kristusovih nogah kakor Marija Magdalena in si nalagala različna pokorila. Potem se je približala Kristusovemu srcu in je svoje srce združila z njegovim. Končno se je nekako povsem potopila v Kristusovo božanstvo. Njena vsakdanja hrana je bilo sv. obhajilo, kar je bilo za tiste čase nekaj redkega.
Hkrati je delovala tudi apostolsko, zlasti se je posvečala skrbi za gobave bolnike in ustanovila Družbo žena božjega usmiljenja. Prevzele so genovsko bolnišnico sv. Lazarja. Mož se ji je počasi duhovno približal in se je preselil k njej v hišo zraven bolnišnice. Odločila sta se, da bosta živela zdržno. Mož je postal frančiškanski tretjerednik. Umrl je okoli leta 1500.
Katarina je potem razširila področje svoje skrbi za uboge. Poleg gobavcev je skrbela še za zapuščene otroke in se izkazala kot junakinja v negi bolnikov, ki so jih tedaj pestile različne kužne bolezni.
Njena mistična doživetja in karitativno dejavnost je poznal ožji krog njenih sodelavcev. Ti so pozneje poskrbeli za objavo. Njeni spisi so vplivali na poznejše mistike. Umrla je leta 1510. Za svetnico je bila razglašena leta 1737. V krajih, kjer je delovala, jo še danes živo častijo. Slikarji jo upodabljajo s srcem v plamenih, prebodenim s puščico.
Vir
»Potopljena sem v vrelec neomadeževane ljubezni, kakor da bi bila v morju globoko pod vodo, kjer je na vse strani mogoče dotikati se, videti in čutiti samo vodo. Tako sem potopljena v to ljubezen, da ne morem umevati nič drugega kakor samo ljubezen, ki tali mozeg duše in telesa, tako da se mi je zdelo, da je moje telo kakor iz testa … O ljubezen, s kakšno sladko prevaro si me prevarala, ko si me oropala vsega samoljubja in me oblekla v čisto ljubezen in napolnila z vsakršno radostjo!«
Ime: Ime izhaja iz grščine in ima dve različici: Aikaterina in Katharine, obe pa se povezujeta z besedo kathara »čista«.
Rojena: jeseni leta 1447.
Kraj rojstva: Genova v Italiji.
Umrla: 15. septembra 1510.
Kraj smrti: prav tako Genova.
Družina: Bila je najmlajša izmed petih otrok v plemiški rodbini Fieschi, stari in ugledni genovski družini. Njen oče Jakob je bil podkralj v Neaplju, mati pa je bila Frančiška de Negri.
Zakon: S šestnajstimi leti se je na željo staršev poročila z genovskim plemičem Julijanom Adornom, ki je bil osoren, nagle jeze, razsipen in prešuštnik. Katarina je ob njem veliko trpela, na koncu pa dosegla, da se je tudi on spreobrnil.
Spreobrnjenje: Čeprav je že kot dekle živela spokorno in pobožno, pa je pravo spreobrnjenje doživela 22. marca 1473, ko je hotela k spovedi, pa jo je tam v mističnem razodetju božja ljubezen tako prevzela, da je vzkliknila: Nobene posvetnosti več, nobenega greha več.
Duhovni voditelj: Dolgo časa je živela brez duhovnega vodstva, po smrti moža pa je spoznala duhovnika Cattanea Marabotta, ki je postal njen duhovni voditelj vse do njene smrti.
Poslanstvo: Po bankrotu sta se z možem preselila v skromno hišico in začela skrbeti za ubožce in bolnike ter jima stregla, kasneje pa prevzela veliko genovsko bolnišnico Pammatone. Katarina je postala njena upravnica.
Videnja: Njeno duhovno življenje so zaznamovala zamaknjenja in videnja. Včasih je bila po šest ur kakor mrtva.
Kreposti: Že kot otrok je začela spokorno živeti, po »spreobrnjenju« pa je svojo askezo še pomnožila: nosila je spokorniško srajco, po šest ur na dan molila in komajda kaj zaužila. Bila je vneta častilka evharistije.
