V Sint-Truiden (na Brabantskem, v današnji Belgiji), blažena Kristína, devica, s priimkom Čudovita, ker je v njej Gospod čudovito deloval, enkrat v telesu mučena, drugič v duhu zamaknjena.
Vir

Sveta Kristina Mirabilis, znana tudi kot Kristina Čudežna ali Kristina Osupljiva (Christina the Astonishing), se je rodila leta 1150 v Brustemu blizu Lièga v današnji Belgiji. Bila je najmlajša od treh sester in je pri 15 letih postala sirota. Po smrti staršev je skupaj s sestrama živela kot pastirica, skrbela za živino in vodila preprosto življenje na podeželju.
Pri približno 21 ali 22 letih je dobila hudo bolezen ali napad, ki so ga sodobniki zamenjali za smrt. Med njenim pogrebom v cerkvi se je zgodil čudež: med mašo je vstala iz krste, levitirala do strehe cerkve in se usedla na tram. Ko jo je duhovnik vprašal, zakaj je tam, je rekla, da ne prenese vonja greha med verniki. Ko so jo prestrašeni verniki prepričali, da se spusti, je razložila, da je bila v vicah, peklu in nebesih, kjer je videla trpljenje duš. Jezus ji je dal izbiro: ostati v nebesih ali se vrniti na zemljo, da bi s svojim trpljenjem pomagala dušam v vicah. Izbrala je vrnitev in odtlej živela ekstremno asketsko življenje, polno mističnih izkušenj in čudežev.
Kristina ni vstopila v samostan takoj, ampak je sprva živela kot potujoča asketinja, izogibala se je ljudem in iskala osamo. Ljudje so jo imeli za noro zaradi njenih nenavadnih vedenj, kot so plezanje na drevesa, molitev v nenavadnih položajih in prenašanje ekstremnih bolečin brez škode.
Pogosto je plezala na drevesa, stolpe ali se metala v ogenj in ledeno vodo brez poškodb. Enkrat se je med molitvijo vrgla v peč, polno žarečega oglja, in izstopila nepoškodovana. Prav tako je pozimi stala v zamrznjeni reki Meuse, molila ure in ure, brez da bi zmrznila. Ti čudeži so bili interpretirani kot znamenja njenega trpljenja za duše v vicah.
Kasneje je našla zatočišče v samostanu sv. Katarine v Sint-Truidnu, kjer je pod vodstvom opatinje Beatrice živela bolj urejeno življenje, čeprav je še vedno doživljala mistične ekstaze.
Med ekstazami je levitirala, se zvijala v klobčič ali stala na eni nogi na vrhu palice. Enkrat je med mašo poletela do oltarja in stala na rokah, kar je povzročilo zmedo med sestrami v samostanu. Kljub temu, da so jo nekateri imeli za obsedenko, je njen spovednik potrdil njeno svetost. Prav tako je imela dar prerokovanja in je napovedala smrt nekaterih ljudi. Njena življenjska zgodba je polna primerov, kako je združevala mistiko, trpljenje in pomoč bližnjemu, kar jo dela edinstveno med srednjeveškimi svetnicami.
Njena življenjska zgodba je bila zapisana v hagiografiji, ki jo je napisal Tomaž iz Cantimpréja, dominikanski menih, ki je temeljil na pričevanjih njenih sodobnikov. Umrla je naravne smrti 24. julija 1224 v samostanu, stara približno 74 let. Čeprav ni bila formalno kanonizirana v sodobnem smislu, jo Cerkev časti kot svetnico že od srednjega veka.
Je zavetnica ljudi z duševnimi boleznimi, psihiatrov, mlinarjev in tistih, ki trpijo za epilepsijo. Njen god se praznuje 24. julija, in njena zgodba navdihuje kot primer radikalne predanosti Bogu in trpljenja za odrešenje duš.
Vir

Views: 27