Zakoncema Abrahamu in Berti Freund v Görlitzu ob Nisi, ki je takrat pripadal pruski Šleziji, se je 30. januarja 1883 rodila druga hčerka. Deklica Hildegard je odraščala v meščanski družini, srednjega sloja, judovskega porekla, toda konfesionalno nevezani. Iz poklicnih razlogov se je družina 1895 iz Görlitza preselila v Berlin in 1899 v Švico. Hildegard se je razvijala v osebnost, ki si prizadeva za visoke ideale. Iskala je, kot mnogi mladi ljudje iztekajočega se 19. stoletja, cilje, ideale, nekaj velikega. 1903 je maturirala v Baslu in začela s študijem germanistike na univerzi v Zürichu. Dodatno je obiskovala tudi predavanja iz filozofije, kajti imela je številna vprašanja – o smislu življenja, o resnici … – in je iskala odgovore. Preko filozofa Roberta Saitschika in mirovnika Friedricha Foersterja je bila soočena s krščanstvom.
V Hildegard je začelo dozorevati spoznanje, da bo brezpogojno prizadevanje za popolnega človeka vedno ostalo nepopolno, če Bog ni cilj vsakega dejanja in ravnanja. Čutila je, da se mora odločiti za svoje nadaljnje življenje, toda premagati je morala še notranje ovire. Ni še bila deležna milosti, da bi lahko verovala. V času študija je spoznala študenta tehnike Alexandra Burjana. Bil je Madžar in prav tako judovskega porekla. 2. januarja 1907 sta se poročila in par se je preselil v Berlin. Hildegard je bila tik pred zaključkom študija.
9. oktobra 1908 so mlado ženo z ledvičnimi kolikami pripeljali v katoliško bolnišnico St. Hedwig v Berlinu. Njeno stanje se je vidno slabšalo, morali so jo večkrat operirati. V velikem tednu leta 1908 je bila blizu smrti. Zdravniki niso več upali na ozdravitev in so ji dajali morfij, da bi ji omilili bolečine. Na velikonočno jutro pa se je zgodilo nepojmljivo – stanje na smrt bolne se je vidno boljšalo. Po sedmih mesecih bivanja v bolnišnici so jo odpustili domov. Zaradi posledic te težke bolezni pa je trpela do konca življenja. Ta izkušnja je popolnoma spremenila njeno življenje. Hildegard je bila globoko pretresena, kako jo je Bog vodil. Sedaj je v sebi čutila moč, da lahko veruje. Tudi zgled redovnic, ki so jo negovale, je imel svoj delež pri tem. Česar ji ni uspelo z razumom, z intelektom, je sedaj lahko dojela s srcem. 11. avgusta 1909 je sprejela zakrament krsta. Hildegard je sedaj začenjala poslušati v sebi – Kaj hoče Bog od nje? Sama je vedela samo, da mora njeno ponovno podarjeno življenje popolnoma pripadati Bogu in ljudem. Še istega leta sta se zakonca Burjan preselila na Dunaj, kjer so Alexandru ponudili vodilno mesto.
Hildegard je kmalu našla stik s katoliškimi krogi na Dunaju, predvsem s skupinami, ki so se ukvarjale s prvo socialno encikliko »Rerum Novarum« (1891) papeža Leona XIII. V svojem socialnem angažmaju se je morala Hildegard najprej še držati nazaj, kajti pričakovala je otroka. Za njeno načeto zdravje je to pomenilo življenjsko nevarnost. Zdravniki so svetovali splav zaradi medicinske indikacije. To je odločno odklonila. 22. avgusta je prišla na svet hči Lisa. Porod je mater spet približal smrti in potrebno je bilo dolgo bivanje v bolnišnici. V naslednjih letih pa je začela Hildegard Burjan dosledno razvijati svoj »socialni koncept« in slediti svojemu življenjskemu cilju, ustanovitvi skupnosti sester. Njene mnogostranske karitativne in pozneje politične dejavnosti, ki so potrebovale veliko časa, so jo privedle, tako kot vsako drugo še izven družine angažirano ženo im mater, tudi v konfliktne situacije – kako namreč ustrezno reševati oboje, naloge v javnosti in v družini. Samo njen velik talent za organizacijo ji je pomagal, da je bila temu kos.
