Leta 1380 se je v stari beneški plemiški rodbini rodil peti otrok. Krstili so ga za Lovrenca. Očeta je kmalu zgubil, zato je pobožna mati sama skrbela za številno družino. Ko je odrastel, se je namesto z nevesto, ki mu jo je izbrala mati, zaročil z božjo modrostjo. V prikazni se mu je ponujala skušnjava udobnega, bogatega, z vsem preskrbljenega življenja, sam pa je sledil notranjemu glasu, ki mu je pravil, da je vse skupaj le »prazen dim, zakladi so težko kamenje na srcu, duša in telo pa zbolita«. Prikazala se mu je nebeška modrost v deviški podobi, lepa kot jutranja zarja, žareča kot sonce in mu prijazno rekla: »Ljubi mladenič, ali nameravaš svoje srce pogubiti? To, kar iščeš – mir, najdeš samo pri meni. Meni daj svoje srce.« Lovrenc je vstopil v samostan, postal menih in pozneje duhovnik. Bil je ponižen in skromen. Papež ga je imenoval za škofa v Benetkah, vendar je bila tudi tu njegova glavna naloga pomagati ubogim in pomoči potrebnim. Kot beneški patriarh je umrl leta 1455. Kako so ga ljudje spoštovali in imeli radi, pove podatek, da so ga pokopali šele po 67 dneh, ker so k mrtvaškemu odru prihajale množice od blizu in daleč.
»Če ti dam malo, ti s tem nič ne pomagam; če ti pa dam veliko, potem dobiš ti sam, tisoč drugih pa ne dobi nič.« (odgovor sorodniku, ko ga prosi za denar)
»K tebi pridem, o Jezus!« (njegove zadnje besede)
»Molitev človeka spremeni.«
»Dela vsakemu človeku ob smrtni uri govore: mi smo tvoji otroci, pri tebi ostanemo in s teboj gremo k sodbi.«
»Najnevarnejša med vsemi skušnjavami je: ne vedeti, da smo skušani.«
»Tudi najboljše meso začne gniti, če ni nasoljeno. Brez soli skušnjave se tudi najlepša duša pogrezne v pogubo.«
»Potrpežljivost naredi, da sovražniki zanjo plačujejo.«
»Če te napada sovražnik, ljudje zatirajo, skrbi glodajo, bolečine trpinčijo, te muči obup, izgovori najsvetejše ime: Jezus!«
»Dišave šele tedaj razširjajo svoj prijetni duh, kadar se zažgo; tako tudi naše kreposti šele v razbeljeni peči nadloge.«
»Veliko preprostih in ponižnih doseže nebeško kraljestvo; noben napuhnjenec, pa naj bo še tako pameten in premeten, ne pride k nebeški gostiji. Toliko hujše bolečine bo trpel, kolikor je sam za zlo uporabljal božje darove.«
»Kolikor je pregreh v duši, toliko je vžganih znamenj. Če se pred telesno smrtjo tako skrbno beži, ker nihče noče umreti; koliko bolj je treba bežati pred večno smrtjo. Če je pametno izogibati se bolečinam, ki trajajo le kratek čas, pa kmalu zopet minejo, s kolikšno resnostjo se je šele treba ogibati tistega trpljenja, ki je neskončno.«
Sveti Lovrenc Justiniani, prvi beneški patriarh, goduje 8. januarja, ponekod 5. septembra
Vir
»Če se pred telesno smrtjo tako skrbno beži, ker nihče noče umreti; koliko bolj je treba bežati pred večno smrtjo. Če je pametno izogibati se bolečinam, ki trajajo le kratek čas, pa kmalu zopet minejo, s kolikšno resnostjo se je šele treba ogibati tistega trpljenja, ki je neskončno.«
Ime: Izhaja iz latinskega imena Lauretius, ki ga pojasnjujejo kot »izhajajoč iz mesta Lauretum pri Rimu«. Druga razlaga imena pa pravi, da gre za izpeljanko iz latinske besede laurus »lovor, lovorova vejica«.
Rojen: 1. julija 1381.
