blaženi Amadej Savojski – vojvoda

blaženi Amadej (Bogoljub) Savojski - vojvodaIme: Amadej, Amadeus izhaja iz latinskih besed amare, »ljubiti« in Deus »Bog«, torej »tisti, ki ljubi Boga«. Ustreza slovenskemu imenu Bogoljub.
Rojen: 1. februarja 1435.
Kraj rojstva: mesto Thonon-les-Bains v Franciji.
Umrl: 30. marca 1472.
Kraj smrti: Vercelli v Italiji.
Rodbina: Njegov oče je bil vojvoda Ludvik I., mati pa ciprska princesa Ana Lusignano. Imela sta devetnajst otrok, vendar jih je nekaj kmalu umrlo. Amadej je bil prvorojenec.
Družina: Amadeju so že ob rojstvu izbrali nevesto, Jolando, hčer francoskega kralja Karla VIII. Poročila sta se leta 1452 in živela v ljubečem zakonu. Rodilo se jima je deset otrok, a nekateri niso preživeli.
Bolezen: Že v otroštvu je postal božjasten, kar ga je sicer oviralo pri njegovi neutrudni delavnosti, a je kljub temu uspešno vodil državne posle in vojvodino.
Vojvodina: Savojska dežela je v 15. stoletju obsegala del ozemlja današnje Francije ob švicarski meji ter italijanska mesta Piemont, Vercelli in Chivasso.
Vladar: 29. januarja 1465 je za pokojnim očetom prevzel vojvodsko oblast in modro ter preudarno vodil deželo sedem let, do smrti. Govorili so, da je Savoja raj za uboge in oaza, kjer krivica nima moči.
Naslednik: sin Filibert I. (1472–1482).
Kreposti: Poleg pristne in globoke pobožnosti sta ga je odlikovala zlasti čut za pravičnost ter skrb za reveže in pravice preprostih ljudi. Na svojem dvoru je uvedel kar največjo skromnost in s prihranki podpiral uboge, javne ustanove in cerkve, zidal bolnišnice in zavetišča.
Zavetnik: Savojcev in piemontske kraljeve hiše.
Upodobitve: Znani so njegovi portreti, sicer pa ga upodabljajo kot vojvodo, ki deli miloščino, pogosto ima ob sebi tudi napis: »Diligite pauperes«, ljubite reveže.
Beatifikacija: Isto leto, ko je umrl, se je začel proces za njegovo kanonizacijo, saj ga je ljudstvo štelo za svetnika. Zaradi različnih okoliščin se je postopek ustavil in za blaženega ga je razglasil šele papež Inocenc XI.
Grob: Pokopali so ga v cerkvi sv. Evzebija v mestu Vercelli.
Zadnje besede: »Bodite pravični, ljubite reveže in Gospod bo dal mir vašim deželam!«

»Z vdanim češčenjem
in ponižnim zaupanjem
se obračamo nate, blaženi Amadej Savojski,
ki si z vsem svojim življenjem slavil Boga,
pravično živel in velikodušno izkazoval ljubezen do revnih.
Iz globoke vere v presveto evharistijo
in v češčenju križanega Jezusa
si črpal moč, da si zmogel hoditi po božjih poteh
in modro voditi zaupano ti ljudstvo.
S svojim zgledom in priprošnjo
nam pomagaj živeti po evangeliju
in pričevati za Kristusa.« (molitev k bl. Amadeju)
Vir

V mestu Vercelli [verčéli] (v severni Italiji), blaženi Amadéj, deveti savojski vojvoda. Ko je še vladal, je na vse načine podpiral zadeve revnih, vdov in sirot in stalno z vnemo pomagal.
Vir

