Imena: Evlalija, Evlala, Evlalica, …
Evlalija, ki je v Barceloni leta 304 za Kristusa trpela in umrla, je zelo češčena španska mučenka. Njeno mučeništvo v Barceloni je trdno izpričano. Nekaj podrobnosti pa je dodala legenda, ki je zgodovinsko jedro okrasila. Štirinajstletna je Evlalija slišala o mučenjih, s katerimi je cesarjev namestnik Dacian skušal prisiliti kristjane k odpadu od vere. Tedaj se je v duši mladenke zbudila želja, da bi tudi ona za Kristusa trpela in umrla. Vedela je, da jo bodo starši odvračali od tega, zato je skrivaj odšla v Barcelono in stopila pred nasilnika. Odločno mu je očitala krutost do kristjanov.
Namestnik se je čudil pogumu mladega dekleta. Vprašal jo je, kdo je in kako si mu upa kaj očitati. Naj pomisli, da ima on oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija mu je kot vneta kristjanka odgovorila: »Sama sem kristjanka, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje; danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Dacian je besen ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni, Bog me krepi.«
Ko je sodnik videl, da niti z natezalnico ne more zlomiti dekletove stanovitnosti, jo je obsodil na smrt. Rimski martirologij pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo.
Svetnico so umetniki pogosto upodabljali s križem, z golobom, železnimi kavlji, s snegom, ki naj bi prekril truplo v znamenje njene nedolžnosti.
Goduje 12. februarja, ponekod 10.decembra.
Vir
Ko je bila Evlalija, doma iz Emerite (sedaj Merida v Španiji), stara komaj dvanajst let, je rimski cesar Dioklecijan ukazal, da morajo vsi prebivalci, ne glede na starost ali stan, javno počastiti rimska božanstva. Evlalijina mati je svojo hčer želela zaščititi pred brutalnim mučenjem, ki so ga Rimljani izvajali nad kristjani, zato jo je odpeljala na podeželje. Toda Evlalija je imela drugačne načrte. Sredi noči je pobegnila od doma na podeželju in odhitela v mesto, naravnost pred sodišče krajevnega sodnika Daciana. Tam je Evlalija pričevala za Boga Jezusa Kristusa s silovito ognjevitostjo, značilno za dvanajstletnico. Posmehovala se je rimskim božanstvom in pljuvala na sodnika. Zavrnila je, da bi opravila tudi najmanjši del rimskega verskega obreda. Ko je Evlalija odločno zavrnila vse sodnikovo dobrikavo prepričevanje in tudi podkupnino, jo je ukazal sleči in mučiti. Železni kavlji so razmesarili njeno telo. Nato so ji rane žgali še z ognjem. Kljub mukam je vztrajno zavračala možnost, da se pokloni poganskim rimskim božanstvom. Zadušila se je z dimom. Evlalijino mladostno pričevanje so častili že zgodnji kristjani leta 350. Njene relikvije častijo v Oviedu v Španiji.
Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Evlalije mi podari modrost, da zaznam lažnive bogove, ki me obkrožajo, in pogum, da jih zavrnem.
Vir
-V Méridi (v Španiji), sveta Evlálija, devica in mučenka, ki v mladostni dobi ni oklevala darovati življenja za priznanje Kristusa. Čeprav je imela šele trinajst let, je zaradi izpovedovanja Kristusa po ukazu upravitelja Dácijana veliko pretrpela. Nazadnje je bila privezana na natezalnico, medtem ko so ji ob bok položili prižgane bakle. Izdihnila je, ko je ugasnil ogenj.
-V Španiji, spomin svete Evlálije, device, o kateri je znano, da je v času cesarja Dioklecijana v Barceloni prejela slavno krono mučeništva.
Vir
Je zavetnica mest Meride in Ovieda v Španiji, porodnic, potnikov, vdov; priprošnjica proti nesreči, proti griži.
Atributi: krona, križ, lilija, knjiga, palma, golob in majhna peč.
– V bogoslužnem koledarju najdemo dve svetnici z enakim imenom: Evlalijo iz Barcelone (12. februarja) ter Evlalijo iz Meride (10. decembra). Skoraj gotovo pa gre za eno in isto osebo, saj se pripovedi o mučeništvu obeh ujemata; njeno mučeništvo pa je trdno izpričano.
Evlalija se je rodila v bogati krščanski družini in je že kot otrok kazala izjemno zrelost ter bila nenehno zatopljena v molitev. Ko se je preganjanje kristjanov, ki ga je sprožil cesarjev namestnik Dacijan, začelo tudi v Španiji, je bila Evlalija vedno znova presenečena, kakšen pogum so pokazali številni verniki, ki so raje šli v smrt, kakor pa da bi se odpovedali krščanski veri. Takrat se je tudi v njej vedno bolj goreče pojavljala želja, da bi tudi sama smela umreti za Kristusa. Vedela pa je, da bi jo starši in sorodniki na vse načine skušali odvrniti od tega, zato je na skrivaj zapustila podeželsko posestvo svojih staršev in se odpravila v mesto Merido k upravitelju Dacijanu.
