Imena: Bernarda, Bernardka, Bernadet, Bernardica, Bernardina; Bernard.
O Bernardki Soubirous in Lurdu je bilo napisanih veliko knjig. Posebej znani sta Werflova Pesem o Bernardki in Paula Claudela Skrivnost Lurda. Claudel pravi v svoji knjigi: »Lurški čudeži pomenijo povezanost med srednjim vekom in sedanjostjo, posredujejo nam nekakšno duhovno zamenjavo med onimi časi, ko so ljudje imeli še pravo, lahko rečemo, preprosto vero, in med našim stoletjem, ki vse preveč veruje v neomejene možnosti napredka in je ves napuhnjen zaradi svojih velikih uspehov v znanosti in tehniki.«
Bernardka se je rodila leta 1844 v Lurdu kot najstarejša izmed šestih otrok mlinarja brez stalnega zaslužka. Družina je živela v veliki
revščini. Bernardka je bila bolehna in je večkrat živela pri tujih ljudeh. Ko ji je bilo štirinajst let, je imela v votlini massabielske pečine v času od 11. februarja do 16. julija 1858 osemnajst prikazovanj. Marija se ji je prvič prikazala, ko je nekega mrzlega februarskega dne s sestro Tončko in sosedovo Ivanko nabirala suhljad. Potem se ji je še večkrat prikazala in v teh zamaknjenjih je neznana »gospa« govorila Bernardki: »Obljubim ti, da te bom naredila srečno ne na tem svetu, temveč na onem«, in spet: »Moli za grešnike!« – »Pokora, pokora, pokora!« »Pojdi k studencu, pij in umij se!« Ker ni vedela, kje je ta studenec, ji je Marija pokazala, naj gre v votlini na levo stran. Tam je začela grebsti zemljo in voda je pritekla. Šele 25. marca, na praznik Gospodovega oznanjenja, ji je neznana gospa povedala: »Jaz sem Brezmadežno spočetje.«
V prvih letih po Marijinem prikazovanju je Bernardka morala veliko trpeti predvsem zaradi neštetih ljudi, ki so se imeli za poklicane, da jo smejo o vseh videnjih natančno izpraševati in so mnogi med njimi poskušali odkriti »prevaro«. Ona je vedno odgovarjala mirno, stvarno, jasno in prepričljivo. Njena velika želja je bila, da bi se skrila. Sprejeli so jo v samostan v daljnem Neversu. Tu je veliko pretrpela. Predstojnica in voditeljica novink sta se bali, da bi bila Bernardka zaradi prikazovanj domišljava, zato sta jo pogosto poniževali. Umrla je 16. aprila leta 1879. Njeno truplo je ostalo nestrohnjeno. Leta 1925 je bila razglašena za blaženo, leta 1933 za svetnico.
***
Kako zelo je resničen rek, da Jezus svoji materi Mariji nikoli ne odreče nobene prošnje, se lepo kaže tudi v Lurdu, najbolj znanem kraju Marijinih prikazovanj. Marija si je izbrala preprosto, ubožno in vedno bolehno pastirico Bernardko, ji zaupala svoja naročila in obljube ter ji razodela svoje ime (»Brezmadežno spočetje sem«). Čeprav je minilo že več kot 150 let, Marija odtlej na tem kraju ne neha deliti milosti: telesnih in duhovnih ozdravljenj.
Ime: Bernarda je ženska oblika imena Bernard, ki je zloženka iz starovisokonemških besed bero, bern »medved« in hart »močen, drzen«.
Rodila se je 7. januarja 1844 v Lurdu v južni Franciji,
umrla pa 16. aprila 1879 v Neversu ob reki Loiri, prav tako v Franciji.
Družina: Bila je najstarejša izmed šestih otrok (Janez, Marija Antonieta, Janez Marija, še en Janez Marija in Justin). Oče Frančišek Soubirous je bil reven mlinar, mati Alojzija Casterot pa gospodinja.
Prikazovanja: Marija se je Bernardki prvič prikazala v masabejski votlini 11. februarja, zadnje prikazovanje pa je bilo 16. julija 1858. Vseh prikazovanj je bilo osemnajst.
Naročila: Marija ji je naprej naročila, naj opravlja pokoro in moli za spreobrnjenje grešnikov; sledilo je »odkritje« čudežnega izvira vode in nato naročilo duhovnikom, naj tja v procesijah pripeljejo ljudi in zgradijo kapelo. Na koncu je Gospa Bernardki razodela še svoje ime: Brezmadežno spočetje sem.
Preizkušnje: Bernardka je v času prikazovanj doživljala hude čase. Mnogi so ji sovražno nasprotovali, saj so jo imeli za histerično in domišljavo. Dokler se niso zgodili prvi čudež, ji tudi župnik ni verjel. Bilo je veliko obrekovanja, tudi v tisku.
Skupnost: Že prej je Bernardka v sebi čutila redovni poklic in želela postati karmeličanka, pa ji to ni bilo dano. Leta 1866 pa je bila sprejeta v samostan sester Ljubezni v Neversu in prejela redovno ime Marija Bernarda.
Zavetnica: Lurda, revežev, pastirjev in pastiric, ljudi, ki jih zasmehujejo in ponižujejo zaradi njihove vere;
zoper telesne in vsakršne druge bolezni ter revščino.
Kreposti: Bila je preprosta, pobožna deklica, vedno prijazna, nikoli ni iskala pozornosti ali slave. Po končanih prikazovanjih se je želela skriti in umakniti, saj je čutila, da je bila njena naloga s tem opravljena.
Čudeži: Prvi čudež, ki se je zgodil v Lurdu, je bila ozdravitev hromega dveletnega otroka, nato sta spregledala slep kamnosek in slepa deklica …
Upodobitve: Skoraj vedno jo upodabljajo v votlini v Lurdu, kako kleči pred božjo Materjo Marijo. Fotografije pa prikazujejo dekletce prikupnega obraza v preprosti noši z rožnim vencem v roki in ruto oz. posebnim pokrivalom na glavi.
Grob: Pokopana je v cerkvi samostana Saint-Gildard v Neversu. Njeno nestrohnjeno telo počiva v steklenem relikviariju, ob vznožju katerega modri valovi ponazarjajo čudodelno moč znamenitega studenca v Lurdu.
Goduje: 16. aprila, v Franciji 18. aprila.
Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je 14. junija 1927 razglasil za blaženo, 8. decembra 1933 pa za svetnico.
Knjige: V slovenščino imamo prevedenih kar nekaj knjig o Bernardki: Pesem o Bernardki, Skrivnost Lurda, Iz moje beležnice (zapiski), Bernardka, glasnica Brezmadežne, Bernardka Lurška.
Vir