Kraj rojstva: Benetke v Italiji.
Umrl: 8. januarja 1456.
Kraj smrti: Benetke.
Družina: Rodil se je v stari beneški plemiški družini, ki je dala pomembne učenjake, državnike, cerkvene kneze in svetnike. Očetu Bernardu, ki pa je kmalu umrl, in njegovi ženi, materi Kvirini, se je rodilo pet otrok.
Skupnost: Lovrenc je po nasvetu svojega strica vstopil v samostan avguštinskih kanonikov. Po duhovniškem posvečenju leta 1407 je kmalu postal prior, kasneje pa najvišji predstojnik kongregacije. Lovrenc je vodilo, po katerem so živeli, dopolnil z novimi določili.
Škofija: Leta 1433 ga je papež Evgenij IV. imenoval za škofa v Castellu (Benetke). Ta je spadal pod patriarhat v Gradežu, leta 1451 pa je ob združitvi škofje in patriarhata postal prvi beneški patriarh. Od leta 2012 je beneški patriarh kardinal Frančišek Moraglia.
Kreposti: Bil je mož goreče molitve, ponižen, asket in spokornik, predvsem pa velik karitativni delavec. Ustanovil je številne dobrodelne ustanove, vse svoje dohodke pa razdal revežem. Zelo si je prizadeval za obnovo verskega in moralnega življenja, ki je bilo v njegovem času zelo pokvarjeno.
Dela: Napisal je več asketičnih del o premišljevanju, duhovni tolažbi in suhoti, skušnjavah in duhovnem vodstvu. Njegova zadnja knjiga ima naslov Stopnje popolnosti. Ohranjenih je tudi več njegovih pridig.
Čudeži: Imel je dar preroštva, na njegovo priprošnjo pa so se dogajali tudi številni čudeži: ozdravljal je bolnike in izganjal hude duhove iz obsedenih.
Zadnje besede: »K tebi prihajam, o Jezus!«
Zavetnik: Beneškega patriarhata.
Upodobitve: Na upodobitvah, ki ga prikazujejo, vidimo moža resnega obraza in izrazitih, ostrih potez z značilnim pokrivalom tistega časa. V roki običajno drži knjigo, upodabljajo pa ga tudi, kako deli miloščino.
Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1524 imenoval papež Klemen VII., za svetnika pa 16. oktobra 1690 papež Aleksander VIII.
Življenjepis: Njegovo življenje je prvi popisal njegov nečak Bernard Giustiniani.
Grob: Njegovo telo počiva v cerkvi San Pietro di Castello v Benetkah.
Goduje: 8. januarja, pred reformo liturgičnega koledarja (1969) pa je bil njegov god 5. septembra.
Vir
V Benetkah, sveti Lovrenc Giustiniani [džustinijáni], škof, ki je razsvetlil to Cerkev z naukom večne modrosti.
Vir
Izšel je iz stare beneške plemiške rodovine, ki je dala pomembne učenjake, državnike, cerkvene kneze. Rodil se je 1. julija 1381 v Benetkah kot peti otrok matere, ki je bila že pri petindvajsetih letih vdova. Pobožna žena se ni marala vnovič poročiti, temveč je hotela vso svojo ljubezen in skrb posvetiti svojih otrokom. To je napravilo na Lovrenca neizbrisen vtis. Ko mu je bilo devetnajst let, mu je mati iskala nevesto, toda Lovrenc je že imel izbrano svojo življenjsko družico Božjo modrost. Leta 1433 ga je papež Evgen IV. imenoval za škofa v Benetkah. Kot škof je veliko storil za obnovo znamenite beneške stolnice sv. Marka in drugih cerkva v mestu ter za prenovo bogoslužja. Za velike zasluge mu je papež Nikolaj V. podelil naslov patriarha. Umrl je 8. januarja 1455. Njegova grobnica je v cerkvi sv. Jurija v Benetkah. Za svetnika je bil razglašen leta 1690. Upodabljajo ga, kako deli miloščino, ali s knjigo v roki.
