Pri nas je malo znana, v Belgiji pa zelo češčena in priljubljena svetnica. K njej se zatekajo po pomoč proti raznih bolezni tako pri ljudeh kot domačih živalih. Zaradi tega je zelo priljubljena v poljedelskih krajih. V času binkošti romajo kmetje iz Flandrije, Brabanta in Hainauta na njen grob.
Pb mnogih legendarnih elementih ima njen življenjepis tudi zgodovinsko sprejemljive podatke. Kritično ga je obdelal R. Podevyn. Po teh podatkih se je svetnica rodila nekje v zadnjih desetletjih 9. stoletja. Njen oče je bil Odelar, gospodar Meerbeka v vzhodni Flandriji, njeni materi pa je bilo ime Nona. Okoli leta 880, v času Normanskih vpadov v Flandrijo, je bil Odelar zadolžen, da brani področje med Antwerpnom in Condéjem. V tej vojni je izgubil sina Eligarda, po porazu Normanov leta 891 pa se je okužen z gobavostjo vrnil v Meerbeke. Glede na to, da je bil v takšnem stanju, je zanj pozorno skrbela hči Berlinda, ki je ostala sirota brez matere. Nekega dne je, ne ve se zakaj, vendar gotovo povsem po krivici, Odelar opazil kot, da bi bila njegova bolezen hčerki odvratna. Zaradi tega povsem subjektivnega predsodka jo je razdedinil in vse imetje zapustil samostanu sv. Gertrude, zavetnice Nivellesa.
Prizadeta zaradi teh nadlog, Se je Berlinda zatekla v samostan Moorsel pri Alostu, v katerem je leta živela v skrajni revščini. Ko je v videnju izvedela za očetovo smrt, se je vrnila v Meerbeke, da bi poskrbela za njegov pogreb. Tam je tudi ostala in spet živela v strogosti, molitvi in ljubezni do ubogih, skupaj z nekaterimi ženami, ki so se zbrale okoli nje. Po očetovi smrti je živela še 27 let, umrla pa med letoma 930 in 935, ter bila pokopana v cerkvi sv. Petra v Meerbeku. Takrat je opatija prevzela dobrine iz Meerbeka in pričela spodbujati njeno češčenje. Škof iz Cambraija Autbert II. (960-965) je 30 let kasneje prenesel njene relikvije v novozgrajeno cerkev Svete Marije v Meerbeku. Skrb za to cerkev in svetničin grob je bila zaupana skupnosti šestih redovnic in šestih zakristanov, katere vodi prošt imenovan od opatinje iz Nivellesa. Svetnici pripisujejo številne čudeže. Njeno življenje je ena sama preprostost, prepletena s preizkušnjami, ki jih je hrabro prestala. Globoko katoliški Flamci jo še danes častijo.
Vir
V Meerbeki [mérbeki] (na Brabantskem, v današnji Belgiji), sveta Berlínda, devica, ki je živela skromno in darežljivo v tem mestu.
Vir
Views: 12
Rodil se je leta 232 v Samosati; umrl pa okoli leta 251 prav tam.
Oskar ali Ansgar, eden velikih misijonarjev srednjega veka in pričevalec za vero, je bil kot deček rahločuten, vendar tudi lahkomiseln in divje narave, ki jo je le težko krotil. Prvi usodni dogodek v življenju, ki ga je zresnil, je bila smrt Karla Velikega, enega najmogočnejših svetnih vladarjev. Šele takrat je spoznal, kako minljiva je slava tega sveta, in začel hrepeneti po popolni vdanosti Bogu. V samostanu Corbie je bil učenec svetega Adelarda in Radberta; z askezo, vajo in pristno pobožnostjo je postal vreden svojega imena: pravi božji bojevnik. Star je bil petindvajset let, ko so ga določili, da kot misijonar spremlja spreobrnjenega kralja Haralda iz Mainza nazaj na Dansko. Dancem je pogumno oznanjal krščansko vero, a žal le kratek čas, saj so kralja Haralda kmalu pregnali, z njim pa je moral Dansko zapustiti tudi Oskar. Misijonarska pot ga je nato vodila na Švedsko, kamor ga je povabil kralj Björn. Skupaj s sobratom Vitmarjem je v Birku ob Mälarskem jezeru postavil prvo krščansko cerkev na Švedskem. Da bi utrdili misijonsko delo v severnih deželah, je bila ustanovljena škofija v Hamburgu, Oskar je postal prvi misijonski škof in papežev legat za vso Skandinavijo. Ves se je posvetil delu med Danci in vodenju škofije. Ustanovil je misijonsko šolo, kjer so se vzgajali duhovniki za misijonsko delo, začeli so nastajati novi samostani, verske šole in cerkve. Hamburg in pokrajina Schleswig sta se kmalu razvila v novo žarišče krščanske kulture. Misijonsko delo pa je bilo kljub začetnim uspehom trdo in težko. Najhuje je bilo leta 845, ko so se Danci uprli, Švedi izgnali škofa, Normani pa požgali Hamburg. Oskar se je komajda rešil v Bremen. Tu je dosegel združitev bremenske škofije s hamburško in bil priznan kot bremenski škof. Kljub neuspehom je Oskar svoje misijonsko delo pogumno nadaljeval. Potem ko je pridobil švedskega kralja Olafa, so bili misijonarji tudi med ljudstvom lepo sprejeti in krščanstvo je znova zacvetelo. Kljub temu da je vse do zadnjega upal na mučeniško smrt, je ni dosegel, čeprav je bilo, kakor ugotavlja njegov življenjepisec, »skoraj vse njegovo življenje mučeništvo«. Bil je izrazito notranje usmerjen človek, a kljub temu ves predan službi bližnjemu. Ničesar ni storil nepremišljeno ali brez notranjega navdiha in bil vedno deležen razsvetljenja od zgoraj.