V Moorselu (na Brabantskem v današnji Belgiji), sveta Gúdila, devica, ki se je v svoji hiši posvečala ljubezni in molitvi.
Vir
Gudula, plemenita devica, je izvirala iz plemiške družine. Kot svetnike častijo tudi njeno mater Amalbergo iz Maubeuge ter njena sorojenca Reinildo (ali Reinildis) iz Saintesa in Ememberta, škofa iz Cambrai-Arrasa. Gudulo je Gertruda iz Nivellesa vzgajala v svojem samostanu v Nivellesu kot svojo krščenko, nato si je zgradila celico in živela pobožno življenje, ki ga je zaznamovala dobrodelnost. Izročilo pripoveduje: Ko se je neke noči odpravila molit v oddaljeno cerkev, je hudič večkrat poskušal ugasniti svetilko služkinje, ki je šla pred njo, vendar se je zaradi svetničine vztrajne molitve vedno znova prižgala.
Leta 1047 so Guduline posmrtne ostanke prenesli v Bruselj v takratno cerkev svetega Mihaela, ki se od takrat po njej imenuje sveta Gudula. Gudula je ena od belgijskih narodnih svetnic in zavetnica mesta Bruselj.
IT
Gudula, hči vojvode Witgerja in Amalberge iz Maubeuge ter tako sestra Ememberta iz Cambraija in Reineldis, se je šolala – verjetno pri Gertrudi – v njenem samostanu v Nivellesu in je bila po izročilu njena krstna botra. Nato si je zgradila celico v kraju Ham pri Alostu (današnji Herdersem pri Aalstu) in živela pobožno življenje, ki ga je zaznamovala dobrodelnost. Legenda pripoveduje o “čudežu sveč” v bližnjem Moorselu: ko je Gudula nekega večera odšla v cerkev, da bi molila, je hudič večkrat poskušal ugasniti svetilko služkinje, ki je šla pred njo, vendar jo je angel vedno znova prižgal.
Gudula je bila pokopana v Moorselu. Leta 979 je spodnjelotarinški vojvoda Karel prenesel njene posmrtne ostanke v svojo grajsko kapelo v Bruslju, leta 1047 pa jih je leuvenski grof prenesel v takratno cerkev svetega Mihaela, ki je od takrat posvečena sveti Guduli in je glavna cerkev v Bruslju. Relikvijo njene glave je podarila Hildegardi iz Bingena in je zdaj v nekdanji samostanski cerkvi in sedanji župnijski cerkvi svete Hildegarde in svetega Janeza v Eibingenu v Rheingauu.
DE
V času, ko je na frankovskem prestolu sedel Sigibert, sin kralja Dagoberta, je v Bruslju na Nizozemskem živel grof Witgerus, ki je skupaj z ženo Amelbergo slovel ne le po visokem rodu in velikem bogastvu, temveč še bolj po svoji pobožnosti in redkih vrlinah. Bog je njun zakon blagoslovil s tremi otroki: sinom Eniebertom, ki je kot škof živel sveto življenje, in dvema hčerama, od katerih je prva, Reineldis, umrla kot mučenka, drugo, Gudilo, pa so zaradi njenega angelsko čistega življenja imenovali okras svetosti. Ta otrok, ki je pozneje s svojimi odličnimi krepostmi sijal kot svetla luč v Božji Cerkvi, ni bil brez vpliva svete Previdnosti, saj ga je sveta Gertruda, ki je že takrat imela največji sloves svetosti, pri krstu držala v rokah in ga vodila k pobožnosti krščanskega življenja.
