Potem ko se je stežka odpovedala zakonskemu življenju s kraljem Alfonzom IX. in se uklonila papeževi razsodbi, je nekaj časa preživela na domačem dvoru, skrbela za hčerko in ostalo družino, dokler ni v njej polagoma oživila želja po samostanskem življenju, o katerem je razmišljala že pred poroko. S kratkimi presledki, ko je morala poskrbeti za svoje otroke, je skoraj petdeset let preživela v samostanu Lorvao, ki ga je sama ustanovila. Ljudje so jo zaradi njenih številnih dobrih del, spokornega življenja in čudežev, ki so ga spremljali, že za življenja imeli za svetnico.
Ime: Nekateri ga povezujejo z grško besedo thera »lov, marljivo prizadevanje, teženje za čim; plen, divjačina«, drugi menijo, da je nastalo po imenu otoka Thera v Sporadih, tretji pa, da je iz grške besede theresis »obramba, zaščita«.
Rodila se je: 4. oktobra 1178 v Coimbri na Portugalskem, umrla pa 18. junija 1250 v opatiji Lorvao, prav tako na Portugalskem.
Družina: Bila je najstarejša hči portugalskega kralja Sanča I. in njegove žene Dulce Aragon. V zakonu se jima je rodilo enajst otrok, med njimi sta bili skupaj s sestro za blaženi razglašeni še Sancija in Mafalda.
Zakon: Komaj trinajstletna je postala žena leonskega kralja (Španija) Alfonza IX. Šest let naj bi trajal njun (srečen) zakon, ki pa ga je papež razglasil za neveljavnega in ničnega, ker sta bila v bližnjem sorodstvu. Rodili so se jima trije otroci: Sancija, Ferdinand in Dulce. Po začetnem nasprotovanju papeževi odločitvi sta se leta 1196 ločila.
Samostan: Oče ji je prepustil propadajočo benediktinsko opatijo Lorvao, ki jo je spremenila v samostan cistercijank. V samostanu je sama, preden je postala redovnica, trideset let živela kot familiarka. Leta 1229 pa je naredila redovne zaobljube in še dvajset let živela kot preprosta redovnica.
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Kreposti: Potem ko je zaživela v samostanu, je živela strogo po samostanskih pravilih, v molitvi, postu in zatajevanju. Svoje premoženje je razdajala ubogim in potrebnim. Nikoli ni hotela postati opatinja, pač pa je rada opravljala službo vratarice in prijela za vsako, tudi najnižje delo. Veliko noči je prebedela v molitvi, se postila in si med hrano dajala pepel. Bila je zelo ponižna, imela se je za veliko grešnico, potrebno pokore. Rada je stregla bolnikom in bedela pri umirajočih.
Čudeži: Bog jo je obdaril z različnimi mističnimi milostmi, ljudje so govorili tudi o čudežih, ki so jo spremljali. Čudeži ozdravljenja so se po smrti na njenem grobu še pomnožili.
Upodobitve: Največkrat je upodobljena v črno-beli redovni obleki, s knjigo ali krono pred seboj; večkrat tudi s sestrama, lahko pa jo vidimo upodobljeno tudi kot kraljico.
Beatifikacija: Skupaj s sestro Sancijo jo je za blaženo razglasil papež Klemen XI. 13. decembra (ali 20 maja?) 1705.
Goduje: 17. junija, skupaj s sestrama Sancijo (+1229) in Mafaldo (+1257).
Vir
– V Ouremu [orému] (v pokrajini Lorvão, na Portugalskem), blažena Terezija, kraljica in mati treh otrok, ki je po smrti soproga živela redovno življenje pod cistercijansko disciplino v samostanu, ki ga je sama ustanovila.
– V Lorrao (na Portugalskem), 12. avgusta, najdenje blažene Terezije, ki je iz kraljice postala nuna. Njeno truplo so našli leta 1617 nestrohnjeno in kakor živo, v bleščečih oblačilih. Bila je sestra blažene Sancije Portugalske in blažene Mafalde Portugalske.