Komaj štirinajst let je imela, ko je stopila predenj in mu z vso odločnostjo očitala nečloveško krutost do kristjanov. »Iščete kristjane? Tukaj sem!« mu je zaklicala v obraz, stopila k maliku, ki je visel v prostoru, ga strgala z zidu in pohodila. Namestnik se je čudil, od kod tako mladi deklici takšen pogum. Vprašal jo je, če ve, kdo je in kako si upa visokemu cesarskemu namestniku očitati, da je krut. Rekel ji je, naj premisli, da ima oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija pa mu je odgovorila: »Sama sem kristjana, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje; danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Razjarjen zaradi teh besed je Dacijan ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni. Bog me krepi.« Dali so jo na natezalnico in jo mučili na vse mogoče načine: žgali so jo z baklami, jo trgali s kavlji, polivali z raztopljenim svincem, ji v rane vlivali kis ter ji izžgali celo oči. Sredi vseh teh nečloveških muk je še kar naprej klicala krvniku: »Le žgite, trgajte te iz prsti sklenjene ude, krhke stvari ni težko uničiti. Še tako blazna bolečina ne prizadene duha, duh je neuničljiv. Trpim za Jezusa, Jezus me krepi, njemu ostanem zvesta.«
Na koncu jo je sodnik obsodil na smrt. Sežgali so jo v krušni peči. Njen življenjepis pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo. Sveti Izidor pa pripoveduje, da je Bog, ki je hotel varovati njeno nedolžnost, naredil, da je ob njeni smrti snežilo in je bilo tako njeno telo kakor čudežno ovito v tančico.
Vir
Devica Evlalija iz Barcelone, ki je leta 304 za Kristusa trpela in umrla, je zelo češčena španska mučenka. Verjetno je istovetna s svetnico enakega imena iz Meride ob Guadiani (vzhodno od špansko-portugalske meje), ker se pripovedi o trpljenju zvečine med seboj ujemata. V koledarjih se sicer obhajata njuna godova vsak zase. Evlalija iz Barcelone ima svoj god 12. februarja, Evlalija iz Meride pa 10. decembra. Češčenje obeh je zelo razširjeno tudi na Francoskem in v deželah Severne Afrike. Da je bila v Barceloni mučena še mladoletna Evlalija, je trdno izpričano. Nekaj podrobnosti je dodala legenda, ki je zgodovinsko jedro le okrasila. Ko je bila stara štirinajst let, je Evlalija slišala za mučenja, s katerimi je cesarjev namestnik Dacijan skušal prisiliti kristjane, da bi se odrekli svoji veri. Tedaj se je v duši mlade deklice zbudila želja, da bi tudi ona za Kristusa trpela in umrla. Ker je pa vedela, da bi jo starši in sorodniki odvrnili od tega, je skrivaj odšla s posestva zunaj mesta, kamor so jo poslali starši, hitela v Barcelono in stopila pred nasilnika. Z vso odločnostjo mu je očitala nečloveško krutost do kristjanov. Namestnik se je čudil, od kod mladi deklici tak pogum, pa jo je vprašal, kdo je in kako si upa visokemu cesarskemu namestniku očitati, da je krut. Rekel ji je, naj pomisli, da ima oblast in moč, da tudi njo da usmrtiti. Evlalija mu je z vnemo verne kristjane odgovorila: »Sama sem kristjana, služabnica Jezusa, kralja kraljev in edinega pravega Boga. Človekova oblast je kratkotrajna, kakor je kratkotrajno človekovo življenje, danes je, jutri mine. Moč Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pa nima konca, traja večno, kakor je on sam večen!« Hudo nevoljen zaradi teh besed je Dacijan ukazal, naj ji strgajo obleko s telesa in jo bičajo. Ko je bilo njeno nežno telo že vse razmesarjeno, je svojim mučiteljem še vedno klicala: »Bijte me, dokler hočete, ne čutim vaših udarcev, zakaj Bog je v meni. Bog me krepi.«
Njeno ranjeno telo so dali še na natezalnico in jo mučili na vse načine, ki so si jih mogli izmisliti: žgali so jo z baklami, jo trgali s kavlji, jo polivali z raztopljenim svincem, ji vlivali kis v rane, celo oči so ji izžgali. Sredi grozovitih muk je neustrašena deklica še klicala krvniku: »Le žgite, trgajte te iz prsti sklenjene ude, krhke stvari ni težko uničiti. Še tako blazna bolečina ne prizadene duha, duh je neuničljiv. Trpim za Jezusa, Jezus me krepi, njemu ostanem zvesta.«
Ko je sodnik videl, da s še tako strašnimi mukami ne more zlomiti stanovitnosti mlade deklice, jo je obsodil na smrt. Rimski martirologij pravi, da je njena duša v podobi goloba zletela v nebo. Po najstarejšem izročilu je umrla na grmadi, mlajše in manj verjetno poročilo pa pravi, da je bila križana. Njeno mučeništvo opeva že okoli leta 405 pesnik Prudencij in sv. Avguštin ga proslavlja v posebnem govoru. Sveti Izidor, nadškof v Sevilli, ki velja za zadnjega cerkvenega očeta na Zahodu in je umrl leta 636, pripoveduje, da je Bog, ki je hotel varovati njeno nedolžnost, naredil, da je ob njeni smrti snežilo in je bilo tako njeno telo kakor čudežno ovito v belo tančico.
Zaradi strašnih muk, ki jih je pretrpela, se ljudje obračajo k njej kot mogočni pomočnici v vsaki nesreči, posebno ob suši in nevarnostih na morju. Veliko svetnico so umetniki pogosto upodabljali. Njeni atributi so: križ, golob, železni kavlji, sneg.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.