Po smrti svete Gertrude je Gudila, da bi lahko še bolj neovirano služila Bogu in odrešenju svoje duše, odšla na dve milji oddaljeno posestvo Morsellen, ki je pripadalo njenim staršem, kjer je bila cerkev, v kateri se je dan in noč posvečala svetemu premišljevanju in molitvi ter živela v taki revščini in odpovedi, da je skoraj vse svoje premoženje porabila za podporo ubogim in trpečim. Več zgodovinarjev iz 7. stoletja pripoveduje o neštetih čudežih, ki jih je ta sveta devica storila pri zdravljenju bolnikov, in omenja hude skušnjave, ki jih je morala prenašati od hudega duha, tako da je nenehno prosila Boga, naj jo odreši tega bednega življenja. Njeno hrepenenje po nebesih se je izpolnilo in 8. januarja 712 je umrla kot vzor svetosti. Njeno telo so slovesno pokopali v cerkvi v Hamu ob žalovanju ubogih in sirot, ki so v njej izgubili tako nežno mater.
Na njenem grobu se je zgodilo toliko čudežev, da cerkev ni mogla več sprejeti številnih romarjev in so njene relikvije prenesli v cerkev svetega Salvatorja v Morselle, kjer je ob njenem grobu molil sam cesar Karel Veliki, ki je zaradi osupljivih čudežev, ki so se tam zgodili, ustanovil samostan, da bi lahko dan in noč oznanjal božjo hvalo za poveličanje krščanske vere in odrešitev vernikov. Razdiralne vojne so uničile samostan in cerkev, telo svete Gudile pa so prenesli v Bruselj, kjer ga še vedno hranijo v čudoviti cerkvi.
DE
Sveta Gudula je zavetnica Belgije in zlasti belgijske prestolnice Bruselj, kjer ji je posvečena velika cerkev. Vendar pa je o njenem življenju na voljo le malo zanesljivih podatkov. V 11. stoletju je Hubert Brabantski trdil, da je pri pisanju svetničinega življenja črpal navdih iz starejše različice. Gudula je izvirala iz družine, ki je bila prežeta s svetostjo: njen oče, grof Witger, je pozneje postal menih, njena mati je bila sveta Amalberga, njena sestra Raineld je bila prav tako svetnica, prav tako njeni sestrični Gertruda iz Nivellesa in Begga, hčeri svetega Pipina iz Landena in Ide iz Nivellesa.
Mlada Gudula se je izobraževala v samostanu Nivelles pod vodstvom svoje sestrične svete Gertrude, ki je bila njena botra. Po njeni smrti je s starši živela v kraju Hamme blizu Alosta v Brabantu, kjer se je posvečala molitvi, postu in dobrodelnim delom. Vsak dan je ob zori odšla v cerkev v Moorselu, štiri kilometre oddaljeno od doma, da bi bedela v molitvi.
Iz te pripovedi izhaja tradicija upodabljanja svetnice s svetilko ali prižgano svečo, legenda pa pravi, da jo je hudič pogosto skušal ugasniti z udarcem. Enako upodobitev je mogoče najti v cerkvi svete Genovefe Pariške.
Gudula je najverjetneje umrla okoli leta 712 v svojem domačem kraju Hamme in bila pokopana pred cerkvenim portalom. V času vladavine Karla Velikega, njenega daljnega sorodnika kot potomca Pipina iz Landena, so svetničine relikvije prenesli za glavni oltar cerkve Svetega Odrešenika v Moorselu. Pravijo, da je cesar sam molil ob njenem grobu in v bližini ustanovil samostan, posvečen spominu na svetnico, ki so ga pozneje porušili Normani.
Leta 978 so bili po zaslugi Lorenskega grofa njeni posmrtni ostanki preneseni v cerkev Saint-Géry v Bruslju, šele leta 1047 pa so jih ponovno prenesli v večjo kolegijsko cerkev svetega Mihaela, pozneje preimenovano v čast svete Gudule. Njene relikvije so leta 1579 dokončno uničili kalvinisti.
IT
Sveta Gudula je bila hči vojvode Witgerja in Amalburge, ki je bila nečakinja gospodarja Pipina iz Herstala. Njena sestra je bila sveta Reineldis, njen brat Adalbert pa je postal škof v Arrasu in Cambraiju. Izobraževala se je v samostanu svoje sestrične svete Gertrude iz Nivellesa. Nato je s starši živela v družinskem gradu Hamme nedaleč od Bruslja v Brabantu. Tu je svoje življenje posvetila molitvi, postu in dobrodelnosti ter bila „mati vsem nesrečnikom“.
