Podobe sv. Cite vidimo tu in tam po cerkvah na Slovenskem. Lahko jo je prepoznati: preprosto dekle je, v rokah drži vrč in ključe, včasih pa na slikah deli živež revežem, na nebu ob njej pa je svetla zvezda (ob njeni smrti so videli zvezdo, ki se je utrnila nad mestom Lucca). Več njenih slik, tudi na barvanih oknih, in kipov umetniške veljave imajo na Francoskem in Angleškem. Najbolj jo časte seveda v toskanskem mestu Lucca, kjer je živela in krasijo njen grob v baziliki sv. Fredijana in kjer jo mesto s ponosom slavi kot svojo patrono. Papež Pij XII. jo je leta 1955 razglasil za nebeško zavetnico poslom, postrežnicam in gospodinjskim pomočnicam.
Sveta Cita si je zaupanje vernih ljudi s svojim čudovito lepim življenjem res zaslužila. Gotovo jo je Bog izbral premnogim ljudem za vodnico v nebesa in jo radodarno podpiral s svojo milostjo. V njej se združujeta v prikupno enotnost srčna in umska preprostost s skoraj vsevedno dobroto, zunanja skromnost in ponižnost z močno voljo, ki želi ustreči Bogu in zaradi njega tudi ljudem. Je svetnica, ki jo potrebuje vsak čas in tudi naš; dokaz je, da svetništvo lahko prodre povsod, kjer je človek voljan slediti božjim navdihom. Bila je hči revnih staršev iz vasice Monsagrati blizu mesta Lucca v Toskani (zahodno od Firenc). Za njeno rojstno leto velja 1218, nekateri pa sodijo, da se je rodila nekaj prej (1210). Soglasno poročajo, da sta bila že oče in mati ljubezniva preprosta človeka, ki so ju sosedje kljub revščini spoštovali in cenili njuno nesebično postrežljivost. Odtod je že mala Cita dobila veliko spodbude za dobroto in uslužnost. Mati ji je pogosto ponavljala stavek: Usmiljeno srce je zlat zaklad. Mati pa je vedela, da je treba za dosledno in velikodušno dobroto večkrat imeti nadnaravne nagibe, sicer bo kmalu odpovedala spričo človeške nebogljenosti. Popolna in zaslužna dobrota se mora hraniti iz božjih virov, drugače lahko opeša. Zato so Citini starši otroka stalno učili, da je nad vse dober samo Bog in da božja dobrota nikoli ne pojema, saj je Bog ravno tako dober kakor vsemogočen in hoče biti dober tudi za nehvaležne in slabe ljudi. Ta preprosta modrost, ki je bila hkrati globoka, se je močno zasidrala v dovzetni duši male Cite. Kmalu je že sama vedela, da se mora ravnati po vesti, ki je božji glas v človeku. Dobro je razločevala, kaj je Bogu všeč in kaj zoprno. Odločila se je, da bo vedno takoj in z veseljem spolnila spoznano božjo voljo, da bo potem lahko deležna božje dobrote. Znala se je že kot otrok odreči vsakemu miku, ki Bogu ne more ugajati. Prav tako je znala biti Bogu hvaležna za vsako še tako drobceno veselje, ki ga je bila deležna. Molila je tako prisrčno in iz polne duše, da se je kar videlo, kako jo je božja milost vso prevzela. Ko je spolnila dvanajst let, je bila že duhovno dozorela deklica, ki so ji lahko mirno zaupali, da se bo povsod dobro obnesla.
Takrat so Citini starši imeli priložnost, da dajo svojo hčer služit bogati družini Fatinelli v mestu Lucca. Cita ni imela pomisleka in je upala, da bo delo zmogla in se sama še kaj več naučila. Njen sklep je bil: Bogu je gotovo všeč, da postanem dekla, ker starši to hočejo. Če bom dekla, hočem biti Bogu na ljubo pridna, postrežljiva in ubogljiva dekla. Ni važno, kakšni so ljudje okrog mene, jaz hočem, da bo Bog z menoj zadovoljen. V začetku ji je šlo delo težko od rok, saj ga ni bila vajena opravljati po željah in ukazih gosposkih ljudi. Večkrat se je namučila malone do onemoglosti, vendar ni odnehala, dokler niso bili z njo zadovoljni. Cita ni čakala na pohvalo od drugih kakor od svoje vesti in je je bila tudi malokdaj deležna. Njeni gospodarji so bili sitni in zahtevni, Cito so izkoriščali sami in še druga služinčad po vrhu. Gospodar Pagano Fatinelli je bil razburljiv, gospa oblastna in ošabna, otroci razposajeni in naduti. Le malokdaj je čutila, da jo znajo ceniti, komaj toliko, da je niso marali odsloviti. To so videli drugi posli v hiši in je že bilo dovolj vzroka, da so jo črnili in ji podtikali vse, kar je bilo kdaj narobe. Ne da bi bila količkaj kriva, je že bila večkrat karana ali celo kaznovana. Služinčad jo je postrani gledala, ker ji je bila živ opomin s svojo pridnostjo, ljubeznijo do snage in reda, ni pa hotela sodelovati pri nobenem poskusu, da bi pomagala delati hiši škodo ali zlorabiti zaupanje. Cita ni bila neumnica, zato je z naporom vse to prenašala in se pogovorila le s svojim Bogom ali zgodaj zjutraj v cerkvi ali pozno zvečer pri večerni molitvi. Dobro je vedela, da Bog želi od nje žrtve, da mu je ljuba potrpežljivost in, da mora vztrajati v dobroti in skromnosti vsem nevšečnostim navkljub. Večkrat je molila za razsvetljenje v stiskah in okušanju namerne zlobe, njen notranji glas pa ji je vedno svetoval, naj ostane plemenita in dobra do vseh, naj pozabi nase in zaradi Boga z veseljem nosi križ. In res, Cita se je počasi naučila modrosti, da je vse obračala na dobro in iznajdljivo odkrila kaj dobrega v vsakem človeku. Tega je bila odkritosrčno vesela, tako da je nihče ni videl čemerne in nihče ni občutil, da zna karkoli zameriti kljub molku, – pa je le vsak vedel, kaj odobrava in kaj odklanja. Minevala so leta in Cita je notranje rasla v vedno večjo popolnost, zunanje pa v krotkost in vedno bolj vedro uslužnost, ki ni bila slabost, ampak zmagovita moč božje ljubezni.

