Njegovi spisi:
“Čudovita zamena”
“O razglašenju”
O Veliki noči
Sveti Gregorij Nazianški, imenovan tudi Theologos,je bil teolog, cerkveni oče in cerkveni učitelj.
Rojen okoli leta 329, Kapadokija, Mala Azija, umrl 390, Nazianz.
Gregor Nazianški ali Gregorij Teolog, kakor ga zaradi tesne povezanosti njegove teologije in duhovnosti tudi imenujemo, z Bazilijem Velikim in Gregorjem iz Nise tvori trojico »velikih Kapadočanov«.
Življenje
Iz družinske oporoke je razvidno, da je bila Gregorjeva družina premožna. Imeli so obilo premoženja in služinčadi. Gregorijev oče Gregor Starejši (280 – 374) je leta 329 postal škof v kapadoškem mestu Nazianzu. Skupaj z ženo sveto Nono, ki je svojega sina že pred njegovim rojstvom posvetila Bogu, sta Gregorju nudila dobro krščansko vzgojo.
Mlad je odšel v retorično šolo v kapadoški Cezareji in njegova velika želja po vedenju ga je privedla v krščansko šolo v palestinski Cezareji in pozneje v Aleksandrijo, kjer je nadaljeval z višjimi študiji. Leta 355 je odplul v Atene. Med plovbo je prišlo do hude nevihte, Gregor pa še ni bil krščen (krst otrok še ni bil v navadi). V dveh avtobiografskih pesmih je opisal vso stisko, ki jo je takrat doživljal. V eni od njih izpove, da ga je bilo manj strah naravne smrti, kot pa smrti brez krsta. V Atenah, kjer je nato hitro zaprosil za krst, se je spoprijateljil z Bazilijem Velikim, bratom svetega Gregorija iz Nise. Stroka danes glede prijateljstva z Bazilijem ni soglasna, saj je Gregor želel živeti samotarsko življenje, dogodki pa so ju prisilili v pastoralno dejavnost.
Oče in meščani Nazianza so na Gregorja pritiskali, naj se da posvetiti v duhovnika. Naposled se je le vdal in bil leta 362, po vrnitvi domov, posvečen. Po posvečenju je zbežal v Pont, a se je nedolgo zatem vrnil in napisal razpravo »Zagovor bega«, v kateri je čudovito opisal duhovništvo v patristični dobi.
Cesar Valens, ki je bil arijanske veroizpovedi, je leta 372 skušal Kapadokijo razdeliti na manjše enote, da bi tja postavil arijanske škofe. Bazilij je za ta njegova prizadevanja izvedel in ga prehitel. Svoje prijatelje in brate je postavil za škofe tja, kjer naj bi Valens postavil svoje. Gregor bi naj postal škof v Sazimi. S tem ni soglašal, saj je tam že bil arijanski škof, sam pa ni hotel siliti v težave. Vseeno je bil posvečen v škofa, službo pomožnega škofa pa je opravljal doma. Po očetovi smrti (374) se je umaknil v samoto, vendar ne za dolgo. Leta 379, po Bazilijevi smrti, je cesar Teodozij, ki je bil nicejske veroizpovedi, postavil Gregorja za carigrajskega nadškofa. Tri leta škofovanja v Carigradu (379 – 381) predstavljajo višek Gregorjevega delovanja. V tem času se je goreče boril proti mnogim herezijam in s pridigarsko dejavnostjo postopno pripeljal krščansko skupnost do enotnosti. Leta 381 se je v Carigradu začel koncil, ki ga je po smrti antiohijskega škofa Melecija vodil Gregor. Dal je predlog za Melecijevega naslednika in tako povzročil spore in nezadovoljstvo, zato se je odpovedal svojemu mestu in se vrnil v Nazianz. Poskrbel je, da je leta 384 Evlalij postal nazianški škof, sam pa se je do smrti (390) umaknil v samoto, pisal pesmi in meditiral.
Po njem se imenuje tudi manjše mesto St. Nazianz v Wisconsinu v ZDA.
Dela in misel
Gregorjeva pisna zapuščina obsega 45 govorov, 250 pisem in 400 pesmi. V petih teoloških govorih (27 – 31), zaradi katerih ga upravičeno imenujemo Gregor »Teolog«, deli človeka na tri dele: nous (um), psyche (oživljajoči princip) in soma (telo).