Imena: Amadej, Amadeo, Amadeus, Amedej, Bogoljub
Savoja je gorata deželica na jugovzhodu Francije, ob meji z Italijo in Švico. Proti koncu 14. stoletja se je razširila v italijanski Piemont. Leta 1414 je nemški cesar Sigismund savojskemu gospodarju Amadeju VIII. podelil naslov vojvoda. Amadej pa je kmalu prestol prepustil svojemu sinu Ludviku, sam pa šel kot menih v samoto. Kasneje je sprejel izvolitev za papeža od skupine škofov, zbranih na koncilu v Baslu oziroma v Ferari. Kot papež si je privzel ime Feliks V. in bil je zadnji razkolni papež v zgodovini. Ko je spoznal svojo zmoto, je odstopil in se vrnil v samoto.
Vse te dogodivščine je doživljal današnji godovnjak Amadej IX., njegov vnuk. Ko je ded postal papež, je bil Amadej star štiri leta, ko pa je ded umrl jih je imel šestnajst. Rodil se je 1. februarja 1435 v francoskem delu Savoje. Kmalu po rojstvu so mu izbrali nevesto – Jolando, hčer francoskega kralja Karla VIII., s katero se je dejansko poročil, ko je dopolnil sedemnajst let. Mati Ana, hči ciprskega kralja, ga je vzgajala v krščanskem duhu. Takšnega duha je bila tudi žena Jolanda, ki mu je naklonila svojo prisrčno ljubezen. Dani so bili vsi pogoji za srečno življenje, toda nad Amadeja in družino se je zgrinjala nesreča za nesrečo.
Prvi udarec je prišel že v mladih letih – Amadej je postal božjasten. Ta težka bolezen je zaustavila njegovo neutrudno delavnost, vendar pa je vsem svojim dolžnostim ostal zvest. Njegova pobožnost pa se je v bolezni še poglobila. Zelo je bil hvaležen svoji ženi, ki je delila z njim njegovo trpljenje in mu ljubeznivo stregla. Tudi družina je zelo trpela. Od osmih otrok – šest je bilo dečkov, dve deklici – jih je nekaj pomrlo v zgodnjih letih, nekaj pa že odraslih. Preživel je samo sin Filiberat, ki mu je bilo ob očetovi smrti sedem let.
Kot vojvoda je zavladal leta 1465, ko je umrl oče. Za vladanje si je pripravil dosledno krščanski načrt, brez spletk in prevar, ki so bile v tistih časih po dvorih v navadi. Vse spore je skušal poravnati brez orožja, s pogajanji. Plemstvo je navajal na skromnejše življenje in je zato na svojem dvoru uvedel kar največjo skromnost. Prihranke je obrnil v korist revežev. V njegovem času so o Savoji govorili, da je raj za uboge v Evropi in oaza, kjer krivica nima moči.
Zadnja leta življenja je bil hudo bolan in takrat je vlado izročil v roke ženi Jolandi, ki je vladala kot regentinja tudi potem, ko je nasledstvo prešlo na edinega živečega sina Filiberta. Amadej je mirno izdihnil svojo dušo 30. marca 1472. Pokopali so ga v cerkvi sv. Evzebija v mestu Vercelli.
Ljudski glas ga je štel med svetnike, uradni postopek za njegovo razglasitev za blaženega in svetnika pa se je ustavil, tako, da ga je med blažene prištel šele papež Inocenc XI. leta 1677.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Views: 177

sveti Ludvik iz Casorije – redovnik

sveti Ludvik iz CasorijeLudvik iz Casorije, je bil rojen leta 1814 v kraju Casoria blizu Neaplja v Italiji. Njegovo ime pred vstopom v samostan je bilo Arcangelo Palmentieri. Frančiškanom (alkantarinom) se je pridružil pri osemnajstih letih. Leta 1837 je postal duhovnik. Dvajset let je poučeval matematiko in filozofijo, ukvarjal se je tudi s farmacijo. Po mistični izkušnji, katero je sam poimenoval »očiščenje«, se je popolnoma posvetil služenju poslednjim. Leta 1854 si je začel prizadevati za osvoboditev afriških otrok iz suženjstva in za njihovo krščansko vzgojo. Njegova želja je bila med njimi vzbuditi misijonarske poklice, ki bi se nato vrnili na afriško celino. Dva izmed teh otrok, ki ju je rešil duhovnik Niccolò Olivieri, je sprejel k sebi. Njihovo število je kmalu naraslo. Ludvik iz Casorije je tako s pomočjo redovnice Anne Lapini ustanovil kolegij za deklice. Sledile so še druge ustanove, namenjene dečkom. Nazadnje je ustanovil tudi kongregacijo bratov usmiljenja in kongregacijo frančiškanskih elizabetinskih sester. Nekaj časa pred smrtjo pa je preživel še kot misijonar v Sudanu. Umrl je v Neaplju leta 1885.
Vir

V Neaplju (v Italiji), blaženi Ludvik iz Casorije [kasórije] (Archangel) Palmentieri, duhovnik iz Reda manjših bratov, ki je iz goreče ljubezni do Kristusovih ubožcev ustanovil dve kongregaciji, namreč, Bratov Ljubezni in Frančiškanskih sester od svete Elizabete.
Vir

