V Gheelu [gélu] na Brabantskem (v Avstráziji, v današnji Belgiji), sveta Dímpna, devica in mučenka.
Vir
Dimfna naj bi bila hči kralja Damona/Damena; njen poganski oče jo je želel poročiti po materini zgodnji smrti, zato je Dimfna s pomočjo duhovnika Gereberna pobegnila v Belgijo, kjer sta se skrila. Leta pozneje jo je oče odkril v jami v Geelu, kjer se je skrivala z duhovnikom, in jo obglavil.
Legenda pravi, da so angeli pokopali Dimfno in Gereberna v belih krstah; ozadje tega je, da so, ko so njune posmrtne ostanke dvignili, našli v dveh krstah iz belega peščenjaka, ki pa je bil v tej regiji popolnoma neznan. Relikvije zdaj ležijo v cerkvi Sint-Dimpna-Kerk v Geelu, ki je poimenovana po njej. V Geelu so avguštinke v svojem samostanu dolgo časa skrbele za duševno bolne in družbene izobčence; danes je v njenem nekdanjem samostanu Muzej Svete Dimpne in bolnišnice z eksponati o Dimpni in psihiatriji, kot so prisilni jopiči, sanitarni pripomočki in medicinska oprema.
Dimfna je bila verjetno sestra Damhnade iz Cavana ali pa je morda z njo istovetna.
Atributi: Krona in meč, svetilka, zvezan hudič pri nogah ali na verigi
Zavetnica Geela; obsedenih in duševno bolnih; žrtev incesta, epilepsije; beguncev in pol sirot.
DE
Legenda pravi, da je bila Dimfna hči kralja Oriela, regije na Severnem Irskem, ki je živel ob koncu 7. stoletja. Ko ji je umrla mati, je bil njen oče neutolažljiv in se je želel poročiti z Dymfno.
Sama je bila vzgojena kot pobožna kristjanka, ni želela ubogati očeta, zato se je odločila za beg skupaj s svojim spovednikom Gerebernusom, ki ji je obljubil pomoč. Z ladjo sta potovala čez Severno morje in vzdolž Scheldt, da bi se izkrcala v Antwerpnu, vendar sta odšla naprej v gozd, proti Geelu.
Kralj je za njo poslal svoje svetovalce, ki so blizu Zammla izsledili Dimfno. Kralj je bil o tem obveščen, odpotoval v Geel in prosil hčerko, naj se ponovno poroči z njim. Ko je ponovno zavrnila, jo je lastni oče obglavil. Tudi Gerebernus ni preživel in prebivalci Geela so ju oba pokopali.
Dimfno so pozneje klicali, za ozdravitev od bolezni, zlasti norosti. V Geel so prihajali romarji od vsepovsod in sčasoma so zgradili bolnišnico. Zaradi velikega števila romarjev je bilo treba čakati, zato so romarji iskali začasno zatočišče pri prebivalcih Geela in tako je nastala zdravstvena nega na domu.
Dimfna ima še danes pomembno vlogo v življenju prebivalcev Geela. Svetnico vsako leto počastijo 15. maja s praznovanjem v cerkvi svete Dimfne. Na ta dan se v OPZ počastijo tudi sedanje družine gostiteljice. Geel je pobraten tudi s Tydavnetom na Irskem in Xantenom v Nemčiji, ki sta pomembna v zgodbi o Dimfni. Seveda se vsakih pet let odvijajo Dnevi Dimfne, ko se legenda ohranja s procesijo in gledališko predstavo.
EN
Sv.Dimfna (rojena v 7. stoletju?, Irska – umrla, Geel, Belgija; praznik 15. maja) je bila irska deviška mučenka, ki jo častijo kot zavetnico ljudi z duševnimi motnjami in epilepsijo ter žrtev incesta. Njen praznik se praznuje 15. maja. V belgijskem mestu, kjer je bila mučenka, je pobožnost do svete Dimfne spodbudila edinstven pristop k zdravljenju ljudi z duševnimi motnjami, ki je osredotočen na skupnost. Konec 20. in v začetku 21. stoletja se je spoštovanje do Dimfne povečalo z večjo ozaveščenostjo o vprašanjih duševnega zdravja in spolnih zlorab.