Prizor iz filma Bernardkina pesem (1943) prikazuje mlado Bernardko, ko skupaj s prijatelji teče k votlini pri Masabiellu in za njimi zaostane, ker se ustavi, da zajame sapo. V tej podrobnosti (kot v številnih drugih) je film dosleden: Bernardka Soubirous je kot otrok zbolela za kolero in vse življenje trpela za hudo astmo. Temu bolehnemu dekletu se je prikazala »majhna, mlada gospa«, obdana z bleščečo svetlobo, s povabilom k molitvi in pokori. Bernardki se je razodela kot »Brezmadežno spočetje«. Lurška Devica je še povedala Bernardki, da ji ne more obljubiti sreče na tem svetu, pač pa v prihodnjem. Bernardka je to sprejela s preprostostjo in pokorščino.
Ko so videnja prenehala in se je senzacionalizem polegel, Cerkev pa je dogodek sprejela, je Bernardka želela vstopiti v karmeličanski red, a ji je to preprečilo krhko zdravje. Zato se je pridružila usmiljenim in šolskim sestram v Neversu, kjer je služila v ambulanti in zakristiji. Mnogo pomembnih osebnosti je želelo slišati zgodbo o lurški Mariji neposredno od Bernardke, zato so jo pogosto obiskovali in jo zasipali z vprašanji. V 35. letu je Bernardka podlegla kostni tuberkulozi. Njene zadnje besede so bile: »Sveta Marija, Mati Božja, prosi zame, ubogo grešnico.« Bernardkino nestrohnelo telo počiva v Neversu. Vsako leto približno pet milijonov vernih poroma v Lurd k zdravilni vodi.
V južni Franciji, ob vznožju Pirenejev, v votlini messabiejske pečine se je od 11. februarja do 16. julija 1858 Marija osemnajstkrat prikazala štirinajstletni pastirici Bernardki Soubirous.
Bernardka se je rodila v Lurdu (Lurdes) 7. januarja 1844 v družini revnega mlinarja Franca in njegove žene Ludvike Casterot. Pozneje so povsem obubožali, tako da so bili najrevnejša družina v kraju. Preselili so se v spodnje prostore nekdanje ječe, v majhen (3x4m), vlažen prostor. Bernardka je bila vse življenje bolehna in slabotna; ko ji je bilo 10 let je prebolela kolero, vse življenje pa jo je spremljala naduha. Bila je pametna, delovna in pobožna, čeprav ni imela veliko verske izobrazbe. Učila se je težko: predvsem katekizem in učenje molitvic ob pripravi na prvo obhajilo. Ko se ji je prikazala Gospa ni znala brati in tudi še ni bila pri prvem obhajilu.
Vir

