V Amarantu (na Portugalskem), blaženi Gundisálvus (port. Gonçalo), duhovnik v Bragi, ki je po dolgem romanju v Sveto deželo vstopil v Red pridigarjev, potem se je umaknil v puščavo, poskrbel je za izgradnjo mostu in koristil prebivalcem z molitvijo in pridiganjem. († 10. januar 1259)
Vir
V dominikanskem brevirju je blaženi Gundisalvo opredeljen kot „slavno ogledalo romarjev, sotrpinov in pridigarjev“. Rodil se je v ugledni družini, v duhovništvo pa ga je posvetil njegov škof, nadškof iz Brage, ki mu je kmalu zaupal skrb za cerkev svetega Pelagija na Viscelli. Ker je želel obiskati kraje v Sveti deželi, posvečene z Jezusovo navzočnostjo, je z dovoljenjem svojega nadškofa odšel tja, svojo ljubljeno čredo pa je prepustil v oskrbo vikarju. Ko se je po dolgem času vrnil, ga je vikar zavrnil kot vsiljivca in Gundisalvo se je brez pritožbe umaknil v samoto v Amarante, da bi tam živel kot puščavnik. Čez nekaj časa je prosil Marijo za znamenje božjega odobravanja in Devica se mu je prikazala ter mu naročila, naj postane redovnik v tistem redu, kjer se je mali oficij začel in končal z Zdravamarijo. Gundisalvo se je ubogljivo odpravil na pot in pod vodstvom Previdnosti potrkal na vrata bratov pridigarjev iz Guimaresa, kjer je spoznal, da je to red, ki ga je nakazala Devica Marija. Po noviciatu so ga predstojniki poslali nazaj v Amarante, kjer je neutrudno evangeliziral ljudi. V korist ubogih popotnikov mu je uspelo zgraditi most čez reko Tagus, ki je v tistih krajih hitro in nevarno tekla. Umrl je izčrpan od let in utrujenosti, ležal je na slami, obkrožen s svojimi ljudmi, ki so prišli po zadnji blagoslov. Devica Marija ga je prišla pobrati v soju angelov, da bi ga odpeljala v nebesa. Njegovo telo leži v mestni kapeli. Papež Klemen X. je 10. julija 1671 odobril lastno mašo in ordinariat, ki sta bila že od leta 1560 dovoljena samo za Portugalsko.
IT
Gundisalvus je bil duhovnik in župnik v kraju São Paio Vizela blizu Brage, hvaljen zaradi svojih pridig, ponižnosti in dobrodelnosti; svoje dohodke je v prvi vrsti namenjal revnim. Ko se je odpravil na romanje v sedem romarskih cerkva v Rimu in Sveti deželi, je svojo župnijo zaupal nečaku; ko se je Gundisalvus po 14 letih vrnil, ga je nečak pregnal s psi in tako grdo ravnal z njim, da ni mogel nadaljevati župnijske službe. Umaknil se je v Amarante ob reki Tâmega in živel kot puščavnik in pridigar. Po izročilu je po videnju vstopil v dominikanski samostan São Domingos v Guimarãesu. Vendar je še naprej živel v Amarante ter bil pastir in dobrotnik tamkajšnjih ljudi; poleg naselbine je zgradil most čez reko Tamego in zgradil druge stavbe za skupno dobro. Pravijo, da je med gradnjo mostu delavcem zmanjkalo vina, zato je Gundisalvus z udarcem ob skalo naredil studenec vina; ko je delavcem zmanjkalo hrane, je Gundisalvus odšel k reki, nakar so na obalo skočile ribe.
Portugalski kralj Janez III. „Pobožni“ je dal leta 1540 v Amarante v Gundisalvusovo čast zgraditi velik dominikanski samostan; cerkev je zdaj župnijska cerkev, samostan pa se uporablja v skupnostne namene, med drugim ga uporablja lokalni muzej. Gundisalvusov grob v stranski kapeli samostanske cerkve krasijo votivne daritve v zahvalo za čudeže, ki jih je storil.