Views: 6

sveti Janez Klimak – opat in bogoljubni pisatelj

sveti Janez Klimak - opat in bogoljubni pisateljImena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak, Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana.
O njegovi mladosti pripovedujejo, da je bila zelo srečna. Doma je bil nekje v Palestini (rodil se je pred letom 579). Priimek Klimak ima po svojem spisu s tem naslovom, kar pomeni Lestev. V njem je opisoval v podobi lestvice, ki jo je videl očak Jakob, kako se človek v duhovnem življenju vzpenja kot po lestvici z zemlje proti nebesom.
Že v mladih letih so mu rekli Sholastik, kar je takrat pomenilo v umetnosti in znanosti izobraženega človeka. Imenujejo ga tudi Sinajskega, ker je bil nekaj časa predstojnik samostana na Sinajski gori. Šestnajstleten je stopil v strog samostan v Aleksandriji, kjer se je pod vodstvom meniha Martirija vadil v ponižnosti in pokorščini. Potem je odšel v samotno puščavo. Razloček med boji, ki jih mora vojskovati menih v samostanu, in puščavnik v samoti, je takole označil v imenovanem spisu:
»Menih se mora vojskovati s skrbmi svojega okolja, puščavnik pa s silami večnosti. Menihu pride na pomoč brat, puščavniku pa angel,« pač zato, ker so se puščavniki v popolni samoti morali toliko časa bojevati s hudobnimi duhovi, da so dosegli popolno duhovno umirjenost in trajno zbranost v Bogu. Sam pove, kako trd je ta boj: »Menihi se bojujejo proti otožnosti (za sveto veselje), puščavniki pa zoper obup (za brezmejno zaupanje v Boga).«
Okoli leta 639 so prišli odposlanci samostana Raith na Sinajski gori in mu sporočili, da so ga tam izbrali za opata. Janez se je najprej vabila ustrašil, končno pa je prosilcem le ustregel in odšel na Sinaj. Tu je čez deset let 30. marca umrl. Na ta dan tudi goduje.
Vir

»Tvoja molitev bodi čim bolj preprosta in naj se tiče ene same stvari, zato si ne prizadevaj, da bi veliko govoril. Če iščeš besede, se bo tvoj duh samo raztresel … Če moleč veliko govorimo, motijo duha vsakovrstne raztresajoče podobe, pobožnost pa spuhti. Če pa malo govoriš ali pa samo z dna srca k Bogu vzdihuješ, ostane duh zbran. Kdor ima Boga v svojem srcu, mu za molitev ni treba določenega pravila. Ljubezen do Boga lahko merimo po tem, koliko časa vztrajamo v svoji molitvi. Ne vstajaj in ne nehaj, dokler po božji volji sami ogenj tvoje pobožnosti ne ugasne in se ne posušijo tvoje solze. Ne prej! Morebiti ne bo nikoli več v življenju tako ugodne priložnosti, da se odpustijo tvoji grehi.«
Ime: Ime Janez izhaja iz hebrejskega imena Jehohanan, ki pomeni »Jahve (Bog) je milostljiv«, vzdevek Klimak pa je dobil zaradi svojega najbolj znanega dela »Climax«, lestev.
Vzdevki: »Preblaženi cvet svojega časa«, »car nebeškega Jeruzalema«, »pravzor čednosti in zdravnik dušnih bolezni«, »sholastik«.
Rojen: sredi 6. stoletja, okoli leta 579.
Kraj rojstva: Sirija.
Umrl: 30. marca leta 649.
Kraj smrti: Gora Sinaj v Palestini.
Družina: Živel naj bi srečno otroštvo ob premožnih in globoko vernih starših.
Začetki: Zelo mlad je vstopil v aleksandrijski samostan z zelo strogimi predpisi in tam štiri leta poglabljal svoje bogoslovno znanje. Bil je sprejet v skupnost, a je kmalu odšel živet v samoto kot puščavnik.
Učitelj: V samostanu so mu določili preizkušenega meniha Martirija, ki ga je odlično vzgojil v resnično božjega moža.
Puščava: Janez se je iz samostana umaknil v puščavsko samoto pri Toli, v votlino, kjer je preživel kar štiri desetletja. Tu je opravljal vaje v telesnem premagovanju in nenehni molitvi. Svoja duhovna spoznanja in razsvetljenja je pridno zapisoval in z njimi pomagal mnogim, ki so prihajali k njemu po nasvet in duhovno pomoč.
Samostan: Okoli leta 639 so ga v samostanu Raithu na gori Sinaj izbrali za opata. S težkim srcem jim je ustregel in bil nadaljnja štiri leta opat in duhovni voditelj vseh puščavnikov v deželi. Malo pred smrtjo se je znova umaknil v popolno samoto.
Življenjepis: Njegovo življenje je v kratkem življenjepisu popisal menih Danijel iz Raituja.
Kreposti: Bil je preprost kot otrok in dobrega srca.
Dela: Njegovo poglavitno delo je »Lestev v nebesa«, v katerem je opisal vzpenjanje človeškega življenja k Bogu. Knjiga ima trideset klinov (poglavij) in opisuje pot popolnosti, za katero je potrebna najprej odpoved svetu, zatajevanje čutov in samovolje ter molitev. Temu delu je na koncu dodal še samostojen spis z naslovom »Knjiga za pastirja« (opata).
Zavetnik: Kljub temu da nima posebnega patronata, ga lahko štejemo med zavetnike puščavniškega načina življenja.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot meniha, najpogosteje z lestvijo, ki jo nosi ali se po njej vzpenja. Redkeje je upodobljen kot opat s križem ali svojo knjigo Lestev.
Goduje: 30. marca.
Vir

