Zavetnik Rusije, Škotske, Španije in Grčije; Sicilije in Spodnje Avstrije; ribičev in trgovcev z ribami, mesarjev, rudarjev, vrvarjev, nosačev vode; proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici; za dobro poroko
Atributi: poševno postavljen križ, dolga tunika in plašč, brez obuval; knjiga in/ali napisni trak
Imena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: Na Slovenskem je Andreju posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva. Na Koroškem sta tudi dve božji poti.
Apostol Andrej je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra in učenec Janeza Krstnika. Njega je Jezus z Janezom prvega poklical. Janez je to sam popisal v svojem evangeliju (Jn 1,36-41). Bilo je v Betaniji onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval.
Tam je stal Janez Krstnik in z njim dva izmed njegovih učencev. Tedaj je prišel mimo Jezus. Janez se je ozrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje božje!« Njegove besede sta slišala onadva učenca in šla za Jezusom. Ko je Jezus videl, da gresta za njim, ju je vprašal, kaj iščeta.
Odgovorila sta mu: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je velel, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Eden izmed njiju je bil Andrej, drugi je bil evangelist sam, pa se v svoji ponižnosti ni imenoval. Andrej je šel potem po brata Simona, mu oznanil veselo novico »Našli smo Kristusa« in ga privedel k Jezusu.
Evangelij Andreja izrecno imenuje ob treh različnih priložnostih: na Oljski gori, ko so bili na samem, so Peter in Jakob, Janez in Andrej spraševali Jezusa, kdaj bo razdejan Jeruzalem in konec sveta. Preden je Jezus nasitil pet tisoč mož, je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet hlebov in dve ribi. Nekoč pa je posredoval med Grki in Jezusom (Jn 12,22).
Po Jezusovem vnebohodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah, dokler ni našel križa v Patrah, glavnem mestu Ahaje. Z vrvmi so ga privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Svetnik je zavetnik Rusije in Škotske. Upodabljajo ga največkrat s poševno postavljenim križem. Sv. Andrej je že od nekdaj tudi na slovenskih tleh priljubljen in češčen svetnik. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika.
Jezusove »znamenite« besede: »Hodita za menoj! Naredil vaju bom za ribiča ljudi,« so bile namenjene prav apostolu Andreju in njegovemu bratu Simonu. Andreja, ki je ves navdušen k Jezusu pripeljal svojega brata, zato Grki imenujejo tudi »prvopoklicani« (Protokletos).
Ime: Ime izhaja iz latinskega imena Andreas, ki pa ima osnovo v grškem pridevniku andreios, v pomenu »možat, pogumen«.
Rodil se je okoli Kristusovega rojstva v Betsajdi v Galileji, umrl pa 30. novembra 60/62 v Patrasu v Grčiji.
Družina: Andrejev oče se je imenoval Jonas, njegov brat pa je bil Simon Peter.
Poklic: Skupaj z očetom in bratom je bil ribič, preden je postal Jezusov učenec.
Apostol: Ko je Janez Krstnik ob Jordanu predstavil Jezusa kot Mesija, se je kmalu skupaj z Zebedejevim sinom Janezom odpravil za njim. Po vrnitvi domov je za Jezusa navdušil še brata z besedami: »Simon, našli smo Mesija.«
Omenjen: Evangelij ga izrecno omenja še ob treh različnih priložnostih: na Oljski gori (Mt 13,1–4); kako pokaže na dečka s hlebi in ribami, preden Jezus nasiti pet tisoč mož (Jn 6,8). ter takrat, ko posreduje med nekaj Grki in Jezusom (Jn 12,12).
Oznanjevanje: Po izročilu naj bi najprej oznanjal evangelij med divjimi Skiti, kasneje pa v Bitiniji, Trakiji in Grčiji, deloval naj bi torej v južni Rusiji in na Balkanu.
Apokrif: Pripisovali so mu apokrifno delo Acta Andreae (in Mathiae), ki so se ohranila v poznejši gnostični predelavi.