Vir
Terezija se je rodila leta 1178. Komaj trinajstletno je oče dal za ženo v Španijo leonskemu kralju Alfonzu IX. (1188–1230), a papež Klemen III. je razglasil njun zakon zaradi bližnjega sorodstva v drugem kolenu za neveljaven in ničen. Zakonca in nekateri škofje so se tej odločitvi upirali in so zagovarjali veljavnost zakona. Zakonca sta bila izobčena, Portugalsko in León pa je zadel interdikt. Kar ni dosegla niti cerkvena kazen, to je dosegla nevarnost, da bodo Mavri osvojili njihovo deželo. Ljudje so imeli to nevarnost za božjo kazen zaradi neurejenega zakona kraljevskega para in zaradi neposlušnosti cerkvenim zapovedim. Pritisnili so na kralja, naj odpusti kraljico Terezijo domov. Tudi njen oče je s tem soglašal. Skoraj po šestih letih srečnega skupnega življenja sta se zakonca leta 1196 ločila, ko sta imela že tri otroke. Terezija se je vrnila domov na Portugalsko v Coimbro in vzela najmlajšo hčerko Dulce s seboj. Starejša hči Sancija in sin Ferdinand pa sta ostala pri očetu. Skrbela je za hčerko in domačo družino namesto matere, ki je kmalu po njenem prihodu domov umrla.
V Tereziji se je polagoma oživljala želja po samostanskem življenju, ki se je porodila še pred njeno poroko, a se je poročila iz pokorščine očetu, ki je s poroko hotel pridobiti politične koristi. Prosila je očeta, da ji je prepustil staro in propadajočo benediktinsko opatijo Lorvao, oddaljeno štiri ure hoda od Coimbre. Benediktinski menihi so se preselili v drug samostan. Benediktinsko opatijo je do leta 1200 spremenila v opatijo cistercijank. Želela je tudi sama vstopiti v red sv. Bernarda, ki je bil takrat v Španiji in na Portugalskem v največjem razcvetu. Vendar še skoraj 30 let ni sprejela redovne obleke in naredila redovnih zaobljub, ker je morala še zahajati v svet in skrbeti za svojo hčerko. V samostanu je živela kot familiarka in se ravnala po samostanskih pravilih.
Leta 1229 je v Lorvau naredila redovne zaobljube in je še dvajset let preživela v samostanu v postu in pokori. Premoženje je podelila samostanoma Lorvao in Cellas, obdarila je služinčad, del premoženja pa je dala v različne dobrodelne namene, zlasti za uboge. Vestno je spolnjevala redovniške dolžnosti in opravljala različna, tudi naj nižja dela, čeprav je bila stara že več kot petdeset let. Nalagala si je zatajevanja, veliko noči premolila, se veliko postila ter si dajala med hrano pepel. Do sosester je bila zelo uslužna in ljubezniva. Ni dovolila, da bi imela kot kraljica in ustanoviteljica samostana kake prednosti. Bila je vratarica in blagajničarka, odklonila pa je, da bi jo izvolili za opatinjo. Po vsej Španiji in Portugalski so govorili o njeni svetosti in njenih čudežih, ki so jo spremljali. Sama pa se je zelo odlikovala v ponižnosti in se je imela za ubogo grešnico in veliko dolžnico pred Bogom. Zato je podvajala svoja nočna bedenja, post in molitve. Vsak dan je pred grobom sestre Sancije dolgo časa premišljevala o smrti. Zelo rada je stregla bolnikom in bedela pri umirajočih. Bog jo je obdaroval z mističnimi milostmi. Ker je z dovoljenjem še smela razpolagati s premoženjem, ga je delila v dobrodelne namene. Večkrat je za kratek čas še šla v svet, da je posredovala za mir.
V 73. letu svojega življenja, na dan, ki ga je vnaprej napovedala, 17. junija 1250, se je v cerkvi med petjem Marijinega speva Moja duša poveličuje Gospoda preselila v večno kraljestvo svojega božjega Ženina, kateremu je toliko let goreče služila. Namesto zemeljske krone, kateri se je odpovedala, je prejela nebeško. Pokopali so jo v samostanski cerkvi poleg njene sestre bl. Sancije, ki je umrla že leta 1229.
Vir
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 6