Kanonizacija: Papež Pij IV. je leta 1560 odobril Gundisalvusovo češčenje za Portugalsko, papež Klement X. pa ga je okoli leta 1673 razširil na dominikanski red.
Zavetnik mesta Amarante; za izpolnitev želje po otrocih.
DE
Danes praznujemo praznik blaženega Gonzala de Amarante (1187-1259, znan tudi kot Gonzalvus de Amarante in Gundisalvus de Amarante), čudodelnika, dominikanskega brata in puščavnika, ki je v samoti gorel od ljubezni do Gospoda. O življenju blaženega Gonzala je malo znanega, vendar je to, kar je ostalo v svetem izročilu, izjemno. Vera in gorečnost za Gospoda, ki sta bili potrebni za opravljanje tako izrednih dejanj, zagotovo pričata o svetosti tega preprostega moža.
Gonzalo se je rodil v bogati in ugledni družini na Portugalskem. Pravijo, da so bile njegove oči že od zgodnjega otroštva dobesedno uprte v Gospoda – ko so ga kot dojenčka nesli h krstilnici, so njegove oči uprte v križ in vsi navzoči so opazili pogled izredne ljubezni. Gonzalo je bil namenjen za versko življenje, zato je vstopil v semenišče in bil posvečen v duhovnika, nato pa je svoje bogastvo in dediščino razdelil med svoje nečake.
Nato se je Gonzalo odpravil na romanje po Sveti deželi, ki je trajalo štirinajst let. V puščavi je molil in premišljeval Božjo besedo, se selil od enega svetega kraja do drugega, ves čas pa je živel kot samotarski puščavnik. Ko se je vrnil k svoji družini, ga ta ni prepoznala, zato je spustila svoje pse, da bi ga pregnali.
Gonzalo je začel moliti pred Gospodom in po božjem navodilu prejel navodila, naj vstopi v redovniški red, v katerem se „bogoslužje začne in konča z Ave Maria“. Gonzalo je prepoznal klic dominikancev, vstopil v red in prejel dovoljenje predstojnikov, da še naprej živi kot puščavnik v puščavi blizu Amaranthe na Portugalskem.
Cerkveno izročilo pripoveduje, da je blaženi Gonzalo v letih, ko je bil dominikanec, storil številne izjemne čudeže in dela. Gonzalo naj bi zgradil most čez reko Tamego, predvsem sam, samo z rokami in brez orodja. Ko je delavcem, ki so mu za kratek čas pomagali pri tem projektu, zmanjkalo vina, se je Gonzalo zbal, da ga bodo zapustili ali začeli stavkati. Zmolil je in s palico udaril ob skalo na bregu reke, da je takoj priteklo izvrstno vino. Ko je delavcem zmanjkalo hrane, je molil nad rečno vodo in ribe so skočile na rečni breg, da bi nahranile delavce.
Blaženi Gonzalo je kot puščavnik pridigal tudi o pomenu pripadnosti Cerkvi in sodelovanja v njej. Med eno od takih pridig je skušal prikazati, kako grozno je biti izključen iz Kristusovega telesa, in izobčil košaro kruha. Medtem ko so ga poslušalci opazovali, so hlebci kruha takoj zgnili, postali črni in neužitni. Ko je odpravil izobčenje, je kruh spet postal svež in užiten – boljši, kot je bil na začetku!
Čeprav o življenju blaženega Gonzala veliko ne vemo, in tisto, kar vemo, se zdi nekoliko izmišljeno, lahko cenimo preprosto vero tega svetega moža, ki si je želel le služiti Gospodu in ga občudovati. Blaženi Gonzalo si je vzel čas za romanje po puščavi, kjer je iskal in našel navdih v zgodovini Cerkve in Kristusovem trpljenju. Tudi mi smo poklicani, da storimo enako – da Gospodu namenimo tihi čas in se mu preprosto in odkrito približamo.
EN