Nekateri patrologi zagovarjajo tezo, da Gregor meša pojma soma in sarx (telo in meso), vendar so natančnejša branja njegovih besedil pokazala, da temu ni tako. Boj v človeku se bije med pneumo in sarxom. Somo in psyche, ki se morata od strasti sarxa ločiti, priteguje k nousu. Gregor pozitivno ovrednoti telo. To je razvidno iz njegovega razlaganja Kristusovega telesa, ki je evharistično in zakramentalno (Cerkev). Telo Cerkve je oživljeno z umsko hrano.
Antropologija
Poznavanje Gregorijeve antropologije je ključnega pomena za razumevanje njegove teologije in duhovnosti.
Človek je ustvarjen po Božji podobi. Kristus, ki je popolna podoba Očeta, razodene polnost te podobe, ki smo je po Svetem Duhu tudi mi deležni. Človeško bitje pristopa k pobožanstvenju (divinizaciji). Pri tem gre za eno samo iluminacijo (razsvetljenje), ki se razlomi na tri dele. Prvi del iluminacije je sveti krst, ki skupaj s tretjim delom, ki pomeni vstop v večno svetlobo, uokvirja pot (drugi del iluminacije), ki omogoča, da se krstno razsvetljenje razvije proti večni luči. Pot poteka preko gore spremenjenja, kjer se Kristus spremeni v somi (pozitivno vrednotenje telesa), in preko gore Gospodovega trpljenja, Kalvarije. Pot vodi od preobličenja (spremenjenje) do Kalvarije, kjer obraz razobličenega kaže usmiljenje Svete Trojice. Gregor je med grškimi teologi prvi, ki je uporabil terminologijo o Trojici.
K doktrini o Sveti Trojici, ki je delo treh »velikih Kapadočanov«, je Gregor prispeval razlago načina bivanja Očeta, Sina in Svetega Duha. Vse tri osebe (hipostaze) v skupnem bitju tvorijo božanstvo. Nasproti Ariju in Sabeliju je v govoru »O svetem krstu« strnil svoj nauk o enem božanstvu in o eni moči iz Trojice.
Izrednega pomena zanj predstavlja dogma o Marijinem božjem materinstvu. Marijin naziv »Theotokos« Gregor postavlja nasproti krivoverstvoma adopcionizmu in apolonarizmu.
Vir
Gregorij izhaja iz družine svetnikov: očeta sv. Gregorija Starejšega in mame sv. None. Tudi njegov najboljši prijatelj Bazilij Veliki, s katerim sta se skupaj šolala v Atenah (in s katerim goduje na isti dan, 2. januarja), je bil svetnik. Že od mladosti se je rad zatekal v samoto in je skupaj z Bazilijem v Pontu nekaj časa živel kot puščavnik. Nato so ga poklicali, da pride v mesto kot duhovnik pomagat svojemu očetu škofu pri vodenju škofije. Gregorij je sprva zavračal svoje posvečenje, toda pozneje je polno sprejel duhovniški poklic in spisal Apologijo, premišljevanje o naravi in dolžnostih duhovništva.
Prostovoljno je vstopil v nemiren svet carigrajskega velemesta, da bi ustavil vpliv arijanske zmote ter s svojimi veličastnimi pridigami od nje odvrnil um in srce številnih ljudi. Postavljen je bil za škofa in imel ključno vlogo na carigrajskem koncilu, kjer so ohranili resnico o božanstvu Svetega Duha. Po nekaj letih soočanj z arijanci se je Gregorij odpovedal službi in se vrnil v kontemplativno življenje. Sestavil je dolgo vrsto pesnitev, med katerimi je najbolj znana De Vita Sua. Končno je lahko živel tako, kot je želelo njegovo srce, skupaj s »svojim Kristusom«, kot ga je rad imenoval. Številna dela, ki jih je napisal, so prispevala k utemeljevanju meniške duhovnosti in mu prislužila naslov cerkvenega učitelja.
Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Gregorija Nazianškega mi nakloni ljubezen do samote in željo po globoki kontemplaciji.
Vir
-God svetega Bazilija Velikega in Gregorja Nazianškega, škofov in cerkvenih učiteljev. Bazilij, cezarejski škof v Kapadociji, zaradi učenosti in modrosti imenovan Veliki, je učil menihe premišljevanja Sveti pisma in dela v pokorščini in bratski ljubezni. Vernike je poučeval z odličnimi spisi in odlikoval se je v pastoralni skrbi za reveže in bolnike. Umrl je 1. januarja. Gregorij, njegov prijatelj, sasimski škof, potem carigrajski, slednjič nacijanški, je z veliko gorečnostjo branil božanstvo Besede, zato tudi imenovan teolog Cerkve, se veseli skupnega godu tako velikih učiteljev.