Opis Damfninega življenja skoraj v celoti temelji na folklori, saj je o njeni zgodovini zapisanega zelo malo.Najstarejša hagiografija je iz 13. stoletja, napisal pa jo je cerkveni kanonik, ki je zapisal, da jo je napisal na podlagi ustnega izročila.Ljudska legenda jo opisuje kot hčer poganskega keltskega poglavarja in krščanske matere.Po legendi je njena mati umrla, ko je bila Dimfna še majhna, in ko je odraščala, je bila izredno podobna svoji materi.
Nekoč je bila na skrivaj krščena kot kristjanka. Medtem je bil njen oče žalosten zaradi smrti svoje žene (po nekaterih pričevanjih celo do norosti) in se je želel ponovno poročiti. Svetovalci so mu svetovali, naj se poroči s hčerko, ker je bila podobna njegovi umrli ženi in ker ni bilo mogoče najti druge primerne zamenjave. Ko je poglavar svojo hčerko zaprosil za roko, je ta s svojim duhovnikom in spovednikom Gerebernusom ter nekaterimi spremljevalci pobegnila pred njegovimi incestnimi željami v Antwerpen (v današnji Belgiji). Kasneje so se naselili približno 25 milj (40 km) vzhodno v kraju Geel (Gheel), kjer so zgradili bivališče v bližini kapele, posvečene svetemu Martinu iz Toursa, in živeli kot puščavniki.
Kimfnin oče, razjarjen zaradi hčerkinega pobega, jo je preganjal in jo našel v Geelu. Ko se z Gerebernom nista hotela vrniti z njim na Irsko, je svojim spremljevalcem ukazal, naj duhovnika usmrtijo, kar so storili tako, da so mu odsekali glavo. Nato je poglavar obglavil svojo hčerko. Stara je bila 15 let. Datum njenega mučeništva je 15. maj (lokalno), v nekaterih verskih besedilih pa je zapisan kot 30. maj (rimski Martirologij). Večina pričevanj navaja, da je živela v 7. stoletju, nekateri pa menijo, da je živela v 5. ali 6. stoletju ali šele v 9. stoletju.
Po smrti sta bili telesi Dimfne in Gereberna shranjeni v jami, dokler ju niso odkrili v 13. stoletju in pokopali na sedanjem mestu v cerkvi, posvečeni Dimfni v Geelu. Ko so odkrili njune posmrtne ostanke, naj bi ozdraveli številni ljudje z epilepsijo ali duševnimi boleznimi (za katere so takrat verjeli, da so posledica obsedenosti z demoni). Druga zgodba pravi, da je več ljudi, ki so trpeli za norostjo, ozdravelo, če so spali na istem mestu, kjer je bila ubita. Zaradi teh čudežnih ozdravitev (in morda zaradi domnevne norosti njenega očeta) je Dimfna čaščena kot zavetnica ljudi z epilepsijo in duševnimi motnjami, vključno z anksioznimi motnjami. K njej se zatekajo tudi ubežniki, žrtve incesta ter žrtve spolne in domače zlorabe.
V Geelu so leta 1349 začeli graditi cerkev, posvečeno Dimfni. V cerkvi je lesen relikviarij s človeškimi kostmi, ki naj bi bile ostanki Dimfne in Gereberna (ki je prav tako priznan kot svetnik). Na hrastovem oltarju v cerkvi so naslikani prizori iz Damfninega življenja. V umetnosti je pogosto upodobljena z mečem v roki in majhnim demonom pod nogami.
