Kristjani so že od prvih časov Kristusu navzočem v Svetem Rešnjem Telesu v zvezi z udeleževanjem evharistične daritve in v zvezi s prejemanjem obhajila izkazovali Božje češčenje.
Posebno češčenje evharistije zunaj maše se je je začelo širiti v 11. stoletju.
Brez dvoma je bilo odgovor krivovercem (Berengar), ki so tajili Kristusovo resnično in trajno navzočnost pod podobo posvečenega kruha in vina. Hkrati pa je bilo to tudi nekakšno nadomestilo za vse redkejše prejemanje obhajila.
Praznik, ki so ga ponekod uvajali, je bil le ena izmed oblik tega češčenja. Neposredno pobudo za uvedbo tega posebnega praznika je dala redovnica sv. Julijana iz Liega na osnovi osebnega razodetja v katerem ji je Kristus naročil, naj stori vse, da bi bil praznik vpeljan.
Tamkajšnji škof Robert je leta 1246 odredil obhajanje slovesnega praznika v čast Svetemu Rešnjemu Telesu, in sicer naj bo ta praznik v četrtek v osmini praznika Svete Trojice.
Leta 1261 je bil izvoljen za papeža arhidiakon Jakob Pantaleon iz Liega in si izbral ime Urban IV. Ta je že leta 1264 določil, naj se praznik obhaja tudi v Rimu. Del mašnih molitev in spevov za mašo (sekvenca Lauda Sion) je sestavil sv. Tomaž Akvinski.
Telovo v naših krajih
V naših krajih so praznik poznali že zelo zgodaj. Oglejska Cerkev ga je sprejela že leta 1254. Naslednik Urbana IV., Klement V. Je leta 1311 praznovanje potrdil. Praznovanje se je hitro širilo in postalo priljubljena ljudska slovesnost.
Po drugem vatikanskem koncilu se imenuje praznik Sveto Rešnje telo in Rešnja kri. Ni pa zdaj več praznika Dragocene krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je bil prej 1. julija. Zdaj dvojni naslov poudarja, da je evharistija ena sama pod dvema podobama.
V zvezi s praznovanjem Svetega Rešnjega telesa so nastale mnoge liturgične in ljudske pobožnosti:
– izpostavljanje Najsvetejšega,
– blagoslov z Najsvetejšim,
– štirideseturna molitev in
– procesija kot izpovedovanje vere v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji.
Procesija za Najsvetejšim v začetku ni bila sestavni del praznika, vendar so jo ponekod že imeli v 13. stoletju (npr. V Kölnu leta 1274).
Obred praznične procesije z Najsvetejšim je Rim določil z Rimskim obrednikom leta 1614. Vendar je bila tukaj predvidena samo preprosta oblika sprevoda, pri katerem je duhovnik Sveto Rešnje telo izpostavil v češčenje in dal ob koncu samo blagoslov.
Telovo – bogat obred s procesijo
Zunaj Rima se je po mnogih deželah tako tudi pri nas razvil bogatejši obred. Procesija se je vila (marsikje še danes) po poljih in travnikih in ljudje so prosili za blagoslov polja.
Procesija se je ustavila pri štirih oltarjih, kjer so peli odlomke evangelijev, nato je bil blagoslov z Najsvetejšim. Tako je procesija na praznik Svetega Rešnjega telesa hkrati častilna in prošnja.
Telovo – obrednik
V novejšem času skušajo pri nas in po svetu posodobiti staro obliko telovske procesije. Marsikje je ne opravljajo več na sam praznik, temveč na naslednjo nedeljo. Da bi mogli v spremenjenih razmerah opravljati po naših župnijah telovsko procesijo, je izdala Slovenska škofovska liturgična komisija leta 1986 „ad experimentum“ obrednik Slovesno praznovanje Svetega Rešnjega telesa in krvi.
Obrednik predvideva tri oziroma pet oblik procesij. Vsaka župnija naj bi izbrala tisto obliko, ki najbolj ustreza krajevnim razmeram.