-Pri mestu Nazianzu, 9.maja rojstni dan za nebesa blaženega Gregorija, škofa, s priimkom Bogoslovec, ki je, kakor poroča sveti Hieronim, po vzornem škofovanju na svoje mesto posvetil drugega škofa, sam pa je na svojem posestvu živel kot menih.
Vir
GREGOR NACIANŠKI je bil po rojstvu leto starejši od Bazilija. Izšel je iz premožne družine in svetniška mati Nona ga je krščansko vzgajala. Bistri Gregor je ljubil študentsko življenje. Odločilnega pomena za njegovo življenje je bilo srečanje z Bazilijem iz Cezareje, s katerim ga je vezalo enkratno prijateljstvo. Ko se je, natrpan z učenostjo, vrnil domov, je zaslovel kot izreden govornik. Očeta, ki je bil škof v Naciancu, je prosil za krst, potem pa se je popolnoma posvetil bogoljubnemu življenju. Odšel je v samoto, kjer je trdo delal, molil in premišljeval ter pisal. Ostareli oče ga je poklical domov in ga posvetil v duhovnika, da bi mu bil v pomoč pri njegovem delu. Gregor je imel pomisleke, toda prijatelj Bazilij mu jih je razpršil. Ta je medtem postal škof v Cezareji in je ustanovil novo nadškofijo v Sasimi in ta škofijski sedež naj bi zasedel Gregor. On pa se je otepal odgovornosti, čeprav se je dal posvetiti za škofa, potem pa se je umaknil v samoto. Poslanci carigrajske Cerkve, ki je bila razdvojena zaradi bojev med arijanci in pravovernimi kristjani, so ga prosili, naj kot učen bogoslovec pride uredit cerkvene razmere in utrdit pravo vero. Gregor je prevzel vodstvo carigrajske škofije in za carigrajskega škofa ga je potrdil drugi vesoljni cerkveni zbor v Carigradu leta 381. Toda bil je preveč miroljubne narave, da bi se branil pred spletkami nasprotnikov, zato je prosil, naj ga razrešijo dolžnosti in umaknil se je v Nazianz, v tihoto praznega očetovega doma, kjer se je posvetil skrbi za bedne in nesrečne. V tem času je napisal svoj pesniški življenjepis, ki nam v marsičem odkriva njegovo občutljivo, plaho, od skrbi izmučeno naravo. Po pričevanju sv. Hieronima je umrl leta 389 ali 390.
Bazilij in Gregor sta bila učena moža in nerazdružna prijatelja. Gregorja časte kot svojega zavetnika pesniki.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Sveti Gregor, imenovan Teolog zaradi globokega poznavanja Svetega pisma, se je rodil plemenitim staršem leta 329 v majhnem mestu Nazianzus v Kapadokiji.
Njegova mati, imenovana Nonna, je bila ne le kristjanka, ampak tudi svetnica, in je že svojega moža Gregorja spreobrnila in posvetila; bila je mati treh svetih otrok: svetega Gregorja, svetega Cezarja in svete Gorgonije. Od te svete matere se je Gregor že v prvih dneh otroštva naučil tiste kreposti, ki ga je proslavila, in moči, da se je uprl vsem skušnjavam sveta in hudiča. Imel je posebno razsvetljenje iz nebes, po katerem je že od najzgodnejših let vedel, kako pomembna je krepost čistosti, zaradi česar se je nenehno trudil, da bi ohranil nedotaknjeno belo krstno obleko.
Željan znanja je ljubil vse, kar je lahko krasilo njegov um z novim znanjem: zato je cenil knjige in učitelje, ki jim je bil zelo hvaležen.
Še kot mladenič je odšel v Cezarejo v šolo velikega Origena, od tam pa v Atene, kjer je sklenil družinsko prijateljstvo s svetim Bazilijem. Prizadevnost obeh prijateljev za študij je bila tako velika, da sta v mnogih letih, ki sta jih preživela v Atenah, poznala le dve poti: cerkveno in šolsko. Čeprav sta bila polna spoštovanja do vseh, nista nikoli spremljala tovarišev, katerih življenje ni bilo v skladu s krščanskimi krepostmi.