Prvo prikazanje (11. februar 1858)

Bernardka je skupaj z osemletno sestro in petnajstletno sosedo nabirala suhljad, da bi si z izkupičkom kupile kruh. Da bi se vrnile v vas so morale prebresti kanal v katerem je bila nizka voda. Obe dekleti sta že bili čez, Bernardka pa se je sezuvala, da bi prebredla kanal. Tako pravi: “Ravno sem hotela potegniti nogavico z noge, ko zaslišim šum vetra kakor ob nevihti. Pogledala sem proti travniku in zapazila, da se drevje sploh ne premika. Pač pa sem bežno opazila, da se gibljejo veje okoli votline. Sezuvala sem se dalje in že stopila z eno nogo v vodo, ko zaslišim isti šum tik pred seboj. Pogledam navzgor in zapazim, da se veje grmovja pri gornji votlini močno gibljejo na vse strani, okrog njih pa je vse mirno.
Tedaj zapazim v votlini za vejami belo dekle moje velikosti, ki me rahlo pozdravlja z glavo. Obenem razprostre roke, kakor vidiš na Marijinih podobah. Čez desno roko ji visi rožni venec. Ustrašila sem se in stopila nazaj. Hotela sem poklicati spremljevalki, toda nisem si upala. Večkrat sem si pomela oči, ker sem mislila, da se motim. Ko zopet pogledam navzgor, zapazim, da se mi mladenka prijazno smehlja. Zdelo se mi je, da me vabi, naj se ji približam. Toda še sem se bala. Ta strah pa ni bil tak, kakršnega sem občutila ob kakih drugih priložnostih, saj sem ostala in jo gledala, medtem ko človek zbeži, kadar se boji.
Na misel mi je prišlo, naj molim. Segla sem v žep in vzela rožni venec, ki ga navadno nosim s seboj. Pokleknila sem in hotela napraviti križ. Nisem pa mogla z roko do čela. Omahnila mi je. Mladenka se je prestopila in se obrnila naravnost k meni. Sedaj je držala rožni venec v roki. Prekrižala se je, kakor da hoče moliti. Moja roka se je tresla. Znova sem hotela napraviti križ, sedaj je šlo. Potem se nisem več bala. Molila sem rožni venec. Mladenki so drsele jagode med prsti, toda ustnic ni premikala. Med molitvijo sem nenehno zrla vanjo.
Nosila je belo obleko, ki ji je segala do nog, videli so se le prsti. Obleka je bila speta z belim trakom okoli vratu. Glavo je imela pokrito z belo tančico, ki se je spuščala prek ramen in nog do tal. Pas je bil modre barve in je segal čez kolena. Verižica na rožnem vencu je bila rumena, jagode pa so bile bele, debele in precej oddaljene druga od druge. Mladenka je bila polna življenja in zelo mlada; obdajala jo je močna svetloba. Ko sem nehala moliti rožni venec, me je z nasmehom pozdravila, nato se je umaknila v ozadje in v hipu izginila.”

Dekleti, ki sta bili odšli naprej sta se vrnili in jo videli, da moli. Ko je od njiju zvedela, da nista nič videli, jima je vse povedala in prosila naj ne povesta nikomur, a sestra Tončka je takoj povedala mami. Trezna žena je Bernardko opozorila, da je najbrž videla bel kamen in dostavila: “Moliti bo treba, morda je pa duša katerega izmed naših iz vic”. Oče pa je dostavil: “Zgodaj si začela delati neumnosti.” Mami je morala obljubiti, da se ne bo vračala do votline. Moralo ji je biti zelo hudo zaradi te obljube, saj je kasneje povedala: “Gospa je bila tako lepa, da bi človek rad umrl, da bi jo spet videl.”

