Imena: Leonija, Leonia, Leoni, Leona, …
Po rodu je bila Francozinja. Rodila se je leta 1884 v kraju Sézanne. Vzgajale so jo redovnice Marijinega obiskanja (vizintinke) v mestu Troyes in spiritual tega samostana božji služabnik Louis Brisson. Proti očetovi volji je vstopila v samostan Frančiška Saleškega.
Tedaj se je v Troyesu začela razvijati velika tekstilna industrija in dekleta s podeželja so dobesedno preplavila mesto. P. Brison se je zanje zavzel in z različnimi pobudami poskrbel, da so delavke bile deležne primerne duhovne in družbene oskrbe. Ustanovil je tako imenovane »delavnice za delavke«. Dekleta so imela delo in hiše, v katerih so prebivala .Stanovanje so dobile tudi delavke iz mestnih tovarn.
Na pobudo p. Brissona je Leonija skupaj z Lucijo Canuet prevzela vodstvo teh delavnic in ustanovila posebno redovniško skupnost. Leta 1871 so napravile prve zaobljube. Tako so nastale oblatinje sv. Frančiška Saleškega, ki so za svojo kongregacijo dobile papeško potrditev. Po pravilih naj bi se predvsem posvečale izobraževanju, vzgoji in varstvu mladih delavk. Pozneje so začele odpirati brezplačne šole za deklice iz nižjih družbenih slojev. Papež Pij IX. je njihovo delo posebej pohvalil. Kmalu so se jim pridružile še sestre sv. Marije iz Loreta. Čez nekaj let so prešle evropske meje in začele delovati v Mehiki, Južni Afriki in Ekvadorju. Širile so se seveda tudi po Evropi: v Švici, Italiji in Avstriji.
Leta 1904 je francoski parlament sprejel zakon, po katerem so bile vse nepremičnine kongregacije zaplenjene. Zaradi tega je s. Leonija preselila materno hišo in noviciat v italijansko Perugio. Veliko redovnic pa je pokazalo pogum in privrženost kongregaciji, da so sprejele laiško obleko in tako mogle ostati v Franciji. Tako so mogle ohraniti glavne hiše za boljše čase. Papež Pij X. pa je uradno priznal pravila ustanove leta 1911.
Sveta Leonija je umrla v Perugii 10. januarja 1914. Zaradi spremenjenih razmer po vojni so oblatinje sv. Frančiška Saleškega spremenile nekatere oblike apostolata. Še so ohranile »hiše-družine« kot kraj, kjer naj bi delavke primerno stanovale, hkrati pa so razširle svoje dejavnost na družbeno zapuščeno mladino in se posvetile župnijskim šolam. Materno hišo so v letu 1948 spet prestavile v francoski Troyes, mesto, kjer je kongregacija nastala.
Leonijo Aviat je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo 27. septembra 1992.
Vir
V Perugii [perúdžiji] (v Italiji), sveta Frančiška Salezija (Leónija) Aviat, devica, ki se je z ljubeznijo in delavnostjo posvetila delu za mladino, ter ustanovila Oblate svetega Frančiška Saleškega. († 10. januar 1914)
Vir
Léonie se je rodila 16. septembra 1844 v Sézannu v francoski pokrajini Champagne krščanskim staršem in poštenim trgovcem. Pri desetih letih je bila v skladu s takratnimi običaji zaupana sestram vizitandinkam iz Troyesa. Pri njih je ostala do šestnajstega leta, ko je prejela prvo obhajilo in birmo ter pod modrim vodstvom kaplana opata Louisa Brissona in matere predstojnice Chappuis prejela humanistično izobrazbo, poglobljeno versko in moralno formacijo ter bila uvedena v salezijanski nauk o prepustitvi božji volji.
Léonie se je leta 1866 vrnila k družini, zavrnila ugoden zakon in izrazila željo, da bi se vrnila v samostan in se lotila redovniškega življenja. Medtem je opat Brisson, občutljiv za stiske številnih mladih deklet, ki so v iskanju lahkega zaslužka zapustila podeželje in prišla delat v tovarne v Troyes, ustanovil delavsko zvezo za mlade delavke, poimenovane po svetem Frančišku Saleškem, najprej kot patrocinij, nato kot domove za njihovo oskrbo.
