V Limogesu [limóžu] (v Akvitániji), sveti Valérij, ki si je izbral življenje v samoti.
Vir
Walerich (Valerij) je bil sin plemenitih staršev. Umaknil se je v puščavo na gori Bernage – na kraju, kjer danes stoji po njem poimenovana cerkev St-Vaury – blizu Limogesa in živel v postu, molitvi in budnosti. S svojo priprošnjo je pomagal bolnikom, s svojimi molitvami je odganjal kobilice, ptice so se mu tako priljubile, da so mu sedle na roko; če so mu na ušesa prišle sramotne besede, so posmehljivci takoj začutili kaznovalno božjo roko.
Walericha so pokopali v cerkvi svetega Juliana v Limogesu.
DE
Sveti Valerij (Valericus, Walericus, Valéry, Vaury ali Valeric) je bil puščavnik na ozemlju Lumousin, rojen v pokrajini Reims v času kralja Klovisa (481-511).
O njem obstaja življenjepis iz 10. stoletja.
V nekem obdobju svojega življenja je odšel v Limoges, kjer so ga pritegnili čudeži, ki so se dogajali na grobu svetega Martiala, in se odločil, da bo tam ostal in živel kot puščavnik. Sveti Valerij se je naselil na samotnem kraju približno petdeset kilometrov od Limogesa, ki so mu ga dodelili duhovniki iz cerkve svetega Martiala.
Zgradil si je majhno celico, ki jo je zapuščal samo zato, da je šel v cerkev svetega Julijana ali na romanje na grob svetega Martiala.
Sveti Valerij je umrl 10. januarja nedoločenega leta in bil pokopan v cerkvi svetega Julijana. Po njegovi smrti so na mestu njegovega puščavništva ustanovili majhen samostan, ki so ga poimenovali po svetem Valeriju.
Praznik svetega Valerija je bil v lastnem Limogesu določen na 19. januar, v drugih krajih pa so ga praznovali 8. julija.
V rimskem martirologiju je bil praznik svetega Valerija puščavnika določen na 10. januar.
IT
Sveti Valerij iz Limogesa je bil puščavnik, ki je konec 5. in v začetku 6. stoletja živel v bližini Limogesa v Franciji. Čeprav je zgodovinskih zapisov o njegovem življenju malo, je njegova zapuščina ohranjena z ustanovitvijo samostana Saint-Vaury na mestu njegovega puščavniškega bivališča.
Valerij je svoje življenje posvetil samoti in molitvi ter v miru naravnega okolja iskal občestvo z Bogom. Njegovo puščavništvo je bilo kraj globokega duhovnega razmisleka in askeze, kjer je živel preprosto in spokorno življenje. S svojo predanostjo si je pridobil sloves pobožnosti in svetosti ter pritegnil številne, ki so iskali njegov nasvet in blagoslov.
Čeprav podrobnosti o Valerijevem zgodnjem življenju in ozadju ostajajo negotove, se domneva, da se je rodil v regiji Limoges in se je že v mladosti čutil poklicanega k življenju v samoti in molitvi. Umaknil se je iz družbe in se odločil za puščavniško življenje, pri čemer si je izbral odročno lokacijo v bližini Limogesa, da bi živel v samoti in kontemplaciji.
Z leti se je glas o Valerijevi svetosti razširil in postopoma se je okoli njega oblikovala majhna skupnost učencev. Ti so se zgledovali po njegovem zgledu in ga iskali na svojih duhovnih poteh. V tem času je bil ustanovljen samostan Saint-Vaury, ki je pomenil pomemben mejnik v Valerijevi zapuščini. Samostan je bil središče duhovne rasti in učenja, ki so ga vodila načela in nauki svetega Valerija.
Valerijeva duhovnost je poudarjala samodisciplino, preprostost ter ljubezen do Boga in bližnjega. Svoje življenje je posvetil molitvi, postu in dobrodelnosti ter tako postal vzor vernikom. Ta pobožni način življenja je skupaj z njegovim slovesom svetosti pritegnil številne romarje, ki so iskali njegovo priprošnjo in blagoslov.
Sveti Valerij iz Limogesa je umrl v začetku 6. stoletja v bližini Limogesa v Franciji zaradi naravnih vzrokov. Pokopan je bil v cerkvi San Guiliano v vasi kasneje po njem imenovani Saint-Vaury, kjer je njegov grob postal kraj čaščenja romarjev. Zaradi njegovega zglednega življenja in duhovnosti je bil sveti Valerij kanoniziran kot svetnik, čeprav natančen datum ni znan. Papež Urban II. je njegovo svetost uradno priznal v obdobju pred kongregacijo.
Danes se svetega Valerija iz Limogesa spominjamo kot vzor vere, predanosti in preprostosti. Njegovo puščavniško življenje in ustanovitev samostana Saint-Vaury še vedno navdihujeta posameznike, ki iščejo samoto in duhovno rast. Njegov praznik praznujemo 10. januarja v rimskem martirologiju in 19. januarja v Limogesu v Franciji. Poleg tega ga nekateri koledarji častijo 8. julija. Svetega Valerija častijo kot zavetnika več zadev, čeprav je posebnih podrobnosti o njegovem zavetništvu malo.
EN
Verjetno je prišel iz Reimsa v Franciji ali z območja ob meji z Belgijo. Letnica njegovega rojstva ni znana, omenja pa se okoli leta 537. Valerij je odraščal v krščanski družini in po doseženi odraslosti romal na Martialov grob v Limogesu. Martial je bil škof misijonar s spominskim obeležjem 30. junija, ki je evangeliziral Akvitanijo. Valerij se ni upal pripravljati na nobeno veliko evangelizacijo, vendar je na tem romanju spoznal, da je osnova za širjenje vere molitev v povezavi s postom in deli ljubezni do bližnjega. Morda je prav zato izbral asketsko življenje puščavnika, ko je v naravi doživljal Božjo navzočnost. Dovoljeno mu je bilo živeti na gori Bernage. Kasneje so po njem poimenovali bližnjo vas Saint-Vaury. Iskali so ga nekateri ljudje iz okolice, ki so ga prihajali prosit za molitev, nasvet in ker so hrepeneli živeti kot on. Živel naj bi več kot 80 let. Na njegovem grobu so se dogajala čudežna ozdravljenja.
CZ