Zavetnik Egipta in Benetk ter otoka Reichenau, kmetov, slikarjev na steklo, košarjev, zidarjev, notarjev in pisarjev. Priprošnjik zoper strelo in točo, nenadno in nespokorjeno smrt ter za dobro žetev.
Ob njegovem godu so se (ponekod še vedno) vrstile t. i. »Markove prošnje procesije«. Te so ponavadi šle po poljih in njivah, ljudje pa so ob prepevanju »velikih litanij« vseh svetnikov prosili za varstvo pred naravnimi katastrofami, za lepo vreme, za dobro letino.
Atributi: krilati lev (simbol 2. evangelija), odprta knjiga s črnilnikom in peresom.
Imena: Marko, Mark, Marco, Marek, Mare, Markec, Markos, Markus; Marka.
Sveto pismo ga predstavlja kot sina Marije, ki je imela v Jeruzalemu na Sionu hišo. V tej je bila dvorana zadnje večerje, tu se je zbirala prva krščanska Cerkev. Tam so se po Gospodovem vnebohodu sestajali prvi kristjani. Skoraj gotovo je, da je Marka krstil apostol Peter, saj ga v svojem listu imenuje »sina«. Nekateri celo trdijo, da je bila Markova mati Petrova sestra. Stari cerkveni pisatelji sporočajo, da je bil Marko Petrov duhovni sin, njegov učenec, spremljevalec in nekakšen tajnik. Leta 44 je Marka seznanil njegov bratranec Barnaba z apostolom Pavlom. Ko sta šla Pavel in Barnaba na prvo misijonsko potovanje v Malo Azijo, sta vzela s sabo tudi Marka. Pozneje se je iz neznanega vzroka ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem.
Po izročilu, ki sega v apostolsko dobo, je bil s Petrom v Rimu ali v letih 42 do 44, ko je prišel Peter prvič v Rim, ali v letih 47 do 50. Tu so ga naprosili rimski kristjani, da jim je spisal evangelij, ki obsega kratek posnetek Petrove pridige. To je drugi evangelij. Prav natančno opisuje Petrove napake, zlasti, kako je trikrat zatajil Jezusa. O prednostih Peter v svoji ponižnosti ni veliko govoril. Zaradi apostola Petra so že v starih časih Markovemu evangeliju pripisovali prav posebno apostolsko veljavo. S svojim evangelijem je hotel Marko dokazati, da je Jezus res božji Sin, zato posebno natančno popisuje Jezusove čudeže.
Marko je bil v resnici »zelo koristen za službo«, kakor pravi o njem apostol Pavel. Šele po mučeniški smrti obeh apostolskih prvakov je postal povsem samostojen in je z govorjeno in pisano besedo oznanjal, kar je slišal od njiju. Umrl je mučeniške smrti, verjetno v Aleksandriji, kjer je deloval kakšnih deset let. Njegove svetinje so pozneje iz Aleksandrije prenesli v Benetke. Tu so v 11. stoletju njemu na čast sezidali veličastno cerkev. Iz Benečije in Ogleja se je češčenje sv. Marka širilo v naše dežele, kakor je razvidno iz številnih njemu posvečenih cerkva. Posebno češčenje so mu stoletja izkazovale Benetke. Na vrhuncu svoje moči so se imenovale »Republika sv. Marka«.
Spominjamo se ga 25. aprila.
Vir

Razlagalci pravijo, da je Jezusa Kristusa sicer verjetno osebno poznal, bil pa je še premlad, da bi bil njegov učenec. Iz odlomka v Apostolskih delih nekateri sklepajo, da je bila v njegovi hiši obednica, v kateri je Kristus na veliki četrtek obhajal zadnjo večerjo in postavil najsvetejši zakrament (prim. Apd 12,12).
Kot mladenič je Marko navezal tesne stike z apostolom Petrom, ki je v njegovi rojstni hiši vodil mlado krščansko skupnost in prvim kristjanom razlagal Gospodovo življenje, Peter pa naj bi bil tudi tisti, ki je Marka pridobil za krščanstvo in ga krstil. Evangelij, ki ga pripisujejo sv. Marku, se začne s pripovedjo o Janezu Krstniku. V Svetem pismu je Marko večkrat omenjen. Doma je bil iz ugledne družine v Jeruzalemu in je iz judovstva prestopil v krščanstvo.

Marko na misijonskem potovanju
Apostolska dela in drugi zgodovinski viri poročajo, da se je Marko pridružil Pavlu in Barnabu, ko sta se odpravila na misijonsko potovanje, kjer je bil Marko njun »pomočnik«. Kasneje je Marko z Barnabom odšel še na Ciper – to je bilo okoli leta 51. V nekaj letih sta prehodila ves otok in ga pridobila za Kristusovo vero. Okoli leta 54 sta Ciper zapustila in Marko naj bi po izročilu odšel v Aleksandrijo.
Cerkveno izročilo poroča še, da je Marko v Egiptu prvi oznanjal Kristusov evangelij in je bil tudi prvi škof v Aleksandriji.
Zatem je odšel v Rim, kjer je tudi napisal evangelij. Besedilo njegovega evangelija je zelo preprosto in živo, posebej nazorno pa je opisal dogodke v zvezi z Jezusovim delovanjem, posebno čudeže.

