Zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tepetnikov, hišnikov, vrtnarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev, proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, infekcijam, krvotoku in griži
Atributi: dvoje oči na pladnju, dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč ali bodalo
Imena: Lucija, Lučka, Lucijana, Lučana, Luci, Luca, Lucijan, …
Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana. Legenda pripoveduje, da jo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa, mu zaobljubila devištvo in zahrepenela, da bi tudi sama združila z devištvom še mučeništvo. Mati pa, čeprav dobra, vendar nekoliko željna tudi časnega dobička, bi bila rada hčer omožila s plemenitim mladeničem, ki je bil še pogan; pričakovala je, da bo Lucija pridobila bodočega moža za Kristusa.
Tedaj je mati hudo zbolela. Na hčerino prigovarjanje sta obe poromali na grob svete mučenke Agate in mati je ozdravela. Potem se ni več upirala hčerini želji. Ko pa je snubec za vse to zvedel in spoznal, da Lucija ne bo klonila, jo je užaljen sam gnal pred sodnika. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je sodnik ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil; dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in s smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Končno so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še utegnila prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana ter bližnji konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila. Po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je postalo krščanstvo državna vera in kristjani so jo smeli javno izpovedovati.
Češčenje sv. Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po vsej Italiji in kmalu zajelo tudi naše kraje. Njej je med drugimi posvečena cerkev v Skaručni pri Ljubljani. V izročilu ljudske in cerkvene pobožnosti je sv. Lucija zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je namreč Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo. To ni njen edini svetniški simbol.
Goduje 13. decembra.
***
K priljubljeni svetnici iz zgodnjekrščanske dobe se ljudje še danes radi zatekajo po pomoč in jo častijo. Kljub legendam, ki so se spletle okoli njene življenjske zgodbe, pa je njej obstoj zgodovinsko popolnoma dokazan. Svoji odločitvi, da ostane neporočena in živi umaknjeno deviško življenje, je ostala zvesta vse do mučeniške smrti. Po legendi naj bi si sama iztaknila oči, da bi se tako izognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo, a ji je angel prinesel nove, še lepše.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Lucia oz. Lucius, to pa izhaja iz besede lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj; dan; življenje; oko; razjasnjenje«.
Rodila se je okoli leta 286 v Sirakuzah na Siciliji, Italija, umrla pa leta 304 v Sirakuzah.
Družina: Lucija se je rodila plemenitim in premožnim staršem. Očeta je izgubila še kot otrok, njena mati Evtihija pa jo je zaročila z bogatim poganskim mladeničem.
Zavetnica: K njej se v priprošnjo zatekajo za najrazličnejše zadeve: je zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tapetnikov, hišnikov, vratarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev; proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, okužbam, krvotoku in griži.
Kreposti: Bila je pobožno dekle in že kot otrok je sklenila, da bo ohranila čistost. V tej svoji odločitvi in zvestobi Kristusu je bila tako trdna, da je niti zaročenec niti strašna mučenja pri tem niso mogli omajati.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot devico v dolgi beli obleki; njeni atributi pa so: dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč (ki ji pogosto tiči v vratu) ali bodalo, pri nas pa največkrat drži v roki pladenj z očmi.
Čudeži: Luciji se je ob romanju v Katanijo, kjer je prosila za zdravje svoje matere, prikazala sv. Agata in ji napovedala mučeniško smrt. Več čudežev se je zgodilo ob njenem mučenju: ko so jo hoteli z volovsko vprego zvezano voziti po mestu v posmeh vseh prebivalcev, niso ne voli ne več tisoč vojakov mogli premakniti voza z mesta; tudi ko so jo polivali z vrelim oljem, je ostala nepoškodovana.
Mučeništvo: Lucijo je oblastem naznanil užaljeni zaročenec. Konzul Pashazij jo je najprej ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastili, dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo, pa ji nič ni prišlo do živega. Na koncu so jo obglavili.