Vir
Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano žensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvaležnost, Gre za sv. Julijano Kornilonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri šestnajstih letih je imela prvo videnje, ki se je potem večkrat ponovilo med njenim češčenjem Najsvetejšega. V videnju je opazila luno v njenem polnem sijaju, a s temno črto, ki jo je prečkala po sredini. Gospod ji je dal razumeti pomen tega, kar se ji je prikazalo. Luna je predstavljala življenje Cerkve na svetu, temna črta pa odsotnost bogoslužnega praznika, v katerem bi lahko verniki častili evharistijo, da bi si krepili vero, napredovali v krepostih in zadoščevali za žalitve najsvetejšemu Zakramentu. Julijana je bila naprošena, naj si učinkovito prizadeva za uvedbo tega praznika. Okrog dvajset let je ohranila v tajnosti to razodetje, ki ji je srce napolnjevalo z veseljem.
Prav lieški škof Robert de Thourotte, ki je sprva omahoval, je prvi vzpostavil praznik svetega Rešnjega telesa v svoji škofiji. Sledili so mu drugi škofje in praznik uvedli na območjih, ki so bila zaupana njihovi pastirski skrbi.
Za praznik sv. Rešnjega telesa se je navdušil tudi Jakob Pantaleon, ki je spoznal svetnico, ko je bil arhidiakon v Liegeu. Prav on je, ko je postal papež z imenom Urban IV., leta 1264 vpeljal na četrtek po binkoštih slovesni praznik sv. Rešnjega telesa kot zapovedani praznik za vesoljno Cerkev.
Sam papež Urban IV. je hotel dati zgled, ko je obhajal praznik Svetega Rešnjega Telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival. Prav na njegov ukaz hranijo v mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharističnega čudeža, ki se je leto pred tem zgodil v Bolseni. Med posvečevanjem kruha in vina so nekega duhovnika obšli veliki dvomi glede resnične navzočnosti Kristusovega telesa in krvi v evharističnem zakramentu. Kapljice krvi so čudežno pritekle iz posvečene hostije in tako potrdile, kar izpoveduje naša vera. Urban IV. je naprosil sv. Tomaža Akvinskega, ki je bil v Orvietu, naj sestavi besedila za bogoslužje tega velikega praznika. Cerkev jih še danes uporablja. Ob teh besedilih zazvenijo strune srca, da se izrazi slava in hvaležnost do najsvetejšega Zakramenta, medtem ko razum v evharistiji priznava živo in resnično navzočnost Jezusa, njegovo žrtev ljubezni, ki nam prinaša spravo z Očetom in nam daje odrešenje.
Čeprav se je po smrti Ubrana IV. obhajanje praznika Svetega Rešnjega Telesa omejilo, ga je papež Janez XXII. leta 1317 obnovil za vso Cerkev. Odtlej se je praznik čudovito razvijal in je še vedno zelo cenjen med krščanskim ljudstvom.
Z veseljem lahko potrdim, da je danes v Cerkvi prava »evharistična pomlad«. Koliko ljudi se v tihoti ustavi pred tabernakljem, da se ljubeče pogovorijo z Jezusom! V tolažbo nam je vedeti, da je nemalo skupin mladih odkrilo lepoto molitve v adoraciji pred Najsvetejšim. V molitvi prosim, da bi se ta evharistična »pomlad« vedno bolj širila po vseh župnijah.
