»Če je naše delo od Boga, bo uspelo, če ni, naj se zgodi njegova volja.« Očitno je, da je bila božja volja močno na strani preprostega dekleta, ki je v svoji skrbi za druge, zlasti uboge in najbolj šibke, ustanovila družbo, ki še danes uspešno deluje širom sveta. Zastavila si je dva temeljna cilja: razširjanje božjega usmiljenja po vsem svetu in biti kot Marija orodje odrešenja.
Ime: Njeno krstno ime je Benedikta, »blagoslovljena«, kot redovnica pa si je privzela ime Marija Jožefa, po svojih priprošnjikih Mariji in Jožefu.
Rodila se je 27. maja 1811 v kraju Albissola Marina pri Savoni ob ligurski obali v Italiji, umrla pa 7. decembra 1880 v Savoni.
Družina: Bila je četrti otrok iz skromne, pobožne in verne delavske družine. Oče Bartolomej je bil lončar, z ženo Marijo, roj. Dedone, sta imela poleg nje še devet otrok.
Razmere: Naredila je le nekaj razredov osnovne šole, saj je morala že zgodaj pomagati materi v skrbi za mlajše brate in sestre. Do vstopa v samostan je služila pri družini Monleone v Savoni.
Kreposti: Bila je ponižnega, preprostega in odkritega značaja, a je znala biti tudi moško odločna in trdna. Že v domačem okolju je zbirala okrog sebe tovarišice, z njimi molila, jim razlagala katekizem in brala iz pobožnih knjig.
Tretji red: S šestnajstimi leti je postala frančiškanska tretjerednica, opravljala je različna spokorna dela in veliko premišljevala o človeški minljivosti.
Ustanova: Potem ko je zaradi revščine (ni imela dote) niso hoteli sprejeti v samostan, ji je škof v Savoni omogočil, da je začela ustanavljati versko družbo Hčera naše ljube Gospe usmiljenja. Njihova osnovna naloga je bila skrb in vzgoja zapuščenih otrok, prav posebej pa odkupovanje afriških suženjskih otrok.
Geslo: »Malo zase, mnogo za druge, vse pa za Boga!«
Razširjenost: V času njenega vodenja se je ustanova hitro razširila po vsej Italiji; zraslo je sedemdeset hiš, med njimi šole, sirotišnice, bolnišnice in zavetišča za ogrožena dekleta. Leta 1875 so odprle prvo hišo v Ameriki, danes pa delujejo na štirih celinah med več kot 20 narodnostmi. Ustanova ima tudi laiški red in duhovnike, ki živijo njihovo duhovnost.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, razen da je zavetnica svojega reda.
Upodobitve: Upodobitve jo prikazujejo v značilni črni redovni obleki tistega časa z velikim belim ovratnikom. Upodabljajo jo tudi med reveži, kleče pred kipom sv. Jožefa ali pa med afriškimi revnimi otroki.
Beatifikacija: Za blaženo jo je 6. novembra 1938 razglasil papež Pij XI., njegov naslednik Pij XII. pa 12. junija 1949 za svetnico.
Goduje: 7. decembra.
Misel: »Če mi nismo velikodušni do Boga, tudi on ne more biti do nas. Na ljubezen je treba odgovoriti samo z ljubeznijo.«
Vir

Imena: Marija Jožefa, Maria Giuseppa, Marija, Marij, …
Rodila se je v začeku prejšnjega stoletja kot otrok v skromni delavski družini v kraju Albissola Marina ob ligurski obali. Zgodaj je že zbirala okoli sebe deklice, z njimi molila, jim razlagala katekizem in brala iz svetih knjig.
Z devetnajstimi leti je služila v družini Monleone Savoni. Imeli so jo radi in so ji celo obljubili, da bo njihova edina dedinja, če se odreče misli na samostan. Ona pa je imela eno samo željo: izogniti se grehu, koristiti bližnjemu in si prizadevati za svetništvo. Pogosto si je ponavljala geslo: Z roko biti pri delu, s srcem pri Bogu.
Savonskemu škofu je izjavila, da mu je na voljo za delo in skrb med žensko mladino.
Benedikta Rosello (njeno krstno ime) je čedalje bolj mislila na samostansko živijenje in od te misli je ni mogla odvrniti nobena stvar. Ko je škof videl njeno dobro voljo in tudi sposobnosti, jo je opogumil in svetoval, naj poišče nekaj tovarišic, ki bi bile pripravljene sodelovati; obljubil je, da jim bo oskrbel hišo, v kateri bodo lahko začele delovati, in jim zagotovil javno podporo. Tako je prišlo leta 1837 do ustanovitve verske družbe »Hčera naše Gospe usmiljenja«. Ko se je ta razvila, jo je škof povzdignil v cerkveno bratovščino.

Že pred ustanovitvijo ni šlo brez bojev, težav, skrbi in grdih nasprotovanj, po škofovi smrti pa je upravitelj škofije sestram odrekel denarno podporo. Benedikta Rossello, ki si je kot redovnica privzela ime Marija Jožefa, je v stiski prosila Marijo in Jožefa: »Vidva plačajta dolgove za sirote, za katere skrbimo in jih vzgajamo, za bolnike, ki so prepuščeni naši skrbi, saj je vajin Sin tako zelo bogat!« Celo med ljudstvom se je širil glas, da sveta Marija in Jožef srednici Rossello ne odrečeta nobene prošnje.
Bog je blagoslovil njena prizadevanja in v štiridesetih letih, kar je vodila redovno ustanovo, je zraslo sedemdeset hiš, med njimi šole, sirotišnice, bolnišnice in zavetišča za ogrožena dekleta.
Zadnja leta je Marija Jožefa duševno in telesno zelo trpela. Mučili so jo strah, dvomi in občutek, da jo je Bog zapustil in zavrgel in da je ljudem le še v breme. Hudo bolna je vodila red z bolniške postelje. Do zadnjega trenutka življenja je uresničevala geslo, ki ga je dala svojemu redu. »Malo zase, mnogo za druge, vse pa za Boga!«
Umrla je 7. decembra leta 1880 in na ta dan praznujemo njen god. Za svetnico jo je razglasil papež Pij XII. 12. junija 1949.
Vir

V Savoni, sveta Marija Jožefa (Benedikta) Rossello, devica, ki je ustanovila Inštitut hčera naše Gospe od Usmiljenja, in si je z vsem trudom prizadevala za uresničevanje odrešenja duš in zaupala samo v Boga.
Vir

Views: 38