sveti Štefan Pečerski – menih in škof

Imena: Štefan, Istvan, Ištvan, Stafan, Stepan, Steva, Stevo, Stjepan, Stipan, Stipe, Števan, Štef, Štefek, Štefko, Štefo; Štefanija.
Pečere se imenujejo dupline pri Kijevu. Te so postale zibel vzhodnoslovanskega redovniškega življenja, ki je vodila na tisoče mož (in tudi žena) k občudovanja vredni svetosti. To redovništvo se je začelo tako, da je pobožni in učeni duhovnik Hilarion okoli leta 1000 zapustil mesto in si v gozdnatem griču na desnem bregu Dnjepra izkopal dve klaftri veliko jamo ter tam ostal v tihi zbranosti sam s svojim Bogom. Pridružil se mu je v askezi utrjen potujoči menih Antonij, ki je Hilariona vodil v skrivnosti preizkušene pobožnosti egiptovskih menihov. V svojo družbo sta sprejela nove učence, ki so si izkopali vsak svojo novo duplino. Ko je njihovo število naraslo, jim je Antonij postavil za opata Feodozija (Teodozija).
Štefan je bil med najzvestejšimi Feodozijevimi učenci. Bil je zelo ubogljiv, ljubil strogi post; rad je opravljal tudi ukazana ročna in težaška dela. Bil je tudi prodiren poznavalec duš, ki mu niso bili skriti človeški nagibi vseh vrst, in zato dober duhovni voditelj mlajših bratov. Po Feodozijevi smrti je postal opat. Dopolnil je Feodozijevo ustanovo z zidavo nove cerkve. V samostanski red je vpletel novo sredstvo za spopolnitev bogoljubmosti – lepoto liturgije. Zanjo je zastavil veliko truda in iznajdljivosti. Svoje menihe je navajal k pisanju ikon in prevajanju svetih knjig. Zdi se pa, da je zahtevnost opata Štefana segala v višino, katere njegovi bratje še niso mogli doseči. Zato so ga po štirih letih odstavili.
Štefana to ni bolelo, saj si je sam želel počitka v mirnem premišljevanju vzvišenih resnic. Njegove pobude so poprijeli drugi in jih do kraja izvedli. Čez čas so ga novi kandidati preprosili, da jim je uredil samostansko naselbino. Poimenovali so jo Klov. Tu se je ponižno ravnal po zgledu opata Feodozija in žel velike uspehe pri vzgoji za bogoljubnost. Posnemal je tudi skušnje slavnega grškega samostana Blaherne in jih uvajal v Klovu. Po tem carigrajskem samostonu je povzel zlasti prisrčno češčenje Bogorodice.
Bil je že visoko v letih, ko so ga postavili za škofa v mestu Vladimir v Volhiniji. V novih dolžnostih se je čudovito znašel in sveto vodil to škofijo tri leta. Umrl je v Vladimiru 26. aprila 1094.
Vir

V Ukrajini, sveti Štefan Pečerskij.
Vir

Views: 2

sveti Lovrenc Nguyen Van Huong – duhovnik in mučenec

V mestu Ninh-Binh (v Vietnamu), sveti Lovrenc Nguyen Van Huong, duhovnik in mučenec, ki je bil zasačen, ko je ponoči obiskal umirajočega in ker ni hotel poteptati križa, je bil bičan in slednjič obglavljen pod cesarjem Tu Đuc.
Vir

Views: 1

sveti Peter Armengol – redovnik

sveti Peter Armengol - redovnikV Tarragóni (v kraljestvu Aragónije, pri obali Španije), sveti Peter Ermengol, ki je bil nekoč voditelj roparjev. Spreobrnjen k Bogu, je stopil v Red Blažene Device Marije od Usmiljenja (mercedarjev) in se z vsemi močmi posvetil odkupovanju sužnjev v Afriki.
Vir

Views: 3

sveti Maugan (Magald) – škof

Na otoku Anglesey (na bregu južnega Cornwallu, kjer je dober razgled), sveti Maugán ali Magáld, škof, obdarjen z zlato svetostjo.
Vir

Views: 0

sveti Pashazij Radbert – opat

sveti Pashazij Radbert - opatOb rojstvu okoli 790 je Radbert izgubil mater. Tako je dobil prvo vzgojo v ženskem samostanu Soissons. Dasi je tonzuro že prej dobil, se je šele v zreli dobi odločil za meniško življenje v Korbiju (Corbie, vzhodno od Amiensa v severni Franciji). Bil je učenec sv. Adalharda, ki je bil že od ok. 775 opat v Korbiju, a je kmalu postal Radbert sam sloveč bogoslovni učenjak in učitelj. Leta 822 je skupaj z bratom Walom in Adalhardom ustanovil samostan v Novi-Corbie ali Korvey ob Weseri. Vendar so ga kmalu poklicali nazaj v Corbie, da je vodil samostansko šolo. Od 845 je bil opat, 851 pa se je odpovedal, da se posveti samo učenju.
Pashazij Radbert je bil največji teolog svojega stoletja. Zaslovel je zlasti s spisom o sveti evharistiji, s katerim je bil daleč pred svojim časom, ki pa je izzval tudi mnoge spore. Spis (naslov ima De corpore et sanguine Domini) velja kot prva znanstvena monografija o evharistiji; prinesla mu je častni naslov “teolog evharistije”. Kakor so njegove nauke osporavali že njegovi sodobniki, jih zgodovina dogem vendarle priznava za pomembno razvojno stopnjo na poti k pojmovanju transsubstanciacije. Radbert je imel svoje stališče tudi v vprašanju o odnosu »ene daritve in mnogih maš«. Takole pravi: »V korist Cerkve in naših duš doživi velika, vse obsegajoča odrešitvena daritev na Kalvariji v maši svojo predstavo in sadovi odrešenja v njej so dodeljeni posameznikom.«
Tudi v komentarju k Matejevemu evangeliju se je Radbert izkazal kot najbolj izviren mislec med sodobniki. V dvanajstih knjigah tega dela se stalno sklicuje na cerkvene očete, jih pa tudi kritizira. Izrecno navaja vse uporabljene vire, vendar kaže komentar tudi presenetljivo mnogo lastnega dela.

Njegova razprava o treh božjih krepostih je bila namenjena pouku novincev v samostanu v Korveyu. Iz njegovega Marijinega češčenja je nastal komentar k 44. psalmu. S tem komentarjem in z drugimi spisi je Pashazij Radbert veliko prispeval k pospeševanju Marijinega češčenja v srednjem veku. Radbert je umrl 26. aprila 860. Že sodobniki so ga zaradi njegove ponižnosti in miroljubnosti imeli za svetnika. Njegovo ime so klicali v litanijah kot sv. Radbert. Ime Pashazij si je dodal kot menih.
Za svetnika ga je razglasil leta 1058 s papeževim pooblastilom nadškof Gvido iz Amiensa.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.

V samostanu Corbie [korbí] (v Névstriji), sveti Pasházij Radbert, opat, ki je zelo jasno razložil resnico o skrivnosti evharistije Gospodovega Telesa in Krvi.
Vir

Views: 5