V Beogradu (v Méziji, v današnji Srbiji), sveta Hermílij in Stratoník, mučenca, ki sta bila, po strašnem mučenju pod cesarjem Licínijem, potopljena v reki Donavi.
Vir
V bizantinskih bogoslužnih branjih sta omenjena 13. januarja in 2. junija Omemba v teh virih se večinoma ujema z grško passio, ki je prišla do nas v vsaj dveh recenzijah. Druga, metafrastična revizija, je bila v latinskem prevodu objavljena v zbirki Acta SS. Vendar pa podrobnostim omenjene recenzije ni mogoče povsem zaupati, saj gre očitno za starejše, razširjeno besedilo. Hermilij je bil diakon in je bil kot kristjan ovaden Liciniju. Zdi se, da se je to zgodilo v Singiduni v Zgornji Meziji (blizu današnjega Beograda). Po nekajdnevnem bivanju v zaporu, med katerim je bil deležen različnih zasliševanj in mučenj, so Hermilija nazadnje skupaj s Stratonikom vrgli v reko (Donavo). Identiteta slednjega je nejasna: ni jasno, ali je bil Hermilijev prijatelj, ki so ga muke, ki so mu jih prizadejali, ganile in ga tako prepoznali kot kristjana, ali zapornik, ki ga je Hermilij spreobrnil. Njuni trupli, ki so ju našli tri dni po mučeništvu, so verniki odnesli osemnajst stadijev od Singiduna. Medtem ko palestinsko-gregorijanski koledar Sinaiticus 34 oba svetnika obeležuje 14. januarja, torej dan pozneje kot bizantinska Cerkev, o njiju ni ničesar v starih zahodnih virih ali celo v sirskem martirologiju iz 4. stoletja. Spomin na mučenca Hermilija se v Hieronimovem martirologiju pojavi 3. avgusta, vendar brez kakršne koli geografske specifikacije. Florus je torej napačno umestil spomin na Hermila v Konstantinopel (razlog je v tem, da je bilo to mesto v Hieronimovem martirologiju imenovano malo prej). Adonis je ohranil Hermilijevo spominjanje 3. avgusta, od koder je na isti datum in v isti obliki prešlo v rimski martirologij. Sestavljavci rimskega pa se niso zavedali, da so ga v natančni obliki že zapisali skupaj s Stratonikom.
Oba svetnika sta v Konstantinoplu uživala posebno čaščenje.
IT
Hermil je bil diakon v času cesarja Licinija. Pred cesarjem so ga mučili s palicami in spodbujal je tudi svojega prijatelja Stratonika, naj prizna Kristusa, kar je ta tudi storil kljub nasilju. Bil je tudi pretepen in skupaj s Stratonikom vržen v Donavo.
Tri dni pozneje so kristjani našli njuni trupli na bregovih Donave in ju pokopali blizu Singidunuma – današnjega Beograda.
Hermilovo in Stratonikovo glavo so hranili v Hagiji Sofiji v Konstantinoplu – današnjem Istanbulu, kjer ju je okoli leta 1200 videl ruski romar Antonij.
DE
Licinij se je povzpel na orientalski cesarski prestol in kot sovražnik krščanstva sprejel strašno odločitev, da bo spomin na Jezusa, Odrešenika človeštva, popolnoma izbrisal z zemlje in prisilil vsa ljudstva, da častijo bogove. Zato je ukazal splošno preganjanje kristjanov po vsem svojem cesarstvu in vsakogar, ki ni hotel raztrositi kadila izmišljenim, lažnim malikom, so mučili do smrti v najstrašnejših razmerah. Leta 316, ko je preganjanje doseglo najvišjo stopnjo, je cesar Hermilja kot kristjana tožil in zaprl. Cesar je sedel na prestolu, ko se je na dvoru pojavil pričevalec z neustrašnim in vedrim obrazom, ki ga je nagovoril takole: „Ali izpoveduješ krščansko vero?“ Hermilij je odgovoril: „Nisem samo kristjan, ampak tudi božji služabnik, saj me je škof s polaganjem rok posvetil v diakona.“ – „In jaz,“ je odgovoril cesar, „te posvečam v dostojanstvo duhovnika nesmrtnih bogov.“ Pričevalec se je nasmehnil in odgovoril: „Zelo neumno bi ravnal, če bi hotel položaj služabnika pravega in živega Boga zamenjati za položaj vaših bogov, ki ste jih naredili iz lesa in kamna.“ Cesarjev obraz je ob teh besedah zardeval od gneva in besen je ukazal, naj se hudobnežu zdrobijo usta in naj tri dni brez hrane tava v temni ječi.