Njegov simbol je krilati lev
Sv. Marko je umrl mučeniške smrti. Njegove posmrtne ostanke so prenesli v Benetke, kjer so v 11. stoletju njemu na čast sezidali veličastno baziliko, od tam pa se je češčenje sv. Marka razširilo tudi v naše dežele, kar je razvidno iz številnih njemu posvečenih cerkva.
Evangelista Marka upodabljajo s krilatim levom, ki je tudi simbol njegovega evangelija, z odprto knjigo, črnilom in peresnikom. To podobo imajo še danes Benetke v svojem grbu.
Marko je zelo pogosto moško ime in se uvršča kar na tretje mesto med moškimi imeni pri nas. Statistični urad republike Slovenije poroča, da je v Sloveniji kar 17.172 moških s tem imenom. Zelo hitro pa mu sledi njegova krajša različica – Mark. Fantov s tem imenom je v Sloveniji trenutno 4548, izredno velik porast tega imena pa zasledimo po letu 2000.
Vir

Praznik svetega Marka, evangelista, ki je v Jeruzalemu sledil v apostolatu blaženemu Pavlu. Nato se je pridružil blaženemu Petru, ki ga je imenoval sina, katerega katehezo za Rimljane je zbral v evangeliju, in bil slednjič postavljen aleksandrijski Cerkvi za škofa.
Vir

Po soglasnem izročilu, ki sega v apostolske čase, je pisec drugega evangelija Marko, učenec apostola Petra, kasneje njegov sodelavec v Rimu. Na željo rimskih kristjanov je med letoma 65 in 70 napisal svoj evangelij, ki je po obsegu najkrajši, po nastanku pa najstarejši. Marko velja za iznajditelja književne vrste, imenovane evangelij. Izbor iz izročila, ki mu je bilo na voljo Jezusove besede in pripovedi o Jezusu je vpel v kronološki in geografski okvir navideznega življenjepisa, od tedaj, ko je Janez krstil Jezusa v Jordanu, pa do tedaj, ko so v Jeruzalemu našli prazen grob.
Marko je bil doma iz ugledne družine v Jeruzalemu. Njegova mati je bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Nekateri iz tega sklepajo, da je bila v Markovi hiši obednica, v kateri je Jezus na veliki četrtek obhajal s svojimi apostoli zadnjo večerjo in med njo postavil evharistijo. Marko, pravijo, je Jezusa gotovo osebno poznal, vendar je bil še premlad, da bi postal njegov učenec. Za prestop iz judovstva v krščanstvo ga je pridobil apostol Peter, ki ga je tudi krstil. Po svojem bratrancu Barnabu se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom, ki je prinesel iz Antiohije darove za revne kristjane v Jeruzalemu, kjer je bila huda lakota. Ko sta se Pavel in Barnaba vračala v Antiohijo, sta vzela s seboj mladega Marka. Kmalu zatem sta šla na prvo misijonsko potovanje na Ciper in v južne pokrajine Male Azije in Marko jima je bil pomočnik. Ko so stopili na maloazijska tla, se je Marko na lepem vrnil v Jeruzalem. Morda ga je premagalo domotožje, morda se je ustrašil nevarne poti po gorskem svetu, morda se kot pokristjanjeni Jud ni strinjal s širokimi Pavlovimi nazori. Ko sta se Pavel in Barnaba vrnila v Jeruzalem in pripovedovala o uspešnem delu med pogani, je bilo Marku žal, da ni vztrajal in ju je prosil, če bi smel iti z njima, ko bosta šla na novo potovanje.
Pavel ga ni hotel vzeti s seboj, čeprav je Barnaba to želel. Ker ni prišlo do soglasja, se je Pavel odpravil sam na svoje drugo misijonsko potovanje, Barnaba in Marko pa sta uspešno misijonarila na Cipru. Okoli leta 54 sta otok zapustila in po starem izročilu je Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof tega cvetočega mesta. To bi utegnilo biti med letoma 54 in 62.
Leta 62 je bil Marko spet pri Pavlu, ujetniku v Rimu. Zdaj ga je cenil tudi Pavel, ker je Marko dozorel v dobrega misijonarja. Po Pavlovi osvoboditvi je bil v Rimu nekaj časa skupaj s Petrom, ki ga omenja v svojem prvem pismu. Tedaj je na prošnjo rimske krščanske občine napisal svoj evangelij. Ko je bil Pavel drugič v ječi, Marka ni bilo več v Rimu, zato apostol Pavel učencu Timoteju v Efez piše, naj pride k njemu v Rim in s seboj pripelje še Marka, ‘ker mi je zelo koristen za službo«. Po mučeniški smrti obeh apostolskih prvakov je Marko postal povsem samostojen in je z govorjeno in pisano besedo oznanjal, kar je slišal od njiju. Umrl je mučeniške smrti, verjetno v Aleksandriji. Od tam so njegove svetinje pozneje prenesli v Benetke, kjer so v 11. stoletju njemu na čast sezidali veličastno baziliko. Iz Benetk in Ogleja se je češčenje sv. Marka širilo tudi v naše kraje. Benetke so se na višku svoje pomorske slave imenovale ‘Republika sv. Marka’ in za mestni grb imajo še danes krilatega leva, ki je simbol evangelista Marka. Tega leva vidimo po mestih na slovenski obali, ki so bile nekoč pod beneško oblastjo.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 648