Dela: Opus njenih del je razdeljen na tri dele: Katarinin življenjepis, Traktat o vicah in Dialog.
Zavetnica: Genove, bolniških sester in bolnišnic (v Italiji), nevest, zakoncev, ki ne morejo imeti otrok, težkih zakonov, žrtev prešuštva in nezvestobe; ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi vere, vdov; v boju proti skušnjavam.
Upodobitve: Upodabljajo jo v meščanski obleki in z gorečim srcem v roki.
Grob: Danes njeno nestrohnjeno telo počiva v stekleni krsti na oltarju v cerkvi Marijinega oznanjenja v Genovi.
Beatifikacija: Papež Klemen X. jo je 6. aprila 1675 razglasil za blaženo, papež Klemen XII. pa 16. junija 1737 za svetnico.
Goduje: 15. septembra, prej 22. marca.
Vir
Danes bi vam rad spregovoril še o eni sveti Katarini, Genovski, znani po videnju vic. Njeno življenje in misel sta opisana v knjigi, ki jo je izdal njen spovednik leta 1551.
Nič več svet
Katarina se je rodila v Genovi leta 1447, kot najmlajša od petih otrok. Oče je umrl v njenem otroštvu, mati pa je poskrbela za pošteno krščansko vzgojo otrok. Pri šestnajstih letih je bila Katarina dana za ženo Giulianu Adornu, ki se je po raznih podvigih na Bližnjem vzhodu vrnil v Genovo. Zakonsko življenje ni bilo lahko, tudi zaradi značaja moža, ki je bil predan kockanju. Tudi Katarino je sprva potegnilo v posvetno življenje, kjer pa ni našla vedrine. Po desetih letih je v njenem srcu zazijala praznina.
Spreobrnjenje se je začelo 20. marca 1473 po zaslugi enkratnega izkustva. Ko je prišla v cerkev sv. Benedikta, v samostan Naše Gospe od Milosti, da bi se spovedala, jo je »v srce ranila neizmerna ljubezen do Boga«; jasno je uvidela svojo bedo in svoje napake, obenem pa tudi božjo dobroto, tako da je skoraj omedlela. Iz tega izkustva se je porodila odločitev, ki je preusmerila vse njeno življenje in jo izražajo besede: »Nič več svet, nič več grehov« (prim. Vita mirabile, 3rv). Katarina je tedaj zbežala in prekinila spoved. Vrnila se je domov, vstopila v najbolj skrito sobo in dolgo jokala. V tistem hipu je bila v notranjosti poučena o molitvi in se je zavedla neizmerne božje ljubezni do nje. Ob tej priložnosti se ji je prikazal trpeči Jezus, obložen s križem, kakor je pogosto upodobljen na svetničinih slikah. Tu se je začelo »življenje očiščevanja«, ko je čutila bolečino zaradi storjenih grehov in si je nalagala pokoro in žrtve, da bi Bogu pokazala svojo ljubezen.
Življenje zedinjenja
Na tej poti se je Katarina vse bolj bližala Gospodu, dokler ni vstopila v tako imenovano »življenje zedinjenja«, to je v odnos globoke edinosti z Bogom. V Življenju piše, da je njeno dušo vodila in notranje poučevala samo sladka božja ljubezen, ki ji je dajala vse, kar je potrebovala. Katarina se je tako popolnoma predala v Gospodove roke. Hranila jo je predvsem nenehna molitev in sveto obhajilo, ki ga je prejemala vsak dan, kar ni bilo običajno v tistem času. Šele veliko let kasneje ji je Gospod dal duhovnika, ki je skrbel za njeno dušo.