Dragi prijatelji! Zvestoba srečevanju z evharističnim Kristusom pri nedeljski sveti maši je bistvena za pot vere, skušajmo pa tudi prihajati pogosto obiskat Gospoda, navzočega v tabernaklju! Ko v adoraciji gledamo posvečeno hostijo, se srečujemo z darom Božje ljubezni, se srečujemo z Jezusovim trpljenjem in križem, pa tudi z njegovim vstajenjem. Prav prek našega gledanja v adoraciji nas Gospod priteguje k sebi, v svojo skrivnost, da bi nas spremenil, kakor spreminja kruh in vino (prim. Benedikt XVI., Homilija na praznik Svetega Rešnjega Telesa, 15. junija 2006). Z besedami evharistične pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je navzoč v najsvetejšem Zakramentu:»Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.«
Vir
Zgodovina in vsebina praznika
1. Na četrtek po prazniku presv. Trojice obhaja Cerkev od 13. stoletja naprej poseben praznik v čast presv. Rešnjemu telesu. Uveden je bil v zvezi 7. gibanjem, ki se je v zahodni Cerkvi začelo uveljavljati okoli l. 1000. Pod vplivom znamenitega benediktinca Lanfranka so v Normandiji (Francija!) v 11. stol. pri procesiji z oljkami na cvetno nedeljo vpeljali navado, da so v sprevodu nosili tudi Najsvetejše. V istih krajih so vpeljali tudi slovesno spremstvo pri obredu, v katerem duhovnik na veliki četrtek in veliki petek sv. hostijo prenese na kraj, kjer se shranjuje v času »sv. tridnevja«. Gorečemu češčenju najsv. Zakramenta so se posvečale zlasti pobožne žene in očividno zajemale iz tega mnogo pobud za poglobljeno krščansko življenje, ki je svojo učinkovito moč izžarevalo tudi v čisto praktičnem izvrševanju velikodušne ljubezni do bližnjega, zlasti do najbolj potrebnih.
Kristusu, navzočemu v sv. Rešnjem telesu, so kristjani v zvezi z udeleževanjem evharistične daritve in v zvezi s sprejemanjem sv. obhajila izkazovali božje češčenje že od prvih časov naprej. A na Zahodu se je – zlasti še v odporu zoper Berengarja, ki je v drugi polovici 11. stol. začel tajiti resnično Gospodovo navzočnost pod evharističnimi podobami – razvilo bogato evharistično češčenje tudi zunaj sv. daritve.
Neposredno pobudo za uvedbo posebnega praznika je dala redovnica Julijana iz Liegea (izg- Lježa) na osnovi zasebnega razodetja, v katerem ji je Kristus naročil, naj vse stori, da bi bil praznik vpeljan. Po dolgotrajnem in hudem nasprotovanju je tamkajšnji škof Robert v pastirskem pismu iz l. 1246 odredil obhajanje slovesnega praznika v čast presv. Rešnjemu telesu; in sicer naj bi ta praznik bil na četrtek po osmini praznika presv. Trojice (tudi ta praznik je tedaj imel osmino). L. 1261 je bil za papeža izvoljen arhidiakon Pantaleon iz Liegea in si nadel ime Urban IV. In ta je že l. 1264 odredil, naj se tudi v Rimu samem obhaja »praznik presv. Rešnjega telesa našega Gospoda Jezusa Kristusa«. Pod tem imenom se je praznik polagoma širil tudi drugod, zlasti naglo od tistega časa dalje, ko sta ga potrdila papež Klemen V. (u. 1314) in koncil v Vienni.
V središču slovesnosti naj bi po volji Urbana IV. stalo bogoslužje krščanskega ljudstva: »Pobožne množice ljudstva naj bi vrele v cerkve, duhovniki in ljudstvo naj bi se radostno združili v slavospevih.« – Mašna daritev tedaj še ni bila posebej omenjena, pač pa praznične dnevnice.