Drugo prikazanje (14. februar)

Srce je Bernardko silno vleklo k votlini, tako da so skupaj s prijateljicami pregovorile mamo, da je dovolila obisk votline. V cerkvi so napolnile steklenico z blagoslovljeno vodo in se odpravile k votlini. Bilo jih je dvanajst. Pokleknile so in molile rožni venec. Bernardka naenkrat vzklikne: “Glejte, svetloba! Gospa je že tu!” Bernardka jo je pokropila in govorila: “Če ste od Boga, stopite bliže, če pa ste od hudobnega duha, izginite!” Slednje besede je komaj spravila iz sebe, saj si ni mogla nikakor misliti, da bi tako nebeško lepa prikazen prišla iz pekla.
Spremljevalkam je rekla: “Nič ni huda. Še pokimala nam je in smehlja se nam.” Spremljevalke niso videle ničesar. Ivanka Abadie je o Bernardki med zamaknjenjem povedala: “Bila je kakor angel. Mislile smo, da je umrla. Vse smo jokale. Oči je imela uprte v votlino, ustnice a so se rahlo premikale.” Prijateljice so jo hotele pregovoriti naj gre z njimi domov, toda niso je mogle premakniti. Mlinar jo je prijel in odnesel v mlin, kjer je prišla k sebi. Ob enem poznejših videnj je Estrade dejal o Bernardki: “Zdelo se nam je, kakor da je naenkrat rojena za drugo življenje. Oči so ji žarele in nepopisna svetloba se je razlila po njej. Nehote smo možje sneli klobuke in se sklonili kakor pobožne žene.”

Tretje prikazanje (18. februar)

Navsezgodaj (po maši ob 6. zjutraj) je Bernardka v spremstvu gospe Millet (pri njej je delala Bernardkina mama) in njene hčere šla k votlini. Gospa Millet je vzela s seboj pisalo in papir, da bi si napisala sporočilo, saj je mislila, da je neka duša v vicah, ki prosi za mašo. Bernardka je molila rožni venec. Gospa je prišla. Na željo spremljevalk ji je Bernardka ponudila papir in pisalo, a papir ostane prazen. “Ni potrebno, da ti napišem, kar ti imam povedati. Ali ne bi hotela prihajati sem štirinajst dni?” – “Zelo rada, ljuba Gospa; obljubim vam! Če bodo starši dovolili.” Gospa ji je zagotovila: “Ne obljubim ti, da boš srečna na tem svetu, pač pa na onem.”

Četrto prikazanje (19. februar)

Navzočih je bilo nekaj sto ljudi. Ta dan je Marija z Bernardko molila rožni venec, ni pa govorila. Pozneje je povedala, da je med prikazanjem slišala čudne močne glasove, kakor bi vpilo tisoč ljudi; najmočnejši glas je klical: Beži! Beži! “Toda Gospa je pogledala proti reki, nagrbančila čelo in glasovi so onemeli”, pove Bernardka. Očitno je šlo za vmešavanje hudega duha, ki je v okolici Lurda tudi povzročal nepristne pojave: nad petdeset dečkov in deklic v Lurdu in okoliških krajih je začelo trditi, da se jim prikazuje Marija. Toda njihovo obnašanje je kazalo, da gre za prevaro: zvijali so se, lazili po vseh štirih, pačili obraze, se prepirali med seboj in nasprotovali Bernardki.

Peto prikazanje (20. februarja)

Okoli šestih zjutraj ob navzočnosti nekaj oseb. Priče so opazile, da se je tega dne Bernardka smehljala. Gospa jo je namreč naučila neko čisto osebno molitev, ki jo mora moliti vsak dan do konca življenja. Dvajset let pozneje je povedala: “Vsak dan jo zmolim. Nihče, razen mene, ne ve zanjo.”

Šesto prikazanje (21. februar)

Bernardko sta spremljali k votlini mama in teta. Pred votlino se je nabralo več tisoč ljudi in trije orožniki. Prvič je bil navzoč tudi devetinpedesetletni zdravnik dr. Dozous iz Montpelliera, ki je bil do vere in Cerkve brezbrižen. Bernardko je hotel v imenu znanosti razkrinkati, ker je mislil, da je duševno bolna. A po osnovnih preiskavah (utrip, dihanje) in pozornem opazovanju, te svoje sodbe ni mogel potrditi. Videl jo je, da je med prikazanjam jokala, zato jo je vprašal zakaj: “Gospa je za trenutek obrnila svoj pogled od mene in pogledala čez mojo glavo v daljavo. Potem me je zopet pogledala. Vprašala sem jo, kaj jo žalosti. Tedaj mi je rekla: ‘Moli za grešnike!’ Kmalu je na njenem obrazu spet zasijala dobrota in vedrina. To me je pomirilo.”

