Filomena je bila grška princesa iz 3. stoletja. Njena starša, ki so bili člani grške kraljeve hiše, dogo časa nista mogla imeti otrok . Molila sta k poganskim bogovom, naj jima naklonijo otroka. Kraljevi zdravnik Publij jima je svetoval, naj molita h krščanskemu Bogu in da se jima bo želja takoj izpolnila. Tako se je tudi zgodilo, zato sta postala kristjana.
Kmalu se jima je rodila deklica, ki sta ji dala ime Filomena. Vzgojila sta jo v krščanski veri. Ko ji je bilo 13 let, je rimski cesar Dioklecijan poklical njene starše v Rim, ker je želel njihov polis pridružiti Rimskemu cesarstvu.Dioklecijan se je zaljubil v Filomeno zaradi njene lepote in lepega obnašanja. Želel se je z njo poročiti, zato je njenim staršem nudil veliko bogastvo in svobodo njihove države, če pristaneta.
Pristala sta, vendar ga je zavrnila Filomena, saj se je že pred tem zaobljubila v devištvo za Jezusa Kristusa. Navkljub pogostim nagovarjanjem, Filomeni ni spremenila svojega mišljenja. Poslali so jo v ječo, kjer je čakala na smrt. Tam se ji je prikazala Devica Marija in ji naročila, naj vzdrži trpljenje, saj jo čaka večno življenje.
Po več kot mesecu dni ječe so jo poskušali pokončati, to pa jim je uspelo šele po nekaj poskusih, saj so se dogajali čudeži, ki so preprečevali njeno usmrtitev.
God svete Filomene obhajamo 13. avgusta.
Vir
Razen imena in znamenj mučeništva se o tej novi čudodelnici ni vedelo nič. Don Francesco se je prvi zatekel k priprošnji mučenke Filomene, da bi odkril nekaj o sebi. Vse več je bilo tistih, ki so želeli izvedeti kaj več o svoji dobrodelnici. Svetnica je izpolnila te prošnje in svoje življenje razodela hkrati trem osebam: nekemu vnetemu duhovniku, nekemu umetniku nemadeževanega življenja in pobožni redovnici Mariji Alojziji Jezusovi. Te tri osebe so živele daleč narazen in se med seboj niso poznale, so pa hkrati prejele razodetje svete Filomene. Njihova poročila so popolnoma skladna.
Preko redovnice Marije Alojzije Jezusove je sveta Filomena najprej odkrila datum svojega mučeništva. Od kipa svete Filomene je zaslišala ljubek glas: “Moja ljubljena sestra! Desetega avgusta je dan, ko se je končalo moje zemeljsko življenje. Takrat sem vstopila v nebesa, kjer me je moj Nebeški Ženin dal v last večne dobrine, katerih sladkost ne more doumeti človeški razum. Zato je Njegova Modrost odločila, da prenos mojega telesa v Mugnano ne bo 5. avgusta, kot je to nameraval duhovnik, ampak 10. avgusta. Niti ni bilo to v popolni tišini v njegovi hišni kapeli, kakor je on želel, ampak se je izvršilo med vzklikanjem in radostjo in to v cerkvi, v kateri ga sedaj častijo. Tako je dan moje smrti postal dan moje zmage!”