Prvotni in najslovesnejši praznik presv. Rešnjega telesa je pravzaprav veliki četrtek, dan postavitve najsv. zakramenta, imenovan tudi »rojstni dan keliha«. Toda spomin na Kristusovo trpljenje in neposredna bližina velikega petka nam ne dovoljujeta, da bi se tedaj z vso dušo prepustili veselemu, bleščečemu praznovanju in kar najbolj radostnim izrazom hvaležnosti za Kristusov največji dar svoji Cerkvi, tisti dar, o katerem celo tako trezni učenjak sv. Tomaž Akvinski razvneto vzklika: »O dragocena in občudovanja vredna gostija, zveličavna, vse sladkosti polna! Kaj more od te gostije biti bolj dragoceno? V njej se nam kakor nekdaj v jed ne daje meso telet in kozličev, temveč Kristus, pravi Bog. Kaj je bolj čudovito kakor ta zakrament? Saj se v njem kruh in vino bistveno spremenita v Kristusovo telo in kri in zato ima podoba malo kruha in vina v sebi Kristusa, Boga in človeka…«
Kar se je na veliki četrtek, ko je misel na Gospodovo trpljenje tako živa, zdelo neprimerno, to hoče Cerkev nadomestiti na četrtek po končanem velikonočnem petdeseterodnevju. Tedaj, na praznik presv. Rešnjega telesa, skuša odpreti vse registre veselja in hvaležnosti za največji zakrament, ki »obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh, ki s svojim mesom, po Svetem Duhu oživljenem in oživljajočim, daje ljudem življenje« (D 5, 2). Sicer pa je že vsak krščanski praznik najtesneje povezan z najsvetejšim Zakramentom.
Besedila za praznično bogoslužje je po naročilu Urbana IV. sestavil veliki cerkveni učenik sv. Tomaž Akvinski. Pri tem se je naslonil na staro liturgično izročilo, deloma tudi na zaklade vzhodne Cerkve, in ustvaril mojstrovino čudovite lepote, ki jo je znal vdihniti neprekosljivemu miselnemu bogastvu. O devetih antifonah jutranjic npr. je Tholomeus de Lucca, učenec sv. Tomaža, dejal: »Zdi se, da so v njih prekrasnem, edinstvenem slogu vsebovane tako rekoč vse starozavezne predpodobe, ki kažejo na evharistični zakrament.« In vse je prežeto predvsem z občudovanjem božje modrosti in dobrote:
»Angelski kruh odslej hrana človeku je,
zdaj so dopolnjene davne podobe vse.
O čudoviti dar, Stvarnika uživa stvar,
hlapec bliža Gospodu se«
(Iz himne »Sacris sollemniis«, Praznika svetega.)
V mašnih prošnjah je predvsem izražena misel: Zakrament sv. evharistije kaže na preteklost in je živ spomin vseh nekdanjih odrešitvenih božjih del, katerih višek je Kristusova daritev na križu, končana s poveličanim vstajenjem; v pogledu na sedanjost je sv. evharistija zakrament edinosti vseh udov Cerkve s Kristusom in med seboj; v odnosu do prihodnosti pa je poroštvo večne kraljevske gostije v nebesih.
Procesija s sv. Rešnjim telesom
Ko so začeli obhajati novi praznik, niso še uvedli slovesne evharistične procesije. Le ponekod je prišla v navado že. v 13. stol. (npr. v Kölnu l. 1277). Obred praznične procesije z Najsvetejšim je bil s strani Rima določen v Rimskem obredniku l. 1614. A predvidena je tukaj preprosta oblika sprevoda, pri katerem nosi duhovnik sv. Rešnje telo in da samo ob koncu blagoslov. Zunaj Rima se je v srednji Evropi v zvezi s procesijo med polji in travniki razvil bogatejši obred, kakršnega poznamo tudi pri nas. Sprevod se ustavi pri štirih oltarjih, razvrščenih na prostem; tam je vsakokrat oznanilo evangelija ter blagoslov z Najsvetejšim.
Takšna oblika pri procesijah med polji se je udomačila v 15. in 16. stoletju. Misel tega obreda je: Blagoslov z Najsvetejšim na vse štiri strani neba naj bi pod mogočno in dobrotljivo varstvo Kristusa v najsvetejšem zakramentu postavil vso pokrajino. Procesija naj bi bila hkrati s poveličevanjem presv. Zakramenta tudi živa občestvena prošnja, naj »nebeški blagoslov blagoslavlja, varuje in ohranja ta kraj in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove«. Dolgo časa je bil običaj, da so pri oltarjih brali (navadno peli) začetke štirih evangelijev. V ozadju za to navado je bila misel na simbolizem: štirje vetrovi – štirikratni božji dih, ki prinaša božji blagoslov. V novejšem času so začetke evangelijev skoraj povsod nadomestili s takimi odlomki štirih evangelijev, ki so v tesni zvezi s sv. evharistijo.