Grob: Nad njenim grobom so že v bizantinskem času postavili cerkev, ki je še ohranjena. Iz cerkve je vhod v katakombe, kjer so odkrili njen grob. Kam vse so prišle njene relikvije, pa danes ni več popolnoma jasno.
Pri nas: Po cerkvah imamo veliko število njenih upodobitev, zlasti kipov. Posvečenih ji je 12 cerkva, nekatere med njimi so romarske (npr. Skaručna pod Šmarno goro).
Goduje: 13. decembra.
Češčenje: Najbolj pogost in še danes razširjen običaj je, da na njen god v posode nasejejo žita, ki v toplem prostoru zrase do božiča. Ponekod so bila na lucijino zaradi iztaknjenih oči prepovedana vsa dela, pri katerih so kaj prebadali. Več šeg na njen god pa je povezanih s poganskimi običaji: vedeževanje za vreme, za ime bodočega moža …
Vir
Sv. Lucija se je rodila okoli leta 286 v Sirakuzah na Siciliji, kjer je leta 304 tudi umrla. V Sirakuzah je živela v času cesarja Dioklecijana. Legenda pravi, da jo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa, mu zaobljubila devištvo in zahrepenela, da bi tudi sama z devištvom združila še mučeništvo.
Mati pa, čeprav dobra, vendar nekoliko željna tudi časnega dobička, je želela hčer omožiti s plemenitim mladeničem, ki je bil še pogan: pričakovala je, da bo Lucija bodočega moža pridobila za Kristusa. Tedaj je mati hudo zbolela. Na hčerino prigovarjanje sta obe poromali na grob svete mučenke Agate in mati je ozdravela. Potem se ni več upirala hčerini želji.
Ko pa je snubec za vse to izvedel in spoznal, da Lucija ne bo klonila, jo je užaljen sam gnal pred sodnika. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je sodnik ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil: dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in s smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva.
Končno so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še utegnila prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana ter bližnji konec preganjanja kristjanov. Napoved se je uresničila. Po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je krščanstvo postalo državna vera in kristjani so jo smeli javno izpovedovati.
Devica v dolgi beli obleki
Češčenje sv. Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po vsej Italiji in kmalu zajelo tudi naše kraje. V Sloveniji ji je posvečenih dvanajst cerkva, med njimi sta cerkev v Skaručni pri Ljubljani in župnijska cerkev v Mostu na Soči. V izročilu ljudske in cerkvene pobožnosti je sv. Lucija zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je namreč Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo, angel pa ji je prinesel nove, še lepše.
K priljubljeni svetnici iz zgodnjekrščanske dobe se ljudje še danes radi zatekajo po pomoč in jo častijo. Kljub legendam, ki so se spletle okoli njene življenjske zgodbe, je njej obstoj zgodovinsko popolnoma dokazan. Sv. Lucija je zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tapetnikov, hišnikov, vratarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev; priprošnjica proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, okužbam, krvotoku in griži.
Upodabljajo jo kot devico v dolgi beli obleki, njeni atributi pa so: dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč (ki ji pogosto tiči v vratu) ali bodalo. Pri nas je največkrat upodobljena s pladnjem v roki, na katerem so oči.
Sv. Lucija je pred smrtjo napovedala bližnji konec preganjanja kristjanov in napoved se je uresničila: po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je krščanstvo postalo državna vera.
Sv. Luciji je v Sloveniji posvečenih dvanajst cerkva.
Na sveto Lucijo posejemo božično žito
God sv. Lucije je po ljudskem izročilu še zadnji poseben dan v adventu, ko lahko posejemo božično žito. Naši predniki so božično žito sejali na god sv. Barbare (4. decembra), na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. decembra) ali na god sv. Lucije (13. decembra). Ta lepi običaj nosi simbolno sporočilo: tudi v mrazu in temi požene zelena pšenica – naš vsakdanji kruh.