Burjanovi so imeli veliko hišo. Alexander je dosegel mesto generalnega direktorja v veliki industrijski firmi. Hildegardino ime je zaradi njenih mnogostranskih dejavnosti kmalu postalo pojem v javnosti. Vrhovi gospodarstva in politike so bili pogosto gostje v hiši Burjanovih. Za Hildegard je to pomenilo življenje v dveh diametralno nasprotnih svetovih: žena generalnega direktorja in hkrati in zagovornica tlačenih in pravic oropanih obenem. Ogromne zahteve so razjedale njene moči. K njenim kroničnim boleznim je prišel še diabetes. Težave ji je delal tudi povišan krvni pritisk. V kratkem obdobju, ki ga je imela na razpolago za uresničitev svojih idej, je začela, v socialnem razmišljanju daleč pred svojim časom, projekte, ki so odločilno spremenili široko področje skrbi za druge. Izhodišče in motivacija za njeno delovanje je bila globoka povezanost z Bogom. Bila je prepričana o tem, da je njena naloga oznanjati božjo ljubezen s socialnim delovanjem. Ko je prisluhnila božji volji in stiskam ljudi, je poskušala izpolniti njegovo nalogo.
Ko jo je že zaznamovala smrt, je začela, v spomin na pokojnega duhovnega prijatelja in spremljevalca, prelata dr. Ignaza Seipla, graditi cerkev na Dunaju. Na današnjem področju okrožja Neu-Fünfhaus naj bi poleg cerkve nastal tudi – za tisti čas nova misel – socialni center. Položitve temeljnega kamna ni več doživela. Hildegard Burjan je umrla 10. junija 1933 – stara samo petdeset let. Na njenem nagrobniku na centralnem dunajskem pokopališču je napis, ki ga je sama želela: DOMINE, SPERAVI, NON CONFUNDAR IN AETERNUM – V tebe, o Bog, sem položil svoje upanje. V večnosti ne bom propadel.
6. junija 1963 se je začel postopek beatifikacije ustanoviteljice skupnosti CARITAS SOCIALS, Hildegard Borjan. Za blaženo je bila razglašena 29. januarja 2012.
Misli:
“Z denarjem ali malenkostmi človeku ne pomagamo, že od vsega začetka ga je treba postaviti na noge in mu spet dati polno prepričanje: Sem nekdo, in lahko nekaj naredim.”
“Religiozna združenja sama danes ne zadoščajo … Predstavljati moramo zaključeno enoto moči, če nočemo gledati, kako se vlada in uničuje preko naših glav… Polno zanimanje za politiko spada k praktičnemu krščanstvu.”
“Nekaj novega hočemo, ne nekaj že obstoječega, ampak prilagojenega stiski časa; nobene klavzure ali … samostanskih oblik, ampak gibčno in vedno uporabno za vsako stisko, ki se pojavi.”
“Delati socialno pomeni tudi preprečiti, pomeni skušati premostiti prepade, ki nastajajo znotraj družbe, s krščansko ljubeznijo in sočutnim srcem.”
“Zavest, da pripadaš neki skupnosti, krepi vsakega posameznika.”
Vir
Views: 25
Prve čase so bili kristjani v glavnem preprosti ljudje, ribiči, obrtniki, sužnji. V drugem stoletju pa so se za krščanstvo odločali tudi že prvi izobraženci. Eden najodličnejših je bil filozof Justin, ki se je vere v Kristusa oklenil mlad, trdno prepričan, da je našel resnico, ki jo je iskal in je o njej vredno prepričevati druge. Odpor proti krščanstvu v rimski državi je slonel predvsem na predsodkih, ki so bili posledica neznanja in nerazumevanja. Proti temu so se odločno borili krščanski pisatelji v 2. stoletju, vendar na način, s katerim so hoteli odpreti dialog med vero in tedanjo miselnostjo, med Cerkvijo in svetom. Ti pisatelji so imenujejo apologeti (branilci, zagovorniki). Med krščanskimi apologeti, ki so v tem času dokazovali resničnost krščanstva proti poganom, judovskim nasprotnikom in krivoverskim učiteljem, je Justin najslavnejši in največji. Ohranila so se tri njegova dela, iz katerih se dviga pričevanje, ki je s svojo vrednostjo preživelo stoletja. Krščanstvo zanj ni najprej nauk, temveč Beseda, ki se je v Jezusu učlovečila in bila križana.
V Trierju (v Renániji v Lotaríngiji, danes v Nemčiji), sveti Simeón, ki je bil rojen v Sirakúzah od grškega očeta. Umrl je zaprt na stolpu Črnih Vrat, medtem ko je prej dolgo romal, živel puščavniško življenje pri Betlehemu in na Gori Sinaj.