Mučeništvo Svete Filomene
Svoje mučeništvo je po Božji volji razodela sama sveta Filomena 3. avgusta leta 1833 božji služabnici Mariji Alojziji Jezusovi, ki je bila njena goreča častilka. Medtem, ko je pobožna sestra kleče molila pred kipom svete Filomene, se ji je prikazala ta sveta mučenka in ji povedala naslednje:
“Draga moja sestra, jaz sem hči nekega kneza, ki je vladal v neki mali državi v Grčiji. Moja mati je billa prav tako kraljevega rodu. Nista imela otrok, bila pa sta še pogana, zato sta nenehno prinašala malikom žrtve, da bi dobila otroka. Neki zdravnik iz Rima po imenu Publij, ki se sedaj nahaja v nebesih, je bil v službi mojega očeta in je stanoval v naši palači. Bil je kristjan. Videl je žalost mojih staršev in bil žalosten zaradi slepote njunih duš. Navdihnjen od Svetega Duha se je odločil govoriti z njima o naši krščanski veri in jima obljubil, da bosta dobila otroka takoj, ko se bosta dala krstiti. Milost je spremljala njegove besede, razsvetlila njun razum in premagala njuno voljo. Sprejela sta krščanstvo in izpolnila se jima je želja, kakor jima je obljubil Publij, nagrada za sveti krst, ki sta ga prejela. Ob rojstvu sta mi dala ime LUMENA, da bi bilo simbol svetlobe vere, katere sad sem bila. Ob dnevu krsta sta mi dala ime Filomena, saj sem tisti dan postala otrok vere. Nežna ljubezen, ki sta jo do mene imela moj oče in moja mati je bila tako velika, da sta me hotela imeti ves čas ob sebi. To je tudi razlog, zakaj sta me vzela s seboj, ko sta potovala v Rim, kamor je moral priti moj oče, ker mu je tiranski cesar Dioklecijan zagrozil z nepravično vojno. Takrat sem imela 13 let. Ko smo prispeli v glavno mesto sveta, smo se vsi trije napotili v cesarsko palačo, kjer smo bili sprejeti v cesarsko avdienco. Takoj, ko me je zagledal, je Dioklecijan svoje oči pasel samo še na meni. To je počel ves čas, ko je moj oče podajal svoje utemeljitve in se vneto trudil, da bi si cesar te razlage vzel k srcu. Cesar je bil zaposlen samo s svojim opazovanjem in, ko je moj oče končal, mu je dal odgovor, naj se ne vznemirja več, naj se znebi skrbi in misli samo na svojo srečo. Dodal je:’ Dajem ti vso moč svojega cesarstva in ne želim nič drugega kakor roko tvoje hčere.’ Moj oče, zaslepljen od časti, ki je presegla vsa njegova pričakovanja, je z radostjo sprejel cesarjev predlog. Ko smo se vrnili na svoj dom, sta se moj oče in mati na vse načine trudila, da bi jaz sprejela Dioklecijanovo željo in bi tako izpolnila njihovo željo. Jaz pa sem jima rekla: ‘Kako, mar želita, da zaradi ljubezni enega človeka prelomim zaobljubo, ki sem jo pred dvema letoma dala Jezusu Kristusu? Moje devištvo je posvečeno Bogu in jaz ne morem več razpolagati s seboj.’ ‘Ti si bila takrat še premajhna, da bi dala takšno zaobljubo,’ je rekel oče. Ukazal mi je, da sprejmem Dioklecijanovo ponudbo in mi grozno pretil, če ne ubogam. Božja milost mi je pomagala, da se nisem pustila prepričati. Moj oče je prenesel Dioklecijanu moj razlog in, ker Dioklecijan ni želel mojega očeta oprostiti dane besede, me je bil oče prisiljen odpeljati pred cesarja. Tik pred tem sem morala zdržati še očetovo nezadovoljstvo in nato še nežnost. Tudi moja mati se je na vse mogoče načine trudila, da bi me omajala v moji odločitvi, da ostanem zvesta Bogu.
Izmenjevale so se nežnosti in grožnje, na koncu pa sta padla pred moje noge, me rotila in prosila v solzah, naj se ju usmilim. Rotila sta me: ‘Otrok moj, usmili se svojega očeta in matere, usmili se svoje domovine in naših prednikov!’ Odgovorila sem jima: ‘Ne morem, devištvo, ki sem ga zaobljubila Bogu presega vas, domovino, presega vse ostalo. Moja domovina so nebesa.’
