sveti Janez Kentski – duhovnik, profesor in zavetnik Poljske

sveti Janez Kentski - duhovnik, profesor in zavetnik PoljskeJanez je dobil svoj vzdevek, »priimek« po rojstnem kraju Kenty, v latinščini Cantius. Po študiju na univerzi v Krakovu je tam predaval teologijo, po posvečenju pa je bil nekaj časa tudi župnik v Olkuszu. Župniji pa se je kmalu odpovedal, da se je lahko popolnoma posvetil profesuri. Kot profesor je slovel po svoji naklonjenosti študentom, saj je zanje skrbel in se zavzemal tudi zunaj šolskih prostorov. Lastnost, ki ga je še posebej odlikovala, je bila njegova srčna dobrota, saj je delal dobro, kjer in kolikor je le mogel. Sproti je razdal vse, kar je imel, nekoč si je na poti do doma sezul celo čevlje in jih dal siromaku. Veliko se je postil in pokoril ter spal kar na golih tleh. Iz ljubezni do drugih je bil strog do sebe, saj je želel sam čim bolj zadoščevati za grehe, ki jih je videl okoli sebe, in tako pomagati grešnikom. S predavanji in z vsem svojim poklicnim in znanstvenim delom se je trudil, da bi pomagal ljudem h globljemu spoznanju resnice in k boljšemu življenju. Zelo je bil občutljiv za napake in grehe proti krščanski ljubezni, zlasti za obrekovanje in opravljanje. Moč za svoje delo in spokornost je črpal iz mašne daritve in stalnega premišljevanja Jezusovega trpljenja. V molitvi je večkrat prebedel cele noči, podal pa se je tudi na spokorno romanje v Sveto deželo (v želji, da bi dosegel mučeništvo), štirikrat pa je peš poromal tudi v Rim na grobove mučencev. Znana je prigoda, kako je na enem od teh potovanj naletel na roparje, ki so mu pobrali še tista skromna sredstva, ki jih je imel s seboj. Na vprašanje, ali ima še kaj, je odgovoril, da ne, ko pa je nadaljeval svojo pot, se je spomnil, da ima v plašču všitih še nekaj zlatnikov. Vrnil se je in še tiste ponudil roparjem. Roparje je ta njegova resnicoljubnost in preprostost tako ganila, da so mu vrnili vse, kar so mu pokradli. Z vsem, kar je počel, je tako sveti Janez Kancij zgled nam vsem, kako si moramo, ne glede na to, kje smo in kakšen poklic opravljamo, prizadevati predvsem za dobroto in poštenost. Razumljivo je, da je pred smrtjo vse svoje premoženje, ki mu je ostalo, zapustil revežem. Že za življenja so ga častili kot svetnika, po njegovi smrti pa so se na njegovo priprošnjo zgodili tudi številni čudeži. Pokopan je v univerzitetni cerkvi sv. Ane. Njegovo stanovanje in zasebna kapela sta ohranjena še danes.
Ime: Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 23. junija 1390 v mestecu Kenty blizu Krakova, umrl pa 24. decembra 1473 v Krakovu na Poljskem.
Zavetnik: Poljske.
Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan kot duhovnik s križem in monštranco, včasih se mu prikazuje Marija. Poznamo tudi upodobitve z doktorskim klobukom, z roko na ramah mladega študenta, kar ponazarja prijateljstvo med učiteljem in učencem.
Beatifikacija: Njegov češčenje je potrdil in ga razglasil za blaženega papež Klemen X. 28. marca 1676, papež Klemen XIII. pa ga je 16. julija 1767 razglasil za svetnika.
Goduje: 23. decembra, prej 20. oktobra.
Vir

Sveti Janez Ketski, duhovnik. Ko je bil posvečen v duhovnika, je več let učil na krakovski akademiji, potem je sprejel pastoralno oskrbo v župniji Olkusz [olkuš], kjer je pravo vero množil s čednostmi. Bil je zgled pobožnosti in ljubezni do bližnjega za sodelavce in učence in se je 24. decembra v Krakovu na Poljskem preselil k nebeškemu veselju.
Vir

Najznačilnejša poteza značaja in življenja današnjega svetnika Janeza Kancija, ki je živel v 15. stoletju na Poljskem, je bila dobrota srca. Posnemanja vredna pa je neka druga njegova lastnost: bil je zelo občutljiv za napake in grehe proti krščanski ljubezni, zlasti za obrekovanje in opravljanje, v čemer se v večji ali manjši meri pregrešimo vsi. Sam se je teh napak skrbno varoval in se trudil, da bi tudi druge od njih odvrnil. V sobi si je dal po zgledu sv. Avguština napraviti napis: »Ne delaj zdražbe, zakaj pomiritev ni lahka! Ne opravljaj in ne obrekuj, zakaj težko je popravljati krivice!« Ta napis naj bi njega in vse, ki so prihajali k njemu, opozarjal na zapoved krščanske ljubezni.
Priimek Kancij je dobil po latinskem imenu Cantius (Kancius) svojega rojstnega mesteca Kenty blizu Krakova (pogosto beremo tudi priimek Kentski). Rodil se je leta 1397 in postal duhovnik. Nekaj časa je deloval v dušnem pastirstvu, toda zaradi njegove učenosti so ga predstojniki imenovali za bogoslovnega profesorja na krakovski univerzi. Kot profesor je bil zelo naklonjen študentom in skrbel je za njihov telesni in dušni blagor. Delal je dobro, kjer je le mogel, tako med študenti kot med mestnimi reveži. Sproti je razdal vse, kar je imel: denar, obleko, obutev. Sam je živel izredno skromno in se kar naprej postil in pokoril. Tudi k temu ga je gnala ljubezen do bližnjega: s svojo spokornostjo je hotel zadoščevati božji pravičnosti za številne grehe, ki jih je videl okrog sebe. Svojim zadostilnim spokornostim je pridruževal tudi svojo vsakdanjo mašo in pogosto obiskovanje Najsvetejšega.
Moč za tako junaško službo Bogu in ljudem je ta učeni in dobri mož črpal iz stalnega premišljevanja Jezusovega trpljenja. Romal je v Jeruzalem, da bi se mogel tem bolje vživeti v posamezne prizore Jezusovega trpljenja. Malo pred smrtjo je Janez Kancij vse svoje premoženje zapustil revežem. Umrl je 24. decembra 1473, pokopali so ga v vseučiliški cerkvi sv. Ane v Krakovu. Med svetnike ga je prištel papež Klemen XIII. leta 1767. Po preurejenem koledarju po koncilu obhajamo njegov god na obletnico njegove smrti oziroma zaradi svetega večera en dan prej. Poljaki ga častijo kot ‘očeta domovine’ in imajo veliko zaupanje vanj. Upodabljajo ga z doktorskim klobukom, z roko na rami mladega študenta, kar ponazarja prijateljstvo med učiteljem in učencem.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.