Sveti Charbel (Šarbel)  Makluf se je rodil leta 1828 v maronitski vasi Bega-Kafra ob vznožju Libanonskega Gorja, pri krstu pa je dobil ime Jožef. Ko je še kot deček pasel čredo, je srečal redovnika, ki mu je v pogovoru namenil skoraj preroške besede:” Ko se bo Kristusov mir enkrat naselil v tebi, tedaj boš drugim prinašal mir, jih ozdravljal njihovih življenjskih strahov in njihovih dvomov. Moč goreče molitve je tisočkrat močnejša od vseh človeških zdravil, od vsake zemeljske moči.”
Nedolgo zatem je mladi Jožef zapustil družinsko hišo in leta 1851 odšel v samostan Annaya. Dobil je redovno ime Šarbel in začel s strogim asketskim življenjem. Opravljal je težka fizična dela in se hranil s prepečenim kruhom in najslabšimi plodovi vrta, čeprav je še za to vedno prosil za dovoljenje. Mir in sreča sta dnevno rasla v njegovi duši. Po teološkem študiju je bil leta 1856 posvečen v duhovnika. Živel je prežet z globoko molitvijo, premišljevanjem nebeških stvarnosti in izpolnjevanjem pravil svetega reda. Vse bolj se je umikal svetu, da bi čas preživljal v kontemplaciji, leta 1872 pa se mu je izpolnila tudi želja, da vstopi v kandidaturo za puščavnika. Ko je leta 1875 dobil dovoljenje, se je dokončno naselil v zapuščeni in napol porušeni kolibi, ki je ostala nema priča njegovih gorečih vzklikov Bogu in neprestanih mrtvičenj.
Posebno je častil Mati Božjo in v kapelici dnevno daroval sveto mašo. Celo njegovo življenje je bila evharistija, kar pomeni daritev, pa je tudi svet zapustil na božični večer leta 1898 prav v času daritve svete maše. Okoli njegovega groba je 45 dni in noči brlela svetloba, njegovo telo pa je ostalo nestrohnjeno do današnjih dni. Na grobu je bilo zaznati poseben vonj. Samo v prvih treh mesecih po njegovi smrti je bilo zabeleženo 350 ozdravljenj na njegovo priprošnjo, zaradi česar ga je že v času življenja, še bolj pa po smrti spremljal sloves čudodelnika. Leta 1965 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, leta 1977 pa za svetnika.
Vir

Sveti Šarbel (Jožef) Makhlúf, duhovnik iz Reda libanonskih maronitov, ki se je vnet za samoto in višjo popolnost umaknil iz samostana Annaya v Libanonu v puščavo, kjer je v največji življenjski strogosti, molitvah in prošnjah služil Bogu ponoči in podnevi. Štiriindvajsetega decembra se je spočil v Gospodu.
Vir

Sveti Šarbel Makhlouf je eden najbolj fascinantnih svetnikov v zgodovini Cerkve. Njegovo tiho, skoraj nevidno zemeljsko življenje je po smrti preraslo v pravo eksplozijo nebeških milosti.
Youssef Antoun Makhlouf se je rodil 8. maja 1828 v najvišje ležeči vasi v Libanonu, Bekaa Kafra. Njegova družina je pripadala maronitski katoliški Cerkvi. Ko je bil star komaj tri leta, mu je umrl oče, ki so ga otomanske oblasti prisilno mobilizirale za delo. Mati se je kasneje znova poročila z globoko vernim možem, ki je kasneje postal stalni diakon.
Mali Youssef je odraščal ob paši družinske živine. Že takrat je v hribih našel majhno votlino, jo opremil z ikono Device Marije in jo spremenil v svojo prvo kapelico. Medtem ko so se drugi otroci igrali, je on molil, zaradi česar so ga domačini spoštljivo klicali »svetnik«. Velik vpliv nanj sta imela tudi dva njegova strica, ki sta živela kot puščavnika v bližnjem samostanu svetega Antona v Quzhayi.
Leta 1851, ko je dopolnil 23 let, je začutil, da je prišel čas za popolno predanost Bogu. Brez poslavljanja – da ga družina ne bi odvrnila – je sredi noči zapustil dom in prehodil več deset kilometrov do samostana v Mayfouqu. Tam je začel noviciat in si izbral ime Šarbel (po zgodnjekrščanskem mučencu). Njegova mati ga je sčasoma izsledila in ga rotila, naj se vrne, a ji je skozi zaprta vrata celice odločno dejal: »Mati, srečala se bova v nebesih.« Domače vasi in svoje matere ni videl nikoli več.
Po prvih zaobljubah so ga predstojniki poslali v samostan svetega Marona v Annayi, nato pa na študij teologije v Kfifan, kjer je bil njegov profesor sveti Nematullah Hardini. Hardini je mlademu Šarbelu privzgojil globoko ljubezen do evharistije. 23. julija 1859 je bil Šarbel posvečen v duhovnika in poslan nazaj v Annayo, kjer je 16 let zgledno opravljal samostanske dolžnosti.
Leta 1875 je oče Šarbel dobil težko pridobljeno dovoljenje, da se umakne v puščavnico svetega Petra in Pavla (gre za preprosto, strogo namensko kamnito poslopje – ene vrsto votlino), ki stoji na nadmorski višini 1350 metrov nad samostanom. Njegovo življenje v puščavnici je preseglo meje človeških zmožnosti:
Strogi post: Jedel je le enkrat na dan (ob treh popoldne), izključno preprosto, brezmastno zelenjavno hrano ali juho, ki so jo pripravili v samostanu.
Molitev in delo: Spal je na tleh na vzmetnici iz listja, z leseno klado namesto blazine. Večino noči je prebedel v molitvi pred Najsvetejšim, čez dan pa trdo delal v vinogradu in na polju.
Sveta maša: Središče njegovega dneva je bila sveta maša ob 11. uri dopoldne. Pred njo se je ure dolgo pripravljal, po njej pa več ur preživel v zahvaljevanju.
16. decembra 1898, ko je oče Šarbel med sveto mašo dvignil najsvetejši kelih in molil evharistično molitev (»O, Oče resnice, glej tvojega Sina, ki je žrtev, da bi ugajal tebi …«), ga je zadela kap.
Zadnjih osem dni življenja je preživel v agoniji bolečin, a je nenehno ponavljal Jezusovo, Marijino in Jožefovo ime. Umrl je na božični večer, 24. decembra 1898. Pokopali so ga v skupni samostanski grob, brez krste, položenega neposredno v zemljo, kot je bila navada pri maronitskih menihih.
Njegovo pravo poslanstvo »čudodelnika« se je začelo šele po njegovem pokopu. Šarbel ne razlikuje med religijami; med tisočimi dokumentiranimi čudeži so ozdravljenja kristjanov, muslimanov, druzov in ateistov.