Katarina je le stežka razodevala svoje izkustvo mističnega občestva z Bogom, zlasti zaradi globoke ponižnosti, ki jo je izkušala zaradi Gospodovih milosti. Edinole misel, da bo s tem dala Bogu slavo in pomagala na duhovno pot drugim, jo je privedla do tega, da je povedala, kaj se je dogajalo v njej od trenutka spreobrnjenja. Kraj njenega vzpona do mističnih višin je bila bolnišnica Pammatone, največji bolnišnični kompleks v Genovi, ki ga je vodila. Tam se je okrog nje oblikovala skupina učencev in sodelavcev. Celo njen mož je zapustil svoje razpuščeno življenje, postal frančiškanski tretjerednik in se preselil v bolnišnico, da bi ji pomagal. Katarina je skrbela za bolnike do konca svoje zemeljske poti 15. septembra 1510. Od spreobrnjenja do smrti ni bilo izrednih dogodkov, dve prvini pa zaznamujeta vse njeno življenje: po eni strani mistično izkustvo, globoko zedinjenje z Bogom, in po drugi pomoč bolnikom, vodenje bolnišnice, služenje bližnjim, zlasti najbolj potrebnim in zapuščenim. Ta dva pola – Bog in bližnji – sta povsem napolnila njeno življenje, ki ga je tako rekoč v celoti preživela med zidovi bolnišnice.
Dragi prijatelji! Nikoli ne smemo pozabiti, da kolikor bolj ljubimo Boga in smo vztrajni v molitvi, toliko bolj nam bo uspelo zares ljubiti tiste, ki so ob nas, ker bomo sposobni v vsakem videti obličje Gospoda, ki ljubi brez meja. Mistika ne ustvarja razdalje do drugega, ne ustvarja abstraktnega življenja, ampak nas prej približa drugemu, ker tu začnemo videti in delovati z božjimi očmi, z božjim srcem.
Pot očiščevanja duše
Pomembno je opozoriti, da Katarina v svojem mističnem izkustvu nikoli ni imela posebnih razodetij o vicah. In vendar so v spisih, ki jih je navdihnila, prav vice osrednja tema; opisuje jih zelo izvirno. Prva poteza zadeva »kraj« očiščevanja duš. V njenem času so si ga predstavljali kot prostor. Pri Katarini pa vice niso predstavljene kot nekakšna pokrajina; niso zunanji, ampak notranji ogenj. Svetnica govori o poti očiščevanja duše do polnega občestva z Bogom. Pri tem izhaja iz lastnega izkustva globoke bolečine zaradi storjenih grehov, v soočenju z neskončno božjo ljubeznijo. Ob spreobrnjenju je nenadoma začutila božjo dobroto, razdaljo med svojim življenjem in to dobroto ter pekoč ogenj v njej sami. Ta ogenj, ki očiščuje, je notranji ogenj vic. Katarina pravi, da se duša predstavi Bogu še zvezana s hrepenenji in kaznijo, ki izhajajo iz greha; to pa jo onesposobi, da bi uživala blaženo gledanje Boga. Katarina trdi, da je Bog tako čist in svet, da se duša z madeži greha ne more pojaviti pred njim. Tudi mi čutimo, kako smo polni takih reči, da ne moremo gledati Boga. Duša se zaveda neizmerne božje ljubezni in popolne božje pravičnosti in potemtakem trpi, ker ni ustrezno odgovorila na tako ljubezen, in prav sama božja ljubezen postane plamen, ki jo očiščuje od madežev greha.
Pri Katarini najdemo tudi podobo Dionizija Areopagita o zlati niti, ki povezuje človeško srce z Bogom. Ko je Bog očistil človeka, ga je privezal na tanko zlato nit, to je na svojo ljubezen, s katero ga vleče k sebi s tako naklonjenostjo, da človeka »premaga in je ta potem ves iz sebe«. Tako človekovo srce preplavi božja ljubezen, ki postane edino gibalo njegovega življenja.
Dragi prijatelji! Svetniki v svojem izkustvu zedinjenja z Bogom dosežejo tako globoko »védenje« božanskih skrivnosti, v katerem se prežemata ljubezen in spoznanje, da so v pomoč celo teologom pri njihovem študiju, razumevanju skrivnosti vere, pri resničnem poglabljanju v skrivnosti, tudi tiste o vicah.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 12. januarja 2011
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
V Genovi (v Ligúriji), sveta Katarina Fieschi [fieski], vdova, ki se je odlikovala s preziranjem sveta, v pogostih postih, znamenita po ljubezni do Boga in ljubezni do potrebnih in bolnih.
Vir