Po dvajsetih katehezah, posvečenih apostolu Pavlu, vam od velikih pisateljev iz srednjega veka danes predlagam Janeza, imenovanega Klimak – to je preprost prepis grške besede »klimakos«, ki pomeni »od lestve«, zato mu rečemo tudi Lestvičnik. To ime je dobil po naslovu svojega poglavitnega dela, v katerem opisuje vzpenjanje človeškega življenja proti Bogu. Rodil se je okrog leta 575.

Menih na gori Sinaj
Med sinajskimi gorami je Janez živel in pripovedoval o svojih duhovnih izkustvih. Podatki o njem so se ohranili v kratkem življenjepisu (PG 88, 596–608), ki ga je napisal menih Daniel iz Raituja. Pri šestnajstih letih je Janez, ko je postal menih na gori Sinaj, stopil v šolo opata Martirija, »starca«, to je »modreca«. Ko je imel približno dvajset let, se je odločil, da bo živel kot samotar v neki votlini ob vznožju gore v kraju Tola. Samota pa mu ni onemogočila, da bi se srečeval z ljudmi, ki so si želeli imeti duhovno vodstvo, kot tudi ne, da bi obiskal nekaj samostanov blizu Aleksandrije. Njegov samotarski odmik se je iztekal v gorečo ljubezen do drugih (Vita 5) in do Boga (Vita 7). Po štiridesetih letih samotarskega življenja se je vrnil v samostan. Umrl je po letu 650.

Lestev v nebesa
Kot sem že povedal, je postal slaven po delu Lestev (Klimaks), ki je na Zahodu znana kot Lestev v nebesa (PG 88, 632–1164). Pot lahko povzamemo v treh odsekih: prvi se izrazi v odmiku od sveta, da bi se vrnili v stanje evangeljskega otroštva. Bistvena je vrnitev v resnično otroštvo v duhovnem pomenu, postati kot otroci. Janez razlaga: »Dober temelj je tisti, ki ga sestavljajo trije podstavki in trije stebri: nedolžnost, post in čistost. Prostovoljni odmik od ljubih kraljev in ljudi omogoči duši, da vstopi v globlje občestvo z Bogom. Ta odpoved se izteče v pokorščino, ki je pot k ponižnosti s pomočjo ponižanj – teh ne bo nikoli zmanjkalo – s strani bratov. Drugi odsek poti predstavlja duhovni boj proti strastem. Vsak klin lestve je povezan z eno poglavitnih strasti, ki jo opiše in pokaže njena prepoznavna znamenja, nakaže pa tudi zdravljenje in predloži njej ustrezajočo krepost. Boj s strastmi dobi pozitivni predznak – ne ostane negativen – po zaslugi podobe »ognja« Svetega Duha. Samo moč Svetega Duha zagotavlja zmago. Po Janezu Lestvičniku pa je pomembno, da se zavedamo, da strasti niso slabe same po sebi, ampak take postanejo zaradi slabe uporabe, za katero se odloči človekova svoboda. Če pa so očiščene, človeku odpirajo pot k Bogu s silami, ki jih povežeta v eno askeza in milost.