Mučeništvo: Okoli leta 60, za časa cesarja Nerona, naj bi prišel pred sodišče v Patrasu, kjer ga je prokonzul Ageas obsodil na bičanje in smrt na poševno postavljenem križu. Na njem je privezan z vrvmi v mukah umiral dva dni.
Grob: Najprej so njegovi posmrtni ostanki počivali v cerkvi apostolov v Carigradu, kasneje so jih prenesli v Amalfi (južno do Neaplja). Njegovo glavo so do leta 1964 častili v Rimu, nato pa jo je Pavel VI. vrnil vzhodni Cerkvi v Patrasu.
Zavetnik: Je zavetnik Škotske, Rusije, Španije in Grčije; Sicilije in Spodnje Avstrije ter več mest: Neaplja, Ravene, Brescie, Mantove, Bordeauxa, Patrasa; častijo ga ribiči in trgovci z ribami, mesarji, rudarji, vrvarji in nosači vode; velja za priprošnjika proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici; priporočajo se mu za dobro poroko.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega moža z gostimi sivimi lasmi in z dolgo oz. močno brado. Oblečen je v dolgo tuniko ali plašč, večinoma brez obutve. Kadar je upodobljen na križu, je skoraj vedno gol s cunjo okrog pasu. Poleg poševnega križa (Andrejev križ) so njegovi atributi še: riba, ribiška mreža, vrv.
Pri nas: Je zelo češčen in priljubljen svetnik, saj mu je posvečenih 18 župnijskih in 29 podružničnih cerkva. Je »vremensko pomemben« svetnik.
Goduje: 30. novembra.
Vir
Apostol Andrej je bil prvi od dvanajstih Jezusovih apostolov, doma iz Betsajde ob Genezareškem (Galilejskem) jezeru, po poklicu ribič. Rojen je bil ok. leta 6 pr. Kr., umrl pa je 30. novembra ok. leta 60 po Kr. v Patrasu v Grčiji.
Po krščanskem izročilu je bil starejši brat apostola Petra in prvi od učencev, ki jih je Jezus osebno poklical. Njegovo pravo ime (hebrejsko ali aramejsko) ni znano, Andrej pa je verjetno grški prevod njegovega imena ali njegov vzdevek (iz grškega Andreas, t. j. možati, ki izvira iz besede andros in pomeni mož, moški). Evangeliji Andreja v času Jezusovega javnega delovanja omenjajo ob treh priložnostih: ko so bili Peter, Andrej in Jakob z Jezusom na Oljski gori (Mr 13,3–13), ko je Jezus pomnožil kruh in ribi in nasitil pet tisoč mož (Jn 6,1–14) ter ko so pogani (Grki) hoteli videti Jezusa (Jn 12,20–26).
Po Jezusovi smrti apostola Andreja v Svetem pismu skorajda ne najdemo več, na osnovi drugih zgodovinskih virov pa sklepajo, da je poučeval po Mali Aziji, v Grčiji in ob Črnem morju. Po nekaterih virih naj bi prišel celo do reke Volge. Na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče (ok. leta 60 po Kr.). Po običaju je bil obsojen na smrt na križu, postavljenem v obliki črke X. Njegovo smrt omenja spis z naslovom Trpljenje (Passio), ki navaja, da so ga križali v grškem mestu Patras. Že od prvih stoletij Andrejev god (po julijanskem in gregorijanskem koledarju) praznujejo 30. novembra, kar je verjetni dan njegove smrti.
Relikvije apostola Andreja so leta 357 iz Patrasa prenesli v Carigrad, med četrto križarsko vojno (1204) so jih prepeljali v Amalfi, od tam pa v Rim. Med tretjim zasedanjem drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965) je papež Pavel VI. leta 1964 relikvije sv. Andreja vrnil Grški pravoslavni Cerkvi. Od takrat jih hranijo v cerkvi sv. Andreja v Patrasu.
