Imena: Emilija Marija, Emilija, Emilja, Ema, Emica, Emka, Emil, ..
Njeno polno ime se glasi Emilija Marija Viljemina de Rodat in je po rodu Francozinja. Rodila se je leta 1787 na gradu Druelle, blizu kraja Rodez (Aveyron). Izhajala je iz plemiške rodbine. Do šestnajstega leta jo je vzorno vzgajala babica po materini strani. Pod njenim vodstvom je že brala nabožna dela sv. Frančiška Saleškega in Sveto pismo.
Na praznik sv. Rešnjega telesa leta 1804 je doživela poseben milostni trenutek in se odločila, da se bo posvetila Bogu in revežem. Tedaj je že živela v mestu Villefranche-de-Rouergue, ker se je babica preselila v tamkajšnji dom za starejše.
Emilija Marija je tedaj potrkala na vrata več samostanov, da bi mogla doseči svoj namen, toda nikjer ni našla takšnih razmer, da bi mogla slediti Gospodu pri vzgoji deklic, za kar se je čutila poklicano.
Kaj storiti? Obrnila se je na duhovnika p. Martyja ter mu razložila svoja notranja doživetja in svojo poklicanost. Duhovnik jo je razumel in jo leta 1815 spodbudil, naj začne delati za potrebne. Zamisel se je začela v zelo skromnih razmerah, a se je vedno bolj uveljavljala. Tako je nastala Družba sester Svete družine.
Sestre so se v začetku posvečale predvsem krščanski vzgoji mladine, toda potrebe so pokazale, da morajo razširiti svoje delo. Tako so začele obiskovati bolnike, voditi dispanzerje, skrbeti za zapornike, za otroke sirote.
Omemba Svete družine v naslovu je pomenila željo, da si bodo vzele za vzor Sveto družino, tudi za vzor molitve. Emilija je bila globoko prepričana, da šele združitev z Jezusom daje dejanjem pravo vrednost. Zato so sestre živele v klavzuri, da so se lahko v tihoti posvetile poglobljeni molitvi. Zunanje delo zaradi tega ni trpelo.
Leta 1834 pa se jim je pridružila nova veja; imenovale so se šolske sestre, ki pa niso bile dolžne živeti v klavzuri.
Družba sester Svete družine se je širila presenetljivo hitro. Ob smrti ustanoviteljice leta 1852 je štela že blizu štirideset hiš.
Papež Pij XII. je s. Emilijo Marijo leta 1940 razglasil za blaženo, v svetem letu 1950 pa za svetnico.
Goduje pa 19. septembra.
***
Francoska revolucija ni bila samo huda preizkušnja za Cerkev v Franciji, ampak je veliko zmede in negotovosti vnesla tudi v vse sloje prebivalstva. Plemstvo, ki mu je pripadala Marija Emilija, je bilo preganjano, revno prebivalstvo pa je še bolj obubožalo. Mlado dekle je sicer čutilo v sebi duhovni poklic, ni pa se moglo odločiti, kaj naj postane. Poskušala je živeti v raznih skupnostih, pa ni šlo, dokler ni nekega dne odkrila svojega pravega poslanstva: vzgoja revnih otrok. S tremi dekleti je v zelo skromnih razmerah začela z bratovščino sester Svete Družine, ki je z velikimi težavami, nasprotovanji in preizkušnjami počasi rasla in se širila.
Ime: Marija, Mirjam ima več pomenov: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«; Viljemina je ženska oblika nemškega imena Viljem, ki je sestavljeno iz besed Willo »volja« in helm »čelada; ime Emilija pa povezujejo z latinskimi besedami aemulor »posnemati, tekmovati, biti zavisten« in aemulus »poganjajoč se za, tekmujoč«.
Rodila se je 6. septembra 1787 v gradu Druelle v kraju saint Martin de Limouze v škofiji Rodez v Franciji, umrla pa 19. septembra 1852 v Villefranchu, prav tako v Franciji.
Družina: Njena družina je pripadala podeželskemu plemstvu. Bila je prvorojenka Janeza Alojzija de Rodat in Henrichette de Pomeyrols. Vzgajala jo je stara teta Agata de Pomairols.
Zavetnica: nima posebnega patronata.
Skupnost: Prva njena ustanova je Zavod svetega Jožefa, ki pa se je kmalu preimenoval v Zavod svete Družine. Sčasoma je kongregacija dobila svoja pravila, hitro so rasle nove ustanove in nastali sta veji, s klavzuro in brez nje. Sprva so sestre skrbele za vzgojo revnih otrok, kasneje pa so svoje delovanje razširile še na domačo nego bolnikov, obisk jetnikov in podobno.
Zavodi: Prva hiša je nastala v Villefranchu, sledile pa so: v Saint-Cyru, Aubinu, Livinhacu, Decazeville, Aveyron idr. Sestre Svete Družine danes delujejo v Angliji in na Irskem, v Argentini, Belgiji, Švici, Italiji in Španiji, Boliviji, Braziliji, Egiptu in drugod.