Najprej se je god sv. Lovrenca Giustinijanija obhajal 5. 9., na obletnico njegovega škofovskega posvečenja, od leta 1969 pa na današnji dan.
Vir
Sin berač ni dober videz za plemenito družino Zustinian ali Giustiniani, okras Serenissime. Lovrenc gre tako daleč, da berači pred hišo. Služabniki tečejo, da bi mu napolnili torbo na sedlu, če se le umakne s poti. Sprejme le dva hlebca, se zahvali in nadaljuje. Njegov cilj ni samo „dobro delo“. Je prenova Cerkve z osebnim spreobrnjenjem duhovnikov in laikov. Ponižanje pri prosjačenju ima vrednost ‘zmage nad samim seboj’, odpora do prelatskega napuha, prvega koraka k prenovi z meditacijo, molitvijo, študijem, strogostjo. Podjetne in bojevite Benetke 15. stoletja so bile tudi goreč laboratorij za katoliško reformo, ki ji je bilo usojeno obroditi dragocene sadove.
Lovrenc Giustiniani je bil diakon leta 1404, ko se je pridružil drugim duhovnikom, sprejetim v samostan San Giorgio in Alga, da bi živeli v skupnosti z njimi, pozneje priznanimi kot „Družba svetniških kanonikov“: bili so začetniki reformnih prizadevanj. Leta 1407 je postal duhovnik, dve leti pozneje pa že prior skupnosti San Giorgio in Alga.
Lorenzo je imel malo govorniškega talenta, vendar je zelo učinkovito „pridigal“, po eni strani tako, da je hodil naokrog s svojim habitom in torbo, po drugi pa tako, da je neutrudno pisal. Piše za učence in nevedne, teološke traktate in ljudske brošure, v katerih vsakomur ponuja vodilo za osebno reformo v verovanju in praksi. Vernike spodbuja, naj si povrnejo občutek za občestvo s celotno Cerkvijo, oživlja zaupanje v Božje usmiljenje in ne strah pred njegovo pravičnostjo.
Leta 1433 je prišlo imenovanje za škofa, čeprav se mu je skušal izogniti, pri čemer so mu pomagali bratje iz San Giorgia in Alga: toda papež Evgen IV, Gabriele Condulmer, ki je Lorenza dobro poznal, ni poslušal njegovih izgovorov: utrujenost, pretežka naloga …
Tako je postal škof „di Castello“, imenovan po svoji rezidenci, ki je bila utrjen lagunski otok, starodavni Olivolo. Nato je Nikolaj V. leta 1451 ukinil ostanke patriarhata v Gradu in Lorenzu Giustinianiju podelil naslov beneškega patriarha: prvega.
Prišli so težki časi boja proti Turkom. Leta 1453 je padel Konstantinopel in „v Benetkah vsi jočejo in ne vedo, kaj naj storijo“, kot je zapisala ena od prič. Lorenzo Giustiniani je strogo nadaljeval s svojim reformnim delom, pri čemer je včasih nasprotoval senatu, drugič duhovnikom in očaral Benečane, ki so ga že imeli za svetnika.
Po njegovi smrti so dosegli, da so njegovo telo za vedno pokopali v cerkvi San Pietro v Castellu. Papež Aleksander VIII (Benečan Piero Ottoboni) ga je kanoniziral leta 1690, uradno pa je bil objavljen šele s papežem Benediktom XIII. leta 1727.
IT
Lorenzo se je rodil leta 1381 v Benetkah Bernardu Giustinianiju in donni Quirini iz zelo plemiške družine. Njegova mati, ki je zdaj ovdovela, je skrbela za vzgojo svojih otrok in jih učila spoznavati Jezusa in z otroško naklonjenostjo ljubiti Devico Marijo. Ko je Lorenzo rasel v letih, je rasel tudi v duhu pobožnosti, v znanosti in si pridobival vedno trdnejše in močnejše kreposti.