Krščanska popolnost v razločevanju
Zadnji odsek poti je krščanska popolnost, ki se dogaja na zadnjih sedmih klinih lestve. To so najvišja stanja duhovnega življenja, ki jih izkusijo »hezihasti«, samotarji, tisti, ki so dospeli do pokoja in notranjega miru. Ta stanja pa so dostopna tudi bolj gorečim menihom v skupnosti. O prvih treh klinih – preprostosti, ponižnosti in razločevanju – ima Janez v sozvočju s puščavskimi očeti za najpomembnejšega zadnjega, to je sposobnost razločevati. Vsako vedênje je treba podvreči razločevanju; vse je dejansko odvisno od globokih vzgibov, ki jih je potrebno presojati. Tukaj vstopamo v živo tkivo osebe; gre za to, da v samotarju, v kristjanu prebudimo duhovno čutenje in »srčni čut«, božje darove: »Pri vsaki stvari moramo takoj za Bogom kot vodniku in vodilu slediti svoji vesti« (26/1,5; 1013).

Molitev srca
Stanje pokoja, notranjega miru, pripravlja hezihasta na molitev, ki je pri Janezu dvojna, »telesna molitev« in »molitev srca«. Prva je lastna tistemu, ki si mora pomagati s telesnimi držami: iztezati roke, vzdihovati, se tolči po prsih itd. (15,26; 900); druga je spontana, ker je sad prebujenja duhovnega čutenja, ki je božji dar tistemu, ki je predan v telesni molitvi. Pri Janezu dobi ime »Jezusova molitev« Na koncu postane molitev zelo preprosta, preprosta beseda »Jezus«, ki postane eno z našim dihanjem.

Zadnji klin lestve je posvečen najvišji »trojici kreposti«: veri, upanju in predvsem ljubezni. O ljubezni govori Janez tudi kot o erosu (človeški ljubezni). Silo ljubezni je mogoče preusmeriti k Bogu, kot je mogoče na divjo oljko cepiti žlahtno oljko (prim. Rim 11,24) (15,66; 893). Janez je prepričan, da silovito izkustvo tega erosa dosti bolj pripomore k napredovanju duše kot trd boj s strastmi, ker je silna njegova moč.

Na tem mestu se zastavlja še zadnje vprašanje: ali Lestev, delo, ki ga je napisal neki menih pred tisoč štiristo leti, lahko še kaj pove nam danes? Na prvi pogled je videti, da bi odgovor moral biti »ne«. Gre za preroško znamenje, ki razodeva, kaj pomeni življenje krščenega v občestvu s Kristusom, z njegovo smrtjo in vstajenjem. Zame je še posebej pomembno dejstvo, da so zadnji klini obenem tudi temeljne kreposti, začetne, najbolj preproste: vera, upanje in ljubezen. To niso kreposti, ki bi bile dostopne samo moralnim junakom, ampak so božji dar vsem krščenim: v njih raste tudi naše življenje. Začetek je tudi konec, izhodišče je tudi cilj. Vsa pot vodi k vedno bolj korenitemu udejanjanju vere, upanja in ljubezni. Na ta način raste naša duša, raste čutenje srca k Bogu. Upravičeno pravi Janez Lestvičnik, da nas samo upanje usposablja, da živimo ljubezen. Upanje, v katerem presegamo vsakdanje stvari, ne pričakujemo uspeha v svojih zemeljskih dneh, ampak pričakujemo ob koncu razodetje Boga samega. Samo v tem iztezanju naše duše, v tem samopreseganju postaja naše življenje veliko in zmoremo prenašati vsakdanje napore in razočaranja, smo lahko dobri z drugimi, ne da bi pričakovali povračilo.
Papež Benedikt XVI. : Nagovor pri splošni avdienci v sredo, 11. februarja 2009.
Prevedel br. Miran Špelič OFM
Vir

Na gori Sinaj, sveti Janez, opat, ki je sestavil preslavno knjigo »Lestev raja« (Scala paradisi) v pouk menihom, v kateri je pot duhovnega napredka razložil kot dvig po tridesetih stopinjah k Bogu. Zaradi tega je zaslužil priimek Klimak.
Vir