Sveti Gregor je bil zaradi svojega raznovrstnega napredka v študiju imenovan za profesorja govorništva v Atenah, vendar je v strahu, da bi se demon nečimrnosti polastil njegovega srca, ponoči pobegnil in se zatekel v Kapadokijo k svojemu staremu prijatelju svetemu Baziliju.
Tam so njune kreposti kmalu zasijale in oba sta bila posvečena v duhovnika. Sveti Gregor se je nato posvetil apostolatu oznanjevanja in pri tem dosegel toliko sadov, da je bil po kratkem času izvoljen za škofa v Sozimi in pozneje v Carigradu. To mesto pa je bilo gimnazija, kjer ga je čakal Gospod, da bi dokazal svoje kreposti.
Dejansko so se proti njemu dvignili ambiciozni in nizkotni ljudje, ki so z ugrizi obrekovanja in zavisti ranili srce našega svetnika.
Kljub temu so se kristjani in heretiki zgrinjali k poslušanju njegovih pridig, on pa je znal z nežnostjo in maziljenjem svoje besede vse pripeljati k Bogu. Leta 380 ga je Teodozij povabil, naj prevzame v posest cerkev svete Sofije, vendar je ta usluga povzročila takšen odziv, da je sveti Gregor, ki je bil vedno ponižen, menil, da bo najbolje, če se umakne in se vrne v samoto.
In v tem zadnjem obdobju svojega življenja je z uboštvom in molitvami dopolnil občudovanja vredno sliko svetosti svojega življenja, medtem ko je s svojimi spisi, polnimi modrosti in milosti, zapustil vernikom odrešilno pašo za njihove duše.
IT
27. maja 380 so bili prebivalci pravljičnega mesta Konstantinopla velikih oči in z dolgimi obrazi, kar je vedno znak velikega razočaranja.
Na tisoče ljudi je bilo na ulicah in pločnikih. Vsi, ki so imeli noge, so se zgrnili sem, saj nihče ni želel zamuditi veličastnega spektakla slovesnega vstopa novega nadškofa Gregorja v vzhodnorimsko cesarsko mesto.
Na čelu sprevoda je bila najprej policija, za njo pet gasilskih vozil z bleščečimi zlatimi čeladami, nato mestne oblasti z županom ter univerza z učitelji in študenti.
Za njimi so šli peš vojaki, cel regiment. Pridružili so se jim jezdeci, čedne postave. Nato so se na ognjenih konjih pripeljali častniki in generali, za njimi pa je prav tako na konju prijezdil sam cesar Teodozij.
Takoj za cesarjem so nosili velik križ škofovske cerkve. Nato so – to je bil veličasten pogled – v dolgi vrsti hodili nepogrešljivi ministranti. Sledile so jim množice vernikov in duhovnikov, na samem koncu pa je pod zlatim baldahinom prišlo veliko razočaranje.
Toda ne! To naj bi bil novi nadškof? Glede na to, kar je bilo doslej povedanega o Gregorjevi duhovni veličini, so si ga ljudje predstavljali kot visokega, veličastnega gospoda. Toda to, kar je ponižno hodilo pod krošnjami, je bil sključen mali možakar s krojaško težo petinštiridesetih kilogramov. Kakšno razočaranje!
Na srečo razočaranje ni preprečilo radovednim gledalcem, da bi se pridružili sprevodu in vstopili v katedralo. Tam so ljudje stali v ogromni cerkvi, človek do človeka, glava do glave, in ko je novi nadškof nekaj časa molil pred oltarjem, se je hitro kot podlasica povzpel na prižnico, naredil znamenje križa in začel govoriti. Od drugega stavka, ki ga je izrekel, bi lahko slišali, da je ščepec padel na tla, v cerkvi je bilo tako tiho, in Gregor je govoril . . . O, kako je znal govoriti! Na prižnici je visel kot ognjeni binkoštni jezik. Tu in tam se je eden ali dva dvignila iz klopi, kjer je sedel, da bi bolje videla pridigarja. „Ostanite na svojih mestih! Ostanite sedeti!“ so kričali tisti, ki so stali za njimi, in ker jim pozvani niso sledili, so kričalci splezali na klopi. Skratka, mali možakar s krojaško težo je bil po Božji milosti govornik.