Sv. Andrej je zavetnik Grčije, Sicilije, Spodnje Avstrije, Romunije, Rusije, Škotske, Španije in Ukrajine, pa tudi ribičev in trgovcev z ribami, mesarjev, rudarjev, vrvarjev in nosačev vode. V ljudskih običajih je zavetnik proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici ter priprošnjik za dobro poroko. Njegovi ikonografski atributi so poševno postavljen križ, dolga tunika in plašč, brez obuval ter knjiga in/ali napisni trak. V pravoslavju ga imenujejo tudi Andrej Prvopoklicani.
Češčenje sv. Andreja je na Slovenskem zelo razširjeno. Posvečenih mu je 45 cerkva ter je zavetnik mariborske nadškofije.
Vir
Kateheza Benedikta XVI. o sv. Andreju, apostolu
Dragi bratje in sestre! V zadnjih katehezah smo govorili o liku sv. Petra. Zdaj bomo, kolikor viri to dopuščajo, spoznavali nekoliko bliže tudi drugih enajst apostolov. Zato spregovorimo danes o bratu Simona Petra, sv. Andreju, ki je prav tako eden od dvanajsterih. Prva lastnost, ki vzbuja pozornost pri Andreju, je ime; ni hebrejsko ime, kakor bi pravzaprav pričakovali, marveč grško. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove družine. Smo v Galileji, kjer sta grški jezik in kultura precej močno zastopana. Pri naštevanju apostolov je Andrej na drugem mestu – pri Mateju (10,1-4) in Luku (6,13-16) – oziroma na četrtem mestu pri Marku (3,13-19) in v Apostolskih delih (1,13-14). Vsekakor je imel znotraj prve krščanske skupnosti gotovo velik ugled.
V evangelijih so razločno poudarjene krvne vezi med Petrom in Andrejem, kakor tudi to, da ju Jezus skupaj pokliče. Tam beremo: »Ko je Jezus hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se imenuje Peter, in njegovega brata Andreja, ko sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Reče jima: pridita, hodita za menoj! Naredil vaju bom za ribiča ljudi« (Mt 4,18-19; prim. Mr 1,16-17). V četrtem evangeliju najdemo še naslednjo pomembno podrobnost: Andrej je bil najprej učenec Janeza Krstnika. To nam kaže, da je bil iščoč človek, mož, ki je pričakoval Izraelovo upanje in ki je hotel bližje spoznati Gospodovo besedo, resničnost navzočega Gospoda. Bil je zares mož vere in upanja. In nekega dne je slišal, da je Janez Krstnik označil Jezusa kot »jagnje božje« (Jn 1,36). Tedaj se je podvizal in je šel skupaj z drugim učencem, katerega ime ni omenjeno, za Jezusom, ki ga je Janez imenoval »jagnje božje«. Evangelist poroča: »Videla sta, kje stanuje in tisti dan ostala pri njem« (Jn 1,37-39). Andrej je torej doživljal dragocene trenutke tesne zaupnosti z Jezusom. Pripoved se nadaljuje s pomenljivo pripombo: »Andrej, brat Simona Petra, je bil eden od obeh, ki sta slišala Janezovo besedo in šla za Jezusom. Ta je srečal najprej svojega brata Simona in mu rekel: našli smo Mesija. Mesija pomeni prevedeno: Maziljenec (Kristus). Privedel ga je k Jezusu« (Jn 1,40-42) in s tem takoj dokazal izreden apostolski duh. Andrej je bil torej prvi od apostolov, ki je bil poklican, naj hodi za Jezusom. Iz tega razloga ga liturgija bizantinske Cerkve časti z vzdevkom Protóklitos, kar pomeni »Prvopoklicani«. Gotovo je, da se tudi zaradi bratskega odnosa med Petrom in Andrejem rimska Cerkev in carigrajska Cerkev na poseben način čutita druga do druge kot sestrski Cerkvi. Da bi poudaril ta odnos, je moj predhodnik papež Pavel VI. leta 1964 vrnil znamenito relikvijo sv. Andreja, ki je bila do tedaj shranjena v vatikanski baziliki, pravoslavnemu metropolitu mesta Patras v Grčiji, kjer je bil po izročilu apostol križan.