Svetnik je ta čas preživel v molitvi in nebeška tolažba je kot balzam okrepila njegovo bolečo dušo. Četrti dan so ga ponovno privedli pred sodni stol Licinija, ki ga je vprašal, ali mu lakota in žeja nista spremenili mišljenja? „Ne,“ je odgovoril Hermilij, “posvetil sem se Bogu in nobena muka me ne bo ločila od njega.“ – „Tako te bo tudi tvoj bog osvobodil moje oblasti,“ je s posmehom dejal poganski cesar in dal znak šestim krvoločnim krvnikom, ki so svetnika takoj podrli na tla in ga kruto pretepli. Med tem mučenjem je dvignil oči k nebu in prosil za neomajnost v boju za Jezusovo čast, nato pa se je oglasil močan glas: „Amen, amen. Po treh dneh boš prejel krono večnega življenja!“ Ob teh besedah so se usmrtitelji v grozi zgrnili na tla in tudi cesar se je močno prestrašil; vendar se je hitro opomogel, in ker na njegov zlobni in otrdeli um ni nič več naredilo vtisa, je planil v bes in dal pričevalca vreči nazaj na mučilno orodje, ki ga je izumila največja krutost. Ostri noži, ki so se vrteli v krogu, so mu namreč od spodaj rezali hrbet, zgoraj pa so ga pretepali s palicami.
Hermilij je to strašno mučenje prenašal s krščansko potrpežljivostjo, in ko je pogledal svoje pohabljeno telo, iz katerega je štrlelo črevo, je glasno molil:
„Moje srce in moje telo sta se veselila živega Boga.“ Nato so ga odpeljali nazaj v ječo, kjer je Stratonika, ki je bil skrivaj kristjan in nadzornik zapornikov, pogled na njegove rane tako ganil, da je izbruhnil v poplavo solz in glasno žalovanje. To je opazil poganski vojak iz zaporniške straže, se oddaljil in cesarju sporočil, da je Stratonik tudi sam kristjan. Takoj so ga odpeljali na zaslišanje, kjer je svobodno in brez zadržkov priznal, da veruje v pravega Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo. Licinij ga je ukazal bičati do krvi, in ker je med tem mučenjem neomajno izpovedoval Jezusa, ga je dal vreči v ječo na še hujše trpljenje, kjer je ponoči, ko je prosil Boga za odpuščanje svojih grehov in za stanovitnost v prihajajočem boju, zaslišal glas: „Končal si svojo pot in ohranil vero. Krona pravičnosti čaka tebe in tvojega prijatelja, ki ti jo bo jutri podelil pravični sodnik!“
Naslednji dan je bil Hermilij v cesarjevem imenu še enkrat vprašan, ali želi žrtvovati bogovom? In ko je v nekaj besedah izjavil, da bi raje tisočkrat umrl, kot da bi storil tako velik zločin proti resničnemu Bogu, so ga napol mrtvega privezali na steber v ječi in ga ponovno pretepli s palicami, nakar so njemu in Stratoniku povedali, da ju bodo utopili v Donavi. Oba sta se veselila svetega veselja, ker sta smela pretrpeti mučeništvo zaradi Jezusovega imena, in bila 13. januarja 315 vržena v vodo. Tri dni pozneje so krščanski možje našli njuni trupli na rečnem bregu in ju z velikim spoštovanjem in svetimi pesmimi pokopali zunaj mesta.
DE
Ermil je bil diakon in je v začetku četrtega stoletja v Singidunumu oznanjal krščanstvo. Ker se ni hotel odpovedati veri, so ga vrgli v ječo. Strašne in dolge muke ga niso zlomile. Stratonik, eden od njegovih ječarjev, je bil presenečen nad Ermilovo vztrajnostjo v veri in se je odločil sprejeti krščanstvo. Rimljani so oba živa zabili v skrinjo in ju vrgli v Donavo. Reka jih je naplavila na obalo pri današnji Grocki.
Njihova trupla so našli kristjani in jih pokopali v grobnici, nad katero so zgradili kapelo. Ta dva mučenca veljata za prva mučenca s teh krajev, ki sta dala življenje za krščansko vero.
Na smrt jih je leta 314 ali 315 obsodil cesar Licinij, vladar vzhodnega dela rimskega cesarstva, kamor je spadal Singidunum. Licinij je bil Konstantinov zet, ki je z njim leta 313 podpisal Milanski edikt o koncu preganjanja kristjanov. Toda prišlo je do desetletnega spora za prevlado in Licinij je začel preganjati privržence Kristusove vere kot Konstantinove privržence, ne samo iz verskih, ampak tudi iz političnih razlogov.
Starokrščansko cerkev v Brestoviku, kjer sta bila pokopana Ermil in Stratonik, so arheologi odkrili leta 1895, leta 1979 pa je bila vpisana v register kulturnih dobrin kot spomenik velikega pomena. V njem so bila tri grobišča, vendar se ne ve, kdo je tam pokopan, razen obeh mučencev. Trupla so iz groba vzeli najverjetneje pred vdorom Hunov in Avarov, da jih ne bi oskrunili. Na podlagi dokumentov je znano, da je lobanja vsaj enega od obeh mučencev prispela v Carigrad. Kasneje se izgubijo. Domneva se, da so v času Latinskega cesarstva, ustanovljenega leta 1204, po padcu Konstantinopla v roke križarjev, eno ali obe lobanji beograjskih mučencev in druge relikvije odnesli v Italijo.
Od leta 2017 so ikone teh svetnikov v mozaični tehniki tudi na pročelju pred cerkvijo svete Petke (Paraskeve) na Kalemegdanu. Freske Ermila in Stratonika obstajajo v Peškem patriarhatu, v samostanih Hopovo, Dečani in Manasija, na gori Atos, v ruskih cerkvah iz srednjega veka.
SRP