Med enim od Léonijinih obiskov očeta Brissona ji je ta povedal, da namerava ustanoviti versko kongregacijo, ki bi sčasoma in v bolj organizirani obliki nadaljevala njegovo delo. Léonie je bila navdušena in pripravljena, zato je leta 1868 skupaj z Lucie Cannet, svojo nekdanjo sošolko, sprejela redovniški habit in se poimenovala sestra Frančiška Saleškega; leta 1872 je postala predstojnica nastajajoče Kongregacije oblatskih sester svetega Frančiška Saleškega.
Posvetila se je apostolatu med delavskimi dekleti, jim nudila rekreacijo, varnost, versko vzgojo in prakso za prihodnost kot matere družin. Ko je mati Aviat vzpostavila delo v Troyesu, je za osem let odšla v Pariz, kjer je organizirala internat za premožna dekleta in se izkazala kot izjemna vzgojiteljica, ki je v pariški visoki družbi dosegla enak uspeh kot pri delavskih dekletih v Troyesu.
Vrnila se je v materinsko hišo in tam živela še 15 let ter vse do smrti opravljala funkcijo predstojnice, z izjemo štirih let, ko je bila preprosta nuna.
Sestre je poslala v Namibijo, Južno Afriko, na ekvator, v Švico, Avstrijo, Anglijo in Italijo ter povsod odprla hiše in dela za pomoč. Leta 1903 so novi prevratniški zakoni protiklerikalnega Emila Combesa odredili razpustitev verskih kongregacij in njihovih hiš ter jim odvzeli premoženje. Zaprli so 23 hiš Dela in 6 hiš očetov oblatov. Mati Aviat se je skupaj s predstojništvom zatekla v Perugio, kjer so imeli oblati od leta 1896 hišo za oskrbo mladih gospodinjskih delavcev.
Od tu je spremljala dejavnosti kongregacije in z njo povezanih Delavnic ter spodbujala sestre s pismi, obiski in poučevanjem. 2. februarja 1908 je v svoji rojstni vasi umrl spoštovani oče Brisson in Léonie se je smela udeležiti njegovega pogreba le v civilni obleki.
V zadnjih letih svojega življenja se je posvetila dokončnemu osnutku konstitucij, ki ga je predstavila papežu svetemu Piju X. Umrla je v Perugii, tako imenovanem „Orlovem gnezdu“, v starosti 69 let 10. januarja 1914 v verskem domu na ulici Via della Cupa.
Njeni posmrtni ostanki, ki so bili najprej pokopani na pokopališču, so bili pozneje preneseni v cerkev svete Marije della Valle in zdaj počivajo v kripti materinske hiše v Troyesu v Franciji.
Papež Janez Pavel II. jo je 27. septembra 1992 razglasil za blaženo, isti papež pa jo je 25. novembra 2001 v vatikanski baziliki kanoniziral.
IT
Léonie Aviat, hčerka uglednih poslovnežev, je bila pri enajstih letih poslana v internat za sestre v samostan vizitatork v Troyesu, kjer je dobila izobrazbo, kakršna je bila običajna za hčerke iz premožnega meščanskega razreda. Predstojnica in samostanski kaplan Aloisius Alexander Brisson sta hitro prepoznala njeno nadarjenost in dobrodelnost. Pri 18 letih se je najprej vrnila k družini in prevzela vodenje njihovega poslovnega gospodinjstva v Sézannu. Leta 1866 je Aloisius Alexander Brisson Léonie imenoval za vodjo podpornega centra, ki ga je ustanovil za tekstilne delavce v Troyesu. Leta 1868 je naredila redovne zaobljube v matični hiši „Oblatinj svetega Frančiška Saleškega“ v Troyesu, ki sta jo na novo ustanovila z očetom Brissonom; redovno ime, Frančiška Salezija, je izražalo dejstvo, da je duhovnost Frančiška Saleškega zaznamovala njeno življenje in delo. Njeno geslo je bilo: „M’oublier entièrement“, „Popolnoma pozabiti nase“. Za predstojnico je bila izvoljena leta 1872.
Nova kongregacija si je zadala nalogo skrbeti za dekleta, ki so delala kot poceni delovna sila v industrijskih podjetjih. Zanje so bili ustanovljeni domovi, kasneje pa delavnice in šole. Frančiški Saleziji so se kmalu pridružile druge mlade ženske, ki so se želele pridružiti tej novi skupnosti oblatskih sester. V Troyesu, Parizu, leta 1900 v Plancyju – današnjem Plancy-l’Abbaye – in številnih mestih v Franciji so bili ustanovljeni ženski delavski domovi in šole.