Kot ljubitelj tišine se je izogibal razposajenih tovarišev in raje ostajal sam. Njegova mati, ki je menila, da to izvira iz napuha, mu je to očitala, vendar je Lorenzino odgovoril: „Ne boj se, moja mati, upam, da me boš nekega dne videla kot velikega Božjega služabnika.“ Medtem se je bližal čas, ko je moral Lorenzo izbrati svojo pot. Star je bil osemnajst let in svet mu je obljubljal bogastvo, časti in užitke; toda on je bil Jezusov: njegov Odrešenik je živel zelo revno življenje in je zanj veliko trpel, kako bi lahko izbral življenje v užitkih? Odločil se je, da bo postal redovnik. Kmalu je odšel k redovnim kanonikom svetega Jurija iz Alge, kjer so ga z veseljem sprejeli.
Tako goreče je služil Bogu, da si je kmalu pridobil spoštovanje in ljubezen vseh. Posvečen v duhovnika so mu zaupali najobčutljivejše službe, pri katerih je pokazal tako preudarnost in zrelost uma, da je bil izvoljen za predstojnika kongregacije. Ko se je izpraznila beneška škofija, ga je papež Evgenij IV. imenoval za mestnega škofa, Nikolaj II. pa ga je osem let pozneje odlikoval z naslovom patriarha. Tudi v tej službi naš svetnik ni spremenil svojega življenjskega sloga: vedno strog do sebe, dobrotljiv in blag do drugih, dobrodelno naravnan, kar se ne da opisati z besedami. V tistem času je med duhovščino vladala velika ohlapnost: verski pouk je bil zanemarjen, zakramenti so bili slabo podeljeni, dobrodelna dela so bila zanemarjena; zato je vera zamirala. Ko je Giustiniani opravil delo očiščevanja med duhovščino in spodbudil dobroto, se je lotil dela med verniki.
Povečal je število župnij, spodbujal katehetski pouk, vodil ljudi k svetim zakramentom in vrnil bogoslužju dolžni sijaj. Ni mogoče reči, koliko dobrega je sveti patriarh lahko storil v kratkem času svojega pastoralnega življenja. Poleg svetlih zgledov svetosti je zapustil tudi dragocena dela, v katerih je razkril vse svoje srce, polno ljubezni do ubogih, in gorečnost za Božjo slavo. Ob uri blažene smrti je vzkliknil: „To zadnjo uro sem imel vedno pred očmi. Naj bo blagoslovljen Bog, ki je končno odločil, da pride, saj ni druge poti, ki bi vodila v nebesa. Prepojen z Bogom je navzočim dejal: „Jezus me kliče, Jezus prihaja, o, pustite me, da grem k njemu. Umrl je 8. januarja 1455.
IT
Lavrencij, ki je izhajal iz premožne beneške družine Justiniani in se je rodil leta 1381, je bil tih in resen deček.
Ali je bil Laurentius bolan ali telesno prizadet, da je bil tako tih in resen? Ne, ni bil ne bolan ne prizadet, prav tako ni bil strahopeten, vendar je pri petih letih zaradi smrti izgubil očeta, njegova mati pa od dneva moževe smrti do konca svojega življenja ni slekla črne žalne obleke. Zato je bil Laurentius tih in resen deček, drugačen od drugih dečkov. Mladega Justinijana je bilo pogosteje mogoče najti v cerkvi, kjer je molil, kot pa da bi se igral na ulici. Od svoje dobrosrčne matere se je že zgodaj naučil tudi načina dobrodelnosti.
V teh okoliščinah ni presenetljivo, da je devetnajstletnik zapustil bogastvo doma svojih staršev in služil Bogu v samostanu svetega Jurija na otoku Alga blizu Benetk, revnem, pozabljenem in izgubljenem v svetu, in ker Laurentij v življenju ni bil nikoli berač in nikoli ni delal, kar je delal, na pol, ampak vedno v celoti, je bil kmalu najbolj goreč in najboljši med sobrati, pri petindvajsetih letih pa so mu zaupali vodenje samostana in kasneje celotnega reda.