Kreposti: Že zelo mlada je rada molila, imela mistična zamaknjenja, bila ljubezniva in radodarna do ubožcev.
Preizkušnje: Bila je zelo preizkušana žena: dolgo je trpela zaradi tvora v nosu. Ko so jo operirali, je skoraj popolnoma izgubila sluh, poleg tega pa je prestajala hudo duševno trpljenje: mučil jo je občutek zapuščenosti in hudih skušnjav proti veri.
Upodobitve: Upodabljajo jo v redovni obleki s širokim belim ovratnikom in obrazom deloma zagrnjenim s pajčolanom. V roki drži križ.
Beatifikacija: Papež Pij XII. jo je 9. junija 1940 razglasil za blaženo, 23. aprila 1950 pa za svetnico.
Goduje: 19. septembra
Misel: »Ne vzemite si zaupanja. Bog bo poskrbel za vse; kaj ni on naš Oče?«
Vir
Emilija de Rodat je iz podeželskega plemiškega rodu, ki je dal krščanski Franciji devetnajstega stoletja več odličnih osebnosti. Rodila se je 6. septembra 1787 na družinskem posestvu Druelle v župniji Saint Martin de Limouze v škofiji Rodez (vzhodno od Toulousa v južni Franciji). Še zelo mlada je prišla k babici po materini strani in je preživela večino svojih otroških let pri njej na gradu Ginals. Vzgajala jo je stara teta Agata de Pomairols, ki jo je revolucija pregnala iz njenega samostana. Pri njej je dobila Emilija trdno izobrazbo in globoko, čeprav tudi nekoliko ozko versko vzgojo. Leta 1798 je bila pri prvem obhajilu; obhajal jo je neki dominikanec, ki ni hotel priseči na revolucijo. Že zelo mlada je rada molila in po vsej verjetnosti imela mistična zamaknjenja. Ljubezniva in radodarna je bila do ubožcev. Od štirinajstega leta dalje je nekaj časa živela čisto posvetno in si privoščila vsake vrste, čeprav nedolžno zabavo in razvedrilo. To obdobje se je končalo na praznik sv. Rešnjega Telesa 1804 z nenadnim prelomom; poslej je živela v globlji duhovni zbranosti. Medtem se je njena babica, madame de Pomairols, preselila v Villefranche v hišo, ki jo je ustanovila nekdanja redovnica madame de Saint-Cyr. V marcu 1805 je prišla v ta dom tudi Emilija. Tu je spoznala svetniškega duhovnika, abbéja Martyja, vikarja v Villefranche, ki je postal njen duhovni voditelj. Pod njegovim vodstvom se je razvijalo njeno versko življenje; brala je dela raznih duhovnih pisateljev, predvsem dela sv. Terezije Avilske in sv. Frančiška Saleškega. Revne deklice je poučevala v krščanskem nauku. Mikalo jo je redovno življenje in je naredila zasebne zaobljube, ne da bi se pri tem vezala na določeno bratovščino ali redovno družino. Leta 1809 je dvakrat zaman poskušala, da bi jo sprejeli v kakšno redovno družino: prosila je za sprejem pri sestrah v Neversu v Figeacu in pri sestrah večnega češčenja (»Dames de l’Adoration perpetuelle«) v Picpusu v Cahorsu. Leta 1812 je prav tako zastonj trkala na samostanska vrata pri novo ustanovljenih usmiljenkah v Moissacu. V maju 1815 ji je revna žena potožila, da za ljudi, ki nimajo sredstev, ni nobenega brezplačnega pouka; zdaj se je Emiliji posvetilo, zdaj je našla svoj pravi poklic: sklenila je, da se bo posvetila vzgoji revnih otrok.