Komaj 20 let po ustanovitvi kongregacije so sestre poslali v Južno Afriko in Latinsko Ameriko, nato v Švico, Avstrijo, Italijo in Anglijo, pozneje pa so podružnice ustanovili tudi v Nemčiji in ZDA. Leta 1875 je Alojzij Aleksander Brisson na pobudo sestre vizitatorke Marie de Sales Chappuis ustanovil tudi duhovniško kongregacijo „Oblati svetega Frančiška Saleškega“.
Leta 1903 je kongregacija doživela hud udarec: 23 hiš je bilo v enem dnevu zaprtih in danih na dražbo zaradi zakonov protiverske vlade v Franciji. Leta 1904 je Frančiška Salezijanskega matično hišo iz Troyesa preselila v salezijanski samostan v Perugii v Italiji, v Franciji pa je ostalo le nekaj sester, ki so ohranile vsaj nekaj prostorov za delavce in šole.
11. aprila 1961 so popolnoma ohranjeni posmrtni ostanki Frančiške Salezije preneseni iz Perugie v Troyes in pokopani v matični hiši poleg Alojzija Aleksandra Brissona.
Kanonizacija: Frančiško Salezijo je papež Janez Pavel II. 27. septembra 1992 razglasil za blaženo, isti papež pa jo je 25. novembra 2001 kanoniziral.
DE
Sveta Frančiška Salezija, znana tudi kot Leonia Aviat, se je rodila 16. septembra 1844 v Sezannu v Franciji trgovcu Teodorju Aviatu in Emiliji Caillot. Krščena je bila 17. septembra 1844 in nato 2. julija 1856 prejela zakrament svete birme.
Z enajstimi leti se je začela izobraževati v šoli za vizitatorje v Troyesu v Franciji. V tem času je spoznala očeta Louisa Brissona in mater Marie Therese de Sales Chappuis. Navdihnjena z njuno predanostjo pomoči mladim ženskam, ki so se v času industrijske revolucije zgrinjale v mesta, se jima je pridružila pri ustanovitvi reda Oblatinj svetega Frančiška Saleškega v Troyesu.
Frančiška Saleška je 11. aprila 1866 vstopila v redovno življenje in 30. oktobra 1868 prevzela redovno obleko ter sprejela ime sestra Frančiška Salezija, ki jo je vodilo salezijansko pravilo. Večne zaobljube je izrekla 11. oktobra 1871, kmalu zatem pa je leta 1872 postala predstojnica inštituta.
Sveta Frančiška Salezija se je posvetila odpiranju domov in šol za dekleta iz delavskega razreda ter jim zagotavljala izobrazbo in varno okolje. Njeno poslanstvo je bilo dvigniti in opolnomočiti te mlade ženske pri njihovem prizadevanju za boljše življenje. Pod njenim vodstvom je kongregacija cvetela, njena prizadevanja pa so pomembno vplivala na življenja neštetih posameznikov.
Leta 1904 se je sveta Frančiška Salezija v Franciji soočila z verskim preganjanjem in protiversko zakonodajo. Zato je bila 11. aprila 1904 izgnana iz države. Neovirano se je preselila v Perugio v Italiji, kjer je obnovila svojo kongregacijo.
Predanost in vztrajnost svete Frančiške Salezije je leta 1911 priznal in odobril papež sveti Pij X. ter tako utrdil red sester oblatinj svetega Frančiška Saleškega.
Frančiška Salezija je 10. januarja 1914 umrla v Perugii v Italiji zaradi naravnih vzrokov. Njena zapuščina in izjemno življenje v služenju in predanosti sta bila počaščena, ko jo je papež Janez Pavel II. počastil 1. decembra 1978. Isti papež jo je 27. septembra 1992 razglasil za blaženo in 25. novembra 2001 za sveto.
Čudežna ozdravitev 14-letne deklice iz Filadelfije v Pensilvaniji, ki je trpela zaradi ohromljajoče bolezni hrbtenice, je imela pomembno vlogo pri njeni kanonizaciji. Ta čudež je dokazal priprošnjo svete Frančiške Salezije in potrdil njeno predanost služenju in vplivanju na življenja.
Življenje svete Frančiške Salezije, znane tudi kot Leonia Aviat, še naprej navdihuje in služi kot svetel zgled nesebične predanosti in zavzetosti za pomoč ljudem v stiski. Njeni prispevki k izobraževanju in opolnomočenju marginaliziranih posameznikov ostajajo pomemben del njene trajne zapuščine.
EN