Atributi: cesarska krona, imenitna oblačila,
Imena: Adelajda, Adelhajda, Ada, Adela, Adelija, Adelita, Alica, Alice, Alida, Ela, Elica, Heidi, …
S težavo najdemo življenje kakšne žene, ki bi se v njem največje stiske menjavale z največjimi častmi, kakor se je to dogajalo v življenju sv. Adelajde. Prav v teh menjavah je postala svetnica, pravi o njej življenjepisec sv. Odilo. Bila je hči burgundskega kralja, ki je umrl, ko je bila stara komaj šest let. Šestnajst let stara se je poročila z italijanskim kraljem Lotarjem, a je bila čez tri leta že vdova.
Možev morilec vojvoda Berengar jo je dal s hčerko Emo zapreti najprej v neki grad, kjer je zlobna Berengarjeva žena skrbela, da se ji je kar najhuje godilo. Naposled so jo vrgli v temnico in ji dajali le toliko hrane, da ni od lakote umrla. Njenemu duhovnemu voditelju Martinu pa se je posrečilo, da so skopali podzemeljski rov, po katerem je ušla. Skrivala se je pred zalezovalci in vohuni, dokler ji ni škof Adelhard poskrbel varnega pribežališča.
Da bi se še bolj zavarovala, se je zatekla po pomoč k nemškemu kralju Otonu I. Kralj pa je bil vdovec. Zaprosil jo je za roko in tako je postala nemška kraljica in cesarica. Ni mogoče povedati, koliko dobrega je storila za siromake, za cerkve in samostane. Najslavnejše, kar o njej poroča zgodovina, pa bo nemara to, da je po padcu Berengarjeve hiše vzela k sebi na cesarski dvor dve hčeri svojega zagrizenega sovražnika in jima bila najboljša mati.
Po Otonovi smrti jo je vnuk Oton II. pregnal s cesarskega dvora. Ko pa je umrl, je bil njegov sin star šele devet let. Knezi so zahtevali, naj Adelajda vzame v roke državne vajeti in tako je bila spet vladarica.
Umrla je 16. decembra 999, stara oseminšestdeset let. Na ta dan tudi goduje.
Vir
Kljub temu da je bila Adelajda »žrtev« političnih in gospodarskih interesov tedanjih najvišjih slojev družbe, ko so jo najprej še kot otroka zaročili, pozneje pa zelo mlado tudi poročili, je kmalu postala zgled vsem krščanskim ženam. Neustrašeno je skrbela za najbolj na rob potisnjene v družbi, posebej za reveže, razdajala jim je denar, jim pomagala in jih tolažila, kjer in kadar koli je le mogla. Z možem Lotarjem sta bila priljubljena med svojim ljudstvom, a je njuna družinska sreča trajala zelo kratek čas. Po treh letih zakona je namreč Adelajda že postala vdova. Morala bi prevzeti kraljestvo, a se je sovražni mejni grof Berengar dal samovoljno okronati za kralja. Obenem se je želel z njo poročiti, vendar se mu Adelajda ni vdala. Ogorčen Berengar jo je oropal vsega, jo dal zapreti in mučiti. Njeni privrženci so se obrnili na kralja Otona, nemškega vladarja. Ta je res prišel na pomoč z veliko vojsko in nasilneža Berengarja pregnal. Adelajdi je medtem že sami s svojimi služabnicami uspelo pobegniti iz ječe na gradu Garda in se zateči k škofu v Reggio. Tu jo je Oton zasnubil in Adelajda je privolila. V Nemčiji so jo vsi veselo in navdušeno sprejeli. Dvajset let ju je z Otonom vezala velika in iskrena ljubezen. Leta 962 ju je papež Janez XII. v Rimu okronal in mazilil za cesarja in cesarico svete rimske države. Breme in odgovornost državniških poslov je bilo veliko in težko, saj naj bi bila Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda na neki način uresničitev božje države na zemlji. Adelajda v Otonove odločitve kljub temu ni posegala, razen kadar je šlo za vprašanje Cerkve in kulture. Ustanavljala je namreč samostane in zidala cerkve, hkrati pa sodelovala pri prenovi verskega življenja. Po Otonovi smrti je njegov sin Oton II. pod vplivom svoje žene Teofane in tistih, ki cesarice niso marali, dosegel, da se je Adelajda umaknila k bratu v Burgundijo. Kasneje se je z njo pobotal in jo postavil za namestnico v Italiji. Po njegovi smrti pa sta morali zaradi mladoletnega prestolonaslednika prevzeti vodenje države obe ženski: kraljica mati Adelajda in kraljica žena Teofana. Da ne bi prihajalo do sporov, je Adelajda kmalu zapustila dvor, a se kasneje, po smrti Teofane, znova vrnila in prevzela vodenje države. Ko je Oton II. postal polnoleten, pa se je morala spet umakniti – tokrat v samostan Selz v Alzaciji, kjer je tudi končala svoje zemeljsko življenje.
Ime: Izhaja iz starovisokonemških besed adal »plemenit« in heit »oseba, postava«. Gre torej za osebo plemenitega rodu.
Rodila se je leta 931 v Burgundiji v Franciji, umrla pa 16. decembra 999 v Selzu v Franciji.