Pridružile so se ji tri dekleta, ki jih je spoznala v hiši v Saint-Cyru. Sklenile so, da bodo ustanovile zavod sv. Jožefa, ki je leta 1822 dobil novo ime: Zavod svete Družine. Zavod je bil urejen v obliki bratovščine s klavzuro in je skrbel za brezplačen pouk revnih in manj premožnih otrok. Pouk je ustrezal stopnji osnovne šole in je dal potrebno osnovo za nadaljnjo pedagoško izobrazbo. Ta načrt je nedvomno ustrezal zelo stvarnim potrebam nižjih plasti tedanjega časa. Vendar je bližnja okolica Emilijo Rodat skraja bolj grajala, kakor hvalila, prav malo opore pa je imela v duhovščini v Villefranche. 30. aprila 1816 se je naselila s svojimi tovarišicami v revni hiši, kjer je odprla dva razreda osnovne šole in zbrala okrog sebe nekaj sirot. Gmotna sredstva so bila skopa, vendar se je kmalu naselila v hiši z nekoliko udobnejšimi prostori v Saint-Cyru in naposled 29. julija 1819 v bivšem frančiškanskem samostanu. Pod duhovnim vodstvom abbéja Martyja se je mlada kongregacija lepo razvijala in dobivala čedalje več novih članov. Vendar se je zaradi mnogih smrtnih primerov njeno število kmalu zelo zmanjšalo; smrt je kosila med Emilijinimi sosestrami predvsem zaradi slabih gmotnih pogojev. Nekaj časa je mislila Emilija, da bi se njena bratovščina združila z Marijinimi hčerami, ki jih je v Agenu ustanovila madame de Trenquelléon. Priprave za združitev so lepo napredovale, vendar so se leta 1822 sestre naravnost uprle, da bi priznale katerokoli drugo prednico kakor mater de Rodat. Ta je v svojem osebnem življenju prišla v obdobje velikih preskušenj. Od leta 1818 je trpela zaradi tvora v nosu in dolgo so mislili, da se bo iz tega razvil rak. Leta 1821 so jo operirali, vendar zelo šušmarsko, da se ji je stanje stalno slabšalo in je v nekaj letih skoraj oglušela. Razen tega jo je 9. avgusta 1820 nenadoma obšlo duševno trpljenje, ki je trajalo dalj časa: mučil jo je občutek zapuščenosti in hudih skušnjav proti veri. S kratkimi premori je to trpljenje trajalo skoraj do konca njenega življenja. Vendar je te preskušnje niso ovirale, da se ne bi izkazala kot izredno odločna prednica; zavod sv. Družine pa je le prav počasi napredoval. Do prve podružne ustanove v Aubinu je prišlo šele leta 1822, pa še to je spremljal lahen nesporazum med ustanoviteljico in abbéjem Martvjem, ki je postal junija 1823 generalni vikar v Rodezu. šele 1832 je kongregacija pognala novo mladiko v Livinhacu, kjer se ji je lahko pridružila krajevna bratovščina »Soeurs de l’Union«. Istega leta je ustanova dobila svoja pravila; sestavil jih je abbé Marty, ki je umrl 15. novembra 1835. Mati de Rodat je bila zdaj pred novimi nalogami. Leta 1834 so odprli novo naselbino v Decazeville, kjer je malo prej nastalo novo rudarsko naselje. Vendar se je že kmalu pokazalo, da je apostolat med rudarji nezdružljiv s klavzuro. Tako je prišlo do ustanovitve samostana brez klavzure, ki se je zelo hitro razvijal. A zdaj so se pokazale spet druge težave v ohranitvi skladne zveze obeh vej redovne družine. Od leta 1835 so v hitrem vrstnem redu zrasle nove ustanove; nasploh so ostale omejene na Aveyron in sosednje okraje. Mnoge ustanove so nastale v manjših krajih na deželi in brez zahtevnih pripomočkov: povsod je kazala mati Emilija enako nesebičnost in enako zaupanje v Boga. Zraven tega je izkoristila številne možnosti, ki jih ji je nudila redovna veja brez klavzure, in je razširila pouk na celo vrsto novih področij delovanja: domača nega bolnikov, obisk jetnikov, zavetje spokornic itn.
Vendar je morala kongregacija svete družine prebiti nove težave in stiske. Pravila, ki jih je svoječasno sestavil abbé Marty, so se kmalu pokazala kot pomanjkljiva in premalo ustrezna stvarnim potrebam. Leta 1844 jih je bilo neobhodno potrebno spremeniti. To nalogo so zaupali abbeju Bartheju, duhovniku iz Rodeza. Ta človek, ki je trezno mislil in načrtno ukrepal, je predlagal, naj se obe veji redovne družine spojita in klavzuro za obe odpravita. Ustanoviteljica, ki ji je bik) veliko do tega, da prav klavzura ostane, je bila proti njegovemu predlogu. Na srečo se ji je abbé Barthe uklonil in obe veji sta ostali dalje ločeni. Z druge strani pa so mnoge sestre grajale preveč rožnato gledanje ustanoviteljice na gmotna vprašanja in njeno brezpogojno zaupanje v božjo previdnost. Nova pravila, objavljena 1844, so v tem pogledu omejevala njeno oblast s sosvetom, ki pa je denarne težave le še povečal. V marcu 1852 se je materi Emiliji naredil nevaren tur ob levem očesu. Odslej je na lepem prenehalo njeno duševno trpljenje. Spoznala je, da je to znamenje bližajočega se konca; svojemu spovedniku je od 7. do 10. septembra narekovala svoj življenjepis. Umrla je 19. septembra 1852 v Villefranche, 9. junija 1940 je bila razglašena za blaženo in 23. aprila 1950 za svetnico.
Monografija: E. Richard, Pariz 1925. HiZ II, 435—437 (L. Cognet); BSS IV, 1181.
Vir = Leto svetnikov
V Villefranche-u [vilfránšu] (v pokrajini reke Rone, v Franciji), sveta Marija Viljema Emílija de Rodat [rodá], devica, ki je ustanovila Kongregacijo sester od svete Družine, za vzgojo deklic in pomoč revnim.
Vir