Sveti redovnik se je povzpel še višje, ko ga je papež imenoval za škofa in patriarha rodnih Benetk. Novi glavni pastir je v škofovsko rezidenco vstopil brez pompa in blišča, in ko so ga opozorili, da mora kot škof bogatega trgovskega mesta voditi knežjo hišo, je pomenljivo odgovoril, da je toliko revnih ljudi, za katere mora kot škof skrbeti, da od njegovih prihodkov zaradi lajšanja stisk ne ostane niti najmanjši novčič .
V obdobju, ki je sledilo, je bil Laurentius Justiniani predvsem apostol krščanske dobrodelnosti, ki ni le osebno obilno daroval denarja, hrane, oblačil, perila in pohištva, ampak je tudi ustanovil dobrodelne centre, razpršene po Benetkah. Beneški patriarh je bil sijajen mož, ki je modro in energično upravljal svojo škofijo več kot dvajset let kot „dober in zvest služabnik“, ki ga hvali evangelij, dokler ni 8. januarja 1455 v štiriinsedemdesetem letu starosti preminil v Gospodu.
Smrt odličnega moža je bila lepa, kajti ko so ga v njegovi zadnji stiski hoteli sneti s trde postelje in ga položiti na mehkejšo, je zmajal z glavo in zavrnil, rekoč: „Odrešenik ni umrl na perju, ampak na trdem lesu. Naj tudi jaz umrem tako!“
Po škofovi smrti ni bilo treba ničesar deliti, saj je vse razdelil že za časa svojega življenja, tako da pravim dedičem, revnim, ni bil odtegnjen niti cent. Še vedno je veljalo, da ob smrti svetnika ni bilo dediščine. Sveti Lovrenc Justiniani ni bil nobena izjema od tega pravila kot njegov poznejši naslednik na beneškem sedežu, sveti Pij X., ki kljub temu, da je bil papež, svojim preživelim sestram ni zapustil dovolj za preživetje. Svetniki vedno dajo vse revnim.
DE
Lovrenc je že od otroštva hrepenel po tem, da bi postal svetnik, in ko je bil star devetnajst let, se mu je prikazala večna Modrost. Vse zemeljske stvari so v njegovih očeh zbledele pred neizrekljivo lepoto tega pogleda, in ko je ta izginil, je v njegovem srcu ostala praznina, ki je ni mogel zapolniti nihče drug kot Bog. Ker je zavrnil ponudbo za bleščečo poroko, je skrivaj pobegnil s svojega doma v Benetkah in se pridružil redovnim kanonikom svetega Jurija. Drug za drugim je zatrl vse naravne instinkte, ki bi mu lahko preprečili združitev z Ljubeznijo. Ko je Lovrenc prvič vstopil v vero, ga je neki plemič šel odvračat od neumnosti, da bi tako žrtvoval vse zemeljske obete. Mladi menih je po vrsti potrpežljivo poslušal prijateljevo naklonjeno prošnjo, zaničevanje in nasilno žaljivko. Nato je mirno in prijazno odgovoril. Poudaril je kratkost življenja, negotovost zemeljske sreče in neprimerljivo višjo nagrado od vseh, ki jih je našteval njegov prijatelj. Plemič ni mogel odgovoriti; v resnici je menil, da je Lovrenc pameten, sam pa neumen. Zapustil je svet, postal je svetnikov sostanovalec in njegova sveta smrt je bila v znamenju, da si je tudi on zagotovil zaklade, ki nikoli ne propadejo. Kot predstojnik in general je Lovrenc razširil in okrepil svoj red, kot škof svoje škofije pa je kljub obrekovanju in žalitvam temeljito reformiral svojo škofijo. Zaradi svoje gorečnosti je bil imenovan za prvega beneškega patriarha, vendar je v srcu in duši ostal ponižen duhovnik, željan nebeškega pogleda. Na koncu se mu je začelo svitati večno videnje. „Ali mi pripravljate posteljo iz perja?“ je rekel. „Ne, moj Gospod je bil raztegnjen na trdem in bolečem drevesu.“ Ko je bil položen na slamo, je vzneseno vzkliknil: „Dobri Jezus, glej, prihajam.“ Umrl je leta 1435, star štiriinsedemdeset let.
EN