Views: 61

blažena Restituta (Helena) Kafka – redovnica in mučenka

blažena Restituta (Helena) Kafka - redovnica in mučenkaPreden je z dvajsetimi leti vstopila v skupnost Hartmannovih sester, je Helena delala kot gospodinjska pomočnica, kuharica in prodajalka v trafiki. Kljub nasprotovanju staršev je vstopila v samostan in postala medicinska sestra, zaupali so ji delo operacijske sestre in anestezistke. Po Hitlerjevi zasedbi Avstrije je bila goreča nasprotnica nacizma, o Hitlerju je odkrito govorila, da je norec. Nacistom ni pustila, da bi v bolnišnici iz sob odstranili križe; lastnoročno jih je nameščala nazaj. S svojim odporom jim je postajala vedno hujši trn v peti, tako da so jo na pepelnico leta 1942 prijeli, zaprli in obsodili na smrt. Še v zaporu je pomagala in stregla bolnim. Ponujali so ji pomilostitev, če izstopi iz reda, a se ni uklonila, tako da so jo na koncu usmrtili.
Ime: Pri krstu je dobila ime Helena, ki izhaja iz grškega imena Helene, »sijajna, bleščeča«, tudi »plamenica«. Kot redovnica pa si je izbrala ime Restituta po mučenki iz 4. stol (v latinščini restitutus pomeni »obnovljen, znova postavljen«).
Rodila se je 1. maja 1894 v Husovicah pri Brnu na Češkem, umrla pa 30. marca 1943 na Dunaju, Avstrija.
Družina: Bila je šesti od sedmih otrok čevljarja Antona Kafke in njegove žene Marije, roj. Stehlik. Preprosta in pobožna družina se je v boju za boljše preživetje dve leti po njenem rojstvu preselila na Dunaj.
blažena Restituta (Helena) Kafka - redovnica in mučenkaSkupnost: Frančiškanke Kristusove ljubezni (tudi Hartmannove sestre, po Hartmanngasse na Dunaju, kjer je njihova materna hiša oz. bolnišnica) imajo svoje začetke v letih 1847 oz. 1857, ko so oblekle redovno obleko in sprejele prve postulantke. Njihovo osnovno poslanstvo je delo z bolniki in ostarelimi po bolnišnicah. Poleg v Avstriji delujejo še v Argentini, Italiji in Paragvaju. Zdaj je v redu še 90 sester.
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Bila je malce trmastega, močnega, pa tudi milega značaja, živahna in odločna. A v požrtvovalni strežbi bolnikom je ni nihče prekašal, saj se jim je predajala z vso srčnostjo in požrtvovalnostjo.
Upodobitve: Na ohranjenih fotografijah lahko vidimo, da je bila Restituta močnejše, zdrave postave in spoštovanje vzbujajočega videza. Oblečena je v redovno obleko z belim ovratnikom in rožnim vencem za pasom.
Obsodba: 29. oktobra 1942 jo je dunajsko ljudsko sodišče obsodilo na smrt, ker je »izdajalsko pomagala sovražniku in pripravljala veleizdajo«. 30. marca 1943 so jo obglavili. Ta njena usmrtitev naj bi bila strah vzbujajoča za druge nasprotnike nacizma.
Grob: Konec avgusta 1946 so iz skupnega groba 40 žrtev nacističnega nasilja na osrednjem dunajskem pokopališču njene posmrtne ostanke prekopali v grobnico redovne skupnosti.
Življenjepis: Njen prvi življenjepis je leta 1958 napisala s. Benedikta Kapp, Nihče nima večje ljubezni …
Beatifikacija: 21. junija 1998 jo je na dunajskem trgu Heldenplatz, kjer je Hitler 1938 razglasil anšlus, papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo.
Goduje: 30. marca; v nadškofiji Dunaj pa 29. oktobra.
Misel: »Za Kristusa sem živela, zanj želim umreti.« Pred usmrtitvijo pa je prosila duhovnika, ki je bil ob njej: »Oče, naredite mi na čelo znamenje križa.«
Vir

Na Dunaju (v Avstriji), blažena Marija Restituta (Helena) Kafka, devica in mučenka iz Kongregacije frančiškanskih sester od krščanske ljubezni, doma iz Moravske, ki je bila med divjanjem vojne ujeta od sovražnikov kot bolničarka, in zaradi vere obglavljena.
Vir

Views: 6