Vir
Spomin svete Lucije, device in mučenke, ki je ohranjala prižgano svetilko v pričakovanju ženina, dokler je živela. Pripeljana v Sirakuze na Siciliji k smrti za Kristusa, je zaslužila stopiti z njim na svatbo in imeti neugasljivo luč.
Vir
Živela je v Sirakuzah na Siciliji v premožni družini. Po globokem doživetju na romanju na grob sv. Agate, je razdrla zaroko, svoje imetje pa začela razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil konzulu, da je kristjanka. Taka obtožba je bila po odloku cesarja Dioklecijana proti kristjanom smrtno nevarna. Pred sodiščem ni hotela zatajiti svoje vere, tudi, ko so jo mučili. Konzul jo je obsodil na smrt z obglavljenjem. Sveta Lucija velja za zavetnico vida. Po legendi naj bi se njen snubec zaljubil v njene lepe oči, ona pa si jih je staknila in mu jih poslala. Angel ji je prinesel druge. Sv. Lucija je priljubljena svetnica tudi pri nas in z njenim godom so povezani razni ljudski običaji …
Vir
Ime današnje svetnice Lucije izhaja iz latinske besede lux, v rodilniku lucis, ki pomeni svetloba, svetlost, sijaj, dan, življenje. Deloma zaradi tega pomena njenega imena, še bolj pa zaradi legende velja sv. Lucija za zavetnico vida. Legenda namreč pripoveduje, da naj bi se njen poganski snubec zaljubil v njene lepe oči, ona si jih je izdrla in mu jih poslala, toda angel ji je prinesel druge. Prav zaradi te legende likovna umetnost sv. Lucijo upodablja s pladnjem z očmi. Tako upodobitev, slikarsko ali kiparsko, zasledimo dokaj pogosto po naših cerkvah, saj je bila sv. Lucija med pobožnim ljudstvom povsod po Evropi zelo priljubljena svetnica.
Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji za časa cesarja Dioklecijana na prehodu od 3. na 4. stoletje. Bila je iz premožne hiše in zaročena. Ko je romala na grob mučenke Agate v Katanijo, da bi izprosila zdravje svoji bolni materi, se ji je prikazala svetnica in ji napovedala skorajšnjo mučeniško smrt. Takoj po vrnitvi domov je Lucija razdrla zaroko in začela svoje imetje razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil konzulu Paskaziju, da je kristjanka. Taka obtožba je bila po odloku cesarja Dioklecijana o iztrebljenju kristjanov in vzpostavitvi verske enotnosti v državi smrtno nevarna. Konzul jo je takoj vrgel v ječo in jo postavil pred sodišče. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je Paskazij ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil, dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Konzul jo je obsodil na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še mogla prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana in konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila: po Konstantinovi zmagi pri Milvijskem mostu v Rimu leta 312 je krščanstvo v rimski državi naslednje leto dobilo svobodo, Dioklecijan pa je umrl leta 316.
Nad Lucijinim grobom so sezidali cerkev. Češčenje sv. Lucije je izpričano na Siciliji že v 5. stoletju, malo kasneje je bila ta svetnica češčena tudi v Rimu in kmalu po vsej Italiji, hitro pa je zajelo ves zahodni krščanski svet in tudi naše kraje.
Z njenim godom so povezani razni ljudski običaji, od katerih bi omenili samo tistega, ki je povezan s pripravo na bližajoči se božični praznik. Na njen god ponekod po naši deželi narežejo vejic in jih dajo v vodo, v plitve posode pa nasejejo žita. Češnjevih vejic nalomijo na Lucijino na Koroškem. V toplem in svetlem prostoru oživijo in se do božiča razcveto. Pšenice pa nasejejo na dan sv. Lucije v plitve posodice marsikje na Slovenskem (na Koroškem, v Beli krajini). Zrnje vzkali in ozeleni do božiča in potem ga postavijo v jaslice.
Na Slovenskem lepo ime Lucija ni prav pogosto, druga znana oblika je Lučka.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.