Po teh mojih besedah sta bila obupana. Odvedla sta me pred cesarja. Ta se me je trudil pridobiti na vse načine, a so bile vse njegovo obljube, laskanja in grožnje zaman. To ga je zelo razjezilo, zato me je, razdivjan od Satana, dal vkleniti v verige in vreči v ječo svoje palače. Mislil je, da bosta bolečina in sramota zlomila mojo odločnost, ki mi jo je vlival moj Nebeški Zaročenec. Cesar me je obiskoval vsak dan. Potem mi je dal sneti verige, da sem mogla vzeti kruha in vode, kolikor sem ju potrebovala za ohranjanje življenja. Tedaj je ponovil svoje mamljive ponudbe, ki bi bile brez posebne Božje milosti pogubne za mojo deviško čistost. Odpor, ki ga je doživljal pri teh napadih na mojo nedolžnost, mi je prinesel novo trpljenje. Molitev me je obdržala stanovitno in nisem popustila.Vsakič sem se priporočila svojemu Jezusu Kristusu in njegovi prečisti Materi. Sedemintrideseti dan sem videla Blaženo Devico Marijo, obsijano z nebeškim sijajem, kako v naročju drži Božje Dete. Rekla mi je:
‘Trpela boš še tri dni v tej ječi, po štiridesetdnevnem zaporu pa boš zapustila ta kraj trpljenja.’ Srce se mi je razveselilo ob tej veseli novici. Kraljica angelov je nato dodala, da bom iz te ječe odšla samo zato, da bi pretrpela še večje trpljenje in trpela še strašnejšo borbo od te, v kateri sem do sedaj vztrajala. Moje veselje se je spremenilo v velik strah. Upala sem, da me bodo ob prihodu iz ječe takoj usmrtili. Tedaj mi je Marija rekla: ‘Bodi hrabra, hči moja! Ti veš, da te posebno ljubim. Ime, ki si ga prejela pri svetem krstu je dokaz, da si podobna mojemu Sinu in meni.. Imenovana si Lumena, tvoj Zaročenec pa se prav tako imenuje Luč, Sonce. Mene imenujejo Zora, Zvezda, Mesec in Sonce. Ne boj se, ob tebi bom. Sedaj si podvržena zakonom narave, da bi bila ponižna v svoji šibkosti, ko pa pride do borbe, ti bo Milost dala moč, pa tudi tvoj angel varuh, ki je bil tudi moj, angel Gabrijel, katerega ime pomeni “Božja moč”. On ti bo pomagal. Priporočila te bom njegovi posebni skrbi kot svojo preljubljeno hči, ki jo imam nadvse rada.’
Te besede Kraljice devic so mi dale poguma. Prikazen je izginila in pustila za seboj nebeško nežen vonj v celotni ječi. Kmalu se je izpolnilo, kar mi je bilo napovedano. V poskusih, da bi me prisilil k popuščanju je Dioklecijan obupal in se odločil, da me podvrže javnemu mučenju. Začelo se je z bičanjem. Rekel je: ‘Ker jo ni sram pred cesarjem dati prednost zločincu, ki ga je lastni narod obsodil na najsramotnejšo smrt, zasluži enako tudi ona, da se po pravici tako ravna z njo in tako bo storjeno.’ Ukazal je, da me do golega slečejo in me trdno zvežejo ob steber. Potem je ukazal, naj me krvniki bičajo pred številnimi dvornimi velikaši. Kri je tekla iz celega mojega telesa, tako, da je postalo ena sama velika rana. Tedaj je tiran videl, da sem padla v nezavest in, da sem blizu smrti. Ukazal je, da me odstranijo iz njegovega pogleda in ponovno vržejo v ječo. Mislil je, da bo sedaj moj duh klonil. Motil se je v svojem pričakovanju, mene pa je navdajalo sladko upanje, da bom kmalu prišla k svojemu sladkemu Zaročencu. Pojavila sta se dva angela, iz katerih se je širila svetloba, ter izlila balzam na moje rane. Počutila sem se močnejša, kot sem bila pred mučenjem. Zgodaj naslednje jutro so o tem obvestili cesarja. Ukazal je, naj me pripeljejo pred njega. Začudeno me je opazoval in me hotel prepričati, da gre moje ozdravljenje pripisati Jupitru, kateremu on služi. Hotel me je na silo napraviti za Rimsko cesarica. Dal mi je prazne