Doma je bil v Sihemu v Palestini in kot sin poganskih staršev vzgojen v poganskem duhu. Po naravi je bil plemenitega srca, s posebnim čutom za pravičnost. Pri poganskih modroslovnih šolah je iskal resnice, odgovora na najvažnejša vprašanja: od kod in čemu je človek na svetu.
Željan miru se je nekoč zatekel iz mesta v samoto ob morju. Tam se mu je pridružil neznan starec in Justin mu je potožil svojo dušno bolečino. Tedaj mu je starec razodel glavne krščanske resnice in mu priporočil branje Svetega pisma: »Tam boš našel vso resnico. Če pa hočeš, da se ti odpro vrata do resnice, moraš predvsem moliti za dar luči od zgoraj.« Justin je vzljubil Kristusove prijatelje in postal kristjan. Ni se pa dal posvetiti v mašnika, ampak je kot svetni učenjak – filozof – oznanjal od mesta do mesta Kristusov nauk kot najvišjo modrost. Tako je prišel tudi v Rim. Tam je zasnoval šolo za krščansko modrost. Videl je tudi kot nikjer prej strahotno krivico, ki se godi kristjanom: kako jih ženejo na morišče samo zato, ker se imenujejo kristjani; nobenega drugega dokaza ni treba. Proti tem krivicam je napisal Justin dve razpravi – Apologiji, v katerih se obrača naravnost na cesarja Antonina Pija in do vsega rimskega ljudstva.
V teh razpravah zavrača očitke na račun kristjanov in tudi lepo razlaga, kaj se dogaja pri maši oz. evharistiji. To je prva razlaga maše, ki se nam je ohranila iz zgodnje krščanske dobe. Za Apologijama je izdal »Dialog z Judom Trifonom«, najstarejšo ohranjeno obrambo krščanstva pred judovskimi ugovori. Justinovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo. Bilo je to med letoma 163 in 167. Ohranjeno je poročilo o mučeništvu Justina in njegovih tovarišev po uradnem zapisniku o zasliševanju obtoženih.
Goduje 1. junija.
Vir
Prve čase so bili kristjani v glavnem preprosti ljudje, ribiči, obrtniki, sužnji. V drugem stoletju pa so se za krščanstvo odločali tudi že prvi izobraženci. Eden najodličnejših je bil filozof Justin, ki se je vere v Kristusa oklenil mlad, trdno prepričan, da je našel resnico, ki jo je iskal in je o njej vredno prepričevati druge. Odpor proti krščanstvu v rimski državi je slonel predvsem na predsodkih, ki so bili posledica neznanja in nerazumevanja. Proti temu so se odločno borili krščanski pisatelji v 2. stoletju, vendar na način, s katerim so hoteli odpreti dialog med vero in tedanjo miselnostjo, med Cerkvijo in svetom. Ti pisatelji so imenujejo apologeti (branilci, zagovorniki). Med krščanskimi apologeti, ki so v tem času dokazovali resničnost krščanstva proti poganom, judovskim nasprotnikom in krivoverskim učiteljem, je Justin najslavnejši in največji. Ohranila so se tri njegova dela, iz katerih se dviga pričevanje, ki je s svojo vrednostjo preživelo stoletja. Krščanstvo zanj ni najprej nauk, temveč Beseda, ki se je v Jezusu učlovečila in bila križana.
Rodil se je v srcu Palestine, v mestu Flavia Neapolis, ki ga je dal postaviti rimski cesar Vespazijan na kraju porušenega Sihema. Čas njegovega rojstva postavljajo v prvo desetletje 2. stoletja. Njegovi starši so bili premožni naseljenci latinskega rodu. V mladosti je spoznaval razne filozofske šole, pa noben filozofski sestav ga ni zadovoljil. Nekega dne se je Justin sprehajal po morskem obrežju in tam srečal nekega starega moža. Seznanila sta se in mož je Justinu dokazal, da so resnico učili stari preroki in Jezus Kristus, ne pa poganski filozofi. Ko mu je to dopovedal, ga je pozdravil in izginil.
V srcu mladega filozofa se je prižgal plamen, ki mu ni dal miru. Pošteno iskanje resnice ter ponižna in zaupna molitev sta Justina kmalu privedla do tega, da je sprejel vero v Jezusa Kristusa. Od tistega trenutka dalje je svoje življenje posvetil temu, da je z govorjeno in pisano besedo branil življenje kristjanov in njihov nauk. Oblečen v bel plašč kakor nekdanji grški filozofi, je začel potovati okoli in povsod je oznanjal krščansko vero. Zanj je bila čast, da se je imenoval filozofa. Tudi kot kristjan ni smešil Platonovega mišljenja, temveč ga je uvedel v Cerkev. Grška filozofija mu je postala orodje za oznanjevanje evangelija in sicer na temelju njegovega lastnega miselnega in duhovnega razvoja in dozorevanja.
Pred letom 150 se je naselil v Rimu, kjer je imel šolo, v kateri je učil krščansko filozofijo in imel veliko učencev. Njegovo poučevanje je pripomoglo krščanski miselnosti do javnega ugleda. Njegovo mučeništvo dokazuje, da so se rimske oblasti bale njegovega vpliva. Med letoma 150 in 155 je napisal obširno obrambo krščanstva z naslovom Apologija, ki jo je izročil cesarju Antonimi Piju. V njej je zavrnil obdolžitve, ki so se o kristjanih širile med pogani, pojasnil osnovne resnice krščanskega nauka in opisal življenje kristjanov. Posebno dragoceno je njegovo poročilo o krščanski božji službi in pojasnilo o evharistiji. Malo zatem je napisal še krajšo Apologijo ter Dialog z Judom Trifonom, najstarejši ohranjeni spis, ki brani krščanstvo pred judovskimi ugovori.
Njegovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo, najbrž leta 165. Na smrt ga je obsodil rimski prefekt Rustik, ki je bil tudi stoiški filozof. Med sodnim procesom mu je Justin rekel: »Nihče ni verjel Sokratu toliko, da bi bil za njegov nauk pripravljen umreti. Zaradi Kristusa pa so prezirali strah in smrt celo rokodelci in nevedneži.« Skupaj s šestimi drugimi kristjani je šel pogumno v smrt za Kristusa. Njegov god obhajamo 1. junija.
Vir
Spomin svetega Justína, mučenca, ki je popolnoma sledil spoznani modrosti v Kristusovi resnici, in z navadami potrjeval in potrjeno učil in s spisi širil, ter jo dovršil v Rimu s smrtjo pod cesarjem Markom Avrélijem Antonínom. Ko je namreč cesarju predstavil apologijo krščanske vere in poročal Rustiku prefektu, da je kristjan, je bil obsojen na smrt.
Vir