1. Skrivnostna svetloba in neminljivo telo
Takoj po pokopu (ki je potekal v deževnem in blatnem vremenu) so menihi in domačini opazili, da iz Šarbelovega groba vsako noč žari nenavadno svetla, belo-modra svetloba. Pojav je trajal kar 45 dni. Zaradi množic, ki so začele prihajati, so oblasti dovolile odkop.
Ko so grob spomladi leta 1899 odprli, so ugotovili, da je grob poln blata in vode, Šarbelovo telo pa je bilo popolnoma prožno, mehko in brez kakršnih koli znakov razpadanja. Iz telesa je iztekala skrivnostna tekočina (mešanica krvi in oljnate plazme), ki je dišala po nebesih. Menihi so morali svetnikovo oblačilo menjati vsakih nekaj tednov, saj je bilo premočeno s to tekočino. Telo je ostalo popolnoma neminljivo vse do leta 1977, ko je bil razglašen za svetnika – takrat se je iztekanje ustavilo, telo pa se je posušilo.

2. Čudežna operacija Nohad El Shami (1993)
To je verjetno najbolj znan in medicinsko dokumentiran čudež svetega Šarbela. Nohad, 55-letna libanonska mati 12 otrok, je doživela hudo kap, ki ji je popolnoma paralizirala levo stran telesa, poleg tega pa je imela močno zožene vratne arterije. Zdravniki so dvignili roke od nje. Njen najstarejši sin je odšel v Annayo in materi prinesel olje svetega Šarbela, s katerim so jo mazilili.
V noči na 22. januar 1993 je Nohad imela sanje. Videla je dva maronitska meniha, ki sta pristopila k njeni postelji. Eden je bil sveti Šarbel, drugi pa sveti Maron. Šarbel ji je rekel: »Prišel sem, da te operiram.« Nohad se je prestrašila in rekla: »Kako me boš operiral brez anestezije in kirurškega orodja?« Svetnik je odgovoril: »Jaz sem oče Šarbel in prišel sem, da te ozdravim.«
Ko se je Nohad zjutraj zbudila, je ugotovila, da lahko popolnoma premika levo roko in nogo ter da sama sedi v postelji. Ko je pogledala v ogledalo, sta bili na obeh straneh njenega vratu vidni dve popolnoma zaceljeni kirurški rani s šivi. Zdravniški konzilij v Bejrutu je po pregledih potrdil, da so njene arterije popolnoma prehodne in da gre za znanstveno nerazložljivo ozdravitev. Sveti Šarbel se ji je kasneje znova prikazal v sanjah in ji naročil, naj vsakega 22. v mesecu obišče samostan v Annayi in priča o Božji dobroti.

3. Ozdravitev slepe Dafne Gutierrez (2016)
Čudeži se dogajajo po vsem svetu. Dafne Gutierrez, mlada mati treh otrok iz Phoenixa (ZDA), je leta 2015 zaradi hude oblike intrakranialne hipertenzije popolnoma oslepela na obe očesih. Zdravniki so njeno slepoto razglasili za trajno in nepopravljivo.
Januarja 2016 je maronitska cerkev svetega Jožefa v Phoenixu gostila relikvije svetega Šarbela. Dafne, ki prej sploh ni poznala tega svetnika, je obiskala cerkev. Tamkajšnji duhovnik je položil relikvije na njene oči in molil za priprošnjo. Dva dni kasneje, 18. januarja 2016, se je Dafne zbudila s hudim pekočim občutkom v očeh. Svojemu možu je dejala, da čuti pritisk in da nekaj vidi. Ko so ji odstranili zavoje, je imela popolnoma povrnjen vid 20/20 na obeh očesih. Zdravniki, vključno z oftalmologi, ki so vodili njen primer, so potrdili, da za njeno nenadno strukturno in funkcionalno ozdravitev vidnega živca ni nobenega medicinskega pojasnila.

Sveti Šarbel goduje 24. julija in je priprošnjik v stiski in bolezni.
Vir

Views: 1338