Tega dne je Bernardka morala prenašati mučna zasliševanja. Naslednji dan, 22. februarja, je starši niso pustili niti k maši, da ne bi šla k votlini. Tudi, ko je popoldne šla v šolo, so ji strogo prepovedali k votlini. A na poti iz šole ni mogla premakniti nog, razen če se je obrnila k massabiejskim pečinam. Tako je šla k votlini, a Gospe ni bilo. Starša sta po tem dnevu umaknila prepoved.

Sedmo prikazanje (23. februarja)

Gospa je Bernardko prvič poklicala po imenu. Nato je rekla: “Moram ti zaupati skrivnost, ki zadeva le tebe in je namenjena le tebi. Obljubi mi, da je nikomur na svetu ne boš razodela.”

Osmo prikazanje (24. februar)

Po župnikovem naročilu je Gospo vprašala kako ji je ime. Z zelo resnim glasom je Gospa izrazila željo, naj Bernardka moli za grešnike. Nato je vidkinjo povabila v votlino. Z rotečim glasom ji je naročila: “Pokora! Pokora! Pokora!” Gospa je Bernardki zaupala še drugo skrivnost in izginila.

Deveto prikazanje (25. februar)

Ob zori se je Gospa ponovno prikazala in svoji izbranki zaupala tretjo skrivnost. Nato ji je naročila: “In zdaj pij in se umij v studencu in jej od rastlin, ki tam rastejo!” Kasneje je Bernardka pojasnila, da je sprva ob naročilu mislila, da mora iti k reki Gavi, pa jo je Gospa opomnila, da ne k reki in ji s prstom pokazala kraj, kjer naj bi bil studenec. Bernardka: “Šla sem tja. Videla nisem drugega kakor malo kalne vode. Poskusila sem zajeti pa nisem mogla. Začela sem kopati z rokami. Tedaj je voda začela izvirati. Bila je kalna. Trikrat sem jo zlila proč, četrtič pa sem jo mogla piti.” Odslej se je zmeraj kadar je prišla k votlini najprej umila v studencu in nato pila iz njega.

Po prikazanju so ljudje vdrli v votlino in opazovali, kako je izvir postajal vse obilnejši. Po nekaj dneh je narasel na količino vode, ki je od tedaj stalna: okoli 85 litrov na minuto.

26. februarja ni bilo prikazanja, zgodil pa se je prvi čudež: delavec je po nesreči v bližnjem kamnolomu ostal na desno oko skoraj popolnoma slep. Doktor je izjavil, da je oko neozdravljivo. Delavec je molil in si umival oko z lurško vodo, že drugi dan je na oko jasno videl.

Deseto prikazanje (27. februar)

Gospa je Bernardki naročila naj moli za grešnike in dela pokoro ter naj se premika po pobočju in pri tem poljublja zemljo “v pokoro za grešnike”. Bernardka je povabila ljudi k posnemanju. Nato je rekla Gospa: “In zdaj, moja hči, pojdi in povej duhovnikom, da želim, da se tu postavi kapela!” Bernardka je šla k svojemu župniku, ki je hotel vedeti, kdo je Gospa in pa znamenje: sredi zime naj se razcveti rožni grm.

Enajsto prikazanje (28. februar)

Navzočih je bilo okoli 2.000 ljudi, med njimi mnogo vojakov. Bernardka ni posredovala nobenih Gospejinih sporočil, njen obraz pa se je zelo spreminjal in je izžareval razne oblike veselja, žalosti in izrednega navdušenja. Po prikazanju je Bernardko zaslišal preiskovalni sodnik.

Dvanajsto prikazanje (1. marec)

Pri prikazanju je Bernardka hotela moliti na rožni venec, ki ji ga je dala neka znanka. Gospa ji je rekla: “Motiš se, ta rožni venec ni tvoj!”


Trinajsto prikazanje (2. marec)

Gospa je ponovno naročila zidanje kapele in dodala: “Povej duhovnikom, naj ljudje sem prihajajo v procesiji!” Ponovno je morala k župniku, ki jo je imel za lažnivko. Zahteval je naj ne hodi k votlini, ampak v šolo. Zvečer se je ponovno vrnila k župniku, ker je dopoldne pozabila na vnovično naročilo glede kapele. Župnik ji je rekel: “Še enkrat vprašaj Gospo za ime! In ko ga bomo zvedeli, ji bomo sezidali kapelo, pa ne majhno, ampak veliko.”