Čeprav je bila cerkev v Moorselu od očetovega gradu oddaljena tri kilometre, je tja redno hodila pred zoro. Govorilo se je, da je hudič ugasnil voščeno svečo, ki jo je prinesla s seboj, vendar je čudežno ponovno zagorela. Pozneje si je zgradila celico, v kateri je do smrti živela strogo spokorno življenje.
Umrla je leta 712 v rojstnem mestu Hamme in bila pokopana pred cerkvenimi vrati. Vedno bolj so jo častili in cesar Karel Veliki je v njeno čast ustanovil samostan. Njene relikvije so prenesli v Moorsel, nato leta 978 v cerkev Saint Géry v Bruslju in nazadnje leta 1047 v veliko kolegijsko cerkev Saint-Michel, pozneje imenovano Sainte-Gudule. Tam so ostale do leta 1579, ko so jih uničili kalvinisti.
Njen spominski dan je 8. januar. Njen emblem je sveča ali svetilka.
NOR
Rodila se je okoli leta 650 v flamskem Hamu blizu Aalsta (ali v brabantskem mestu Hamme) kot hči svete Amalberge († okoli 690; praznik 10. julija) in svetega Witgerja († 690; praznik 10. julija). Tudi druga dva otroka iz te družine sta bila pozneje čaščena kot svetnika: Reinhildis iz Konticha († 8. stoletje; praznik 16. julij) in Emebert iz Cambraija († okoli 715; praznik 15. januar). Goedelejeva botra je bila sveta Geertruida iz Nivellesa († 659; praznik 17. marca).
Izobraževala se je kot puščavnica v samostanu svoje botre. Ko je ta umrla, se je Goedele vrnila v starševski dom in se zaobljubila čistosti. Ko je petelin zapel, se je odpravila v cerkev v Moorselu, da bi molila.
Ko je bila tako spet na poti v cerkev, je njena svetilka ugasnila. Prižiganje ognja je bilo dolgotrajno opravilo. Molila je k Bogu in svetilka se je spet sama od sebe prižgala.
Podobna zgodba se pripoveduje o Genevièvi iz Pariza, Herluci iz Bernrieda in Wivini iz Bijgaardna.
Verjetno jo je treba razumeti predvsem simbolično. Svetnik je bil majhna luč krščanske vere v času, ko so mnogi ljudje še vedno tavali v temi zlega sveta ali poganstva. Seveda je bilo veliko sil, ki so delovale proti njej in skušale ugasniti to krhko majhno lučko. Vendar je bila Božja pomoč, ki jo je svetnik priklical s svojo molitvijo ali vero, tista, ki je ohranjala luč, ki je gorela „kot da bi gorela sama od sebe“. Navsezadnje je Jezus pozval svoje učence: „Naj svetijo vaše svetilke“ (Lk 12,35).
Tako se te svete ženske pridružijo modrim devicam v Jezusovi zgodbi o petih modrih in petih nespametnih devicah: modre device so imele dovolj olja (ki označuje vero, molitev, evangeljsko držo), da so njihove svetilke gorele (prim. Mt 25,01-13).
O njej se pripoveduje o številnih čudežih. Ko je spet šla v cerkev, je ob cesti srečala ubogo beračko z otrokom, ki je bil ves v razjedah in ranah. Na njeno molitev je bil takoj ozdravljen. Sama je bila presenečena – kot pravi njen življenjepisec -, da je Bog podelil svojo milost molitvi tako uboge grešnice, kot je bila ona. Ob neki drugi priložnosti je dosegla ozdravljenje za gobavo žensko.