Položaj se je končno začel obračati na bolje. Tisti, ki so Cito preoblagali z najkočljivejšimi opravili, so dosegli, da se je ona priučila vsega, kar je bilo v hiši potrebno. Postala je povsod uporabna, spretna in razumna. Gostje v hiši so jo spoštljivo nagovarjali in gospodinjo prosili, da jim jo prepusti v službo. Gospodinja pa je hotela sama ohraniti ta »biser deklet« (Cita pomeni isto kakor dekle). Pa tudi Cita ni marala od hiše, kamor jo je Bog poslal. Ko je prvič slišala hvaliti svojo dobroto, je skoraj preplašeno, a s polnim prepričanjem rekla: »Ne, ne, dober je samo Bog!« Ko je dobila dobro napitnino, je prosila, če jo sme nesti v dar zapuščenemu revežu. In kmalu so se začeli darovi večati, Cita pa je imela vedno dovolj ubožnih odjemavcev. Gospa v hiši se je postarala in hotela popraviti prejšnjo krivičnost, vse to je šlo spet v spodbudo k večji dobrodelnosti. Nazadnje je že hiša Fatinelli žela slavo velike dobrotnice. Ker je Cita bolje poznala ljudi, je šla pomoč ubogim skozi njene roke in po njeni modri preudarnosti. Tudi služabniki in služabnice v družini so zdaj pozdravili novico, da je postala Cita njihova voditeljica in mojstrica. Če se je pokazal kdo med njimi, da je surovež, ga je skušala sama ukrotiti, sicer je na ukaz gospodinje moral oditi. O Citi so krožile kar čudovite govorice o njeni skromnosti in velikodušni dobroti. Pozneje so zapisali o njej tole zgodbo. Ko je Cita kljub bolehnosti in lahki obleki (drugo je razdala potrebnim) hotela iti k polnočnici, ji je gospodar vsilil topel plašč. Pa je naletela na prezebajočega reveža in mu plašč kar odstopila, ko je obljubil, da ga vrne po božji službi. Tujec pa je izginil in Cita se je morala zagovarjati pred gospodarjem, ki ji je to hudo zameril. Prav tisti čas pa se je vrnil tujec, se zahvalil za dobroto in izginil. Vsi, ki so to slišali, so verjeli, da je bil tujec Jezus sam. Gotovo je treba sklepati iz takih govoric, da je Cita postala velik apostol dobrote in da se je iz njene bližine začela umikati vsaka hudobija. Nastopila je tako ponižno, vljudno in rahločutno, da je ob vsej skromnosti bila res glasnik tistega, kar je bilo uresničeno že davno v njenem prepričanju: Dober, neskončno dober je samo Bog. V tem je bila resnična veličina božje izvoljenke Cite.