Štirinjasto prikazanje (3. marec)

Zjutraj ni bilo prikazanja, je pa Gospa prišla za kratek čas zvečer. Gospa je pozneje povedala: “Nisem prišla, ker so bili navzoči ljudje, ki so te hoteli opazovati iz radovednosti, zraven pa so še oskrunili noč, ki so jo prebili tu okrog.”

Petnajsto prikazanje (4. marec)

Prikazanje je bilo zjutraj. Prišlo je od petnajst do dvajset tisoč ljudi. Bernardka je v eni roki držala rožni venec v drugi pa svečo. Popoldne je šla k župniku in mu povedala: “Gospa se je smehljala, ko sem ji rekla, naj naredi čudež. Toda ona hoče kapelo.” Župnik se je že malo omehčal in ni več vztrajal glede čudeža, pač pa naj Gospa le pove svoje ime.

Šestnajsto prikazanje (25. marec)

Bernardka je že ponoči zaslišala vabljiv klic k votlini. Zjutraj je šla tja in že od daleč zagledala nebeški sij in v njegovi sredini nebeško Gospo. Pozneje je povedala: “Bila je vsa mirna in nasmejana, gledala je ljudi, kakor gleda ljubeča mati svoj otroke. Ko sem klečala, sem jo prosila odpuščanja, da sem zamudila. Bila je dobra; z glavo je dala znamenje, da ni treba opravičevanja. Tedaj sem ji izpovedala svojo ljubezen, spoštovanje in srečo, da jo zopet vidim. Ko sem se z njo pogovorila, kar mi je narekovalo srce, sem vzela rožni venec.”

Ko je Bernardka kleče molila je šla Gospa iz zgornje votline v spodnjo in obstala pri vhodu. Bernardka naenkrat ni mogla nadaljevati molitve. S svečo v roki se je pomaknila do Gospe in jo prosila naj razodene svoje ime. Trikrat jo je prosila; po prvih dveh prošnjah se je Gospa le prijazno nasmehnila. Bernardka pove: “Ne vem, kako sem mogla biti tako pogumna, da sem jo še tretjič vprašala za ime. Tedaj je Gospa roki, ki ju je imela doslej sklenjeni, razprostrla in povesila – kakor se vidi na čudodelni svetinji – zlat in alabastrov rožni venec ji je pri tem zdrknil proti zapestju. Nato je roki zopet sklenila in približala prsim, kakor bi hotela zadržati srčne utripe, dvignila oči proti nebu in končno povedala: ‘Brezmadežno spočetje sem!’ (Que soy era immaculada Conceptiou.) Nato se je znova nasmehnila, govorila ni več, in z nasmehom izginila. Še prej pa mi je naročila, naj prižgano svečo pustim pri votlini.” /Gospa je namreč vseskozi govorila v Bernardkinem narečju in ne v knjižni francoščini./

Bernardka je bila presenečena in je hotela Gospo vprašati, ali torej ni Božja Mati, a se je prikazanje končalo. Bernardka je povedala ljudem ime, ki ji ga je zaupala Gospa, množica je bila navdušena, Bernardka pa ni vedela zakaj. Ponavljala je Gospejine besede, da jih ne bi pozabila, ni pa ji bilo jasno kaj pomenijo. Šla je k župniku in mu povedala, da je Gospa rekla: “Brezmadežno spočetje sem.” Ta jo je vprašal, če ve kaj to pomeni in je odvrnila, da ne. Naprej jo je vprašal: “Torej je tista, ki jo ti vidiš, blažena Devica?” Bernardka: “Ne verjamem, ona je Brezmadežno spočetje!”

Kapucinskemu patru Antonu je Bernardka čez štiri leta povedala: “Oče, kako lepa je preblažena Devica! O, kako je lepa! Vse podobe, vse žene na svetu niso nič v primeri z njo!”

 

Sedemnajsto prikazanje (7. april)

Ob šestih zjutraj je imela Bernardka ponovno prikazanje device. V desnici je držala svečo in sicer tako nerodno, da je bila levica dolgo v plamenu (15 minut, kot je ugotovil zdravnik), a pri tem ni prišlo do opeklin. Ko je zdravnik kasneje približal svečo Bernardkini roki, je takoj zavpila.
Kmalu po tem je nastopilo veliko nasprotovanje dogodkom v votlini. 27. junija so oblasti z leseno ograjo preprečile dostop do votline. Na ograji je bil napis: “Prepovedano je stopiti na to zemljo!”