Vrhu tega omenjajo evangeljska izročila Andrejevo ime zlasti v povezavi s tremi nadaljnjimi dogodki, po katerih moremo tega moža spoznati še nekoliko bolje. Prvi dogodek je pomnožitev kruha v Galileji. V tistem težavnem položaju je Andrej opozoril Jezusa na navzočnost dečka, ki je imel pri sebi pet ječmenovih hlebov in dve ribi: premalo – tako je ugotovil – za vse ljudi, ki so se zbrali na onem kraju (prim. Jn 6,8-9). Andrejev realizem zasluži, da ga posebej poudarimo. Andrej je videl dečka – in si rekel: »A kaj je to za toliko ljudi!« (pr.t.) – in opazil, da njegove pičle zaloge ne zadoščajo. Jezus pa je mogel storiti, da so zadostovale za množico ljudi, ki je prišla, da bi ga poslušala. Drugi dogodek se je zgodil v Jeruzalemu. Ko so šli iz mesta, je eden od učencev opozoril Jezusa, naj pogleda velikansko obzidje, ki je nosilo tempelj. Učenikov odgovor je bil presenetljiv. Rekel je, da od tega obzidja ne bo ostal kamen na kamnu. Tedaj ga je Andrej, skupaj s Petrom, Jakobom in Janezom, povprašal: »Povej nam, kdaj se bo to zgodilo in po kakšnem znamenju bomo spoznali, da je konec vsega tega blizu?« (Mr 13,1-4). Kot odgovor na to vprašanje je imel Jezus pomemben govor o razrušenju Jeruzalema in o koncu sveta ter je svoje učence pozval, naj pozorno berejo znamenja časa in ostanejo vedno čuječi. Iz tega pripetljaja moremo sklepati, da se nam ni treba bati, postavljati Jezusu vprašanja. Pač pa moramo biti hkrati pripravljeni, da sprejmemo nauke, ki nam jih daje, tudi presenetljive in težavne.
Evangeliji končno poročajo še o tretji Andrejevi pobudi. Prizorišče je spet Jeruzalem, malo pred pasijonom. K velikonočnemu prazniku – tako poroča Janez – so prišli v sveto mesto tudi nekateri Grki, verjetno gorečniki ali bogaboječi, da bi ob velikonočnem prazniku častili Izraelovega Boga. Andrej in Filip, oba apostola z grškim imenom, imata vlogo tolmača in posrednika te majhne skupine Grkov pri Jezusu. Gospodov odgovor na njuno vprašanje se zdi – kakor pogosto v Janezovem evangeliju – zagoneten, a prav s tem se izkazuje njegovo pomensko bogastvo. Jezus reče obema učencema in po njima grškemu svetu: »Prišla je ura, da bo poveličan Sin človekov. Resnično, resnično, povem vam: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi bogat sad« (Jn 12,23-24). Kaj pomenijo te besede v tej povezavi? Jezus hoče reči: da, jaz in Grki se bomo srečali, a to srečanje ne bo preprost kratek pogovor med menoj in nekaterimi ljudmi, ki jih žene predvsem radovednost. Z mojo smrtjo, ki jo je mogoče primerjati s pšeničnim zrnom, ki pade v zemljo, bo prišla ura mojega poveličanja. Od moje smrti na križu bo izhajala velika rodovitnost: »mrtvo pšenično zrno« – simbol zame kot Križanega – bo v vstajenju postalo kruh življenja za svet; bo luč za ljudstva in kulture. Da, srečanje z grško dušo, z grškim svetom, se bo uresničilo v tisti globini, na katero kaže zgodba o pšeničnem zrnu, ki pritegne moči zemlje in nebes, ter postane kruh. Z drugimi besedami, Jezus preroško napoveduje Cerkev Grkov, Cerkev poganov, Cerkev sveta kot sad svoje pashe.
