Sveti Frančišek Anton Fasani se je rodil leta 1681 kot edinec siromašnim staršem v italjanskem mestu Lucera, kjer se nahaja tudi grob hrvaškega blaženega Avguština Kažotiča. Bil je zelo nadarjen, zato je študiral in doktoriral iz teologije. Od leta 1707 je živel in deloval v svojem rodnem mestu; pri tem je bil predavatelj in prizadeven vzgojitelj. V Luceri je bil spoštovan; klicali so ga preprosto “padre maestro”.  V svoji redovniški skupnosti je vršil službe gvardijana in provinciala. Bil je odličen pridigar in neutruden spovednik. Zadnja leta življenja je vršil službo zaporniškega duhovnika. Svoje oskrbovance je obiskoval vsak dan in postal angel tolažnik za obsojence, zato so ga klicali “pater visličar”. Umrl je leta 1742 v Luceri, njegov grob pa se nahaja v cerkvi sv. Frančiška.
Vir

V Luceri [lučéri] (v Apúliji), sveti Frančišek Anton Fasani, duhovnik iz Reda manjših bratov Konventualcev, mož izrednega znanja, okrepljen predvsem s študijem oznanjevanja in pokore. Tako je pomagal ubogim in potrebnim, da ni nikdar pomišljal sleči si obleko, s katero je pokril berača in vsem je nudil krščansko pomoč.
Vir

Po starših, preprostih kmetih, se je pisal Fasani. Rodil se je leta 1681 v kraju Lucera blizu Foggie v Italiji. Pri krstu so mu dali kar štiri imena: Donat, Anton, Janez in Nikolaj. Kot štirinajstleten mladenič je vstopil v noviciat minoritov v samostanu S. Angelo na gori Gargano. Že naslednje leto je napravil prve obljube, ki pa po pravu niso bile veljavne. Da ne bi zamudil roka za vstop v noviciat, mu je duhovnik v krstno listino zapisal zgodnejši datum rojstva. Pozneje so obljube poveljavili.
Študiral je v različnih minoritskih samostanih srednje Italije, tudi v Assisiju, in bil leta l706 posvečen za duhovnika. Študiral je zelo dobro, zato so ga poslali na višje študije v Rim. Leta 1709 je doktoriral. V njegovem rojstnem kraju ga ljudstvo še danes kliče »pater učitelj«.
Opravljal je različne vodstvene službe v samostanih, od leta 1720 do 1723 je po papeškem imenovanju postal provincial nad 25 samostani. Z osebnim zgledom in s pravšnjim nastopom je prebudil duhovno obnovo v teh samostanih. Potem je vodil novince v svojem rojstnem kraju. Veliko je presedel v spovednici, posebej se je zavzemal za reveže, bolnike, zapornike in za obsojene na smrt.
Živel je evangeljske kreposti v popolnem spolnjevanju redovniških pravil, se posvečal študiju in oznanjevanju božje besede. V pridigah je imel pred očmi tudi socialne razmere časa in kraja ter se bojeval zoper revščino in vsakovrstno zatiranje. V svoje pridige je znal vključevati tudi svoje pesmi, da bi pritegnil pozornost poslušalcev. Duhovnikom je govoril, kako pomembna je za pridigarja osebna svetost. Sam sebe je imenoval »grešnika Brezmadežne«. V svojem pastoralnem prizadevanju se je znal pridružiti odličnim pastoralistom svojega časa, med katerimi življenjepisci posebej omenjajo sv. Alfonza Ligvorija.
Petintrideset let je pridigal ljudstvu na raznih krajih; pri tem se je pa vedno zavedal, kako pomembno je izobraževanje. Zato je napisal okoli 25 del (večinoma v latinščini) za uporabo mlajšim sobratom. Njegova dela razodevajo soliden nauk, bogato obveščenost, posebej še poznanje Svetega pisma. Pogosto je imel v postnem času vsak dan pridigo. Zelo veliko je pridigal o Mariji. V pridigah je poudarjal tri kreposti: ponižnost, hvaležnost in ljubezen. Marijo je postavljal za zgled teh kreposti. Umrl je leta 1742. Postopek, da bi bil razglašen za blaženega, so začeli že štiri leta po smrti, toda zaradi različnih vzrokov se je zavlekel. Šele papež Pij XII. je Frančiška Antona leta 1951 razglasil za blaženega, papež Janez Pavel II. pa leta 1986 za svetnika.
Vir

Views: 31