Bogoslužje in kultura
Po njeni smrti so jo hoteli prenesti v znameniti samostan v Nivellesu, da bi jo postavili ob bok njeni sveti krstni botri Gertruidi. Vendar je pokojna svetnica čudežno sporočila, da bi raje ostala v Moorselu. Sredi zime je začelo cveteti drevo. Tam je bila pokopana. Cesar Karel V. († 814; praznik 28. januarja) je tam ustanovil samostan za nune.
Cvetenje drevesa sredi zime odraža celotno zgodbo svete Godele. Sredi temnih časov, v katerih je živela, je cvetela kot drevo pozimi. Psalm 92,13 poje: „Pravični se bo razcvetel kot palma …“
Nekoč, ko je cesar na lovu preganjal velikega medveda, je zver v strahu pred smrtjo zbežala v samostansko kapelo ravno takrat, ko so nune tam prepevale zborovsko molitev. Zleknila se je kot jagnje in začela lizati noge svetih žena. Od takrat žival ni nikoli več zapustila samostana.
Na grobu svete Godele se je zgodilo veliko čudežev. Nekoč je bil na primer v Angliji poganski kralj s hčerko, ki je bila od rojstva invalidna. Otroka je prinesel na grob svete Godule in ta je takoj ozdravela. Kralj se je spreobrnil v krščanstvo in se dal krstiti skupaj z ženo, kraljico, in njuno hčerko, ozdravljeno princeso.
Njene relikvije so ostale v Moorselu, dokler jih niso prenesli v cerkev St-Gaugericus v Bruslju. Ko je bila leta 1047 ustanovljena nova cerkev svetega Mihaela, so relikvije z veliko slovesnostjo položili vanjo.
Hubertus, menih iz Lobbesa, ji je napisal življenjepis.
Je zavetnica Bruslja.
Upodabljajo jo s knjigo; s posodo za sveto vodo in čopičem za sveto vodo; s svetilko, ki jo hudič poskuša z mehom izpihati; z angelom, ki prižiga svetilko; včasih jo vidimo, kako na sončni žarek obeša rokavico.
NL
Druga imena :- Ergoule – Goedele – Goelen – Gould – Goule – Gudula
Memorial :- 8. januar – 9. januar v škofiji Hamme in Moorsel (okoli leta 712)
[Galsko-belgijski in kölnski martirologiji. Obstajata dva življenjepisa svete Guduje, poleg tega pa so o njej zapisi v življenjepisih drugih članov družine svetnikov, ki ji je pripadala. En življenjepis, ki ga je napisal neki Hubert, je bil sestavljen po letu 1047, drugi je anonimen in ga je podal Surius. Hubertovo besedilo je razširitev starejšega življenjepisa, napisano v preprostem in grobem slogu. Očitno ni dodal ničesar k zgodovini, razen poročila o različnih prevodih njenih relikvij do njegovega časa, vendar je življenje na novo napisal v bolj pedantnem in cvetličnem slogu].
Datum rojstva te svete device je negotov. V času vladavine kralja Dagoberta ali njegovega sina Sigeberta je v Brabantu živel grof po imenu Witgere. Njegova žena Amalberga, ki naj bi bila sestra Pepina Landenskega, mu je dala veliko otrok: Rainildo, Faraildis in Emeberta, ki je zasedel škofovski prestol v Cambraiju in bil pozneje povišan med blažene. Amalberga je bila spet noseča in angel ji je v sanjah napovedal, da bo otrok, ki se ji bo rodil, zgled svetosti. Nekaj dni zatem se je rodila sveta Guduia, njena sorodnica, sveta Gertruda, pa je bila njena pokroviteljica in je skrbela za njeno vzgojo.