obljube, pri tem pa mi laskal in me božal. Hotel je dokončati peklenski načrt, ki si ga je zadal. Nasprotno, Sveti Duh, kateremu se imam zahvaliti za svojo stanovitnost, me je tako močno razsvetlil, da niti Dioklecijan niti kdorkoli od njegovih dvorjanov niso mogli niti najmanj spodbijati mojih dokazov o resnici naše vere. To ga je ponovno razbesnelo. Ukazal je, naj mi okoli vratu obesijo sidro in me vržejo v reko Tibero. Ukaz je bil izvršen. Bog pa je preprečil posledice. V trenutku, ko so me vrgli v reko, sta prišla dva angela in sprostila vrv, s katero je bilo sidro privezano na moj vrat. Sidro je potonilo na dno, kjer se nahaja še danes. Angela pa sta me pred neštevilno množico opazovalcev nežno prenesla na obalo. Razveseljujoč je bil učinek tega čudeža za opazovalce. Mnogi so se spreobrnili v krščanstvo.
Dioklecijan je ta čudež pripisal neznani čudežni moči. Ukazal je, naj me vlečejo po ulicah mesta Rim in me zasujejo s ploho puščic. Celo moje telo je bilo na gosto prebodeno s puščicami. Kri je tekla na vse strani. Izčrpana in že umirajoča sem bila na cesarjev ukaz spet vržena v ječo. Nebesa so se me ponovno usmilila na čudežen način. Utonila sem v sladek sen, ko pa sem se zbudila, sem bila popolnoma zdrava. Dioklecijan je izvedel za to, pobesnel in kričal kot iz uma: “Dajte, prebodite jo ponovno z ostrimi puščicami, da v teh mukah umre!” Njegovo zapoved so takoj izvršili. Strelci so loke napeli z vso močjo, vendar so puščice odpovedale poslušnost. Cesar, ki je bil prisoten, je bil čisto iz sebe iz besa. Imenoval me je čarovnico. Mislil je, da bo žar ognja premagal mojo čarobno moč. Ukazal je naj puščice razžarijo v peči in naj ponovno streljajo. Puščice so bile izstreljene, poletele so v svoji smeri, tedaj pa so nenadoma zavile v nasprotno smer in poletele proti strelcem. Šest jih je na mestu umrlo, mnogi od ostalih pa so se odrekli poganstvu. Ljudstvo je jasno spoznalo Božjo vsemogočnost, ki me je zaščitila. Tiran, prestrašen zaradi nejevolje in hrumenja ljudstva je pohitel, da pokonča moje življenje. Tako so mi odsekali glavo. Moja duša je poletela v nebesa k svojemu božanskemu Zaročencu, da bi od njega prejela krono devištva in palmo mučeništva ter se radovala v Njegovi navzočnosti, posebno odlikovana med mnogimi izbranimi. Ta, za mene tako radosti poln dan, v katerem sem stopila v nebeško blaženost, je bil petek, ura moje smrti pa je bila tretja popoldne.«
Božji služabnici Mariji Alojziji od Jezusa pa je sveta Filomena rekla: “Prvo sveto obhajilo sem prejela, ko mi je bilo pet let. Vsak dan sem prejemala sveto Evharistijo, tudi, ko sem bila v Rimu… Premišljuj Jezusovo trpljenje in njega tolaži, ker je On resnično trpel. Jaz sem samo malo trpela, ker je Jezus trpel za nas… Po milosti sem bila tri ure varovana v zamaknjenju, ko se puščice niso mogle sprožiti z lokov, zato sem vzkliknila: “Resnično, o Bog, Ti si močni ščit svojih služabnikov…”
Neki mladi umetnik, ki ga je krasila čistost srca in vzorna pobožnost, je imel čudežno razodetje naslednje vsebine:
“Cesar Dioklecijan je želel, naj deklica Filomena postane njegova žena. Obsodil jo je na različna mučenja, ker je menil, da bo tako omajal junaštvo te kristjanke in jo nagnil k privolitvi, da postane njegova soproga. Vendar pa, ko je videl, da njegova pričakovanja ne bodo izpolnjena in, da je nič ne more prisiliti, da bi popustila v svojih odločitvah, je zapadel neke vrste norosti, ter je v besu, ki ga je prevzel, z grenkobo tarnal, da ni mogel doseči, da bi mu bila Filomena soproga.”
