sveta Prot in Hijacint – mučenca

Prot in Hijacint  Imena: Prot, Hijacint, Hijacinta, …
Prot in Hiacint sta bila rodna brata. Mučeništvo sta pretrpela v Rimu pod cesarjem Dioklecijanom leta 304. Omenjajo ju že najstarejši krščanski koledarji in je njuno češčenje zelo staro, kljub temu vemo o njunem življenju zelo malo.
Leta 1845 so našli v Hermovih katakombah v Rimu še popolnoma ohranjen grob sv. Hiacinta. Zaprt je bil še s prvotno ploščo, na kateri so bili s preprostimi in nepravilnimi rimskimi črkami po latinsko napisani današnji dan mučenčeve smrti, njegovo ime in dostavek »mučenec«. Ko so grob odprli, so našli v njem samo ostanke ožganih kosti in nekaj pepela. Vse to je bilo skrbno zavito v zlato tkanino. To je bilo znamenje, da so mučenca ali živega sežgali ali na drug način umorili in sežgali truplo.
Stara poročila soglasno zatrjujejo, da je bil Prot Hiacintov brat in da je umrl v enaki starosti kakor Hiacint. Tudi on naj bi bil deležen enake smrti.
Poznejše legende pravijo, da sta bila Prot in Hiacint služabnika sv. Evgenije. Ko se je gospodarica odločila za krst, je tudi svoja služabnika pridobila za krščanstvo. Škof Helen je vse tri krstil. Pozneje so šli za nekaj let med egiptovske puščavnike. Ko so se vrnili v Rim, so jih postavili pred sodišče. Ker niso hoteli odpasti od krščanske vere, so Evgenijo vrgli v Tibero, njena služabnika pa obglavili. Verniki so skrbno pobrali njune zemeljske ostanke in jih pokopali ob Salarijski cesti. Papež Damaz jima je leta 366 dal napraviti kamnito ploščo z napisom, ki ga je sam sestavil. Duhovnik Teodor je postavil cerkev njima v čast.
Godujeta 11. septembra.
Vir

V Rimu na pokopališču Bazile (na Stari Salárijski cesti), smrt svetih mučencev Prota in Hijacínta. Položene v zemljo, je sveti papež Dámaz njihove grobove obnovil in okrasil z verzi. Prav tam je bilo znova najdeno požgan grob in telo svetega Hijacinta, skoraj po petnajstih stoletjih, nedotaknjeno.
Vir

Kar nekaj ženskih imen je vzetih po rožah. Eno od teh je Hijacinta, pri nas sicer silno redko. V botaniki je hijacinta okrasna rastlina z zelo dišečimi raznobarvnimi cvetovi v grozdastem socvetju. Še redkeje kot Hijacinte – mislim m žene in dekleta, ki jim je tako ime, so po slovenski zemlji posejani Hijacinti; to ime spominja na poldrag kamen oranžne barve. Tisti ‘izbranci’, ki nosijo to ime, godujejo danes, ko je v bogoslužnem koledarju katoliške Cerkve spomin rimskih mučencev Prota in Hijacinta.
Sveti Prot in Hijacint sta bila rodna brata. Njuno češčenje je že zelo staro. Mučeništvo sta pretrpela v Rimu. Leta 1845 so v Hermovih katakombah ob Salarijski cesti v Rimu našli popolnoma nepoškodovan grob sv. Hijacinta. Zaprt je bil še s prvotno ploščo, na kateri je bil s preprostimi črkami latinsko napisan današnji njegov smrtni dan, potem ime in okrajšan dostavek ‘mučenec’. Ko so grob odprli, so našli v njem samo ostanke ožganih kosti in nekaj pepela; to je bilo skrbno zavito v zlato tkanino. Iz tega sklepamo, da je bil mučenec ali živ sežgan ali pa so ga na drug način umorili ter nato truplo sežgali. To se je zgodilo najverjetneje okoli leta 303 v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Najbrž je ob istem času dal življenje za Kristusa tudi sv. Prot.
Legendarni opis njunega mučeništva, ki je nastal pozneje, ju spravlja v zvezo s sveto Evgenijo (25. decembra). Po tej legendi naj bi bila Prot in Hijacint Evgenijina služabnika. Ko je njuna gospodarica sprejela krst, je še njiju pridobila za krščanstvo. Skupaj z njo sta šla na Vzhod, kjer sta nekaj časa živela kot puščavnika. Ko se je Evgenija vrnila v Rim, sta se ji služabnika pridružila. Kmalu po vrnitvi so vse tri poklicali pred sodišče in jih zasliševali zaradi vere. Plemenito Evgenijo, ki so jo skušali pripraviti do odpada, a je v veri vztrajala, so na razne načine mučili, naposled pa vrgli v reko Tibero. Tudi njena služabnika nista hotela odpasti od krščanske vere, zato so ju po krutem mučenju obglavili. Verniki so pobrali njune zemeljske ostanke in jih pokopali v katakombah ob Salarijski cesti. Papež Damaz jima je leta 366 dal napraviti kamnito ploščo z napisom, ki ga je v pesniški obliki sam sestavil. Za časa njegovega papeževanja je neki duhovnik z imenom Teodor nad tistim delom katakomb postavil cerkev njima v čast. Od leta 1934 so relikvije sv. Hijacinta v kapeli Zavoda za širjenje vere na rimskem griču Janikulu.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.