Nazianz v Mali Aziji je bil Gregorjev dom. Razcvetel se je na svetem plemenu, saj so bili kot svetniki počaščeni tudi njegov oče in mati ter brat in sestra. V mladosti je Gregor obiskoval najbolj znane univerze tistega časa. Tam si je pridobil obsežno znanje, ki ga je pozneje zaznamovalo kot govornika, pa tudi kot pisatelja in pesnika. Njegovi spisi in pesmi so ohranjeni še danes in pričajo o umetnosti besede, ki jo je v veliki meri obvladal. Sveti Gregor velja za zavetnika pesnikov.
Poudariti je treba še en vidik življenja svetega Gregorja. Od mladosti je imel globoko in pristno prijateljstvo z velikim škofom in doktorjem Cerkve svetim Bazilijem, o katerem se pripovedujejo čudovite stvari. Srca obeh so bila naravnana drug na drugega do stopnje harmonije. Kar je eden rekel, je drugi mislil in obratno. Eden je bil vzor drugemu in njuno prijateljstvo je trajalo več kot štirideset let, dokler ni prvi umrl Bazilij.
Da bi dopolnili sliko življenja svetega Gregorja, je treba na kratko omeniti, da je zadnja leta svojega življenja preživel v samoti in se ukvarjal s pisanjem knjig, s katerimi je postal luč za vse čase, v skladu z besedami evangelija, ki, ko je postavljena na svetilnik, sveti vsem, ki so v hiši.
_ _ _
Svetnik se je rodil med letoma 328 in 330 v Arianzu pri Nazianzu kot prvi sin plemiške družine. Nonna, njegova mati, ki je bila pobožna kristjanka, je imela v družini velik vpliv; poleg Gregorja sta bila kanonizirana tudi njegova brata Cesarij in Gorgonij, oče pa je bil izvoljen za škofa v Nazianzu.
Gregor je študiral na najbolj znanih šolah svojega časa: v Cezareji v Kapadokiji in Palestini, v Aleksandriji in skupaj s svetim Bazilijem v Atenah.
Po študiju se je na željo staršev kot retorik naselil v Nazianzu. Oče ga je krstil in ga, ker je bil že ostarel in je nujno potreboval podporo pri škofovskem delu, posvetil v duhovnika. Gregor se je počutil preobremenjenega in je pobegnil k Baziliju.
Okrepljen se je od tam vrnil v Nazianzus, da bi podprl svojega očeta. Prijatelj Bazilij ga je posvetil v sasimskega škofa, vendar te službe ni nikoli prevzel.
Po očetovi smrti je nadaljeval njegovo delo, ne da bi postal njegov naslednik. Leta 380/381 je bil imenovan v Carigrad, kjer je vodil Cerkev, ne da bi bil sprva njen škof. Gregor je bil uradno imenovan za škofa na koncilu leta 381. Vendar se je še istega leta odpovedal tej službi in se umaknil v Arianz. Tu se je posvetil izključno teološkim vprašanjem svojega časa, filozofiji in poeziji. Vodil je obsežno korespondenco in pisal pesmi.
Umrl je okoli leta 390, od 5. stoletja pa nosi častni naziv „doktor Cerkve“.
„Gregor je bil v Konstantinoplu zelo slabo sprejet. Prebivalci tega mesta, ki so se poklanjali le veličastnemu sijaju, so prezirali plešastega moža, upognjenega od starosti, čigar obraz je bil prav tako strt od solz pokore in strogega življenja, ki je bil zelo slabo oblečen in je v vsem kazal znake skrajne revščine. Arijanci so se iz njega norčevali, ga zasipali z žaljivkami in celo obrekovali njegovo ime. Preganjanje je naposled postalo splošno; veljaki so tako kot ljudstvo na najbolj nedostojen način grdo ravnali z Božjim človekom. Vendar niso dosegli nič drugega, kot da so mu dali priložnost, da si zasluži častno ime pričevalca.
Gregor je živel pri svojih sorodnikih v Carigradu in prav v njihovi hiši so se zbirali pravoslavni, da bi ga poslušali. Nekaj časa pozneje je to hišo preuredil v cerkev, ki jo je poimenoval Anastazija ali Vstajenje, saj je tako dal zagon katoliški veri, ki je bila do tedaj v tem mestu tako zatirana. Eden od zgodovinarjev poroča, da je ime te cerkve potrdil čudež. Nosečo žensko, ki je padla z galerije in mrtva obležala na trgu, so molitve zbranih vernikov vrnile k življenju.