Rimski obrednik (IX, 1,1) pravi o vseh procesijah verskega značaja: »Javni sveti obhodi, ki jih katoliška Cerkev po prastari uredbi svetih očetov prireja, da v vernikih zbuja pobožnost ali da se spominja božjih dobrot in Boga zahvaljuje ali prosi njegove pomoči, naj se vršijo z bogoljubnostjo, kakor se spodobi: vsebujejo namreč velike božje skrivnosti, in kateri jih pobožno vrše, prejemajo od Boga zveličavne sadove krščanske pobožnosti.«
A s prav posebno spoštljivostjo bi se moral vršiti slovesni obhod (procesija) z Najsvetejšim. Saj gre tu za največjo »božjo skrivnost«, za tisti zakrament, »nad katerim ni v božji Cerkvi nič, kar bi bilo častitljivejše, svetejše in čudovitejše; zakaj v njem je glavni in največji božji dar in sam studenec in začetnik vse milosti in svetosti, Kristus Gospod« (Rim. obr. HI, 1, 1).
Blagoslovov, ki se pri obhodu dajejo z Najsvetejšim, seveda ne smemo jemati kot nekaj magičnega, čarovnega, kakor, da je že z obredom samim brezpogojno in s popolno gotovostjo dosežena odvrnitev »treska in hudega vremena« ter vseh drugih nesreč, o katerih govore obredne molitve. Takšno pojmovanje bi bilo docela tuje krščanskemu verovanju. Izčiščena vera ve, da gre pri teh blagoslovih le za prav posebno poudarjene in izrazite prošnje – res prošnje, ki so ravno najbolj popolno nasprotje magije ali čaranja (magija je tedaj, če kdo učinek pripisuje neki skrivnostni moči kretnje ali besede same). In sicer so pri teh prošnjah v ospredju časne dobrine, odvrnitev časnih nesreč. V veri količkaj poučen kristjan dobro ve, da pri prošnjah za časne dobrote nimamo nezmotljivega zagotovila, da nam Bog podeli ravno tisto dobrino, za katero ga prosimo; obenem tudi ve, da pri tem ne prosimo, naj bi Bog spreminjal zakonitosti, ki jih je sam dal stvarem. Kljub temu pa tudi prošnje za časne dobrine nikakor niso brez pomena. S takimi prošnjami, če so le izrečene s krščansko usmerjenostjo, priznavamo, da smo tudi v časnih zadevah docela odvisni od usmiljene dobrotljivosti Boga, ki je začetnik in cilj vsega; na dnu take molitve je torej vsebovano tisto, kar spada k bistvu sleherne vernosti. Dalje se zavedamo: če naj nas Bog usliši kdaj tudi v časnih zadevah – kadar je to v naš resnični blagor, ne le v trenutno korist, marveč v večno – mu ni treba predrugačiti prirodnih zakonov. Nagniti more s svojo notranjo lučjo kakega človeka ali več ljudi k odločitvam, ki vplivajo npr. na potek zdravljenja kake bolezni, na pravilno uporabo raznih sredstev in možnosti, celo na potek procesov v prirodi. Razen tega tudi naravoslovna znanost danes spet vidi, da ni v prirodi takšne absolutne določenosti (determiniranosti) zakonov, kakor so si včasih predstavljali zastopniki mehanističnega materializma. Če more človek s svojimi svobodnimi posegi v prirodi povzročati pojave, ki bi jih brez takšnih posegov ne bilo – kdo more, ako dosledno, logično misli, trditi, da Bog ne more uslišati naše molitve in storiti, seveda na drugačni ravni, nekaj podobnega kakor ljudje s svojim »gospostvom nad naravo«? Če priznavam osebnega Boga, potem prosilne molitve sploh ne bom mogel imeti za nekaj nesmiselnega. Samo da nas takšna molitev niti malo ne odvezuje od lastnih prizadevanj. Sv. Ignacij Lojolski je dejal: »Treba je moliti, kakor da je vse od Boga odvisno, in delati, kakor, da je odvisno vse od nas«. Drugi vatikanski koncil pa je poudaril, da zaupanje v Boga »ne zmanjšuje važnosti zemeljskih nalog, ampak celo z novimi nagibi podpira njih spolnjevanje« (CS 21, 3).