Zelo stara izročila vidijo v Andreju, ki je Grkom posredoval to besedo, ne le tolmača nekaterih Grkov pri pravkar omenjenem srečanju z Jezusom, marveč ga imajo za apostola Grkov v letih, ki so sledila binkoštnim dogodkom. Dajo nam vedeti, da je bil Andrej v svojem preostalem življenju Jezusov oznanjevalec in glasnik za grški svet. Peter, njegov brat, je prispel iz Jeruzalema prek Antiohije v Rim, da bi tu izpolnjeval svoje vesoljno poslanstvo. Andrej pa je bil apostol grškega sveta: tako se v življenju in v smrti kažeta kot resnična brata – in to pride simbolično do izraza v posebnem odnosu rimskega in carigrajskega škofovskega sedeža, ki sta zares sestrski Cerkvi. Neko kasnejše izročilo poroča, kakor že nakazano, o Andrejevi smrti v Patrasu, kjer je bil tudi on usmrčen s križanjem. V tisti pomembni uri pa je prosil, prav tako kakor njegov brat Peter, da bi bil pribit na križ, ki se razlikuje od Jezusovega križa. V njegovem primeru je šlo za križ v obliki X, to se pravi, križ z dvema diagonalno potekajočima tramoma, ki se zato imenuje tudi »Andrejev križ«. Po podatkih starodavnega poročila iz začetka 6. stoletja, ki nosi naslov Andrejevo trpljenje, naj bi bil apostol tedaj rekel: »Bodi pozdravljen, o križ, ki si bil posvečen s Kristusovim telesom in bil okrašen z njegovimi udi, kakor z dragocenimi biseri. Preden je Gospod stopil nate, si vzbujal zemeljsko bojazen. Zdaj pa si obdan z nebeško ljubeznijo in te zato sprejemamo kot dar. Verujoči vemo o tebi, kako veliko veselje vsebuješ, kako velike darove pripravljaš. Zdaj prihajam k tebi gotov in poln veselja, da tudi mene z radostjo sprejmeš kot učenca tistega, ki je bil na tebe pribit. … O blaženi križ, ki si sprejel veličastvo in lepoto Gospodovih udov! … Sprejmi me, popelji me daleč proč od ljudi in me vrni mojemu Učitelju – da me bo po tebi sprejel tisti, ki me je po tebi odrešil. Bodi pozdravljen, o križ; da, bodi zares pozdravljen!«
Kakor vidimo prihaja tu na dan zelo globoka krščanska duhovnost, ki v križu ne vidi toliko mučilnega orodja kakor pa odlično sredstvo za popolno priličenje Odrešeniku, pšeničnemu zrnu, ki je padlo v zemljo. Iz tega moramo potegniti zelo pomemben nauk: naši križi vsebujejo vrednost, če jih gledamo in sprejemamo kot del Kristusovega križa, če jih doseže odsev njegove luči. Samo Kristusov križ oplemeniti tudi naše bolečine in jim daje njihov pravi smisel.
Apostol Andrej naj nas torej uči, da bomo voljno hodili za Jezusom (prim. Mt 4,20; Mr 1,18), vsem ljudem, ki jih srečujemo, z navdušenjem pripovedovali o njem in predvsem gojili odnos pristne zaupnosti z njim, v zavesti, da moremo samo v njem najti poslednji smisel svojega življenja in svoje smrti.
Vir
Praznik svetega Andreja, apostola, rojenega v Betsajdi, brata Simona Petra in skupaj z njim ribiča. Bil je prvi poklican od Gospoda Jezusa pri Jordanu izmed učencev Janeza Krstnika. Sledil mu je in k njemu privedel tudi brata. Po binkoštih je oznanjal evangelij v Ahaji in bil pri Patrassu pribit na križ. Carigrajska Cerkev ga slavi kot preslavnega zavetnika.