Svetnik je živel zelo odmaknjeno življenje; nikoli ni prišel na obisk brez potrebe. Čas, ki ga ni porabil za opravljanje svetih dolžnosti, je posvetil molitvi in kontemplaciji. Njegova hrana je bil kruh in zelenjava, pripravljena s soljo. Na njegovih licih je bilo mogoče videti brazde solz, ki jih je skoraj neprestano točil. Dan in noč je prosil božjo milost za svojo čredo. Tisti, ki so ga poslušali, so občudovali njegovo globoko znanje in redek dar, da je znal tudi najbolj abstraktne resnice narediti oprijemljive in se izražati kar se da jasno in graciozno. Lažni verniki in pogani, ki so postopoma postajali do njega bolj humani, se niso mogli upreti radovednosti, da bi ga slišali, in čeprav so mu tako močno nasprotovali, so bili vendarle prisiljeni priznati njegove vrhunske zasluge. Sadovi njegovega pridiganja so postajali vsak dan bolj očitni in število pravovernih vernikov se je povečevalo. Privrženci zmote so odprli oči in se skušali vrniti v naročje Cerkve.
Kreposti in visoki duhovni darovi svetega Gregorja so k njegovemu poučevanju pritegnili številne poslušalce. Sveti Hieronim je zapustil puščavo Sirije in prišel v Carigrad, kjer se je pridružil drugim svetnikovim učencem. Pod vodstvom tega velikega škofa se je osredotočil na Sveto pismo in, kot je razvidno iz njegovih del, je bil vedno ponosen, da je imel takšnega učitelja.
Ob vsej tolažbi in velikem veselju, ki ju je svetnik doživljal zaradi velikega blagoslova, ki ga je Gospod izlil na njegovo apostolsko delo, pa ga je v največjo žalost pahnila žalitev, ki jo je med vsemi verniki širil zloglasni Maksim, ki se je prebil na konstantinopelsko nadškofovsko mesto. Hinavec se je dal od egipčanskih škofov skrivaj posvetiti za glavnega pastirja cesarskega mesta, in čeprav so bili vsi ogorčeni zaradi nezakonitega posvečenja, čeprav ga je papež Damaz razglasil za ničnega, je še vedno stal tam kot nadškof in na vse mogoče načine dajal prednost arijancem.
Sveti Gregor je bil tik pred odhodom iz mesta, ko je leta 380 v Carigrad prišel cesar Teodozij. Takoj je odstranil napadalnega arijanskega Maksima z nadškofijskega sedeža, na nujno prošnjo ljudi pripeljal svetega Gregorja v cerkev svete Sofije, mu jo izročil skupaj z vsemi drugimi bogoslužnimi prostori v mestu, ki so jih prej zasedli arijanci, in ga imenoval za carigrajskega nadškofa. Maja 381 je cesar sklical vzhodne škofe na cerkveni zbor v prestolnico, da bi ponovno vzpostavili mir in harmonijo v Božji Cerkvi. Prva in najpomembnejša zadeva, ki so jo obravnavali zbrani očetje, je bila ureditev cerkvenih zadev v Carigradu. Sveti Gregor še vedno ni hotel za vedno prevzeti nadškofijskega sedeža, zdaj pa je bil skoraj prisiljen v patriarhalno službo. Ker pa so nekateri egiptovski škofje izpodbijali to izvolitev in so se v skupščini pojavili nemiri, se je sveti Gregor odločil, da bo preostale dni svojega življenja preživel v mirni samoti v Arianzu. Čeprav je bil že zelo star in slaboten, je še vedno lahko služil Cerkvi, zlasti nazianški. V svoji samoti je imel vrt, izvir in majhno grmičevje, ki so mu omogočali nedolžno uživanje podeželskega veselja; to so bili edini užitki, ki si jih je dovolil. Tam se je udejstvoval v vseh vrstah telesnega mrtvičenja, se pogosto postil in bdel ter veliko molil na kolenih. Prisluhnimo njegovim besedam o tem: „Živim med skalami in divjimi živalmi. Nikoli ne vidim ognja in ne nosim čevljev. Preprosto vrhnje oblačilo je vse, kar me pokriva. Moja postelja je slama, za odejo pa imam vrečo. Moja tla so vedno mokra od mojih solz.“
V umetnosti vzhodne Cerkve je Gregor upodobljen kot škof z golobom kot simbolom Svetega Duha ali z osebama modrosti in čistosti. Je zavetnik pesnikov.
Pred prenovo rimskega koledarja so njegov praznik praznovali 9. maja, ker so domnevali, da je to dan njegove smrti.
DE