Uslišanje naših prošenj tudi ni proti božji nespremenljivosti. Bog je namreč od vekomaj določil, da bo ta ali ona prav pojmovana prošnja molitev pogoj za to, da bodo v času nastopili učinki, ki jih je v svojem večnem načrtu človeku namenil. Prosilna molitev ni človekovo sredstvo, ki bi mu prinašalo moč nad Bogom, ampak je sredstvo v božjih rokah, da »more« človeku pomagati. Če pravimo, da nam Bog nekaj nakloni zaradi naše prošnje, pomeni to, da Bog človeku ničesar ne vsiljuje, ampak daje, ker je človek pripravljen sprejeti. Najizrazitejša in najbolj živa pripravljenost človeškega srca za vrednote, ki mu jih je Bog namenil, pa je ravno v prošnji k Bogu, delivcu vseh darov. Seveda pa nas Bog uslišuje vedno v naš resničen blagor – mnogokrat pa bi nam uslišanje ne bilo v blagor, marveč v škodo glede zveličanja (kar je edino odločilno), zato smo lahko Bogu naravnost hvaležni, da nas ne usliši vedno tako, kakor mi mislimo, da bi bilo prav, marveč nam nakloni kaj drugega, neprimerno dragocenejšega, dasi morda tega niti ne slutimo. Nekoč pa se nam bo v polnosti razkrila vsa ljubeča božja modrost.
Kaj je namen praznika presv. Rešnjega telesa?
Brez dvoma je Jezus zakrament sv. Rešnjega telesa postavil v prvi vrsti zato, da bi v daritvi sv. maše, posebej še združene s sv. obhajilom, ljudje vseh časov in krajev do konca sveta mogli na čim bolj življenjski način prihajati v stik z daritvijo na križu in bi tako postajali deležni sadov odrešenja. »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas!« Daritev in obhajilo! Brez dvoma je to pri sv. evharistiji prva stvar. – Toda ravno zato moremo pri obhajilu sv. evharistije biti tako globoko pritegnjeni v najodločilnejše Kristusovo odrešenjsko dejanje, ker tukaj Kristus pod podobama kruha in vina postane navzoč tako rekoč na najbolj viden in oprijemljiv način z vso svojo osebo kot Bog in človek – bolj kot kjerkoli drugje, bolj kakor v vseh drugih zakramentih. Kristusovi osebi pa smo dolžni najvišje češčenje.
Kako zelo je torej primerno, da vsaj enkrat na leto izkažemo božjemu Zveličarju slovesno in javno češčenje tudi s posebnim praznikom! Pri tem seveda ne pozabljamo, da Kristusova navzočnost v zakramentu »izhaja iz daritve in teži k obhajilu, zakramentalnemu in duhovnemu hkrati. – Pobožnost torej, ki priganja vernike, da prihajajo k sv. evharistiji, jih vabi, da bi bili na globok način deležni velikonočne skrivnosti in da bi s hvaležnim srcem odgovarjali na dar njega, ki s svojo človeško naravo neprestano izliva božje življenje v ude svojega telesa. Ko se verniki mudijo pri Kristusu Gospodu, se radujejo prisrčne zaupnosti z njim, pred njim izlivajo svoje srce ter molijo zase in za vse svoje, za mir in za zveličanje sveta. Vse svoje življenje darujejo s Kristusom Očetu v Svetem Duhu in iz teh čudovitih stikov s Kristusom zajemajo množitev vere, upanja in ljubezni. Tako dajejo hrano tistim pravim razpoloženjem, s kakršnimi morejo z res ustrezno pobožnostjo obhajati Gospodov spomin in pogosto prejemati tisti kruh, ki nam ga daje Oče.