Vir
Apostol Andrej je bil brat Simona Petra, prvega papeža. Evangelist Janez poroča, daje bil Andrej poklican za Jezusovega učenca prej kot Peter. Jezusa je spoznal, ko je bil z Zebedejevim sinom Janezom med učenci Janeza Krstnika. Nekega dne je prišel mimo Jezus in Krstnik je dejal: »Poglejte božje Jagnje!« Andrej in Janez sta šla za Jezusom, ki ju je vprašal, kaj hočeta. Dejala sta mu: »Učitelj, kje stanuješ?« Odgovoril jima je, naj gresta z njim, pa bosta videla. Šla sta in pri njem ostala do večera. Jezus ju je s svojo osebnostjo osvojil in zvečer, ko je prišel domov, je Andrej dejal svojemu bratu Petru: »Našli smo Mesija!« Najbrž je že naslednji dan Petra privedel k Jezusu.
Apostol Andrej je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru in skupaj z bratom Simonom Petrom se je preživljal z ribištvom. Ne vemo, ali je bil Andrej starejši kot Peter, ali je bil poročen ali samski, ker to niti ni pomembno za njegov apostolski poklic. Odločilnega pomena je bilo dejstvo, da je bil pripravljen pustiti vse in iti za Jezusom. V času Jezusovega javnega delovanja evangeliji omenjajo Andreja ob treh priložnostih: ko so bili Peter, Andrej in Jakob z Jezusom na Oljski gori, so ga spraševali, kdaj se bo izpolnila njegova napoved o razdejanju Jeruzalema; preden je Jezus nasitil pet tisoč mož, je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet ječmenovih hlebov in dve ribi; ko so pogani (Grki) želeli videti Jezusa, je Andrej to njihovo željo sporočil Jezusu.
Ko so Jezusa prijeli in krivično obsodili na smrt, Andrej ni delal časti svojemu imenu, ki pomeni ‘možat, pogumen, hraber’, saj je, kot vsi apostoli, razen Janeza, zbežal.
Starokrščansko izročilo ve povedati, da je po Gospodovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha nekaj časa deloval v Palestini, nato pa šel oznanjat evangelij med divje Skite ob Črnem morju, v Malo Azijo in Grčijo. Na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče (okoli leta 60). Po bičanju je bil obsojen na smrt na križu, postavljenem v obliki črke X, ki se zato imenuje ‘Andrejev križ’. Iz Patrasa so njegove posmrtne ostanke leta 357 prenesli v Carigrad, prestolno mesto vzhodnorimskega cesarstva, ki se je oklicalo za ‘drugi Rim’, češ da je v tem mestu Cerkev ustanovil ‘prvopoklicani’ apostol Andrej. Sveti Andrej je postal zavetnik Rusije, ki je sprejela krščanstvo iz Carigrada. Relikvije sv. Andreja so med četrto križarsko vojno (1204) prepeljali v Amalfi na jugu Italije, kasneje pa v Rim. Med tretjim zasedanjem drugega vatikanskega koncila (1964) je papež Pavel VI. to dragoceno relikvijo vrnil grški Cerkvi.
Apostola Andreja upodabljajo s križem v obliki črke X. Za svojega zavetnika so si ga izbrali ribiči, mesarji, vrvarji; priporočajo se mu v raznih boleznih, posebej pri rdečkah. Na Slovenskem je njegovo češčenje zelo razširjeno. Posvečenih mu je 45 cerkva. Apostol Andrej je prvi zavetnik mariborske škofije, kajti njemu je posvečena stolna cerkev pri Sv. Andražu v Labotski dolini, sedežu škofije do leta 1859, ko ga je Slomšek prenesel v Maribor.
Z njegovim godom so po raznih slovenskih pokrajinah povezani zanimivi ljudski običaji in navade.
Ime Andrej je pri nas močno priljubljeno. Razširjene so razne oblike: Andrej, Andraž, Andrejc, Dreja, Drejc, ženske oblike Andreja, Andrejka, Andra.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.