Ko je bila Gudula še otrok, je hrepenela po tem, da bi odletela svetu. S sestro Rainildo sta se odpravili v Lobbes in prosili za sprejem v samostan. Ker pa ženske niso smele vstopiti v samostan drugje, je bila njuna prošnja zavrnjena. Po treh dneh čakanja pred vrati je Gudula žalostna odšla, njena sestra Rainilda pa je bila bolj vztrajna in je ostala neomajna, dokler ji niso dovolili živeti pod samostansko oblastjo, ko je premagala svojo vztrajnost. Gudula se je vrnila k staršem, vendar je doma živela kot samotarka. V tistih divjih časih državljanske vojne in splošnega nasilja ni presenetljivo, da so se nežni duhovi kot golobi zatekli k samostanskim vratom kot k skrinjici, kamor so se zatekli pred nevihtami, ki so divjale zunaj in so se jim tako nemočno upirali.
Približno dve milji od gradu njenih staršev je bila majhna vasica z imenom Moorsel, kjer je bil oratorij, posvečen Odrešeniku; tja je šla sveta Gudula vsako jutro ob petelinu. In zdaj sledi dogodek, podoben tistemu o sveti Genovevi. Neke divje noči je knez zračnih sil ugasnil luč, ki jo je služabnica nosila pred svetnico, in ta v globoki temi na pustem vršaju ni vedela, kako naj najde pot. Gudula je pokleknila in molila k Bogu, in luč se je v njeni svetilki znova prižgala, tako da je z veseljem odšla na pot.
Nekega mrzlega jutra je duhovnik pri zgodnji maši, ko se je obrnil k ljudem, opazil Gudulo, zavito v pobožnost, izpod obleke pa so se ji razkrivala stopala; z grozo je videl, da nima podplatov čevljev, tako da je, čeprav je bila videti dobro obuta, v resnici hodila bosa. Dobri duhovnik je z bolečino pomislil, da bi njena nežna stopala ohladili ledeni kamni na pločniku, zato je takoj, ko se je preoblekel, vzel svoje tople rokavice in jih položil mladi grofici pod noge; vendar jih je ta zavrnila, zelo vznemirjena, da je bilo njeno dejanje pokore odkrito. Ko je zapuščala cerkev, je srečala revno žensko, ki je imela na hrbtu nemega, pohabljenega sina. Deček je bil dvakrat sključen in tako iznakažen, da se ni mogel prehranjevati. Svetnica je pogledala ubogo mater in nato nesrečnega otroka, nato pa je, spodbujena s sočutjem, vzela pohabljenca v naročje in prosila Boga, naj se ga usmili. V trenutku so togi sklepi postali prožni, hrbet se je zravnal in otrok, ki je začutil, da je zdrav, je zavpil: „Glej, mati! Glej!“ Gudula, ki se je osramotila ob čudežu, je ubogo žensko prosila, naj to, kar se je zgodilo, ohrani v tajnosti, ona pa je, polna hvaležnosti, to razširila po okolici. Ko je sveta Gudula umrla, so vsi ljudje sledili njenemu telesu do groba. Po splošnem mnenju so jo pokopali 8. januarja 712 v grobnici pred vrati oratorija v vasi Hamme blizu Releghema. Naslednjega dne je bilo videti, da je topol, ki je stal ob vznožju njenega groba, kljub letnemu času pognal zelene liste.
Zaradi strahu pred Normani so truplo nato prepeljali v Nivelles, Mons in Maubeuge, nato pa so ga položili v oratorij v Moorselu, ki ga je za življenja tako zelo ljubila. Ko je Karel Veliki prišel v Moorsel, je tam zgradil samostan, ki je bil bogato obdarjen; vendar je samostan v času anarhije, ki je sledila smrti ustanovitelja, izginil, truplo pa so nazadnje odvzeli roparskemu baronu, ki si je prisvojil Moorsel, in ga prepeljali v Bruselj, kjer od leta 1047 veličastna cerkev ohranja spomin na Witgerovo hčer. Na mestu, kjer je stala kapela v Hammu, je zdaj sušilnica.
Gudula; francosko Gudule; flamsko Goole.
Relikvije v cerkvi svetega Michela in Gudule v Bruslju.
Zavetnica Bruslja.
V umetnosti je upodobljena s svetilko in angelom, ki jo prižiga.
Vir: Življenja svetnikov, oče Alban Butler
EN