S pravilno pojmovanim češčenjem sv. Rešnjega telesa in zato tudi s posebnim praznikom, na katerega naj vsako leto znova poživimo in poglobimo to češčenje, nikakor ne izkrivljamo svojega odnosa do celotne vsebine Zakramenta, ki je srce skrivnostnega Kristusovega telesa, »vir in višek vsega krščanskega življenja (C 11, 1), tisto, iz česar »Cerkev neprestano živi in raste« (C 26, 1).
V avgustu 1965 je bil v Peruju veličasten narodni evharistični kongres. Ob sklepu 30. avgusta je govoril po radiu tudi sv. oče Pavel VI. Nekatere misli tega govora zelo lepo osvetljujejo smisel, ki ga ima obhajanje praznika sv. Rešnjega telesa.
»Češčenje presv. Rešnjega telesa«, tako je nasproti naziranjem, ki se sem in tja pojavljajo tudi v naši dobi, poudaril papež »češčenje v sveti evharistiji resnično pričujočega Gospoda je zaklad, katerega ne smemo prepustiti uničenju, kakor da bi to bila cvetlica, ki je že dosegla svojo jesen. Čut krščanskega ljudstva, ki se raduje mednarodnih evharističnih kongresov; one straže nočnih častivcev pred monštranco, tolikere kapele in cerkve, ki oznanjajo Gospoda in vabijo k osebnemu razgovoru z njim; obiski Najsvetejšega, ki dajejo duhovno barvo dnevu; lepota procesij na praznik sv. Rešnjega telesa – vse to so stvari, ki spadajo k tako dolgotrajnemu izročilu Cerkve in imajo tolikšno posvečevalno moč, da se jim nikdar ne bomo smeli odpovedati, čeprav bi jih v kakem pogledu smeli prilagoditi našemu času. Že sama lepota vsega tega zahteva z naše strani pozornosti. Ali niso najlepše stvari tiste, s katerimi najbolj ljubeče ravnamo?
Res je v duhu koncila (in v duhu božjega razodetja) potrebno, da se verniki bolj in bolj oklepajo takšnega evharističnega češčenja, ki je bolj osredotočeno na sv. mašo, bolj prešinjeno z velikonočnim občutjem, bolj usmerjeno na popolnost zakramentalnega pomena sv. maše kot ponavzočevanja daritve na križu. Vendar pa zaradi tega božje češčenje, skazovano presv. evharistiji, ne neha biti prav tako živo, prav tako dejavno kakor prej. Učlovečena božja Beseda, ki prebiva v tabernaklju, zasluži češčenje, ki je vrhunec in dopolnilo tistega češčenja, katerega izkazujemo in s katerim se oklepamo božje besede, vsebovane v sv. Knjigah. Kristus, ki je v bližini plapolajoče svetilke osebno navzoč, še naprej hoče našega osebnega odgovora, ko vabi na pogovor tiste, ki ga molijo v resnični veri (Jan 4, 23). Vse občestvo Cerkve prejema svoje življenje in svojo ljubezen iz tega trajnega središča, ki je Kristusova oseba sama: oklepanje te navzočnosti je zagotovilo ohranjevanja in razvijanja občestvenega življenja Cerkve, zagotovilo povezanosti Cerkve s Kristusom.« Nato se je sv. oče obrnil na razne stanove: »O predragi duhovniki, ki vam je v oskrbo izročen zakrament in, ki se dotikate deviškega Kristusovega telesa! Nahranjajte svojo vero s to neizrekljivo skrivnostjo. V Kristusovi navzočnosti boste okušali doživetje emavških učencev, ki je njuno srce gorelo v neopaženi družbi z Jezusom (prim. Lk 24, 13 ss.). O družinski očetje! Mislite na nebeški kruh, ko skrbite za vsakdanje preživljanje svojih otrok. O ve, Bogu posvečene device! Če ljubite Gospoda, navzočega v najsv. zakramentu, boste čiste; če se ga dotikate boste neomadeževane; če ga prejemate, boste device (prim. Rimski brevir, 21. jan.). O preljubi sinovi delavci! Če se boste zatekli h Kristusu, ne boste omagali pod svojim bremenom (prim. Mt 11, 30) in vaš duh bo čutil, kako je oplemeniten z dostojanstvom, katerega je ponižni nazareški delavec podelil človeškemu trudu.«