Osemnajsto prikazanje (16. julija)

Na praznik karmelske Matere Božje je bila Bernardka zjutraj pri maši in obhajilu. Zvečer je šla v cerkev, da bi molila. Zaznala je notranje povabilo naj gre k lurški votlini. Ker je bil dostop zagrajen je mogla poklekniti le ob obali reke gave. Marijo je gledala neposredno pred seboj. Marija je bila lepša in ljubkejša kakor pri drugih prikazovanjih. Nič ni govorila. Bernardka pove: “Nikoli doslej je nisem videla tako lépo.”

Vir

Kako zelo je resničen rek, da Jezus svoji materi Mariji nikoli ne odreče nobene prošnje, se lepo kaže tudi v Lurdu, najbolj znanem kraju Marijinih prikazovanj. Marija si je izbrala preprosto, ubožno in vedno bolehno pastirico Bernardko, ji zaupala svoja naročila in obljube ter ji razodela svoje ime (»Brezmadežno spočetje sem«). Čeprav je minilo že več kot 150 let, Marija odtlej na tem kraju ne neha deliti milosti: telesnih in duhovnih ozdravljenj.
Ime: Bernarda je ženska oblika imena Bernard, ki je zloženka iz starovisokonemških besed bero, bern »medved« in hart »močen, drzen«.
Rodila se je 7. januarja 1844 v Lurdu v južni Franciji, umrla pa 16. aprila 1879 v Neversu ob reki Loiri, prav tako v Franciji.
Družina: Bila je najstarejša izmed šestih otrok (Janez, Marija Antonieta, Janez Marija, še en Janez Marija in Justin). Oče Frančišek Soubirous je bil reven mlinar, mati Alojzija Casterot pa gospodinja.
Prikazovanja: Marija se je Bernardki prvič prikazala v masabejski votlini 11. februarja, zadnje prikazovanje pa je bilo 16. julija 1858. Vseh prikazovanj je bilo osemnajst.
Naročila: Marija ji je naprej naročila, naj opravlja pokoro in moli za spreobrnjenje grešnikov; sledilo je »odkritje« čudežnega izvira vode in nato naročilo duhovnikom, naj tja v procesijah pripeljejo ljudi in zgradijo kapelo. Na koncu je Gospa Bernardki razodela še svoje ime: Brezmadežno spočetje sem.
Preizkušnje: Bernardka je v času prikazovanj doživljala hude čase. Mnogi so ji sovražno nasprotovali, saj so jo imeli za histerično in domišljavo. Dokler se niso zgodili prvi čudež, ji tudi župnik ni verjel. Bilo je veliko obrekovanja, tudi v tisku.
Skupnost: Že prej je Bernardka v sebi čutila redovni poklic in želela postati karmeličanka, pa ji to ni bilo dano. Leta 1866 pa je bila sprejeta v samostan sester Ljubezni v Neversu in prejela redovno ime Marija Bernarda.
Zavetnica: Lurda, revežev, pastirjev in pastiric, ljudi, ki jih zasmehujejo in ponižujejo zaradi njihove vere; zoper telesne in vsakršne druge bolezni ter revščino.
Kreposti: Bila je preprosta, pobožna deklica, vedno prijazna, nikoli ni iskala pozornosti ali slave. Po končanih prikazovanjih se je želela skriti in umakniti, saj je čutila, da je bila njena naloga s tem opravljena.
Čudeži: Prvi čudež, ki se je zgodil v Lurdu, je bila ozdravitev hromega dveletnega otroka, nato sta spregledala slep kamnosek in slepa deklica …
Upodobitve: Skoraj vedno jo upodabljajo v votlini v Lurdu, kako kleči pred božjo Materjo Marijo. Fotografije pa prikazujejo dekletce prikupnega obraza v preprosti noši z rožnim vencem v roki in ruto oz. posebnim pokrivalom na glavi.
Grob: Pokopana je v cerkvi samostana Saint-Gildard v Neversu. Njeno nestrohnjeno telo počiva v steklenem relikviariju, ob vznožju katerega modri valovi ponazarjajo čudodelno moč znamenitega studenca v Lurdu.
Goduje: 16. aprila, v Franciji 18. aprila.
Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je 14. junija 1927 razglasil za blaženo, 8. decembra 1933 pa za svetnico.
Knjige: V slovenščino imamo prevedenih kar nekaj knjig o Bernardki: Pesem o Bernardki, Skrivnost Lurda, Iz moje beležnice (zapiski), Bernardka, glasnica Brezmadežne, Bernardka Lurška.
Vir