Mladi umetnik, ki mu je bilo razodeto, je videl različna mučenja, na katera je cesar obsodil devico. Ob tem gre za isti grob, ki je v resnici prepoznan kot njen, čeprav ta umetnik ni imel pojma o tem grobu.
“Končno je dal cesar dekletu, ki je bila nepremagljivo stanovitna, odsekati glavo. Ko pa se je to zgodilo, je cesarja popadel obup, da so ga lahko slišali kričati: “To se je zgodilo zaradi mene. Filomena ne bo nikoli moja žena; do zadnjega diha je nasprotovala moji želji: sedaj pa je mrtva. Kako lahko to preživim?” Pri teh besedah si je od besa pulil brado, padel v grozne krče, se vrgel s svojega prestola na tla. Grizel je z zobmi vse, kar je dosegel. Kričal je, da ne želi biti več cesar.”
Neki pobožni in goreči duhovnik, ki je bil srčni častilec svete Filomene se je nekega dne sprehajal po polju. Tedaj je nenadoma videl, kako gre proti njemu neznana ženska postava. Pozdravi ga in mu reče:
“Ali je res, da si postavil sliko svete Filomene v svoji cerkvi?” On ji je odgovoril:
“Da, res je.”
Ona ga vpraša: “Kaj pa ti veš o tej svetnici?”
On ji odgovori:
“Zelo malo. O njenem življenju nismo izvedeli skoraj ničesar razen tistega, kar je zapisano na grobu.” Tedaj ji prične o tem govoriti. Poslušala ga je in nato spregovorila in mu radostno rekla:
“Torej ti ničesar ne veš o njej? Ali ti je vsaj znano njeno preganjanje in mučeništvo?” On prizna, da mu ni znano. Zato mu ona reče:
“Dobro. Torej ti bom jaz to povedala. To se je zgodilo, ker je ona zavrnila roko poganskega cesarja Dioklecijana, ki si jo je izbral za ženo. Zavrnila pa ga je zaradi zaobljube večnega devištva, s katero se je povezala s Kristusovo ljubeznijo.” Duhovnik jo tedaj vpraša:
“Kje si to prebrala? Iz katere knjige veš to, kar si mi sedaj povedala?” Ona mu odgovori z resnim glasom:
“Iz katere knjige? Kako me lahko to vprašaš? Kot, da bi mi te stvari lahko bile neznane. Prepričan bodi, da te ne varam. Prepričana sem glede tega. Lahko mi verjameš; povsem zagotovo vem za to, le verjemi!”
Pri teh besedah je izginila kot blisk izpred njegovih oči. Ta, ki se je prikazala temu duhovniku, je bila sama sveta Filomena. V svojem razodetju je nakazala predvsem čas svojega mučeništva, saj je rekla, da jo je cesar želel za ženo. Prav ta je dal ubiti svojo lastno ženo sveto Sereno, ker je postala kristjanka. To je bilo leta 304 po Kristusu.
Vir