Zavetnica zobozdravnikov; proti zobobolu
Atributi: klešče, zob
Imena: Polona, Polonca, Apolona, Apolonija, Lona, Polja, Polonica
Sv. Apolonija je svetnica zgodnje krščanske dobe. Verni ljudje pa so jo že od nekdaj zelo častili kot priprošnjico zoper zobobol. Njeno mučenje – s surovimi udarci so ji izbili zobe – je upodobilo veliko umetnikov v lesu, kamnu ali na platnu. Njeno podobo srečujemo v sto in sto cerkvah po vseh krščanskih deželah, tudi slovenskih. Največkrat jo upodabljajo s palmo kot znamenjem mučeništva v eni roki in z zobom v kleščah v drugi.
Krščanski pisatelj Tertulijan piše, da očitajo pogani kristjanom, da so oni krivi vseh javnih nesreč in ljudskih nadlog. Če je povodenj, če je suša ali potres, lakota ali kuga, brž vpijejo: Kristjane levom! Tako se je večkrat zgodilo, da je nahujskana drhal divje preganjala kristjane, ko jim je državna oblast dala mir. Bilo naj bi leta 249. Takrat je vladal rimski cesar Filip Arabec, kristjanom naklonjen, morda celo sam kristjan. Takrat je v Aleksandriji neki zloben vedež, poganski pesnik, ščuval drhal zoper kristjane.
Najprej so zgrabili priletnega moža, Metrasa po imenu, in ga silili, naj govori brezbožne besede. Ko ni poslušal, so ga pretepli in ga z ostrimi trsti zbadali v obraz in oči, ga vlekli v predmestje in kamnali. Nato so neko verno ženo, Kvinto po imenu, gnali v tempelj in silili, naj moli malika. Ko se je obrnila proč in se zgrozila, so jo zvezali za noge in vlekli skozi vse mesto po hrapavem kamnitem tlaku, pretepali z biči in gnali na isti kraj. Nato so vsi navalili na hiše kristjanov. Kogar je kdo poznal, so ga napadli, odgnali, oropali in okradli.
Takrat so zgrabili tudi starejšo devico Apolonijo, ki je bila najbrž diakonisa, in ji z udarci po čeljustih izbili zobe. Pred mestom so naložili grmado in ji grozili, da jo bodo živo zažgali, če ne bo z njimi bogokletno govorila. Ona je prosila, naj jo za trenutek izpuste. Pogumna mučenka je tedaj po božjem navdihu prehitela silo in se sama vrgla v ogenj.
Goduje 9. februarja.
Vir
V Aleksandriji (v Egiptu), spomin sveti Apolónije, device in mučenke. Ker je zavračala izgovoriti brezbožne besede, se je po mnogih krutih mukah rajši izročila plamenom, kot da bi odpadla od vere.
Vir
Zobozdravnikov se vsi bojimo, čeprav vemo, da bi nam bilo brez njih še bolj hudo. Ko nas zobje pošteno zabolijo, komaj čakamo, da nas teh muk rešijo. Zavetnica teh ‘strašiteljev–rešiteljev’ je današnja slavljenka sveta Apolonija. Poročilo o njenem mučeništvu ve povedati, da so ji s surovimi udarci izbili zobe. Upodobili so jo mnogi umetniki v lesu, kamnu in na platnu, njeno podobo najdemo v neštetih cerkvah po vseh krščanskih deželah, tudi na Slovenskem. Največkrat jo upodabljajo s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom v kleščah v drugi.
Devica Apolonija je živela v prvi polovici 3. stoletja v Aleksandriji. Najbrž je delovala kot diakonisa, kot moremo sklepati iz pisma o preganjanju kristjanov v Aleksandriji, ki ga je od tam poslal škof Dionizij škofu Fabiju v Antiohijo, Dionizij mu poroča o mučeniški smrti mnogih aleksandrijskih kristjanov, med katerimi je bila tudi Apolonija. To preganjanje je tudi grozljiva slika o tem, kako ljudje izgubijo razsodnost in podivjajo, ko nekdo udari na pravo struno, da doseže svoj namen.
Iz Dionizijevega pisma izvemo naslednje: »Pri nas se preganjanje ni začelo šele s cesarjevim razglasom (proti koncu leta 249 ali v začetku 250), marveč je izbruhnilo celo leto prej. Neki početnik vsega hudega je razvnel poganske množice in podžgal njih praznovernost. Od njega naščuvane so si prisvojile nebrzdano oblast za hudodelstva in menile, da je češčenje demonov s krvoločnostjo zoper nas edina bogaboječnost.«
Dalje v pismu beremo, da so najprej zgrabili nekega starčka in ga z raznimi mukami silili, naj govori brezbožne besede. Ko tega ni hotel storiti, so ga odvlekli v predmestje in ga pobili s kamenjem. Enako so storili z neko verno ženo Kvinto. Potem so navalili na hiše vernikov. Kogar je kdo poznal v soseščini, da je kristjan, so ga napadli, odgnali, oropali: kar je bilo dragocenejšega, so si prilastili, drugo pa so razmetali in na ulicah zažgali.
Takrat so, beremo v tem poročilu, zgrabili tudi vsega občudovanja vredno starejšo devico Apolonijo in ji z udarci po čeljustih izbili vse zobe. Pred mestom so naložili grmado in ji pretili, da jo živo sežgo, če ne bo za njimi ponovila brezbožnih besed. Ko si je izprosila trenutek in so jo izpustili iz rok, je urno skočila v ogenj in zgorela.
Dionizij poroča še o drugih mučenjih in zaključuje: »Nikoder nismo mogli hoditi, ker so zmeraj in povsod vsi kričali, do je treba vsakega, ki ne bo vzklikal bogokletnih besed, takoj vreči na ogenj. To je s takšno silo dolgo trajalo …«
IME in GOD: Ime Apolonija izhaja iz lat. imena v pomenu ‘Apolonov, posvečen Apolonu’. Na Slovenskem je znano že skoraj pol tisočletja, ni pa zelo razširjeno (338). Veliko bolj sta priljubljeni krajši obliki Polona (2.685 – 104. mesto) in Polonca (1.616).
ZAVETNICA: Sv. Apolonija velja za zavetnico zobozdravnikov in priprošnjico proti zobobolu.
CERKVE PRI NAS: Sv. Apoloniji je pri nas posvečena samo podružnična cerkev v Bezovici pri Črnem Kalu (žup. Predloka).
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.