Družina: Bila je hči kralja Rudolfa II. Burgundskega in Berte Švabske. S šestimi leti so jo zaročili, s šestnajstimi pa poročili z Lotarjem, sinom lombardijskega kralja Huga. Drugič se je poročila z nemškim cesarjem Otonom I.
Zavetnica: nevest, izgnancev, staršev večjih družin, princes, ujetnikov, vdov, vnovič poročenih, žrtev raznih zlorab.
Upodobitve: a upodobitvah je vedno imenitno oblečena, v rokah drži ali nosi cesarsko krono ali pa jo ima na glavi. Pogosto deli miloščino, lahko pa ima v roki še model cerkve ali ladjico, kar naj bi spominjalo na njej beg iz ječe.
Goduje: 16. decembra.
Vir
V Selzu (blizu Strasbourga [štrázburka], v Lotaríngiji na Nemškem), sveta Adaléjda, cesarica, ki je bila do domačih resno prijetna, do zunanjih pošteno resna, do ubogih neutrudljivo usmiljena, pri lepšanju božjih cerkva zelo darežljiva.
Vir
Opat Odilo iz Clunyja, prvi življenjepisec cesarice Adelhajde, katere spomin je danes na svetniškem koledarju katoliške Cerkve, je o njej zapisal pohvalo, da je imela mater vseh kreposti, ki jo imenuje z latinsko besedo ‘discretio’, kar pomeni: preudarnost, razsodnost, uvidevnost, obzirnost, tisti dar razlikovanja, jasnega pogleda, ki v vsakem položaju z gotovostjo spozna in obseže, kar je važnejše in popolnejše. “Najbolj cesarska od vseh cesaric”, kakor jo imenuje Odilo, ni nikoli pozabila, da je samo eden Gospod.
Za vladarsko službo je bila določena že po rodu. Rodila se je leta 931 burgundskemu kralju Rudolfu II. in njegovi ženi Berti Švabski. Ko je bilo Adelhajdi šest let, je umrl oče. Kmalu zatem je prišel na dvor lombardijski kralj Hugo, ki se je poročil z vdovo, sina Lotarja pa je zaročil z mlado kraljično. Pri šestnajstih letih je zapustila rodno Burgundijo, deželico v trikotniku med Francijo, Nemčijo in Italijo, in šla za zaročencem v kraljevino Italijo. Mladi vladarski par si je hitro pridobil ljubezen lombardskega ljudstva, nakopal pa si je smrtno sovraštvo grofov v Severni Italiji. Najbolj nevaren nasprotnik kralja Lotarja je bil grof Berengar; vse kaže, da ga je dal zastrupiti. Grof Berengar je zdaj dal sebe kronati za kralja, devetnajstletni vdovi pa je predlagal, naj se poroči z njegovim sinom. Ko je Adelhajda to nesramno ponudbo zavrnila, je jezni Berengar mlado kraljevsko vdovo oropal vsega imetja, jo dal zapreti in mučiti. Njeni prijatelji so poklicali na pomoč nemškega kralja Otona, ki je z močno vojsko vkorakal v Italijo. Berengar je zbežal. Oton se je prišel poklonit kraljici Adelhajdi in jo prosil za roko. S svojim novim možem je šla v Nemčijo, kjer si pridobila srca podložnikov. Z Otonom jo je vezala iskrena ljubezen, čeprav je bilo med njima dvajset let razlike. Pri pomembnih vladarskih zadevah mu je bila ob strani kot modra svetovalka. Leta 965 je bila skupaj z možem v Rimu kronana za vladarico s cesarskim naslovom. Adelhajda ni posegala v Otonove politične odločitve, svoj vpliv je hotela uveljaviti, kadar je šlo za cerkvene ali kulturne naloge. Na njeno pro šnjo je bilo ustanovljenih več samostanov in cerkva ter šol.
Po smrti moža, cesarja Otona, je zavladal njun najstarejši sin Oton, ki mu je bilo osemnajst let. Sprva je vladal v duhu svojega modrega očeta, potem pa je zapadel vplivu svoje žene, grške kraljične Teofanu, ki svoje tašče ni marala. Še huje je bilo zanjo, ko je umrl tudi sin Oton, njegov sin Oton III. pa je bil še premlad, da bi zavladal. Šopirila se je snaha Teofanu, ki pa je nenadoma umrla in tedaj je morala Adelhajda spet prevzeti vodstvo države. Brž ko je vnuk Oton III. dosegel polnoletnost, se je z dvora umaknila v samostan Selz v Alzaciji, kjer je 16. decembra leta 999 umrla. Ljudstvo jo je takoj po smrti začelo častiti kot svetnico.
Upodabljajo jo s cesarsko krono, delečo miloščino; z ladjico v roki, kar naj bi spominjalo na njen beg iz ječe.
Ime Adelhajda pomeni ‘plemenita oseba’. V tej obliki je pri nas redko; pač pa so znane oblike: Adela, Ada, Adelija, Adelina, Aliča, Alida, Heidi, Ajda. Vse tiste, ki nosijo eno teh imen, danes obhajajo svoj godovni praznik.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.