V Neversu [nevéru] (v Franciji), sveta Marija Bernardka Soubirous [subirú], devica, izhajajoč iz zelo revne družine, ki je v mestu Lurd, še kot deklica izkusila prisotnost Blažene Brezmadežne Device Marije. Nato je sprejela redovno obleko in živela zgledno in ponižno.
Vir

Rojstni kraj te preproste svetnice, ki ni iskala lastne slave, ampak je pred njo bežala, je francosko mesto Lurd (Lourdes) pod Pireneji. Mesto je zaslovelo po najbolj obiskani Marijini božji poti v Evropi, saj se tja zgrinja vsako leto več kot tri milijone romarjev z vsega sveta. V dneh od 11. februarja do 16. julija 1858 se je tam Bernardki Soubirous osemnajstkrat prikazala Marija. Na kraju prikazovanj ob bregu reke Gave je počasi zrasla cerkev, tam je privrel na dan znameniti studenec lurške vode, ki je po kemični sestavi povsem enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Med romarji, ki hite v Lurd, je letno nad 40.000 bolnikov. Stroge zdravniške komisije so vsako leto priče 3035 primerom ozdravljenj, ki jih medicinska znanost ne more razložiti. Takih ozdravljenj je bilo doslej v Lurdu nad 5.000, Cerkev pa jih je kot čudeže priznala le kakšnih 60. Največji ‘lurški čudež’ je nedvomno to, da mnogi težki bolniki na tem svetem kraju najdejo življenjsko vedrino in odkrijejo smisel svojega trpljenja.
Bernardka Soubirous, ki jo poznamo kot Bernardko Lurško, se je rodila 7. januarja 1844 v Lurdu. Bila je najstarejša od šestih otrok v družini mlinarja brez stalnega zaslužka. Stanovali so v vlažnih prostorih nekdanje jetnišnice. Bili so večkrat lačni kot siti, zato so bili otroci bolehni. Bernardka si je v otroških letih nakopala naduho, ki jo je potem mučila vse življenje.
Bernardkina velika življenjska naloga se je pričela oblačnega 11. februarja 1858, ko je šla s sestro in prijateljico nabirat suhljad na obrežje reke Gave. Prikazala se ji je čudovito lepa in ljubezniva Gospa. Bog, ki se razodeva malim, prevzetnim pa se skriva, se je poslužil Bernardke, da je poživil češčenje Matere božje v naših časih. Gospa, ki se ji je prikazala, se ji je predstavila z imenom ‘Brezmadežno spočetje«. Štirinajstletni Bernardki je obljubila, da jo bo naredila srečno ne na tem, ampak na onem svetu. Prosila jo je, naj moli za grešnike in dela pokoro zanje. Pri enem od prikazovanj ji je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj sezidajo na tem kraju kapelo!« Duhovniki so bili glede njenih prikazovanj zelo skeptični. Bernardko so imeli za lažnivko in nastavljali so ji pasti, da bi jo ujeli v besedi, toda ona se ni dala zmesti. Vedno je bila z vsemi potrpežljiva in obzirna. Počasi so spoznali, da je vse njeno pripovedovanje resnično in verodostojno.
Njena največja želja je bila, da bi se pred radovednimi ljudmi skrila. Ko ji je bilo štiriindvajset let, je bila sprejeta v samostan usmiljenih sester v Neversu, daleč od Lurda. Prednica jo je zapostavljala in poniževala, Bernardka pa je vse potrpežljivo prenašala. Nič se ni ponašala s tem, da se ji je prikazovala Marija. Imela se je za ‘božjo metlo’, ki je izpolnila svojo nalogo in je bila ‘odložena v kot’. Vedno bolj je zorela v spoznanju, da je na tem svetu najbolj modro živeti v skladu z resnico, da človek sam od sebe ni nič, da nič nima, ampak je vse božji dar. Zelo veliko je bila bolna. Zadnje tedne svojega življenja je hudo trpela. Umrla je 16. aprila 1879 v Neversu, stara nekaj nad petintrideset let. Za svetnico je bila razglašena 8. decembra 1933. Njen god obhajamo na obletnico njene smrti rojstva za nebesa.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 478