Skoraj ob istem času je papež Pavel VI. izdal okrožnico »Skrivnost vere« (z dne 3. 9. 1965). V njej zavrača nekatere nazore, ki so se ponekod v našem času hoteli uveljaviti in, ki skušajo Kristusovo navzočnost v sv. evharistiji razumsko osvetliti na način, ki se včasih ne sklada ne s sv. pismom in ne z več kot tisočletnim izročilom Cerkve. Razen tega sv. oče opozarja, da je sv. evharistijo Kristus sicer brez dvoma postavil predvsem kot daritev in kot hrano našega nadnaravnega življenja, a bilo bi napačno in zelo škodljivo za krščansko življenje, če bi začeli prezirati tretji vidik evharistične skrivnosti: Kristusovo evharistično navzočnost in češčenje, ki naj bo naš hvaležni odgovor na to navzočnost. »Naj verniki med dnevom ne opuščajo obiskovanja najsv. Zakramenta, ki naj bo v skladu z liturgičnimi določbami v cerkvah shranjeno na najimenitnejšem kraju in z največjo častjo. Takšni obiski so namreč dokaz hvaležnosti, dejansko znamenje ljubezni in izkazovanje božjega češčenja, ki smo ga dolžni Kristusu Gospodu, pričujočemu v tem zakramentu.
Presv. evharistija podeljuje krščanskemu ljudstvu neprecenljivo dostojanstvo. Ni namreč Kristus resnično Emanuel, to je ,Bog z nami’, le med opravljanjem daritve in izvrševanjem zakramenta; s tem, da se evharistija shranja v cerkvah ali kapelah, je Kristus ,Bog z nami’ tudi pozneje, ko je bila daritev že opravljena in zakrament že izvršen. Saj je dan in noč v naši sredi, prebiva med nami poln milosti in resnice (prim. Jan 1, 14): navaja nas k lepemu življenju, daje hrano krepostim, tolaži žalostne, krepi slabotne in vse, ki se mu bližajo, vzpodbuja k temu, da ga posnemajo in, da se po njegovem zgledu naučijo biti krotki in iz srca ponižni, ter da ne iščejo svojega, temveč to, kar je božjega. Kdor koli se torej presv. evharistije oklepa s posebno pobožnostjo in se trudi, da bi Kristusu, ki nas neskončno ljubi, vračal vneto in požrtvovalno ljubezen, ta izkustveno doživlja in jasno doumeva – ne brez velikega duhovnega veselja in sadu – kako dragoceno je tisto življenje, ki je s Kristusom skrito v Bogu (Kol 3, 3) in koliko so vredni pogovori s Kristusom; saj na tem svetu ni nič slajšega, nič učinkovitejšega za nagel napredek na poti svetosti.
Iz tega sledi, da češčenje presv. Rešnjega telesa močno nagiblje dušo h gojitvi ,socialne ljubezni’ (sv. Avguštin: PL 34, 437), tiste ljubezni, s katero dajemo skupni dobrini prednost pred zasebno; s katero napravljamo stvar skupnosti, stvar župnije, stvar vesoljne Cerkve za svojo stvar in raztegnemo svojo ljubezen na ves svet, ker vemo, da povsod bivajo Kristusovi udje.«
Vir = Leto svetnikov