Geel je postal romarski kraj za tiste, ki so želeli ozdraveti od različnih bolezni in zdravstvenih težav, v mestu pa se je razvila tradicija oskrbe ljudi z epilepsijo in duševnimi motnjami. Sprva so bolne romarje nastanili v cerkvi. V 17. stoletju je bil k cerkvi prizidan prizidek z bolniškimi sobami za romarje. Ko se je izkazalo, da te zaradi prenatrpanosti sčasoma ne zadoščajo, so prebivalci mesta začeli bolnikom nuditi zatočišče na svojih domovih. Ta praksa se je nadaljevala tudi v 21. stoletju in je pritegnila zanimanje številnih psihologov in psihiatrov kot bolj humana alternativa nameščanju ljudi z duševnimi motnjami v ustanove.
Čaščenje Dimfne se ni le ohranilo, temveč se je razširilo tudi zunaj Belgije in Irske, verjetno zaradi večje ozaveščenosti o vprašanjih duševnega zdravja in zagovorništva žrtev zlorab. V Geelu njen praznik praznujejo vsako leto 15. maja, vsakih pet let pa poteka procesija. Praznovanje vključuje gledališko predstavo, na kateri izbrani meščani odigrajo njeno življenje in mučeništvo.
Obstaja razprava o tem, ali je Dymphna ista oseba kot irska svetnica Damhnait iz Tydavneta (irsko: Tigh Damhnait, „House of Damhnait“), vasi v grofiji Monaghan. (Dymphna je anglizirana različica imena Damhnait.) Ljudsko prepričanje trdi, da gre za isto osebo, zaradi česar sta bila Tydavnet in Geel leta 1992 razglašena za mesti dvojčici. Vendar številni verski učenjaki trdijo, da sta bili dve povsem različni sveti ženski.
EN
Zgodba o Dimfni je zapisana v legendi iz 13. stoletja. Bila naj bi hči irskega poganskega kralja iz 7. stoletja (na skrivaj krščena), ki se je po smrti svoje žene želel poročiti z njo.
Ob pomoči duhovnika Gerbernusa naj bi pobegnila po morju in nato našla zatočišče v gozdu Gheel v provinci Antwerpen v Belgiji. Legenda pravi, da jo je oče dohitel in dal ubiti Gerbernusa, nato pa z mečem ubil še svojo hčer.
Oba naj bi angeli pokopali v dveh belih sarkofagih. Ta zgodba z elementi starodavnih ljudskih pripovedi se je do danes zelo razširila. Življenje svetega Dinfna je med letoma 1238 in 1247 napisal kanonik kolegiatne cerkve Saint Aubert iz Cambraija v Franciji, ki je sledil ljudskemu ustnemu izročilu.
V Gheelu ali Geelu so vidni fragmenti dveh predromanskih sarkofagov in opeke z napisom „MA DIPNA“, v 13. stoletju pa je bil opravljen prenos verjetnih relikvij.
Sveto Dimfno so klicali kot zavetnico duševno bolnih, obsedenih, epileptikov in lunatikov, saj je njen oče trpel za demenco, ki jo je povzročil hudič. V Gheelu, ki je postal romarsko središče, gredo verniki devetkrat sklonjeni ali kleče pod kenotafom svetnice (nagrobni spomenik brez groba oz. relikvij).
V srednjem veku so omenjeno ploščo z napisom dajali duševno bolnim okoli vratu; z romanji je v Gheelu nastala velika kolonija duševno bolnih, za katere so skrbeli in še skrbijo, saj so živeli pri lokalnih družinah: anticipacija sodobnih „družinskih domov“, kar je bilo pomembno dejstvo v zgodovini zdravljenja duševno bolnih in krščanske dobrodelnosti.
Po njeni smrti, ki se je verjetno zgodila v Gheelu, in po različnih selitvah njenih posmrtnih ostankov so jih nazadnje položili v katedralo v Gheelu, kar pojasnjuje, zakaj je ikonografija svetnice v glavnem belgijska in flamska.
Svetničina simbola sta meč, ki ji je obglavil glavo, in hudič, priklenjen pri njenih nogah, kar pojasnjuje njeno zavetništvo nad obsedenci. Rimski martirologij se je spominja 30. maja.
IT