V Romuniji je bil 17. maja 2014 za blaženega razglašen Anton Durcovici. Živel med leti 1888 in 1951. Obred beatifikacije je kot predstavnik papeža Frančiška vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je novega blaženega predstavil za Radio Vatikan.

Anton Durcovici je bil rojen v Avstriji. Ko mu je pri šestih letih umrl oče, se je skupaj z mamo in bratom preselil v Romunijo. Študiral je najprej v semenišču v Bukarešti in kasneje v Rimu, kjer je dosegel doktorate iz filozofije, teologije in kanonskega prava. Leta 1910 je prejel duhovniško posvečenje. Več let je zatem deloval na področjih župnijske pastorale in pouka religije. Leta 1947 je bil imenovan za škofa v mestu Iasi v Moldaviji. Škofovsko posvečenje je prejel leto kasneje. Takoj je začel z obiskovanjem župnij in si prizadeval zlasti za spodbujanje k vztrajanju v veri.

Tako kot zadnji blaženi v Romuniji, ki je bil razglašen preteklega avgusta, duhovnik Vladimir Ghika, je tudi Anton Durcovici umrl kot mučenec: »Msgr. Durcovici se pridružuje mnogim mučencem častitljive romunske grško-katoliške Cerkve. V občudovanju tega izjemnega škofa ga je papež Frančišek v svojem apostolskem pismu imenoval ‘goreč pastir, apostol evharističnega češčenja in junaški pričevalec občestva s Petrovim sedežem.’«

»Msgr. Durcovici je bil blaga oseba, miroljubna, polna vere, dobrotljiva, usmiljena. Na poseben način je ljubil uboge.« V tistem času je bilo v mestu Iasi veliko revščine. Novi blaženi je za uboge med drugim odprl menzo. Kardinal Amato pravi tudi, da ni imel nobenih sovražnikov, da se ni vmešaval v politiko, da so bili zanj vsi njegovi bratje. Njegove besede so bile v svojem bistvu evangeljske. Priče potrjujejo, da je »govoril in živel v osebi Kristusa«.

Kljub drži izredne previdnosti, je bil aretiran pod obtožbo, da je sovražnik socializma. To se je zgodilo 26. junija 1949, na dan, ko naj bi podelil zakrament birme 650 mladim v neki župniji na obrobju Bukarešte. Odpeljali so ga, medtem ko je bil peš namenjen tja. Tako je za vedno izginil v zloglasnih komunističnih zaporih, kjer so ga zasliševali in mučili več tednov, neprestano podnevi in ponoči. Kruto ravnanje, pomanjkanje vode in hrane so »ga spremenili v okostnjaka«. Med njegovimi tovariši v zaporu, ki so ušli smrti, je bil duhovnik Rafael Friedrich, ki je tako postal priča njegovega mučeništva. Kardinal Amato pripoveduje, da se je le-ta nekega dne med pometanjem približal celici novega blaženega. Ta mu je z medlim in utrujenim glasom dejal, da umira od lakote in žeje, ter ga prosil za odvezo. Na koncu so škofa namreč popolnoma osamili, golega so vrgli »v tako imenovano celico smrti, temno, hladno, umazano«. Tam je umrl v noči med 10. in 11. decembrom leta 1951. Po besedah prič je bilo njegovo truplo vrženo v skupni grob na judovskem pokopališču v bližini zapora.

Kardinal Amato nadaljuje, da nas blaženi Anton Durcovici uči »biti močni in pogumni v preizkušnjah«. V podporo so mu bile besede apostola Pavla, ki je bil tudi sam zaprt in mučen: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.« (Rim 8,35.37)

Mnogi verniki v Romuniji se novega blaženega dobro spominjajo. Njegovi študentje v semenišču, duhovniki, osebe, ki so se spreobrnile in jih je on vodil, tisti, ki so se hodili k njemu spovedovat – vsi so soglasni v zatrjevanju, da jih je oblikoval njegov zgled in da jih je modrost njegovega duhovnega vodenja spodbujala »pri hoji po poti evangeljske popolnosti«.
Vir

Views: 22