Okoli šestdeset let je Cita ostala v službi pri Fatinellijevih. čeprav je bila že vsa krhka in od postov oslabljena, je svoje dolžnosti opravljala skoraj do zadnjega. Bog ji je uslišal prošnjo, da ni bila nikomur v nadlego. Le pet dni je bila bolna, toliko da se je mogla dobro pripraviti na smrt. Pričakala jo je brez strahu in z neko radovednostjo — morda edino, ki jo je kdaj pokazala — kako lepo bo v nebesih. Imela je tako veličasten pogreb, kakor jih mesto Lucca ni pomnilo. In govorili so o njej, da po smrti še več dobrot izkazuje in to vsakemu, kdor se k dobremu Bogu obrača na njeno priprošnjo. Njeno češčenje se je vztrajno širilo in leta 1696 ga je Cerkev slovesno potrdila. Že pesnik Dante jo je počastil in zapisal, da je star častivec svete Cite (Pekel 21.38). Več verskih družb se imenuje po njej. Pri vzgojnem zavodu sv. Cite se je vzgojila njena rojakinja sv. Gema Galgani.
BSS XII, 1483-84; ŽS II, 143-46; LThK 102, 1388.
Vir=Leto svetnikov

V mestu Lucca [luka] (v Toskani), sveta Zita [cita], devica, skromnega rodu. Dvanajstletna je bila za deklo pri družini Fatinellori, v službi katerih je s čudovito potrpežljivostjo vzdržala vse do smrti.
Vir

Z dvanajstimi leti je morala Cita, dekle pobožnih, a zelo revnih staršev, od doma služit kruh k bogati družini Fatinelli. Na začetku ji je šlo delo težko od rok, saj ni bila navajena zahtev in ukazovanja gosposkih ljudi; večkrat se je namučila do nezavesti, da jim je ugodila in da so bili zadovoljni. Gospodarji so bili sitni in zahtevni, izkoriščali so jo, pa tudi ostala služinčad si jo je večkrat »sposodila«. Bila je dežurni krivec za vse, kar je šlo v hiši narobe, mnogim hlapcem in deklam je bila trn v peti, ker jim je s svojo pridnostjo in ljubeznijo do čistoče in reda večkrat vzbujala slabo vest. Kljub mnogim težavam in bridkostim pa je vse vdano in vedro prenašala, moč za to pa zajemala v cerkvi, kamor se je vsak dan zjutraj in zvečer zatekala k molitvi. Počasi se je učila v potrpežljivosti in modrosti, da vse obrača na dobro ter da zna v vsem in v vsakem poiskati kaj dobrega. Nihče je ni videl čemerne, bila je vedno odkritosrčno vesela. Tako si je, po dolgih letih, le začela utirati pot tudi v srca svojih sodelavcev in gospodarjev. Kadar so jo hvalili, kako je dobra, je imela navado reči: »Ne, dober je samo Bog!« Cita je kljub temu vseskozi ostala zvesta svojim gospodarjem. Vso svojo napitnino je razdala revežem, vedno bolj pa jo je pri tem podpirala tudi njena gospodarica. Postala je voditeljica ostalim služabnikom in služabnicam, njena beseda je vedno padla na plodna tla. Sloves o njeni velikodušni dobroti pa je vedno bolj rasel, tudi po zaslugi številnih čudežnih dogodkov, ki so se dogajali okoli nje. Tako je npr. nekoč šla k polnočnici v tako skromni in lahki obleki, da ji je moral gospodar posoditi svoj plašč. Na poti pa je srečala prezeblega reveža in mu plašč mirno podarila. Tujec ji je obljubil, da ji ga bo po maši vrnil, vendar ga ni bilo nikjer. Ko je gospodar Cito zaradi tega karal, pa se je tujec prikazal, se zahvalil za dobroto in izginil. Bil je Jezus. Cita je bila dekla, več kot šestdeset let, ob smrti pa imela veličasten pogreb, kakršnega mesto Lucca še ni videlo.
Ime: Cita je skrajšana oblika imena Felicita, izhaja pa iz latinske besede felicitas, ki pomeni »rodovitnost, plodovitost; sreča, blaženost, uspeh«.
Rodila se je l. 1212 v vasici Monsagrati v Italiji, umrla pa 27. aprila 1272 v mestu Lucca, prav tako v Italiji.
Družina: Bila je hči revnih staršev kmečkega rodu, njena sestra je postala cistercijanska nuna, stric pa je bil puščavnik.
Zavetnica: Velja za zavetnico služabnikov, postrežnic in gospodinjskih pomočnic, natakarjev, priprošnjica, če kdo izgubi ključe.
Upodobitve: Upodabljajo jo v preprosti obleki, kot preprosto dekle, skoraj vedno ima pri sebi šop ključev, vrč, včasih tudi tri hlebe kruha ali rože, ki se spreminjajo v kruh, tudi molitvenik.
Čudeži: Cita je zalogo fižola svojega gospodarja precej načela, ko je hrano razdajala ubogim. A ko je bilo treba preveriti zaloge, po čudežu niso našli nobenega primanjkljaja. Ob neki priložnosti je čisto pozabila, da je dan peke, in se je prepozno vrnila iz cerkve domov. Vsa presenečena je ugotovila, da je bilo njeno delo že opravljeno: hlebci so jo zameseni čakali na mizi, da jih da v peč.
Beatifikacija: Za svetnika jo je razglasil papež Leon X. 5. septembra 1696.
Goduje: 27. aprila.
Vir

Views: 80